Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jure Jeršin je človek, s katerim ima, kot radi rečemo, bog še načrte. Sicer bi se njegova zgodba, ki bo svoj epilog še dobila, končala drugače. Bil je lep, sončen dan, začne Jure svojo pripoved, kot bi se zgodila nekje drugje nekomu drugemu. A človek, ki je rešil toliko življenj in doživel toliko zgodb s toliko različnimi konci, ima tudi svojo zgodbo.
Ustavimo se ob njegovi nesreči. Običajno taki padci gornikom in alpinistom ne prizanesejo. Ko enkrat letiš, je konec, vedo povedati stari plezalci. Tisti, ki so preživeli podobno težke nesreče, govorijo o različnih občutkih – tako imenovanemu filmu življenja, luči na koncu tunela, spominih na družino ali o na videz povsem nelogičnih in nepovezanih mislih. Morda tudi o hribih. Jure Jeršin pa ni niti za hip razmišljal o koncu, kar se v njegovem primeru zdi celo logično. Njegove misli so že med padcem iskale rešitev. Nenavadno? Zanj očitno niti ne.
Zaznamujejo hribi in zaznamujejo dogodki. Če svoje življenje posvetiš reševanju življenj, še toliko bolj. In vendar vsi dogodki ne ostanejo v spominu za zmeraj. Ene preprosto odnese čas. So pa tudi taki, ki ostanejo. Za vedno. Tako gorski reševalec in vodnik psa reševalca ne bo nikoli pozabil, kako sta z njegovim psom Arijem pod plazom našla dolgo pogrešanega legendarnega slovenskega alpinista Staneta Belaka – Šraufa. Zanj je bila to težka izkušnja, ki jo je prebrodil tako, da je o njej pisal. Pisanje je vsekakor lahko katarza. Sploh če lahko z njim naredimo nekaj dobrega za druge. Jure Jeršin za svoje pisanje že od nekdaj vidi precej razlogov. Med drugim tudi to, da z njim lahko prikaže tisto drugo, človeško plat reševalne akcije, ki je laiki ne poznajo.
Nevarnost je, kot ste lahko razbrali sami, lahko tudi sestavni del življenja. Za tiste, ki tako življenje živijo celo poklicno, je to morda celo laže kot za tiste druge, ki živijo ob takem človeku. Juretova žena Dominika ga je takega že spoznala. A to stvari ne spremeni. Samo od sebe se torej zastavlja vprašanje, ali bi morda zaradi družine lahko pustil to, kar počne najraje? Bi to potem še lahko bil on ali bi postal drug človek? V njegovem primeru, kakor pove, ne. A zaradi tega ni ne slabši mož ne slabši oče. Prej obratno. Kar je, si, in kar si, je, je zapisal Tomaž Humar. Za Jureta Jeršina to gotovo drži.
Je torej težko verjeti, da se bo takoj, ko se bo lahko, vrnil tja, kjer je najraje, zato da bi bil tisto, kar je najraje? Najbrž se celo tistim, ki jih gore strašijo ali imajo alpiniste za potencialne samomorilce in darovalce organov, to zdi najbolj logičen epilog zgodbe poklicnega gasilca in gorskega reševalca, ki je kot po čudežu preživel nesrečo, ki bi večino verjetno za zmeraj odvrnila od navpičnega sveta. Zgodba iz nekoristnega sveta torej, ki ima za spremembo srečen konec. Tudi na srečo vseh tistih, ki jih bo Jure Jeršin v prihodnje še reševal. Morda se bo to zgodilo kmalu potem, ko se bo vrnil pod Jalovec kjer je, kot pravi sam, tistega dne nekoga pustil. Luciferja, kakor se je poimenoval na družbenem omrežju Facebook. V njegovem primeru gasilca, gorskega reševalca in alpinista. Ponj se bo vrnil, zaključi. Ker ga še vedno čaka …
907 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Jure Jeršin je človek, s katerim ima, kot radi rečemo, bog še načrte. Sicer bi se njegova zgodba, ki bo svoj epilog še dobila, končala drugače. Bil je lep, sončen dan, začne Jure svojo pripoved, kot bi se zgodila nekje drugje nekomu drugemu. A človek, ki je rešil toliko življenj in doživel toliko zgodb s toliko različnimi konci, ima tudi svojo zgodbo.
Ustavimo se ob njegovi nesreči. Običajno taki padci gornikom in alpinistom ne prizanesejo. Ko enkrat letiš, je konec, vedo povedati stari plezalci. Tisti, ki so preživeli podobno težke nesreče, govorijo o različnih občutkih – tako imenovanemu filmu življenja, luči na koncu tunela, spominih na družino ali o na videz povsem nelogičnih in nepovezanih mislih. Morda tudi o hribih. Jure Jeršin pa ni niti za hip razmišljal o koncu, kar se v njegovem primeru zdi celo logično. Njegove misli so že med padcem iskale rešitev. Nenavadno? Zanj očitno niti ne.
Zaznamujejo hribi in zaznamujejo dogodki. Če svoje življenje posvetiš reševanju življenj, še toliko bolj. In vendar vsi dogodki ne ostanejo v spominu za zmeraj. Ene preprosto odnese čas. So pa tudi taki, ki ostanejo. Za vedno. Tako gorski reševalec in vodnik psa reševalca ne bo nikoli pozabil, kako sta z njegovim psom Arijem pod plazom našla dolgo pogrešanega legendarnega slovenskega alpinista Staneta Belaka – Šraufa. Zanj je bila to težka izkušnja, ki jo je prebrodil tako, da je o njej pisal. Pisanje je vsekakor lahko katarza. Sploh če lahko z njim naredimo nekaj dobrega za druge. Jure Jeršin za svoje pisanje že od nekdaj vidi precej razlogov. Med drugim tudi to, da z njim lahko prikaže tisto drugo, človeško plat reševalne akcije, ki je laiki ne poznajo.
