Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jure Jeršin je človek, s katerim ima, kot radi rečemo, bog še načrte. Sicer bi se njegova zgodba, ki bo svoj epilog še dobila, končala drugače. Bil je lep, sončen dan, začne Jure svojo pripoved, kot bi se zgodila nekje drugje nekomu drugemu. A človek, ki je rešil toliko življenj in doživel toliko zgodb s toliko različnimi konci, ima tudi svojo zgodbo.
Ustavimo se ob njegovi nesreči. Običajno taki padci gornikom in alpinistom ne prizanesejo. Ko enkrat letiš, je konec, vedo povedati stari plezalci. Tisti, ki so preživeli podobno težke nesreče, govorijo o različnih občutkih – tako imenovanemu filmu življenja, luči na koncu tunela, spominih na družino ali o na videz povsem nelogičnih in nepovezanih mislih. Morda tudi o hribih. Jure Jeršin pa ni niti za hip razmišljal o koncu, kar se v njegovem primeru zdi celo logično. Njegove misli so že med padcem iskale rešitev. Nenavadno? Zanj očitno niti ne.
Zaznamujejo hribi in zaznamujejo dogodki. Če svoje življenje posvetiš reševanju življenj, še toliko bolj. In vendar vsi dogodki ne ostanejo v spominu za zmeraj. Ene preprosto odnese čas. So pa tudi taki, ki ostanejo. Za vedno. Tako gorski reševalec in vodnik psa reševalca ne bo nikoli pozabil, kako sta z njegovim psom Arijem pod plazom našla dolgo pogrešanega legendarnega slovenskega alpinista Staneta Belaka – Šraufa. Zanj je bila to težka izkušnja, ki jo je prebrodil tako, da je o njej pisal. Pisanje je vsekakor lahko katarza. Sploh če lahko z njim naredimo nekaj dobrega za druge. Jure Jeršin za svoje pisanje že od nekdaj vidi precej razlogov. Med drugim tudi to, da z njim lahko prikaže tisto drugo, človeško plat reševalne akcije, ki je laiki ne poznajo.
Nevarnost je, kot ste lahko razbrali sami, lahko tudi sestavni del življenja. Za tiste, ki tako življenje živijo celo poklicno, je to morda celo laže kot za tiste druge, ki živijo ob takem človeku. Juretova žena Dominika ga je takega že spoznala. A to stvari ne spremeni. Samo od sebe se torej zastavlja vprašanje, ali bi morda zaradi družine lahko pustil to, kar počne najraje? Bi to potem še lahko bil on ali bi postal drug človek? V njegovem primeru, kakor pove, ne. A zaradi tega ni ne slabši mož ne slabši oče. Prej obratno. Kar je, si, in kar si, je, je zapisal Tomaž Humar. Za Jureta Jeršina to gotovo drži.
Je torej težko verjeti, da se bo takoj, ko se bo lahko, vrnil tja, kjer je najraje, zato da bi bil tisto, kar je najraje? Najbrž se celo tistim, ki jih gore strašijo ali imajo alpiniste za potencialne samomorilce in darovalce organov, to zdi najbolj logičen epilog zgodbe poklicnega gasilca in gorskega reševalca, ki je kot po čudežu preživel nesrečo, ki bi večino verjetno za zmeraj odvrnila od navpičnega sveta. Zgodba iz nekoristnega sveta torej, ki ima za spremembo srečen konec. Tudi na srečo vseh tistih, ki jih bo Jure Jeršin v prihodnje še reševal. Morda se bo to zgodilo kmalu potem, ko se bo vrnil pod Jalovec kjer je, kot pravi sam, tistega dne nekoga pustil. Luciferja, kakor se je poimenoval na družbenem omrežju Facebook. V njegovem primeru gasilca, gorskega reševalca in alpinista. Ponj se bo vrnil, zaključi. Ker ga še vedno čaka …
907 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Jure Jeršin je človek, s katerim ima, kot radi rečemo, bog še načrte. Sicer bi se njegova zgodba, ki bo svoj epilog še dobila, končala drugače. Bil je lep, sončen dan, začne Jure svojo pripoved, kot bi se zgodila nekje drugje nekomu drugemu. A človek, ki je rešil toliko življenj in doživel toliko zgodb s toliko različnimi konci, ima tudi svojo zgodbo.
Ustavimo se ob njegovi nesreči. Običajno taki padci gornikom in alpinistom ne prizanesejo. Ko enkrat letiš, je konec, vedo povedati stari plezalci. Tisti, ki so preživeli podobno težke nesreče, govorijo o različnih občutkih – tako imenovanemu filmu življenja, luči na koncu tunela, spominih na družino ali o na videz povsem nelogičnih in nepovezanih mislih. Morda tudi o hribih. Jure Jeršin pa ni niti za hip razmišljal o koncu, kar se v njegovem primeru zdi celo logično. Njegove misli so že med padcem iskale rešitev. Nenavadno? Zanj očitno niti ne.
Zaznamujejo hribi in zaznamujejo dogodki. Če svoje življenje posvetiš reševanju življenj, še toliko bolj. In vendar vsi dogodki ne ostanejo v spominu za zmeraj. Ene preprosto odnese čas. So pa tudi taki, ki ostanejo. Za vedno. Tako gorski reševalec in vodnik psa reševalca ne bo nikoli pozabil, kako sta z njegovim psom Arijem pod plazom našla dolgo pogrešanega legendarnega slovenskega alpinista Staneta Belaka – Šraufa. Zanj je bila to težka izkušnja, ki jo je prebrodil tako, da je o njej pisal. Pisanje je vsekakor lahko katarza. Sploh če lahko z njim naredimo nekaj dobrega za druge. Jure Jeršin za svoje pisanje že od nekdaj vidi precej razlogov. Med drugim tudi to, da z njim lahko prikaže tisto drugo, človeško plat reševalne akcije, ki je laiki ne poznajo.
Nevarnost je, kot ste lahko razbrali sami, lahko tudi sestavni del življenja. Za tiste, ki tako življenje živijo celo poklicno, je to morda celo laže kot za tiste druge, ki živijo ob takem človeku. Juretova žena Dominika ga je takega že spoznala. A to stvari ne spremeni. Samo od sebe se torej zastavlja vprašanje, ali bi morda zaradi družine lahko pustil to, kar počne najraje? Bi to potem še lahko bil on ali bi postal drug človek? V njegovem primeru, kakor pove, ne. A zaradi tega ni ne slabši mož ne slabši oče. Prej obratno. Kar je, si, in kar si, je, je zapisal Tomaž Humar. Za Jureta Jeršina to gotovo drži.
Je torej težko verjeti, da se bo takoj, ko se bo lahko, vrnil tja, kjer je najraje, zato da bi bil tisto, kar je najraje? Najbrž se celo tistim, ki jih gore strašijo ali imajo alpiniste za potencialne samomorilce in darovalce organov, to zdi najbolj logičen epilog zgodbe poklicnega gasilca in gorskega reševalca, ki je kot po čudežu preživel nesrečo, ki bi večino verjetno za zmeraj odvrnila od navpičnega sveta. Zgodba iz nekoristnega sveta torej, ki ima za spremembo srečen konec. Tudi na srečo vseh tistih, ki jih bo Jure Jeršin v prihodnje še reševal. Morda se bo to zgodilo kmalu potem, ko se bo vrnil pod Jalovec kjer je, kot pravi sam, tistega dne nekoga pustil. Luciferja, kakor se je poimenoval na družbenem omrežju Facebook. V njegovem primeru gasilca, gorskega reševalca in alpinista. Ponj se bo vrnil, zaključi. Ker ga še vedno čaka …
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Janez Bizjak univerzitetni diplomirani inženir, arhitekt, urbanist, naravovarstvenik in publicist, se je rodil v Trbovljah. Po maturi je nekaj mesecev delal kot rudar, da bi si prislužil denar za študij. Po univerzitetni diplomi na univerzi v Ljubljani je 15 let delal kot samostojni arhitekt in urbanist v gospodarstvu, v Ljubljani, Trbovljah in v Idriji. V Idriji je s kritičnimi članki sodeloval pri oporečniški reviji Kaplje. Leta 1980 je prejel nagrado Prešernovega sklada za arhitekturo. V letih od 1983 do 2005 je bil zaposlen pri Triglavskem narodnem parku, najprej kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora, od leta 1992 do upokojitve leta 2005 pa kot direktor tega našega najstarejšega oz. edinega narodnega parka. Je tudi zavzet naravovarstvenik in je o tej temi napisal 173 strokovnih člankov v domačih in tujih publikacijah. Poleg tega je avtor petih knjig, od katerih je največ pozornosti zagotovo sprožila tista z naslovom Ostanki megalitske kulture v slovenskih Alpah iz leta 2012. Vzrok za nastanek te knjige, je bilo odkritje megalitskega kamnitega kroga pod Krnom. Janez Bizjak je zapisal: ?Ko sem ga našel, sem menil, da doslej skrito ne sme tudi ostati skrito. Kulturna dediščina in duhovno izročilo naših prednikov, četudi samo domnevna in težko dokazljiva, sta naša skupna in javna lastnina ...?
Kot deklica je lahko med počitnicami opazovala beloglave jastrebe, ki so gnezdili na strmih pobočjih v bližini očetove rojstne hiše na Cresu. Toda napak bi sklepali, če bi mislili, da jo je že ta stik z naravo usmeril v študij biologije, saj je naprej svojo poklicno pot videla na področju kulture. Tudi zdaj tako ob poslušanju Puccinijeve Tosce in ob gledanju baletnih predstav pride na površje njena umetniška duša, hkrati pa mnoge preseneti, ko jim pove, da ima črni pas v karateju. V oddajo Razkošje v glavi je profesorico Kristino Sepčić, predstojnico katedre za biokemijo na oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, povabil Dušan Berne.
Šentiljčan Izidor Golob se je rodil v tridesetih letih minulega stoletja v Orehku pri Cerknem, kjer je očitno doma posebno prefinjen občutek za naravo in njeno lepoto saj iz tistih krajev izhaja tudi direktor ljubljanskega botaničnega vrta dr. Jože Bavcon, hortikulturi pa se je zapisala tudi njegova sestra Jožica Golob Klančič, ki na Primorskem velja za specialistko za trajnice. Izidorja je pot zanesla na Štajersko, natančneje v Šentilj. Služboval je v mariborskem podjetju Florina in se izoblikoval v odličnega strokovnjaka za okrasne rastline. Je avtor štirih knjig od katerih je najbolj znana Vrt in letni časi, ki je bila prodana v kar 63 tisoč izvodih. V njegovem nasadu perunik najdemo tako stare znane sorte kot tiste najnovejše, ki jim rečejo kar vesoljske perunike pa tudi maslenice s katerimi se ukvarja kot žlahtnitelj. Svoje navdušenje rad deli z ljudmi, ki jih navduši njegovo cvetoče delo o katerem bo morda kmalu spet izšla kakšna knjiga. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
Dr. Miha Kosi je slovenski zgodovinar, specialist za srednji vek. Na filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral zgodovino in geografijo. Leta 1994 je diplomiral iz zgodovine in za diplomsko nalogo z naslovom Templjarji na Slovenskem prejel Prešernovo nagrado za študente. Dve leti pozneje je diplomiral tudi iz geografije. Leta 2001 je doktoriral iz zgodovine z disertacijo Promet kot eden temeljev gospodarskega razvoja na Slovenskem v srednjem veku. V letih 1996-2000 je bil zaposlen kot mladi raziskovalec, od 2001. pa je višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani. Je avtor zelo odmevne knjige Potujoči srednji vek, in soavtor Zgodovinskega atlasa.
Izr. prof. dr. Damjan Janeš, mag. farm., se je rodil leta 1977 v Ljubljani. Na ljubljanski Fakulteti za farmacijo je diplomiral leta 2002 in za svoje diplomsko delo prejel Univerzitetno Prešernovo nagrado. Doktoriral je pri 30. letih z disertacijo Raziskave gliv kot virov novih protimikrobnih učinkovin. Danes dela na omenjeni fakulteti kot izredni profesor na Katedri za farmacevtsko biologijo. Predava predmete povezane z zdravilnimi rastlinami: farmakognozija, fitofarmaki, biogena zdravila in kozmetične sestavine naravnega izvora. Raziskovalno deluje na področju plinske kromatografije in proučuje spojine, ki so bistvene za vonj in okus, in spojine, ki so zanimive kot nove zdravilne učinkovine. Njegov poklic je tudi njegov hobi, ki mu vzame večino prostega časa. Edini v Sloveniji se ukvarja z rekonstrukcijo parfumov. Njegovo znanje o človekovem odkrivanju in proučevanju vonjav od prvih civilizacij do današnje dobe, ko je moderna sintezna kemija uresničila sanje Jeana-Baptista Grenouilla, junaka romana Parfum je eruditsko. Intrigira ga pomembnost najskrivnostnejšega med čutili – voha za človeka, odkriva ali je mogoče narediti parfum z vonjem dežnih kapelj in morske obale, ter kako lahko s pomočjo enega samega cveta naredimo esenco, ne da bi ga sploh utrgali. Ima odličen nos. In izjemen spomin. Karkoli dela, pri tem zagovarja pravo mero, znanost pa vidi kot izjemen kreativni poligon. V službi etike in služenja človečnemu. Razvrščanje živih bitij po razvitosti se mu zdi zelo relativno.
Doktor Tomaž Pavlin je nekanji hokejist Olimpije, zgodovinar in sociolog, ki že poldrugo desetletje predava na ljubljanski fakulteti za šport. Je velik poznavalec razvoja sokolstva na Slovenskem, organiziral in vodil je zbiranje gradiva športne dediščine pri nas, pripravil scenarij za razstavo Slovenski alpinizem, sodeloval pa je tudi pri oblikovanju vsebinske zasnove za Muzej športa. Na svojih predavanjih poudarja, da "zgodovina športa niso samo faktografsko zapisani dogodki in številke, marveč da gre pri tem tudi za širše razumevanje, razlage in vrednotenje športa skozi čas. Zgodovina torej ne sme biti cokla športu, ampak kažipot za prihodnost." V oddajo Razkošje v glavi ga je povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dramaturginja in teatrologinja Mojca Kreft se je rodila v idilični vasici Biserjane v Prlekiji, potem pa je dijaška leta že preživela v Ljubljani, kjer je maturirala na Poljanski gimnaziji. Za študij na filozofski fakulteti si je najprej izbrala slovenščino in etnologijo, čez dve leti pa je vzporedno vpisala še študij radijske in gledališke dramaturgije na AGRFT in tam leta 1975 tudi diplomirala. Njena poklicna kariera se je začela že naslednje leto v Mestnem gledališču ljubljanskem, ko je to gledališče vodil legendarni dramaturg Lojze Filipič, se potem nadaljevala v Drami SNG Maribor in v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer je bila deset let na delovnem mestu umetniškega vodje in nato še dramaturginje. Svojo poklicno pot je sklenila v vlogi kustosinje v Slovenskem gledališkem muzeju, Združenje dramskih umetnikov Slovenije pa ji je za življenjsko delo podelilo najuglednejše priznanje - veliki Bršljanov venec. Pripravlja: Dušan Berne
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Gostili bomo prav posebno gostjo in imeli zelo redko priložnost prisluhniti gospe, ki bo dan kasneje slavila svoj 100-ti rojstni dan. Milena Cesar se je rodila namreč 21.avgusta leta 1916, tako rekoč sredi prve svetovne vojne. Življenje ji nikoli ni bilo naklonjeno, prevečkrat je bilo kruto, saj je kot deklica izgubila najprej očeta, potem še mater in kasneje živela z dedom. Pot jo je iz Postojne zanesla v Ljubljano na šolanje, končala je trgovsko šolo,med drugim je bila pri nunah, službovala pa je v takratni banovini v oddelku za kulturo in šolstvo. Po končani drugi vojni se je udeležila delovne brigade in bila bolničarka, v zdravstvu pa je kasneje ostala vse do upokojitve pred dobrimi 40 leti. Pa še nekaj vse življenje prepleta njeno neverjetno zgodbo. Globoka, iskrena in predana vera v boga, v katerem je, in še vedno išče azil in zatočišče v neprijetnih trenutkih spominov ali vsakdanjega bivanja. Vljudno vabljeni, da prisluhnete, saj njeni spomini naravnost bruhajo na dan in njena odkritost, odprtost ter poštenost je osupljiva. Oddajo pripravlja Marjan Rogelj.
Davorin Preisinger-jamar, gornik, fotograf, popotnik, zbiralec mineralov in fosilov in raziskovalec opuščenih rudniških rovov. To slednje je nadgradil z izdajo knjige- Rudniki, opuščeni rudniki v Sloveniji, Založba Turistika 2010. Njegova življenjska pot nas preprosto osupne. Davorin je bil poleg naštetega tudi pripadnik jugoslovanskih mirovnih sil na Sinaju, leta 1960. Z avtomobilom je prečil Saharo, sodeloval v odpravi, ki je potovala od Kranja do Kitajske in še bi lahko naštevali. Njegova volja navdušuje, še bolj pa njegov optimizem.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Je arhitekt in buden opazovalec narave. Njegovi pašniki so namenoma nepokošeni, v dar dobiva domače čaje, ki so jih nabrali člani cirkuške družine in je eden od treh projektantov, ki so iz nekdanjih belgijskih zaporov sredi Ljubljane ustvarili enega najbolj prepoznavnih mladinskih hotelov v Evropi. Celica in njena zgodba temne preteklosti je spremenila vse. Ira Zorko je arhitekturo začel povezovati s permakulturo, meddrugim ustvaril prostore svobodne šole in ostal razmišljujoči človek, ki je optimist, ker je pesimizem rezerviran za boljše čase. Ira Zorko bo gost Carmen L. Oven v oddaji Razkošje v glavi, v soboto 23. julija ob 16.30 na prvem programu Radia Slovenija.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
»Prostovoljci so posamezniki, ki se odločijo, da bodo tudi zunaj družine ali kroga ožjih prijateljev naredili nekaj dobrega za sočloveka v stiski. Preprosto zato, ker v sebi čutijo to željo in potrebo, da bi pomagali drugim,« poudarja Tereza Novak, izvršna direktorica Slovenske filantropije in predsednica Nacionalnega foruma humanitarnih organizacij Slovenije. »Toda prostovoljsko delo lahko prinese tudi veliko psihično obremenitev, še posebej, če je prostovoljec priča težkim stvarem in je hkrati zelo sočuten,« opozarja Tereza Novak, ki jo je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Neveljaven email naslov