Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Slovenija je dežela, ki nima prav veliko naravnih bogastev, gozd pa je med njimi brez dvoma najpomembnejši!"
Dr. Robert Brus se je rodil leta 1965 v Ljubljani. Po maturi je študiral gozdarstvo na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani in študij končal decembra 1990, za diplomsko delo z naslovom Bogastvo balkanske dendroflore je prejel fakultetno Prešernovo nagrado. Leta 1999 je na Biotehniški fakulteti v Ljubljani zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Genetska variabilnost bukve (Fagus sylvatica L.) v Sloveniji in primerjava z njeno variabilnostjo v srednji in jugovzhodni Evropi.
Zdaj je redni profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in na različnih oddelkih predava predmete s področja dendrologije, gozdne genetike, žlahtnjenja gozdnega drevja ter gozdnega semenarstva in drevesničarstva. Bil je mentor pri več kot 50 diplomskih nalogah, štiri leta zapored je prejel priznanje za najboljšega pedagoškega delavca na oddelku. Bil je na več študijskih izpopolnjevanjih v tujini in je član več domačih in mednarodnih strokovnih in znanstvenih združenj ter uredniških odborov znanstvenih revij. Od leta 2018 je glavni in odgovorni urednik revije Acta Silvae et Ligni, vodilne domače znanstvene revije s področja gozdarstva in lesarstva.V zadnjih letih je bil predstojnik katedre in prodekan Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire.
Raziskovalna področja, s katerimi se ukvarja, so v zadnjih letih predvsem dendrologija, biogeografija lesnatih rastlin, genetska in morfološka variabilnost drevesnih vrst ter ohranjanje njihove genetske variabilnosti. Zanima ga tudi uporaba dreves v urbanem okolju, arhitekturi in umetnosti. Sodeluje v več različnih raziskovalnih projektih.
Ob zgornji sliki: Terensko vzročenje na Stolu s prof. Janetom Acevskim in prof. Jasminko Rizovsko Atanasovsko.
O zgornji sliki: Nabiranje vzorcev za genetsko analizo na Vršiču.
Ob zgornji sliki: Terenski pouk s študenti pri Cvelbarjevem hrastu v Malencah, drugem najdebelejšem hrast v Sloveniji.
Ob zgornji sliki: V Beloveškem gozdu na Poljskem, največjem pragozdnem rezervatu v Evropi.
Ob zgornji sliki: Med obiskom Narodnega parka v bližini Sydneya v Avstraliji, kjer so leta 1994 odkrili zadnje ostanke prazgodovinske drevesne vrste volemije (Wollemia nobillis).
Ob zgornji sliki: Vodeni ogled mestne drevnine v Ljubljani v okviru prireditev Zelena prestolnica Evrope v letu 2016.
Bibliografija Roberta Brusa obsega več kot 500 del, med njimi je 45 izvirnih znanstvenih člankov, več poglavij v znanstvenih monografijah in nad 150 člankov v slovenskih strokovnih in poljudnoznanstvenih revijah. Je avtor znanstvene monografije Drevesa in grmi Jadrana (2012, Modrijan) in strokovnih knjig Naše drevesne vrste (1999, Slovenska matica), Sprehod po gozdu (2002, DZS), Drevesne vrste na Slovenskem (2004, Mladinska knjiga in 2012, samozaložba), Dendrologija za gozdarje (2005, učbenik) in Sto grmovnih vrst na Slovenskem (2008, Tehniška založba). Dendrofloro vsega sveta sistematično fotografira že skoraj tri desetletja in vse knjige in članke opremlja s svojimi fotografijami.
Ob gornji sliki: Robert Brus je izdal knjigo Drevesne vrste na Slovenskem tudi v samozaložbi.
Knjiga Drevesa in grmi Jadrana je nagovorila mnoge, tako je Miha Naglič v Gorenjskem glasu, 13. avgusta 2012, v članku- Drevesa in grmi Jadrana med drugim zapisal:
"Ko listaš po tej drevesni in grmovni bibliji, se ti obudi tudi marsikateri spomin. Na borov gozd, denimo, v katerem je malo pod Umagom stal kamp Zlatorog, naselje zidanih počitniških hišic, katerih večji del je vzela v najem tovarna Alpina in kamor smo po letu 1960 odpotovali vsako poletje za en teden. Po spominu in po knjigi sodeč, je bil tisto spet druge vrste bor, brucijski (Pinus brutia). Tisti znameniti drevored ob cesti v Strunjanu, skozi katerega smo se tja in nazaj vozili, pa sestavljajo pinije (Pinus pinea), bori z visokimi krošnjami, ki po obliki spominjajo na odprti dežnik in ni čudno, da jim Nemci pravijo kar dežnikasti bor (Schirmkiefer). Od preštevilnih cipres (Cupressus sempervirens) omenim le tisto, ki sem jo videl v vrtu frančiškanskega samostana v mestu Hvar; ta je gotovo rasla že takrat, ko se je po tem vrtu sprehajal dr. Anton Korošec, potem ko se je leta 1933 zameril kralju Aleksandru in ga je ta poslal v izgnanstvo, najprej v Vrnjačko Banjo, potem pa na Hvar. (Medklic: v takšno izgnanstvo za poldrugo leto se podam prostovoljno, če bi se le našel kdo, ki bi me izgnal in izgnanstvo tudi financiral!)"
Dr. Robert Brus ne piše samo strokovnih knjig s področij, ki jih znanstveno, raziskovalno in pedagoško pokriva, ampak se je lotil tudi urejanja spominov njegovega deda Matije Petkovška, ki je bil avstro-ogrski vojak v I. svetovni vojni in je popisoval dogajanje na bojiščih od Galicije do Dolomitov.
V uvodu knjige Doživljaji iz svetovne vojne, Matija Petkovšek, je Robert Brus zapisal:
"Vsaka družina ima svoje zgodbe. O njih se govori na družinskih srečanjih, o njih dedki pripovedujejo vnukom in kljub temu, da se kdaj za nekaj časa izgubijo, se vedno znova vrnejo. Generacije dolgo lahko ostanejo v spominu in nazadnje nihče ne ve več natančno, kaj se je zares zgodilo in kaj je v teh letih dodala domišljija. Ena takšnih zgodb v naši družini je bil od nekdaj dnevnik, ki naj bi ga moj stari oče Matija kot avstro-ogrski vojak v 1. svetovni vojni pisal v daljnih Krpatih."
Robert Brus ni samo uredil spominov ampak se je odpravil tudi na pot, ki jo je v I. svetovni vojni kot vojak opravil njegov ded.
Ob zgornji sliki: Robert Brus pred palačo Sroczynskich v Jaslu na današnjem Poljskem, pri kateri je bil njegov ded Mitja Petkovšek ranjen v I. svetovni vojni.
Ob zgornji sliki: Družinski obisk Generala Shermana, mamutovca v Narodnem parku Sequoia, ki je največje drevo na svetu.
Ob zgornji sliki: Dolgoživi bori (Pinus longaeva) v gorovju White Mountains na meji med Kalifornijo in Nevado lahko doživijo več kot 5000 let in so najstarejša drevesa na Zemlji.
902 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Slovenija je dežela, ki nima prav veliko naravnih bogastev, gozd pa je med njimi brez dvoma najpomembnejši!"
Dr. Robert Brus se je rodil leta 1965 v Ljubljani. Po maturi je študiral gozdarstvo na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani in študij končal decembra 1990, za diplomsko delo z naslovom Bogastvo balkanske dendroflore je prejel fakultetno Prešernovo nagrado. Leta 1999 je na Biotehniški fakulteti v Ljubljani zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Genetska variabilnost bukve (Fagus sylvatica L.) v Sloveniji in primerjava z njeno variabilnostjo v srednji in jugovzhodni Evropi.
Zdaj je redni profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in na različnih oddelkih predava predmete s področja dendrologije, gozdne genetike, žlahtnjenja gozdnega drevja ter gozdnega semenarstva in drevesničarstva. Bil je mentor pri več kot 50 diplomskih nalogah, štiri leta zapored je prejel priznanje za najboljšega pedagoškega delavca na oddelku. Bil je na več študijskih izpopolnjevanjih v tujini in je član več domačih in mednarodnih strokovnih in znanstvenih združenj ter uredniških odborov znanstvenih revij. Od leta 2018 je glavni in odgovorni urednik revije Acta Silvae et Ligni, vodilne domače znanstvene revije s področja gozdarstva in lesarstva.V zadnjih letih je bil predstojnik katedre in prodekan Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire.
Raziskovalna področja, s katerimi se ukvarja, so v zadnjih letih predvsem dendrologija, biogeografija lesnatih rastlin, genetska in morfološka variabilnost drevesnih vrst ter ohranjanje njihove genetske variabilnosti. Zanima ga tudi uporaba dreves v urbanem okolju, arhitekturi in umetnosti. Sodeluje v več različnih raziskovalnih projektih.
Ob zgornji sliki: Terensko vzročenje na Stolu s prof. Janetom Acevskim in prof. Jasminko Rizovsko Atanasovsko.
O zgornji sliki: Nabiranje vzorcev za genetsko analizo na Vršiču.
Ob zgornji sliki: Terenski pouk s študenti pri Cvelbarjevem hrastu v Malencah, drugem najdebelejšem hrast v Sloveniji.
Ob zgornji sliki: V Beloveškem gozdu na Poljskem, največjem pragozdnem rezervatu v Evropi.
Ob zgornji sliki: Med obiskom Narodnega parka v bližini Sydneya v Avstraliji, kjer so leta 1994 odkrili zadnje ostanke prazgodovinske drevesne vrste volemije (Wollemia nobillis).
Ob zgornji sliki: Vodeni ogled mestne drevnine v Ljubljani v okviru prireditev Zelena prestolnica Evrope v letu 2016.
Bibliografija Roberta Brusa obsega več kot 500 del, med njimi je 45 izvirnih znanstvenih člankov, več poglavij v znanstvenih monografijah in nad 150 člankov v slovenskih strokovnih in poljudnoznanstvenih revijah. Je avtor znanstvene monografije Drevesa in grmi Jadrana (2012, Modrijan) in strokovnih knjig Naše drevesne vrste (1999, Slovenska matica), Sprehod po gozdu (2002, DZS), Drevesne vrste na Slovenskem (2004, Mladinska knjiga in 2012, samozaložba), Dendrologija za gozdarje (2005, učbenik) in Sto grmovnih vrst na Slovenskem (2008, Tehniška založba). Dendrofloro vsega sveta sistematično fotografira že skoraj tri desetletja in vse knjige in članke opremlja s svojimi fotografijami.
Ob gornji sliki: Robert Brus je izdal knjigo Drevesne vrste na Slovenskem tudi v samozaložbi.
Knjiga Drevesa in grmi Jadrana je nagovorila mnoge, tako je Miha Naglič v Gorenjskem glasu, 13. avgusta 2012, v članku- Drevesa in grmi Jadrana med drugim zapisal:
"Ko listaš po tej drevesni in grmovni bibliji, se ti obudi tudi marsikateri spomin. Na borov gozd, denimo, v katerem je malo pod Umagom stal kamp Zlatorog, naselje zidanih počitniških hišic, katerih večji del je vzela v najem tovarna Alpina in kamor smo po letu 1960 odpotovali vsako poletje za en teden. Po spominu in po knjigi sodeč, je bil tisto spet druge vrste bor, brucijski (Pinus brutia). Tisti znameniti drevored ob cesti v Strunjanu, skozi katerega smo se tja in nazaj vozili, pa sestavljajo pinije (Pinus pinea), bori z visokimi krošnjami, ki po obliki spominjajo na odprti dežnik in ni čudno, da jim Nemci pravijo kar dežnikasti bor (Schirmkiefer). Od preštevilnih cipres (Cupressus sempervirens) omenim le tisto, ki sem jo videl v vrtu frančiškanskega samostana v mestu Hvar; ta je gotovo rasla že takrat, ko se je po tem vrtu sprehajal dr. Anton Korošec, potem ko se je leta 1933 zameril kralju Aleksandru in ga je ta poslal v izgnanstvo, najprej v Vrnjačko Banjo, potem pa na Hvar. (Medklic: v takšno izgnanstvo za poldrugo leto se podam prostovoljno, če bi se le našel kdo, ki bi me izgnal in izgnanstvo tudi financiral!)"
Dr. Robert Brus ne piše samo strokovnih knjig s področij, ki jih znanstveno, raziskovalno in pedagoško pokriva, ampak se je lotil tudi urejanja spominov njegovega deda Matije Petkovška, ki je bil avstro-ogrski vojak v I. svetovni vojni in je popisoval dogajanje na bojiščih od Galicije do Dolomitov.
V uvodu knjige Doživljaji iz svetovne vojne, Matija Petkovšek, je Robert Brus zapisal:
"Vsaka družina ima svoje zgodbe. O njih se govori na družinskih srečanjih, o njih dedki pripovedujejo vnukom in kljub temu, da se kdaj za nekaj časa izgubijo, se vedno znova vrnejo. Generacije dolgo lahko ostanejo v spominu in nazadnje nihče ne ve več natančno, kaj se je zares zgodilo in kaj je v teh letih dodala domišljija. Ena takšnih zgodb v naši družini je bil od nekdaj dnevnik, ki naj bi ga moj stari oče Matija kot avstro-ogrski vojak v 1. svetovni vojni pisal v daljnih Krpatih."
Robert Brus ni samo uredil spominov ampak se je odpravil tudi na pot, ki jo je v I. svetovni vojni kot vojak opravil njegov ded.
Ob zgornji sliki: Robert Brus pred palačo Sroczynskich v Jaslu na današnjem Poljskem, pri kateri je bil njegov ded Mitja Petkovšek ranjen v I. svetovni vojni.
Ob zgornji sliki: Družinski obisk Generala Shermana, mamutovca v Narodnem parku Sequoia, ki je največje drevo na svetu.
Ob zgornji sliki: Dolgoživi bori (Pinus longaeva) v gorovju White Mountains na meji med Kalifornijo in Nevado lahko doživijo več kot 5000 let in so najstarejša drevesa na Zemlji.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Pred dnevi se je od nas in svojih najbližjih tiho poslovil profesor in goslarski mojster Vilim Demšar. V čast njegovemu spominu bomo ponovili oddajo Razkošje v glavi, ki jo je z njim pred nekaj leti posnel Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Z lesenimi pregradami zamejenih osem prostorov je postopoma dobilo domovinsko pravico v garaži Barbovih, saj se je v družini rodilo kar osem otrok in je bilo treba v garažo spraviti prav toliko parov smuči in koles različnih velikosti. Poleg tega so prav vsi otroci začeli obiskovati glasbeno šolo, kar je pomenilo, da je bilo treba pod isto streho najti dovolj prostora tudi za manjši orkester inštrumentov. Kajti profesor dr. Matjaž Barbo, predstojnik Oddelka za muzikologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je zanimanje za glasbo očitno vcepil vsem svojim potomcem ter nekaterim med njimi že tudi začrtal z glasbo povezano poklicno pot. Sicer pa se profesor dr. Barbo raziskovalno ukvarja z glasbo od 18. stoletja do danes, še posebej s tisto, ki se tako ali drugače dotika slovenskega kulturnega prostora. Poleg tega je tudi publicist, zborovodja, organist in še bi lahko naštevali. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ste že bili v Baški grapi? To je ozek, ob reki z Bačo stisnjen svet med Petrovim Brdom in Bačo pri Modreju. Šele na prehodu iz 19. v 20. stoletje se je vanj s težavo utrdila cesta in zrinila bohinjska železnica. Vseskozi ujeta v varno naročje gora, na eni strani ogrlico Spodnjih Bohinjskih gora, na drugi pa Porezen, Kojco in Šentviško planoto, se z vso silo zajeda v ozke soteske. Veliko je prepadih grap in vlažnih globeli, preseneča pa tudi s prijaznimi in slikovitimi travnatimi zajedami. Na dno je usidranih nekaj večjih naselij, medtem ko se na strma pobočja kakor gnezda pripenjajo slikovite vasice. Prepoznavnost Baške grape bi bila zagotovo manjša, če pri skorajda vseh turističnih, etnoloških, pohodniških in še kakšnih projektih ne bi povsem predano sodelovala družina Zgaga. To sta začela najprej oče Cveto in mama Olga, zdaj je krmilo aktivnosti prevzela Alenka Zgaga, ki je gostja oddaje Razkošje v glavi.
Pater Karel Gržan je magister teologije in doktor literarnih ved. Napisal in izdal je že več kot 30 knjig, predvsem o medčloveških odnosih, ustvarja ljudske igre, TV scenarije, piše pa tudi o zgodovini, astronomiji in arheologiji. Njegovo najpomembnejše odkritje v dolini Gračnice so številna doslej neznana grobišča, ki so umeščena v prostor po zvezdnih koordinatah. Poleg opravljanja svojega poklica in pisanja se je ukvarjal tudi s problematiko zasvojenosti. V poznih devetdesetih prejšnjega stoletja je na Razborju pod Lisco ustanovil Don Pierinovo komuno za dekleta, prvo in edino tovrstno dekliško skupnost v Sloveniji. Svoje življenje je posvetil samospoznavanju in razdajanju: revnim, nemočnim, trpečim. Za leto dni se je tudi podal na cesto - to je bil čas, ko je resnično živel, pravi. Kaj vse je še povedal ta nevsakdanji in izjemno vsestranski ter skromni duhovnik, ki živi na kmetiji v Lučah pri Solčavi s konji in še nekaj živalmi, pa boste lahko slišali v tokratnem Razkošju v glavi. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
V tokratni sobotni oddaij Razkošje v glavi gostimo Lidijo Jerkič, ki je že vse življenje zapisana sindikalnemu boju. Različne funkcije v sindikatih opravlja vse od konca študija. Trenutno je predsednica sindikata delavcev kovinske in elektro industrije, vse pa kaže, da bo v drugi polovici prihodnjega leta začela voditi Zvezo svobodnik sindikatov Slovenije. Nekaj let je bila tudi v središču politike kot podpredsednica držvnega sveta. Še naprej pa je članica organov mednarodnih sindikalnih organizacij. Da ohranja svojo telesno in psihično kondicijo pa zelo pogosto zahaja v gore.
Janko Samsa izhaja iz košanske doline, iz številčne družine v kateri so bile doma različne stare domače obrti, kot so mizarstvo, kolarstvo, kovaštvo, pa tudi muzikanti in oštirji. In čeprav izučen elektronik, sta mu mizarstvo in kovaštvo zelo blizu. Življenjska pot ga je zanesla na Kras. Delo je začel v nekdanji Iskri, nadaljeval pa na železnici. Poklic strojevodje pa je v njem še izostril čut po doslednosti in natančnosti. Tako sta se splet čuta do ohranjanja etnoloških vrednot, raziskovalna žilica in rokodelska spretnost oplemenitena z železniško natančnostjo sprevrgla v posebno na Slovenskem redko dejavnost. To je pomanjšava kmečkih in furmanskih voz, ročnih vozičkov, vinskih preš in pripomočkov s tem v zvezi. Njegovo delo ni samodokazovanje ali lesna galanterija ampak ima veliko etnološko in zgodovinsko vrednost. Je v veliko didaktično in muzejsko pomoč. Prikazuje natančen videz, izdelavo samo in delovanje naprav z zgodovinskim in tehničnim opisom. Čeprav v miniaturni izvedbi so izdelki popolna kopija originalov. Janko Samsa bo gost oddaje Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Tadeja Polanšček je res na samo svoji poti, poti, ki ji jo določa neozdravljiva bolenezen - multipla skleroza. Zanjo pravijo, da je bolezen s tisoč obrazi. Ima jo tudi njena mama, vendar je potek njene drugačen. Pri mami je komaj opazna. Po razširejnosti te bolezni Slovenija sodi v zgornji svetovni razred. Pri nas je več kot tri tisoč bolnikov, dve tretjine so ženske. Tadeja je za svojo bolezen zvedela ob koncu najstniških let, ko se je že odločala za svojo poklicno prihodnost. Izbrala si je fizioterapijo in to še preden je zvedela, da jo bo najbolj uporabljala zato, da pomaga sebi. Kot vsako mlado dekle je bila takrat polna življenja, učila je otroke plesat, učila je aerobiko, rolala je, da je imela vse noge v krvavih žuljih in tako naprej. Dne, ko je zvedela za bolezen, se spominja, kot, da bi bilo včeraj, zdi se ji, da se ta vedno znova ponavlja. Z mislijo na bolezen živi vsak dan, ne mine minuta, da ne bi pomislila nanjo in strah jo je, kaj bo jutri, a vendar je bolezen ni povsem premagala. Čeprav živi z njo, sta se z možem odločila, da ji ne bosta dovolila, da bi v celoti odločala o njunem življenju. Tadeja je prepričana, da je treba o bolzeni in o svojem lastnem čutnem svetu povezanem s tem, kar bolezen prinaša, govoriti na glas, naj ljudje vedo, da ta bolezen je, da je tu med nami. Čeprav gre za težko bolezen, pa je nanjo mogoče tudi vplivati, manj kot bi si želeli, a vendar. Jurij Popov je obiskal Tadejo in njeno družino v Murski Soboti in se zapletel v zanimiv pogovor o njenem življenju, njenem razmišljanju, njenem boju z multiplo sklerozo. Pripravlja: Jurij Popov
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Janez Bizjak univerzitetni diplomirani inženir, arhitekt, urbanist, naravovarstvenik in publicist, se je rodil v Trbovljah. Po maturi je nekaj mesecev delal kot rudar, da bi si prislužil denar za študij. Po univerzitetni diplomi na univerzi v Ljubljani je 15 let delal kot samostojni arhitekt in urbanist v gospodarstvu, v Ljubljani, Trbovljah in v Idriji. V Idriji je s kritičnimi članki sodeloval pri oporečniški reviji Kaplje. Leta 1980 je prejel nagrado Prešernovega sklada za arhitekturo. V letih od 1983 do 2005 je bil zaposlen pri Triglavskem narodnem parku, najprej kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora, od leta 1992 do upokojitve leta 2005 pa kot direktor tega našega najstarejšega oz. edinega narodnega parka. Je tudi zavzet naravovarstvenik in je o tej temi napisal 173 strokovnih člankov v domačih in tujih publikacijah. Poleg tega je avtor petih knjig, od katerih je največ pozornosti zagotovo sprožila tista z naslovom Ostanki megalitske kulture v slovenskih Alpah iz leta 2012. Vzrok za nastanek te knjige, je bilo odkritje megalitskega kamnitega kroga pod Krnom. Janez Bizjak je zapisal: ?Ko sem ga našel, sem menil, da doslej skrito ne sme tudi ostati skrito. Kulturna dediščina in duhovno izročilo naših prednikov, četudi samo domnevna in težko dokazljiva, sta naša skupna in javna lastnina ...?
Kot deklica je lahko med počitnicami opazovala beloglave jastrebe, ki so gnezdili na strmih pobočjih v bližini očetove rojstne hiše na Cresu. Toda napak bi sklepali, če bi mislili, da jo je že ta stik z naravo usmeril v študij biologije, saj je naprej svojo poklicno pot videla na področju kulture. Tudi zdaj tako ob poslušanju Puccinijeve Tosce in ob gledanju baletnih predstav pride na površje njena umetniška duša, hkrati pa mnoge preseneti, ko jim pove, da ima črni pas v karateju. V oddajo Razkošje v glavi je profesorico Kristino Sepčić, predstojnico katedre za biokemijo na oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, povabil Dušan Berne.
Šentiljčan Izidor Golob se je rodil v tridesetih letih minulega stoletja v Orehku pri Cerknem, kjer je očitno doma posebno prefinjen občutek za naravo in njeno lepoto saj iz tistih krajev izhaja tudi direktor ljubljanskega botaničnega vrta dr. Jože Bavcon, hortikulturi pa se je zapisala tudi njegova sestra Jožica Golob Klančič, ki na Primorskem velja za specialistko za trajnice. Izidorja je pot zanesla na Štajersko, natančneje v Šentilj. Služboval je v mariborskem podjetju Florina in se izoblikoval v odličnega strokovnjaka za okrasne rastline. Je avtor štirih knjig od katerih je najbolj znana Vrt in letni časi, ki je bila prodana v kar 63 tisoč izvodih. V njegovem nasadu perunik najdemo tako stare znane sorte kot tiste najnovejše, ki jim rečejo kar vesoljske perunike pa tudi maslenice s katerimi se ukvarja kot žlahtnitelj. Svoje navdušenje rad deli z ljudmi, ki jih navduši njegovo cvetoče delo o katerem bo morda kmalu spet izšla kakšna knjiga. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
Dr. Miha Kosi je slovenski zgodovinar, specialist za srednji vek. Na filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral zgodovino in geografijo. Leta 1994 je diplomiral iz zgodovine in za diplomsko nalogo z naslovom Templjarji na Slovenskem prejel Prešernovo nagrado za študente. Dve leti pozneje je diplomiral tudi iz geografije. Leta 2001 je doktoriral iz zgodovine z disertacijo Promet kot eden temeljev gospodarskega razvoja na Slovenskem v srednjem veku. V letih 1996-2000 je bil zaposlen kot mladi raziskovalec, od 2001. pa je višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani. Je avtor zelo odmevne knjige Potujoči srednji vek, in soavtor Zgodovinskega atlasa.
Neveljaven email naslov