Nevarnost je, kot ste lahko razbrali sami, lahko tudi sestavni del življenja. Za tiste, ki tako življenje živijo celo poklicno, je to morda celo laže kot za tiste druge, ki živijo ob takem človeku. Juretova žena Dominika ga je takega že spoznala. A to stvari ne spremeni. Samo od sebe se torej zastavlja vprašanje, ali bi morda zaradi družine lahko pustil to, kar počne najraje? Bi to potem še lahko bil on ali bi postal drug človek? V njegovem primeru, kakor pove, ne. A zaradi tega ni ne slabši mož ne slabši oče. Prej obratno. Kar je, si, in kar si, je, je zapisal Tomaž Humar. Za Jureta Jeršina to gotovo drži.
Je torej težko verjeti, da se bo takoj, ko se bo lahko, vrnil tja, kjer je najraje, zato da bi bil tisto, kar je najraje? Najbrž se celo tistim, ki jih gore strašijo ali imajo alpiniste za potencialne samomorilce in darovalce organov, to zdi najbolj logičen epilog zgodbe poklicnega gasilca in gorskega reševalca, ki je kot po čudežu preživel nesrečo, ki bi večino verjetno za zmeraj odvrnila od navpičnega sveta. Zgodba iz nekoristnega sveta torej, ki ima za spremembo srečen konec. Tudi na srečo vseh tistih, ki jih bo Jure Jeršin v prihodnje še reševal. Morda se bo to zgodilo kmalu potem, ko se bo vrnil pod Jalovec kjer je, kot pravi sam, tistega dne nekoga pustil. Luciferja, kakor se je poimenoval na družbenem omrežju Facebook. V njegovem primeru gasilca, gorskega reševalca in alpinista. Ponj se bo vrnil, zaključi. Ker ga še vedno čaka …
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Rodil se je v družini akademske slikarke in akademskega slikarja, kar je, bolj ali manj pričakovano, zaznamovalo njegovo poklicno, umetniško in tudi življenjsko pot. Poleg tega je njegova mama, Dora Plestenjak, že ves čas dobrohotna ocenjevalka Domnove ustvarjalnosti, oba pa se, če je to le mogoče, pomešata med občinstvo vsaj pri najodmevnejših koncertih Domnovega polbrata, Jana Plestenjaka. Sicer pa slikar, kipar in oblikovalec Domen Slana poudarja, da mora vizualna umetnost »ljudem govoriti sama zase, brez dodatkov nekih kritičnih besedil, ki jih nihče ne razume. Tudi z glasbo je podobno. Poslušaš in te pritegne ali pač ne.«
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Direktor zavoda Vozim David Razboršek je prepričan, da je treba sprejeti odgovornost za svoja dejanja, ker potem laže gradiš naprej in uresničuješ svoje želje. In danes so njegove želje in dejavnosti, ki jih opravlja, povezane z večjo prometno varnostjo. Je član sveta Agencije za varnost prometa, ambasador, ki se s svojo ekipo trudi doseči pozitivne spremembe v prometu tudi z akcijami, ki so dobro prepoznane v javnosti: Še vedno vozim, vendar ne hodim, Zavrtimo Slovenijo in Heroji furajo v pižamah. Zanj invalidnost ni ovira, saj je še vedno aktiven športnik – ukvarja se z ročnim kolesarjenjem in plavanjem ter je ustanovitveni član ekipe slovenskih parakolesarjev. O njegovem delu, vizijah in invalidnosti se je z Davidom Razborškom v tokratni oddaji Razkošje v glavi pogovarjala novinarka Petra Medved.
Karl Drago Seme je upokojeni gledališki ustvarjalec, pedagog, družbenopolitični delavec in veteran vojne za Slovenijo. Od leta 1990 do upokojitve leta 2000 je bil zaposlen v Premogovniku Velenje kot poslovodja in vodja izobraževanja strojnih mehanikov. Štiri leta je bil vodja vodičev v Muzeju premogovništva. Bil je tudi jamski reševalec in član predavateljskega aktiva Delavske univerze Velenje. Od 1964 je član Gledališke skupine Velenje in gledališki igralec, recitator, scenarist, režiser ter povezovalec. Njegovo življenje je polno zgodb ljudi vseh starosti, ki jih povezuje ena sama misel: verjeti v dobro. Njegova življenjska vloga pa ga predstavlja z vidika, ki ga najbolje razumejo otroci. Karl Drago Seme je že 54 let Dedek Mraz. V prazničnem decembru ga je v enem izmed redkih trenutkov, ko ne deli nečesa še bolj pomembnega od daril, obiskal Jure K. Čokl.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
O sebi in svojem delu bo govorila mlada, energična in v nujnost bolj pravičnega sveta zavarovana mladinska sindikalna aktivistka Tea Jarc. Je zaprisežena tabornica, trenerka neformalnega izobraževanja, nekdanja vodja Mladinskega sveta Slovenije, danes pa pomemben člen sindikata Mladih Plus. Vse svoje življenje posveča drugim, v minulih nekaj letih pa posebej reševanju problemov in težav mlade generacije, zlasti pa snovanju politike, ki naj bi tej generaciji zagotovila večjo vlogo in samostojnost v družbi, predvsem pa bolj optimistično prihodnost.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Nekdanji maneken, ki mu je izguba vida spremenila življenje, ne pa tudi njega samega; vrhunski paratriatlonec, ki cilja na olimpijske igre; podjetnik, ki na dan poje 2 svoja sladoleda
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov