Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Slovenija je dežela, ki nima prav veliko naravnih bogastev, gozd pa je med njimi brez dvoma najpomembnejši!"
Dr. Robert Brus se je rodil leta 1965 v Ljubljani. Po maturi je študiral gozdarstvo na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani in študij končal decembra 1990, za diplomsko delo z naslovom Bogastvo balkanske dendroflore je prejel fakultetno Prešernovo nagrado. Leta 1999 je na Biotehniški fakulteti v Ljubljani zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Genetska variabilnost bukve (Fagus sylvatica L.) v Sloveniji in primerjava z njeno variabilnostjo v srednji in jugovzhodni Evropi.
Zdaj je redni profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in na različnih oddelkih predava predmete s področja dendrologije, gozdne genetike, žlahtnjenja gozdnega drevja ter gozdnega semenarstva in drevesničarstva. Bil je mentor pri več kot 50 diplomskih nalogah, štiri leta zapored je prejel priznanje za najboljšega pedagoškega delavca na oddelku. Bil je na več študijskih izpopolnjevanjih v tujini in je član več domačih in mednarodnih strokovnih in znanstvenih združenj ter uredniških odborov znanstvenih revij. Od leta 2018 je glavni in odgovorni urednik revije Acta Silvae et Ligni, vodilne domače znanstvene revije s področja gozdarstva in lesarstva.V zadnjih letih je bil predstojnik katedre in prodekan Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire.
Raziskovalna področja, s katerimi se ukvarja, so v zadnjih letih predvsem dendrologija, biogeografija lesnatih rastlin, genetska in morfološka variabilnost drevesnih vrst ter ohranjanje njihove genetske variabilnosti. Zanima ga tudi uporaba dreves v urbanem okolju, arhitekturi in umetnosti. Sodeluje v več različnih raziskovalnih projektih.
Ob zgornji sliki: Terensko vzročenje na Stolu s prof. Janetom Acevskim in prof. Jasminko Rizovsko Atanasovsko.
O zgornji sliki: Nabiranje vzorcev za genetsko analizo na Vršiču.
Ob zgornji sliki: Terenski pouk s študenti pri Cvelbarjevem hrastu v Malencah, drugem najdebelejšem hrast v Sloveniji.
Ob zgornji sliki: V Beloveškem gozdu na Poljskem, največjem pragozdnem rezervatu v Evropi.
Ob zgornji sliki: Med obiskom Narodnega parka v bližini Sydneya v Avstraliji, kjer so leta 1994 odkrili zadnje ostanke prazgodovinske drevesne vrste volemije (Wollemia nobillis).
Ob zgornji sliki: Vodeni ogled mestne drevnine v Ljubljani v okviru prireditev Zelena prestolnica Evrope v letu 2016.
Bibliografija Roberta Brusa obsega več kot 500 del, med njimi je 45 izvirnih znanstvenih člankov, več poglavij v znanstvenih monografijah in nad 150 člankov v slovenskih strokovnih in poljudnoznanstvenih revijah. Je avtor znanstvene monografije Drevesa in grmi Jadrana (2012, Modrijan) in strokovnih knjig Naše drevesne vrste (1999, Slovenska matica), Sprehod po gozdu (2002, DZS), Drevesne vrste na Slovenskem (2004, Mladinska knjiga in 2012, samozaložba), Dendrologija za gozdarje (2005, učbenik) in Sto grmovnih vrst na Slovenskem (2008, Tehniška založba). Dendrofloro vsega sveta sistematično fotografira že skoraj tri desetletja in vse knjige in članke opremlja s svojimi fotografijami.
Ob gornji sliki: Robert Brus je izdal knjigo Drevesne vrste na Slovenskem tudi v samozaložbi.
Knjiga Drevesa in grmi Jadrana je nagovorila mnoge, tako je Miha Naglič v Gorenjskem glasu, 13. avgusta 2012, v članku- Drevesa in grmi Jadrana med drugim zapisal:
"Ko listaš po tej drevesni in grmovni bibliji, se ti obudi tudi marsikateri spomin. Na borov gozd, denimo, v katerem je malo pod Umagom stal kamp Zlatorog, naselje zidanih počitniških hišic, katerih večji del je vzela v najem tovarna Alpina in kamor smo po letu 1960 odpotovali vsako poletje za en teden. Po spominu in po knjigi sodeč, je bil tisto spet druge vrste bor, brucijski (Pinus brutia). Tisti znameniti drevored ob cesti v Strunjanu, skozi katerega smo se tja in nazaj vozili, pa sestavljajo pinije (Pinus pinea), bori z visokimi krošnjami, ki po obliki spominjajo na odprti dežnik in ni čudno, da jim Nemci pravijo kar dežnikasti bor (Schirmkiefer). Od preštevilnih cipres (Cupressus sempervirens) omenim le tisto, ki sem jo videl v vrtu frančiškanskega samostana v mestu Hvar; ta je gotovo rasla že takrat, ko se je po tem vrtu sprehajal dr. Anton Korošec, potem ko se je leta 1933 zameril kralju Aleksandru in ga je ta poslal v izgnanstvo, najprej v Vrnjačko Banjo, potem pa na Hvar. (Medklic: v takšno izgnanstvo za poldrugo leto se podam prostovoljno, če bi se le našel kdo, ki bi me izgnal in izgnanstvo tudi financiral!)"
Dr. Robert Brus ne piše samo strokovnih knjig s področij, ki jih znanstveno, raziskovalno in pedagoško pokriva, ampak se je lotil tudi urejanja spominov njegovega deda Matije Petkovška, ki je bil avstro-ogrski vojak v I. svetovni vojni in je popisoval dogajanje na bojiščih od Galicije do Dolomitov.
V uvodu knjige Doživljaji iz svetovne vojne, Matija Petkovšek, je Robert Brus zapisal:
"Vsaka družina ima svoje zgodbe. O njih se govori na družinskih srečanjih, o njih dedki pripovedujejo vnukom in kljub temu, da se kdaj za nekaj časa izgubijo, se vedno znova vrnejo. Generacije dolgo lahko ostanejo v spominu in nazadnje nihče ne ve več natančno, kaj se je zares zgodilo in kaj je v teh letih dodala domišljija. Ena takšnih zgodb v naši družini je bil od nekdaj dnevnik, ki naj bi ga moj stari oče Matija kot avstro-ogrski vojak v 1. svetovni vojni pisal v daljnih Krpatih."
Robert Brus ni samo uredil spominov ampak se je odpravil tudi na pot, ki jo je v I. svetovni vojni kot vojak opravil njegov ded.
Ob zgornji sliki: Robert Brus pred palačo Sroczynskich v Jaslu na današnjem Poljskem, pri kateri je bil njegov ded Mitja Petkovšek ranjen v I. svetovni vojni.
Ob zgornji sliki: Družinski obisk Generala Shermana, mamutovca v Narodnem parku Sequoia, ki je največje drevo na svetu.
Ob zgornji sliki: Dolgoživi bori (Pinus longaeva) v gorovju White Mountains na meji med Kalifornijo in Nevado lahko doživijo več kot 5000 let in so najstarejša drevesa na Zemlji.
902 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Slovenija je dežela, ki nima prav veliko naravnih bogastev, gozd pa je med njimi brez dvoma najpomembnejši!"
Dr. Robert Brus se je rodil leta 1965 v Ljubljani. Po maturi je študiral gozdarstvo na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani in študij končal decembra 1990, za diplomsko delo z naslovom Bogastvo balkanske dendroflore je prejel fakultetno Prešernovo nagrado. Leta 1999 je na Biotehniški fakulteti v Ljubljani zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Genetska variabilnost bukve (Fagus sylvatica L.) v Sloveniji in primerjava z njeno variabilnostjo v srednji in jugovzhodni Evropi.
