Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jure Jeršin je človek, s katerim ima, kot radi rečemo, bog še načrte. Sicer bi se njegova zgodba, ki bo svoj epilog še dobila, končala drugače. Bil je lep, sončen dan, začne Jure svojo pripoved, kot bi se zgodila nekje drugje nekomu drugemu. A človek, ki je rešil toliko življenj in doživel toliko zgodb s toliko različnimi konci, ima tudi svojo zgodbo.
Ustavimo se ob njegovi nesreči. Običajno taki padci gornikom in alpinistom ne prizanesejo. Ko enkrat letiš, je konec, vedo povedati stari plezalci. Tisti, ki so preživeli podobno težke nesreče, govorijo o različnih občutkih – tako imenovanemu filmu življenja, luči na koncu tunela, spominih na družino ali o na videz povsem nelogičnih in nepovezanih mislih. Morda tudi o hribih. Jure Jeršin pa ni niti za hip razmišljal o koncu, kar se v njegovem primeru zdi celo logično. Njegove misli so že med padcem iskale rešitev. Nenavadno? Zanj očitno niti ne.
Zaznamujejo hribi in zaznamujejo dogodki. Če svoje življenje posvetiš reševanju življenj, še toliko bolj. In vendar vsi dogodki ne ostanejo v spominu za zmeraj. Ene preprosto odnese čas. So pa tudi taki, ki ostanejo. Za vedno. Tako gorski reševalec in vodnik psa reševalca ne bo nikoli pozabil, kako sta z njegovim psom Arijem pod plazom našla dolgo pogrešanega legendarnega slovenskega alpinista Staneta Belaka – Šraufa. Zanj je bila to težka izkušnja, ki jo je prebrodil tako, da je o njej pisal. Pisanje je vsekakor lahko katarza. Sploh če lahko z njim naredimo nekaj dobrega za druge. Jure Jeršin za svoje pisanje že od nekdaj vidi precej razlogov. Med drugim tudi to, da z njim lahko prikaže tisto drugo, človeško plat reševalne akcije, ki je laiki ne poznajo.
Nevarnost je, kot ste lahko razbrali sami, lahko tudi sestavni del življenja. Za tiste, ki tako življenje živijo celo poklicno, je to morda celo laže kot za tiste druge, ki živijo ob takem človeku. Juretova žena Dominika ga je takega že spoznala. A to stvari ne spremeni. Samo od sebe se torej zastavlja vprašanje, ali bi morda zaradi družine lahko pustil to, kar počne najraje? Bi to potem še lahko bil on ali bi postal drug človek? V njegovem primeru, kakor pove, ne. A zaradi tega ni ne slabši mož ne slabši oče. Prej obratno. Kar je, si, in kar si, je, je zapisal Tomaž Humar. Za Jureta Jeršina to gotovo drži.
Je torej težko verjeti, da se bo takoj, ko se bo lahko, vrnil tja, kjer je najraje, zato da bi bil tisto, kar je najraje? Najbrž se celo tistim, ki jih gore strašijo ali imajo alpiniste za potencialne samomorilce in darovalce organov, to zdi najbolj logičen epilog zgodbe poklicnega gasilca in gorskega reševalca, ki je kot po čudežu preživel nesrečo, ki bi večino verjetno za zmeraj odvrnila od navpičnega sveta. Zgodba iz nekoristnega sveta torej, ki ima za spremembo srečen konec. Tudi na srečo vseh tistih, ki jih bo Jure Jeršin v prihodnje še reševal. Morda se bo to zgodilo kmalu potem, ko se bo vrnil pod Jalovec kjer je, kot pravi sam, tistega dne nekoga pustil. Luciferja, kakor se je poimenoval na družbenem omrežju Facebook. V njegovem primeru gasilca, gorskega reševalca in alpinista. Ponj se bo vrnil, zaključi. Ker ga še vedno čaka …
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Jure Jeršin je človek, s katerim ima, kot radi rečemo, bog še načrte. Sicer bi se njegova zgodba, ki bo svoj epilog še dobila, končala drugače. Bil je lep, sončen dan, začne Jure svojo pripoved, kot bi se zgodila nekje drugje nekomu drugemu. A človek, ki je rešil toliko življenj in doživel toliko zgodb s toliko različnimi konci, ima tudi svojo zgodbo.
Ustavimo se ob njegovi nesreči. Običajno taki padci gornikom in alpinistom ne prizanesejo. Ko enkrat letiš, je konec, vedo povedati stari plezalci. Tisti, ki so preživeli podobno težke nesreče, govorijo o različnih občutkih – tako imenovanemu filmu življenja, luči na koncu tunela, spominih na družino ali o na videz povsem nelogičnih in nepovezanih mislih. Morda tudi o hribih. Jure Jeršin pa ni niti za hip razmišljal o koncu, kar se v njegovem primeru zdi celo logično. Njegove misli so že med padcem iskale rešitev. Nenavadno? Zanj očitno niti ne.
Zaznamujejo hribi in zaznamujejo dogodki. Če svoje življenje posvetiš reševanju življenj, še toliko bolj. In vendar vsi dogodki ne ostanejo v spominu za zmeraj. Ene preprosto odnese čas. So pa tudi taki, ki ostanejo. Za vedno. Tako gorski reševalec in vodnik psa reševalca ne bo nikoli pozabil, kako sta z njegovim psom Arijem pod plazom našla dolgo pogrešanega legendarnega slovenskega alpinista Staneta Belaka – Šraufa. Zanj je bila to težka izkušnja, ki jo je prebrodil tako, da je o njej pisal. Pisanje je vsekakor lahko katarza. Sploh če lahko z njim naredimo nekaj dobrega za druge. Jure Jeršin za svoje pisanje že od nekdaj vidi precej razlogov. Med drugim tudi to, da z njim lahko prikaže tisto drugo, človeško plat reševalne akcije, ki je laiki ne poznajo.
Nevarnost je, kot ste lahko razbrali sami, lahko tudi sestavni del življenja. Za tiste, ki tako življenje živijo celo poklicno, je to morda celo laže kot za tiste druge, ki živijo ob takem človeku. Juretova žena Dominika ga je takega že spoznala. A to stvari ne spremeni. Samo od sebe se torej zastavlja vprašanje, ali bi morda zaradi družine lahko pustil to, kar počne najraje? Bi to potem še lahko bil on ali bi postal drug človek? V njegovem primeru, kakor pove, ne. A zaradi tega ni ne slabši mož ne slabši oče. Prej obratno. Kar je, si, in kar si, je, je zapisal Tomaž Humar. Za Jureta Jeršina to gotovo drži.
Je torej težko verjeti, da se bo takoj, ko se bo lahko, vrnil tja, kjer je najraje, zato da bi bil tisto, kar je najraje? Najbrž se celo tistim, ki jih gore strašijo ali imajo alpiniste za potencialne samomorilce in darovalce organov, to zdi najbolj logičen epilog zgodbe poklicnega gasilca in gorskega reševalca, ki je kot po čudežu preživel nesrečo, ki bi večino verjetno za zmeraj odvrnila od navpičnega sveta. Zgodba iz nekoristnega sveta torej, ki ima za spremembo srečen konec. Tudi na srečo vseh tistih, ki jih bo Jure Jeršin v prihodnje še reševal. Morda se bo to zgodilo kmalu potem, ko se bo vrnil pod Jalovec kjer je, kot pravi sam, tistega dne nekoga pustil. Luciferja, kakor se je poimenoval na družbenem omrežju Facebook. V njegovem primeru gasilca, gorskega reševalca in alpinista. Ponj se bo vrnil, zaključi. Ker ga še vedno čaka …
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Nekdanji maneken, ki mu je izguba vida spremenila življenje, ne pa tudi njega samega; vrhunski paratriatlonec, ki cilja na olimpijske igre; podjetnik, ki na dan poje 2 svoja sladoleda
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Študentje so postali pridni, to pa ni razlog za veselje, pravi socialna psihologinja, ki že 50 let preučuje odnose med posameznikom in družbo.
Nenavaden, iskriv, hiperaktiven, zaljubljen v tehniko, režijo, umetnost in pri svojih skoraj 98 letih poln idej tako, da noge komaj lovijo glavo. Dušan Mauser je bil predvojni tehnik na radiu, kasneje tonski mojster in režiser, ki je pod streho spravil približno 400 radijskih iger. Ni pustil pečata le na Radiu Slovenija, kjer se ga spominjajo generacije sodelavcev, velik dosežek je tudi galerija in graščina Duplje, ki je nastala iz ruševin. Ob pomoči njegovega sina slikarja Matjaža Mauserja je galerija postala središče kulturnega in družabnega življenja v Spodnjih Dupljah. Zato ne čudi, da mu je občina Naklo podelila naziv častnega občana, pa tudi sicer se ponaša z obilico nagrad, ki jih je prejel kot tonski mojster in režiser.
Ko je Matevž Lenarčič 22. aprila leta 2016 pristal na letališču v Portorožu in je bila za njim približno 42 tisoč kilometrov dolga pot z ultralahkim letalom okoli sveta, so mu v tako imenovanih rumenih medijih med drugim dodali oznako avanturist. Toda v Trbovljah rojeni diplomirani biolog, alpinist, fotograf, letalec in publicist je predvsem človek, ki svoje naravovarstveno poslanstvo uresničuje s fotografijo in s pisano besedo ter tudi z zbiranjem znanstveno preverljivih podatkov o globalnem onesnaženju okolja. Matevža Lenarčiča, ki je nekoč dejal, da je lepo imeti hobije, ki so hkrati tudi tvoj poklic, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Ciril Zlobec se je rodil julija 1925 na Ponikvah na Krasu. Gimnazijo je obiskoval pod italijanskim fašizmom, v Gorici in Kopru, od koder so ga navsezadnje izključili, ker so odkrili, da piše pesmi v slovenskem jeziku. Sedemnajstleten je postal aktivist Osvobodilne fronte, nato je stopil v partizane. Po osvoboditvi je študiral in diplomiral na ljubljanski slavistiki, pozneje pa je delal kot novinar in urednik – med drugim tudi na našem radiu. Dejaven je bil tudi v politiki in bil na prvih večstrankarskih volitvah izvoljen za člana osamosvojitvenega predsedstva. Ključen je seveda Zlobčev literarni opus. Ko je leta 1953 skupaj s Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom izdal znamenito pesniško zbirko Pesmi štirih, je slovenski literaturi odločilno pomagal otresti se ideoloških in estetskih spon, ki jih je naši književnosti nalagala komunistična oblast. Bralke in bralci so ta obrat stran od politične propagande v polje občutenega ljubezenskega intimizma znali ceniti in Zlobec je hitro postal eden naših najvplivnejših, najbolj branih pesnikov. Navsezadnje je objavil kakih 30 zbirk, tem pa je dodal še več esejističnih knjig in dva romana. Obilo je tudi prevajal, predvsem iz italijanščine, in nas med drugim oskrbel z mojstrskimi prevodi Danteja, Leopardija in Quasimoda. Za svoje književno delo je leta 1982 prejel Prešernovo nagrado; izvoljen je bil tudi za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V spomin na velikana slovenskega dvajsetega stoletja, pesnika, prevajalca, urednika, partizana in politika lahko v tokratnem Razkošju v glavi prisluhnemo Zlobčevemu razmišljanju, ki ga je z nami delil na predvečer svojega devetdesetega rojstnega dne. foto: Aleš Ogrin
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Maja Weiss je slovenska režiserka in scenaristka, ki v svojih filmih razkriva krivice, tragične usode ljudi in zgodbe, ki jih ne smemo pozabiti. Je prva ženska, ki je v Sloveniji posnela igrani celovečerec – Varuh meje (2002). Podpisala se je pod več kot 40 dokumentarnih in igranih filmov, zanje prejela številne nagrade, pa vseeno živi v negotovosti jutrišnjega dne. Umetnica, ki je na lastni koži čutila ideološki pritisk. Mama, sestra, žena, prijateljica, ženska, ki so jo zaznamovali Metlika, Ljubljana in Berlin. To filmsko režiserko in scenaristko, ki zadnjih 30 let sooblikuje slovensko filmsko krajino, bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ilustratorka in oblikovalka Hana Stupica je predstavnica že tretje generacije ilustratork v družini Stupica. Seveda so vse tri umetnice izoblikovale različne in prepoznavne stile svoje izpovednosti, zanimivo pa je, da tako Hano, kot tudi njeno mamo Marijo Lucijo in babico Marlenko, povezujejo motivi zajčkov, ki se očitno selijo iz roda v rod. Vse tri ilustratorke, kot tudi Hanin dedek Gabrijel, so bili za svojo ustvarjalnost nagrajeni s številnimi priznanji, samo Hana pa se lahko ob tem pohvali, da je bila doslej najmlajša umetnica, ki je prejela prestižno nagrado Hinka Smrekarja.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov