Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Slovenija je dežela, ki nima prav veliko naravnih bogastev, gozd pa je med njimi brez dvoma najpomembnejši!"
Dr. Robert Brus se je rodil leta 1965 v Ljubljani. Po maturi je študiral gozdarstvo na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani in študij končal decembra 1990, za diplomsko delo z naslovom Bogastvo balkanske dendroflore je prejel fakultetno Prešernovo nagrado. Leta 1999 je na Biotehniški fakulteti v Ljubljani zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Genetska variabilnost bukve (Fagus sylvatica L.) v Sloveniji in primerjava z njeno variabilnostjo v srednji in jugovzhodni Evropi.
Zdaj je redni profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in na različnih oddelkih predava predmete s področja dendrologije, gozdne genetike, žlahtnjenja gozdnega drevja ter gozdnega semenarstva in drevesničarstva. Bil je mentor pri več kot 50 diplomskih nalogah, štiri leta zapored je prejel priznanje za najboljšega pedagoškega delavca na oddelku. Bil je na več študijskih izpopolnjevanjih v tujini in je član več domačih in mednarodnih strokovnih in znanstvenih združenj ter uredniških odborov znanstvenih revij. Od leta 2018 je glavni in odgovorni urednik revije Acta Silvae et Ligni, vodilne domače znanstvene revije s področja gozdarstva in lesarstva.V zadnjih letih je bil predstojnik katedre in prodekan Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire.
Raziskovalna področja, s katerimi se ukvarja, so v zadnjih letih predvsem dendrologija, biogeografija lesnatih rastlin, genetska in morfološka variabilnost drevesnih vrst ter ohranjanje njihove genetske variabilnosti. Zanima ga tudi uporaba dreves v urbanem okolju, arhitekturi in umetnosti. Sodeluje v več različnih raziskovalnih projektih.
Ob zgornji sliki: Terensko vzročenje na Stolu s prof. Janetom Acevskim in prof. Jasminko Rizovsko Atanasovsko.
O zgornji sliki: Nabiranje vzorcev za genetsko analizo na Vršiču.
Ob zgornji sliki: Terenski pouk s študenti pri Cvelbarjevem hrastu v Malencah, drugem najdebelejšem hrast v Sloveniji.
Ob zgornji sliki: V Beloveškem gozdu na Poljskem, največjem pragozdnem rezervatu v Evropi.
Ob zgornji sliki: Med obiskom Narodnega parka v bližini Sydneya v Avstraliji, kjer so leta 1994 odkrili zadnje ostanke prazgodovinske drevesne vrste volemije (Wollemia nobillis).
Ob zgornji sliki: Vodeni ogled mestne drevnine v Ljubljani v okviru prireditev Zelena prestolnica Evrope v letu 2016.
Bibliografija Roberta Brusa obsega več kot 500 del, med njimi je 45 izvirnih znanstvenih člankov, več poglavij v znanstvenih monografijah in nad 150 člankov v slovenskih strokovnih in poljudnoznanstvenih revijah. Je avtor znanstvene monografije Drevesa in grmi Jadrana (2012, Modrijan) in strokovnih knjig Naše drevesne vrste (1999, Slovenska matica), Sprehod po gozdu (2002, DZS), Drevesne vrste na Slovenskem (2004, Mladinska knjiga in 2012, samozaložba), Dendrologija za gozdarje (2005, učbenik) in Sto grmovnih vrst na Slovenskem (2008, Tehniška založba). Dendrofloro vsega sveta sistematično fotografira že skoraj tri desetletja in vse knjige in članke opremlja s svojimi fotografijami.
Ob gornji sliki: Robert Brus je izdal knjigo Drevesne vrste na Slovenskem tudi v samozaložbi.
Knjiga Drevesa in grmi Jadrana je nagovorila mnoge, tako je Miha Naglič v Gorenjskem glasu, 13. avgusta 2012, v članku- Drevesa in grmi Jadrana med drugim zapisal:
"Ko listaš po tej drevesni in grmovni bibliji, se ti obudi tudi marsikateri spomin. Na borov gozd, denimo, v katerem je malo pod Umagom stal kamp Zlatorog, naselje zidanih počitniških hišic, katerih večji del je vzela v najem tovarna Alpina in kamor smo po letu 1960 odpotovali vsako poletje za en teden. Po spominu in po knjigi sodeč, je bil tisto spet druge vrste bor, brucijski (Pinus brutia). Tisti znameniti drevored ob cesti v Strunjanu, skozi katerega smo se tja in nazaj vozili, pa sestavljajo pinije (Pinus pinea), bori z visokimi krošnjami, ki po obliki spominjajo na odprti dežnik in ni čudno, da jim Nemci pravijo kar dežnikasti bor (Schirmkiefer). Od preštevilnih cipres (Cupressus sempervirens) omenim le tisto, ki sem jo videl v vrtu frančiškanskega samostana v mestu Hvar; ta je gotovo rasla že takrat, ko se je po tem vrtu sprehajal dr. Anton Korošec, potem ko se je leta 1933 zameril kralju Aleksandru in ga je ta poslal v izgnanstvo, najprej v Vrnjačko Banjo, potem pa na Hvar. (Medklic: v takšno izgnanstvo za poldrugo leto se podam prostovoljno, če bi se le našel kdo, ki bi me izgnal in izgnanstvo tudi financiral!)"
Dr. Robert Brus ne piše samo strokovnih knjig s področij, ki jih znanstveno, raziskovalno in pedagoško pokriva, ampak se je lotil tudi urejanja spominov njegovega deda Matije Petkovška, ki je bil avstro-ogrski vojak v I. svetovni vojni in je popisoval dogajanje na bojiščih od Galicije do Dolomitov.
V uvodu knjige Doživljaji iz svetovne vojne, Matija Petkovšek, je Robert Brus zapisal:
"Vsaka družina ima svoje zgodbe. O njih se govori na družinskih srečanjih, o njih dedki pripovedujejo vnukom in kljub temu, da se kdaj za nekaj časa izgubijo, se vedno znova vrnejo. Generacije dolgo lahko ostanejo v spominu in nazadnje nihče ne ve več natančno, kaj se je zares zgodilo in kaj je v teh letih dodala domišljija. Ena takšnih zgodb v naši družini je bil od nekdaj dnevnik, ki naj bi ga moj stari oče Matija kot avstro-ogrski vojak v 1. svetovni vojni pisal v daljnih Krpatih."
Robert Brus ni samo uredil spominov ampak se je odpravil tudi na pot, ki jo je v I. svetovni vojni kot vojak opravil njegov ded.
Ob zgornji sliki: Robert Brus pred palačo Sroczynskich v Jaslu na današnjem Poljskem, pri kateri je bil njegov ded Mitja Petkovšek ranjen v I. svetovni vojni.
Ob zgornji sliki: Družinski obisk Generala Shermana, mamutovca v Narodnem parku Sequoia, ki je največje drevo na svetu.
Ob zgornji sliki: Dolgoživi bori (Pinus longaeva) v gorovju White Mountains na meji med Kalifornijo in Nevado lahko doživijo več kot 5000 let in so najstarejša drevesa na Zemlji.
902 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Slovenija je dežela, ki nima prav veliko naravnih bogastev, gozd pa je med njimi brez dvoma najpomembnejši!"
Dr. Robert Brus se je rodil leta 1965 v Ljubljani. Po maturi je študiral gozdarstvo na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani in študij končal decembra 1990, za diplomsko delo z naslovom Bogastvo balkanske dendroflore je prejel fakultetno Prešernovo nagrado. Leta 1999 je na Biotehniški fakulteti v Ljubljani zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Genetska variabilnost bukve (Fagus sylvatica L.) v Sloveniji in primerjava z njeno variabilnostjo v srednji in jugovzhodni Evropi.
Zdaj je redni profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in na različnih oddelkih predava predmete s področja dendrologije, gozdne genetike, žlahtnjenja gozdnega drevja ter gozdnega semenarstva in drevesničarstva. Bil je mentor pri več kot 50 diplomskih nalogah, štiri leta zapored je prejel priznanje za najboljšega pedagoškega delavca na oddelku. Bil je na več študijskih izpopolnjevanjih v tujini in je član več domačih in mednarodnih strokovnih in znanstvenih združenj ter uredniških odborov znanstvenih revij. Od leta 2018 je glavni in odgovorni urednik revije Acta Silvae et Ligni, vodilne domače znanstvene revije s področja gozdarstva in lesarstva.V zadnjih letih je bil predstojnik katedre in prodekan Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire.
Raziskovalna področja, s katerimi se ukvarja, so v zadnjih letih predvsem dendrologija, biogeografija lesnatih rastlin, genetska in morfološka variabilnost drevesnih vrst ter ohranjanje njihove genetske variabilnosti. Zanima ga tudi uporaba dreves v urbanem okolju, arhitekturi in umetnosti. Sodeluje v več različnih raziskovalnih projektih.
Ob zgornji sliki: Terensko vzročenje na Stolu s prof. Janetom Acevskim in prof. Jasminko Rizovsko Atanasovsko.
O zgornji sliki: Nabiranje vzorcev za genetsko analizo na Vršiču.
Ob zgornji sliki: Terenski pouk s študenti pri Cvelbarjevem hrastu v Malencah, drugem najdebelejšem hrast v Sloveniji.
Ob zgornji sliki: V Beloveškem gozdu na Poljskem, največjem pragozdnem rezervatu v Evropi.
Ob zgornji sliki: Med obiskom Narodnega parka v bližini Sydneya v Avstraliji, kjer so leta 1994 odkrili zadnje ostanke prazgodovinske drevesne vrste volemije (Wollemia nobillis).
Ob zgornji sliki: Vodeni ogled mestne drevnine v Ljubljani v okviru prireditev Zelena prestolnica Evrope v letu 2016.
Bibliografija Roberta Brusa obsega več kot 500 del, med njimi je 45 izvirnih znanstvenih člankov, več poglavij v znanstvenih monografijah in nad 150 člankov v slovenskih strokovnih in poljudnoznanstvenih revijah. Je avtor znanstvene monografije Drevesa in grmi Jadrana (2012, Modrijan) in strokovnih knjig Naše drevesne vrste (1999, Slovenska matica), Sprehod po gozdu (2002, DZS), Drevesne vrste na Slovenskem (2004, Mladinska knjiga in 2012, samozaložba), Dendrologija za gozdarje (2005, učbenik) in Sto grmovnih vrst na Slovenskem (2008, Tehniška založba). Dendrofloro vsega sveta sistematično fotografira že skoraj tri desetletja in vse knjige in članke opremlja s svojimi fotografijami.
Ob gornji sliki: Robert Brus je izdal knjigo Drevesne vrste na Slovenskem tudi v samozaložbi.
Knjiga Drevesa in grmi Jadrana je nagovorila mnoge, tako je Miha Naglič v Gorenjskem glasu, 13. avgusta 2012, v članku- Drevesa in grmi Jadrana med drugim zapisal:
"Ko listaš po tej drevesni in grmovni bibliji, se ti obudi tudi marsikateri spomin. Na borov gozd, denimo, v katerem je malo pod Umagom stal kamp Zlatorog, naselje zidanih počitniških hišic, katerih večji del je vzela v najem tovarna Alpina in kamor smo po letu 1960 odpotovali vsako poletje za en teden. Po spominu in po knjigi sodeč, je bil tisto spet druge vrste bor, brucijski (Pinus brutia). Tisti znameniti drevored ob cesti v Strunjanu, skozi katerega smo se tja in nazaj vozili, pa sestavljajo pinije (Pinus pinea), bori z visokimi krošnjami, ki po obliki spominjajo na odprti dežnik in ni čudno, da jim Nemci pravijo kar dežnikasti bor (Schirmkiefer). Od preštevilnih cipres (Cupressus sempervirens) omenim le tisto, ki sem jo videl v vrtu frančiškanskega samostana v mestu Hvar; ta je gotovo rasla že takrat, ko se je po tem vrtu sprehajal dr. Anton Korošec, potem ko se je leta 1933 zameril kralju Aleksandru in ga je ta poslal v izgnanstvo, najprej v Vrnjačko Banjo, potem pa na Hvar. (Medklic: v takšno izgnanstvo za poldrugo leto se podam prostovoljno, če bi se le našel kdo, ki bi me izgnal in izgnanstvo tudi financiral!)"
Dr. Robert Brus ne piše samo strokovnih knjig s področij, ki jih znanstveno, raziskovalno in pedagoško pokriva, ampak se je lotil tudi urejanja spominov njegovega deda Matije Petkovška, ki je bil avstro-ogrski vojak v I. svetovni vojni in je popisoval dogajanje na bojiščih od Galicije do Dolomitov.
V uvodu knjige Doživljaji iz svetovne vojne, Matija Petkovšek, je Robert Brus zapisal:
"Vsaka družina ima svoje zgodbe. O njih se govori na družinskih srečanjih, o njih dedki pripovedujejo vnukom in kljub temu, da se kdaj za nekaj časa izgubijo, se vedno znova vrnejo. Generacije dolgo lahko ostanejo v spominu in nazadnje nihče ne ve več natančno, kaj se je zares zgodilo in kaj je v teh letih dodala domišljija. Ena takšnih zgodb v naši družini je bil od nekdaj dnevnik, ki naj bi ga moj stari oče Matija kot avstro-ogrski vojak v 1. svetovni vojni pisal v daljnih Krpatih."
Robert Brus ni samo uredil spominov ampak se je odpravil tudi na pot, ki jo je v I. svetovni vojni kot vojak opravil njegov ded.
Ob zgornji sliki: Robert Brus pred palačo Sroczynskich v Jaslu na današnjem Poljskem, pri kateri je bil njegov ded Mitja Petkovšek ranjen v I. svetovni vojni.
Ob zgornji sliki: Družinski obisk Generala Shermana, mamutovca v Narodnem parku Sequoia, ki je največje drevo na svetu.
Ob zgornji sliki: Dolgoživi bori (Pinus longaeva) v gorovju White Mountains na meji med Kalifornijo in Nevado lahko doživijo več kot 5000 let in so najstarejša drevesa na Zemlji.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Direktor zavoda Vozim David Razboršek je prepričan, da je treba sprejeti odgovornost za svoja dejanja, ker potem laže gradiš naprej in uresničuješ svoje želje. In danes so njegove želje in dejavnosti, ki jih opravlja, povezane z večjo prometno varnostjo. Je član sveta Agencije za varnost prometa, ambasador, ki se s svojo ekipo trudi doseči pozitivne spremembe v prometu tudi z akcijami, ki so dobro prepoznane v javnosti: Še vedno vozim, vendar ne hodim, Zavrtimo Slovenijo in Heroji furajo v pižamah. Zanj invalidnost ni ovira, saj je še vedno aktiven športnik – ukvarja se z ročnim kolesarjenjem in plavanjem ter je ustanovitveni član ekipe slovenskih parakolesarjev. O njegovem delu, vizijah in invalidnosti se je z Davidom Razborškom v tokratni oddaji Razkošje v glavi pogovarjala novinarka Petra Medved.
Karl Drago Seme je upokojeni gledališki ustvarjalec, pedagog, družbenopolitični delavec in veteran vojne za Slovenijo. Od leta 1990 do upokojitve leta 2000 je bil zaposlen v Premogovniku Velenje kot poslovodja in vodja izobraževanja strojnih mehanikov. Štiri leta je bil vodja vodičev v Muzeju premogovništva. Bil je tudi jamski reševalec in član predavateljskega aktiva Delavske univerze Velenje. Od 1964 je član Gledališke skupine Velenje in gledališki igralec, recitator, scenarist, režiser ter povezovalec. Njegovo življenje je polno zgodb ljudi vseh starosti, ki jih povezuje ena sama misel: verjeti v dobro. Njegova življenjska vloga pa ga predstavlja z vidika, ki ga najbolje razumejo otroci. Karl Drago Seme je že 54 let Dedek Mraz. V prazničnem decembru ga je v enem izmed redkih trenutkov, ko ne deli nečesa še bolj pomembnega od daril, obiskal Jure K. Čokl.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
O sebi in svojem delu bo govorila mlada, energična in v nujnost bolj pravičnega sveta zavarovana mladinska sindikalna aktivistka Tea Jarc. Je zaprisežena tabornica, trenerka neformalnega izobraževanja, nekdanja vodja Mladinskega sveta Slovenije, danes pa pomemben člen sindikata Mladih Plus. Vse svoje življenje posveča drugim, v minulih nekaj letih pa posebej reševanju problemov in težav mlade generacije, zlasti pa snovanju politike, ki naj bi tej generaciji zagotovila večjo vlogo in samostojnost v družbi, predvsem pa bolj optimistično prihodnost.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Nekdanji maneken, ki mu je izguba vida spremenila življenje, ne pa tudi njega samega; vrhunski paratriatlonec, ki cilja na olimpijske igre; podjetnik, ki na dan poje 2 svoja sladoleda
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Študentje so postali pridni, to pa ni razlog za veselje, pravi socialna psihologinja, ki že 50 let preučuje odnose med posameznikom in družbo.
Nenavaden, iskriv, hiperaktiven, zaljubljen v tehniko, režijo, umetnost in pri svojih skoraj 98 letih poln idej tako, da noge komaj lovijo glavo. Dušan Mauser je bil predvojni tehnik na radiu, kasneje tonski mojster in režiser, ki je pod streho spravil približno 400 radijskih iger. Ni pustil pečata le na Radiu Slovenija, kjer se ga spominjajo generacije sodelavcev, velik dosežek je tudi galerija in graščina Duplje, ki je nastala iz ruševin. Ob pomoči njegovega sina slikarja Matjaža Mauserja je galerija postala središče kulturnega in družabnega življenja v Spodnjih Dupljah. Zato ne čudi, da mu je občina Naklo podelila naziv častnega občana, pa tudi sicer se ponaša z obilico nagrad, ki jih je prejel kot tonski mojster in režiser.
Ko je Matevž Lenarčič 22. aprila leta 2016 pristal na letališču v Portorožu in je bila za njim približno 42 tisoč kilometrov dolga pot z ultralahkim letalom okoli sveta, so mu v tako imenovanih rumenih medijih med drugim dodali oznako avanturist. Toda v Trbovljah rojeni diplomirani biolog, alpinist, fotograf, letalec in publicist je predvsem človek, ki svoje naravovarstveno poslanstvo uresničuje s fotografijo in s pisano besedo ter tudi z zbiranjem znanstveno preverljivih podatkov o globalnem onesnaženju okolja. Matevža Lenarčiča, ki je nekoč dejal, da je lepo imeti hobije, ki so hkrati tudi tvoj poklic, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Ciril Zlobec se je rodil julija 1925 na Ponikvah na Krasu. Gimnazijo je obiskoval pod italijanskim fašizmom, v Gorici in Kopru, od koder so ga navsezadnje izključili, ker so odkrili, da piše pesmi v slovenskem jeziku. Sedemnajstleten je postal aktivist Osvobodilne fronte, nato je stopil v partizane. Po osvoboditvi je študiral in diplomiral na ljubljanski slavistiki, pozneje pa je delal kot novinar in urednik – med drugim tudi na našem radiu. Dejaven je bil tudi v politiki in bil na prvih večstrankarskih volitvah izvoljen za člana osamosvojitvenega predsedstva. Ključen je seveda Zlobčev literarni opus. Ko je leta 1953 skupaj s Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom izdal znamenito pesniško zbirko Pesmi štirih, je slovenski literaturi odločilno pomagal otresti se ideoloških in estetskih spon, ki jih je naši književnosti nalagala komunistična oblast. Bralke in bralci so ta obrat stran od politične propagande v polje občutenega ljubezenskega intimizma znali ceniti in Zlobec je hitro postal eden naših najvplivnejših, najbolj branih pesnikov. Navsezadnje je objavil kakih 30 zbirk, tem pa je dodal še več esejističnih knjig in dva romana. Obilo je tudi prevajal, predvsem iz italijanščine, in nas med drugim oskrbel z mojstrskimi prevodi Danteja, Leopardija in Quasimoda. Za svoje književno delo je leta 1982 prejel Prešernovo nagrado; izvoljen je bil tudi za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V spomin na velikana slovenskega dvajsetega stoletja, pesnika, prevajalca, urednika, partizana in politika lahko v tokratnem Razkošju v glavi prisluhnemo Zlobčevemu razmišljanju, ki ga je z nami delil na predvečer svojega devetdesetega rojstnega dne. foto: Aleš Ogrin
Neveljaven email naslov