Zdaj je redni profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in na različnih oddelkih predava predmete s področja dendrologije, gozdne genetike, žlahtnjenja gozdnega drevja ter gozdnega semenarstva in drevesničarstva. Bil je mentor pri več kot 50 diplomskih nalogah, štiri leta zapored je prejel priznanje za najboljšega pedagoškega delavca na oddelku. Bil je na več študijskih izpopolnjevanjih v tujini in je član več domačih in mednarodnih strokovnih in znanstvenih združenj ter uredniških odborov znanstvenih revij. Od leta 2018 je glavni in odgovorni urednik revije Acta Silvae et Ligni, vodilne domače znanstvene revije s področja gozdarstva in lesarstva.V zadnjih letih je bil predstojnik katedre in prodekan Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire.
Raziskovalna področja, s katerimi se ukvarja, so v zadnjih letih predvsem dendrologija, biogeografija lesnatih rastlin, genetska in morfološka variabilnost drevesnih vrst ter ohranjanje njihove genetske variabilnosti. Zanima ga tudi uporaba dreves v urbanem okolju, arhitekturi in umetnosti. Sodeluje v več različnih raziskovalnih projektih.
Ob zgornji sliki: Terensko vzročenje na Stolu s prof. Janetom Acevskim in prof. Jasminko Rizovsko Atanasovsko.
O zgornji sliki: Nabiranje vzorcev za genetsko analizo na Vršiču.
Ob zgornji sliki: Terenski pouk s študenti pri Cvelbarjevem hrastu v Malencah, drugem najdebelejšem hrast v Sloveniji.
Ob zgornji sliki: V Beloveškem gozdu na Poljskem, največjem pragozdnem rezervatu v Evropi.
Ob zgornji sliki: Med obiskom Narodnega parka v bližini Sydneya v Avstraliji, kjer so leta 1994 odkrili zadnje ostanke prazgodovinske drevesne vrste volemije (Wollemia nobillis).
Ob zgornji sliki: Vodeni ogled mestne drevnine v Ljubljani v okviru prireditev Zelena prestolnica Evrope v letu 2016.
Bibliografija Roberta Brusa obsega več kot 500 del, med njimi je 45 izvirnih znanstvenih člankov, več poglavij v znanstvenih monografijah in nad 150 člankov v slovenskih strokovnih in poljudnoznanstvenih revijah. Je avtor znanstvene monografije Drevesa in grmi Jadrana (2012, Modrijan) in strokovnih knjig Naše drevesne vrste (1999, Slovenska matica), Sprehod po gozdu (2002, DZS), Drevesne vrste na Slovenskem (2004, Mladinska knjiga in 2012, samozaložba), Dendrologija za gozdarje (2005, učbenik) in Sto grmovnih vrst na Slovenskem (2008, Tehniška založba). Dendrofloro vsega sveta sistematično fotografira že skoraj tri desetletja in vse knjige in članke opremlja s svojimi fotografijami.
Ob gornji sliki: Robert Brus je izdal knjigo Drevesne vrste na Slovenskem tudi v samozaložbi.
Knjiga Drevesa in grmi Jadrana je nagovorila mnoge, tako je Miha Naglič v Gorenjskem glasu, 13. avgusta 2012, v članku- Drevesa in grmi Jadrana med drugim zapisal:
"Ko listaš po tej drevesni in grmovni bibliji, se ti obudi tudi marsikateri spomin. Na borov gozd, denimo, v katerem je malo pod Umagom stal kamp Zlatorog, naselje zidanih počitniških hišic, katerih večji del je vzela v najem tovarna Alpina in kamor smo po letu 1960 odpotovali vsako poletje za en teden. Po spominu in po knjigi sodeč, je bil tisto spet druge vrste bor, brucijski (Pinus brutia). Tisti znameniti drevored ob cesti v Strunjanu, skozi katerega smo se tja in nazaj vozili, pa sestavljajo pinije (Pinus pinea), bori z visokimi krošnjami, ki po obliki spominjajo na odprti dežnik in ni čudno, da jim Nemci pravijo kar dežnikasti bor (Schirmkiefer). Od preštevilnih cipres (Cupressus sempervirens) omenim le tisto, ki sem jo videl v vrtu frančiškanskega samostana v mestu Hvar; ta je gotovo rasla že takrat, ko se je po tem vrtu sprehajal dr. Anton Korošec, potem ko se je leta 1933 zameril kralju Aleksandru in ga je ta poslal v izgnanstvo, najprej v Vrnjačko Banjo, potem pa na Hvar. (Medklic: v takšno izgnanstvo za poldrugo leto se podam prostovoljno, če bi se le našel kdo, ki bi me izgnal in izgnanstvo tudi financiral!)"
Dr. Robert Brus ne piše samo strokovnih knjig s področij, ki jih znanstveno, raziskovalno in pedagoško pokriva, ampak se je lotil tudi urejanja spominov njegovega deda Matije Petkovška, ki je bil avstro-ogrski vojak v I. svetovni vojni in je popisoval dogajanje na bojiščih od Galicije do Dolomitov.
V uvodu knjige Doživljaji iz svetovne vojne, Matija Petkovšek, je Robert Brus zapisal:
"Vsaka družina ima svoje zgodbe. O njih se govori na družinskih srečanjih, o njih dedki pripovedujejo vnukom in kljub temu, da se kdaj za nekaj časa izgubijo, se vedno znova vrnejo. Generacije dolgo lahko ostanejo v spominu in nazadnje nihče ne ve več natančno, kaj se je zares zgodilo in kaj je v teh letih dodala domišljija. Ena takšnih zgodb v naši družini je bil od nekdaj dnevnik, ki naj bi ga moj stari oče Matija kot avstro-ogrski vojak v 1. svetovni vojni pisal v daljnih Krpatih."
Robert Brus ni samo uredil spominov ampak se je odpravil tudi na pot, ki jo je v I. svetovni vojni kot vojak opravil njegov ded.
Ob zgornji sliki: Robert Brus pred palačo Sroczynskich v Jaslu na današnjem Poljskem, pri kateri je bil njegov ded Mitja Petkovšek ranjen v I. svetovni vojni.
Ob zgornji sliki: Družinski obisk Generala Shermana, mamutovca v Narodnem parku Sequoia, ki je največje drevo na svetu.
Ob zgornji sliki: Dolgoživi bori (Pinus longaeva) v gorovju White Mountains na meji med Kalifornijo in Nevado lahko doživijo več kot 5000 let in so najstarejša drevesa na Zemlji.
Začeli bomo – na začetku. V tistih povojnih dneh, ko si je deklica Marjanca najprej čisto od blizu ogledala prve barvice, ki so se znašle v njenih rokah, potem pa je z njimi potegnila prve živopisne črte po papirju. Na koncu pa bomo pripoved zaokrožili v sedanjosti, ko zdaj tudi druženje z vnukinjo in vnukom odščipne dnevom nekaj tistih uric, ko je svetloba ravno prava, da lahko na belini listov zaživijo podobe praviloma vsaj za ščepec hudomušnih bitij, ki na koncu v slikanicah in knjigah burijo domišljijo otrok, pa tudi njihovih staršev. In vmes bo seveda zanimiva, predvsem pa plodovita življenjska in poklicna pot akademske slikarke Marjance Jemec Božič, ki je lani, ko sta si poletje in jesen podala roko, dopolnila 90 let, njene ilustracije pa že več kot šest desetletij bogatijo vsebino več kot dvesto knjig in tudi televizijskih slikanic. Na klepet v oddaji Razkošje v glavi je umetnico povabil Dušan Berne.
Življenje je res polno presenečenj, bi lahko ponovili že malce oguljeno frazo, ki jo večkrat slišimo, ko se pogovarjamo o izkušnjah, ki zaznamujejo bivanje posameznikov v času in prostoru. Včasih so te izkušnje zelo pozitivne, drugič spet ne. Arheologinja dr. Daša Pavlovič ima takih izkušenj kar nekaj. Želela je preučevati prazgodovino, pa se je usmerila v zgodnji srednji vek. Ko je bila brez službe, je prodajala nakit v zasebni trgovinici. Leta 2014 pa je skupaj s prijateljico zbrala za 15 tovornjakov humanitarne pomoči, namenjene prebivalcem Bosne in Hercegovine, ki jih je takrat prizadela vodna ujma. V uvodu v svojo doktorsko disertacijo je med drugim zapisala: »Moji starši so zakon! Hvala za vso podporo, potrpežljivost, mir, vsako vrečko napolitank, tone čokolade, radič Verona in topel dom. Predvsem pa hvala, da niso niti enkrat podvomili vame. Brez njih preprosto ne bi zmogla!« Dr. Daša Pavlovič bo gostja oddaje Razkošje v glavi, njen avtor pa je Milan Trobič.
Borut Mori je glasbenik, skladatelj in profesor harmonike, zaposlen na mariborskem konservatoriju za glasbo, Odraščal je ob reki Dravi in se selil ob njenem toku, posvetil pa ji je tudi glasbo. Bolj kot v Ljubljani ga poznajo v avstrijskem Gradcu. Ima seznam nagrad z različnih tekmovanj, snemal je za domače in tuje medijske hiše ter sodeloval z znanimi in manj znanimi glasbeniki. Vmes se je zaljubil tudi v ustvarjanje za gledališče. Kako zveni njegova glasbena oprema, lahko vidite v predstavi Lutkovnega gledališča Maribor Šivilja in škarjice.
V deževnem popoldnevu se je pripeljala do Radia. Zagorela, urejena, mična in nadvse privlačna. Ni je motilo slabo vreme. Le v nekaj trenutkih je sestavila invalidski voziček in sedla vanj. Prišla je točno in v hipu prostor napolnila z neverjetno energijo, optimizmom in veseljem. Današnja gostja, Tanja Cerkvenik, je v resnici zelo posebna ženska pri približno štiridesetih letih. Poškodovala se je pred 16 leti, se za hip ustavila in potem silovito nadaljevala. Kljub ločitvi je letos do mature pripeljala hčerko Niko, diplomirala na Ekonomski fakulteti, se kdaj pa kdaj tudi zaljubila in predvsem ostala pokončna, poštena in delavna. Že vrsto let je zaposlena na zavarovalnici, je ambasadorka fundacije, ki zbira denar za zdravljenje hrbtenjače, in da ne pozabimo - je tudi udeleženka paralimpijskih iger ter evropskega in svetovnega prvenstva. Poslušajte Tanjo Cerkvenik v oddaji Razkošje v glavi in morda se boste svojim težavam na koncu le nasmehnili.
Drage poslušalke, dragi poslušalci! Ob izteku lanskega leta so profesorju doktorju Matjažu Percu za vrhunske znanstvene dosežke, kot je bilo ob tem poudarjeno, podelili Zoisovo nagrado. Predlani je bil med približno 5500 nominiranci z vsega sveta izbran za lavreata združenja USERN, pri katerem je med drugimi v odboru za nagrado tudi dvanajst Nobelovih nagrajencev. Poleg tega je z več kot dvajset tisoč omembami v strokovni in drugi publicistiki največkrat citirani slovenski znanstvenik, po podatkih agencije Thompson Reuters pa se je že leta 2014 uvrstil v odstotek najbolj citiranih fizikov na svetu. Profesorja doktorja Matjaža Perca s Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Dr. Boštjan Laharnar je višji kustos v arheološkem oddelku v Narodnem muzeju Slovenije. Področje, s katerim se ukvarja, je obdobje, ki sega od prazgodovine pa vse do rimske kolonizacije naših krajev. To pomeni, da preučuje zanimivo obdobje preloma med prazgodovino in antiko. Je avtor številnih strokovnih člankov in študij ter soavtor več arheoloških razstav.
Sonja Prosenc je šele četrta režiserka v Sloveniji, ki je s sredstvi slovenskega filmskega sklada posnela celovečerni igrani film. To je bil film Drevo leta 2014, pred tem se je podpisala pod nekaj kratkih filmov, enega dokumentarnega, nekajkrat je bila asistentka režije. Maja se bo s posebnim glasbenim nastopom dua Silence in projekcijo filma Zgodovina ljubezni v Slovenski filharmoniji začela slovenska distribucijska pot njenega zadnjega filma. Ta sicer že nekaj časa obiskuje filmske festivale in prejema nagrade. Zakaj dela raje filme za zahtevnejše in aktivnejše občinstvo? Kako težko je v Sloveniji posneti celovečerec? In kako je od študija novinastva prišla do sedme umetnosti? Odgovore izveste v oddaji Razkošje v glavi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Zborovodja, dirigent, ki na poseben način čuti vokalno, zborovsko glasbo, ki ji je posvetil svoje življenje. Tako bi lahko z nekaj besedami opisali Matjaža Ščeka, Primorca, Koprčana in predvsem dirigenta. Toda ko se začnemo z njim pogovarjati, začutimo njegov čuteč odnos do vsega, kar nas obdaja, posebno do glasbe. »Matjaž Šček je študiral dirigiranje na Akademiji za glasbo v Ljubljani in se izobraževal pri priznanem skladatelju in dirigentu Lojzetu Lebiču. Uspešno je vodil več ljubiteljskih pevskih sestavov, med drugim Moški zbor Srečka Kosovela iz Ajdovščine, Komorni zbor Ipavska, Komorni zbor RTV Slovenija in vrsto zborov v deželi Furlaniji – Julijski krajini. V vrh njegovega zborovskega ustvarjanja spada desetletje dela z Ljubljanskimi madrigalisti (1991–2001). Njegovo delo je prepoznavno in cenjeno, izvajanje rahločutno in zavzeto, njegovi programi pa sveži in nekonvencionalni. Na številnih državnih in mednarodnih tekmovanjih je vedno dosegel najvišje uvrstitve in priznanja. Je nosilec zlate Gallusove plakete.« Tako so med drugim zapisali na spletnih straneh Mešanega pevskega zbora Postojna, ki ga Matjaž Šček vodi zdaj. In Matjaž Šček bo gost v oddaji Razkošje v glavi.
Dr. Andraž Teršek je ustavnik in pravni filozof, ki kot univerzitetni profesor študentkam in študentom predava tako tematike s področja prava kot tudi poglavja iz etike, filozofije, politologije, edukacije, psihologije in aktivno kritičnega državljanstva. Je, kot pravijo zanj, predstavnik pravniške avantgarde, kritični intelektualec in publicist, ki v svojih odmevnih medijskih nastopih pogosto opozarja na anomalije v naši družbi. V radiofonskem portretu doktorja Terška lahko slišimo kopico zanimivih utrinkov iz njegovega poklicnega in zasebnega življenja.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Špela Rozin je bila šestdesetih in deloma sedemdesetih letih prejšnjega stoletja najuspešnejše slovenska filmska igralka na tujem, za mnoge tudi ena najlepših. Snemala je večinoma v Italiji, delala pa tudi na Poljskem, v Avstriji in Združenih državah Amerike. Poleg tega je številne filme posnela tudi v nekdanji Jugoslaviji.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Rodil se je v družini akademske slikarke in akademskega slikarja, kar je, bolj ali manj pričakovano, zaznamovalo njegovo poklicno, umetniško in tudi življenjsko pot. Poleg tega je njegova mama, Dora Plestenjak, že ves čas dobrohotna ocenjevalka Domnove ustvarjalnosti, oba pa se, če je to le mogoče, pomešata med občinstvo vsaj pri najodmevnejših koncertih Domnovega polbrata, Jana Plestenjaka. Sicer pa slikar, kipar in oblikovalec Domen Slana poudarja, da mora vizualna umetnost »ljudem govoriti sama zase, brez dodatkov nekih kritičnih besedil, ki jih nihče ne razume. Tudi z glasbo je podobno. Poslušaš in te pritegne ali pač ne.«
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov