Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Slovenija je dežela, ki nima prav veliko naravnih bogastev, gozd pa je med njimi brez dvoma najpomembnejši!"
Dr. Robert Brus se je rodil leta 1965 v Ljubljani. Po maturi je študiral gozdarstvo na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani in študij končal decembra 1990, za diplomsko delo z naslovom Bogastvo balkanske dendroflore je prejel fakultetno Prešernovo nagrado. Leta 1999 je na Biotehniški fakulteti v Ljubljani zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Genetska variabilnost bukve (Fagus sylvatica L.) v Sloveniji in primerjava z njeno variabilnostjo v srednji in jugovzhodni Evropi.
Zdaj je redni profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in na različnih oddelkih predava predmete s področja dendrologije, gozdne genetike, žlahtnjenja gozdnega drevja ter gozdnega semenarstva in drevesničarstva. Bil je mentor pri več kot 50 diplomskih nalogah, štiri leta zapored je prejel priznanje za najboljšega pedagoškega delavca na oddelku. Bil je na več študijskih izpopolnjevanjih v tujini in je član več domačih in mednarodnih strokovnih in znanstvenih združenj ter uredniških odborov znanstvenih revij. Od leta 2018 je glavni in odgovorni urednik revije Acta Silvae et Ligni, vodilne domače znanstvene revije s področja gozdarstva in lesarstva.V zadnjih letih je bil predstojnik katedre in prodekan Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire.
Raziskovalna področja, s katerimi se ukvarja, so v zadnjih letih predvsem dendrologija, biogeografija lesnatih rastlin, genetska in morfološka variabilnost drevesnih vrst ter ohranjanje njihove genetske variabilnosti. Zanima ga tudi uporaba dreves v urbanem okolju, arhitekturi in umetnosti. Sodeluje v več različnih raziskovalnih projektih.
Ob zgornji sliki: Terensko vzročenje na Stolu s prof. Janetom Acevskim in prof. Jasminko Rizovsko Atanasovsko.
O zgornji sliki: Nabiranje vzorcev za genetsko analizo na Vršiču.
Ob zgornji sliki: Terenski pouk s študenti pri Cvelbarjevem hrastu v Malencah, drugem najdebelejšem hrast v Sloveniji.
Ob zgornji sliki: V Beloveškem gozdu na Poljskem, največjem pragozdnem rezervatu v Evropi.
Ob zgornji sliki: Med obiskom Narodnega parka v bližini Sydneya v Avstraliji, kjer so leta 1994 odkrili zadnje ostanke prazgodovinske drevesne vrste volemije (Wollemia nobillis).
Ob zgornji sliki: Vodeni ogled mestne drevnine v Ljubljani v okviru prireditev Zelena prestolnica Evrope v letu 2016.
Bibliografija Roberta Brusa obsega več kot 500 del, med njimi je 45 izvirnih znanstvenih člankov, več poglavij v znanstvenih monografijah in nad 150 člankov v slovenskih strokovnih in poljudnoznanstvenih revijah. Je avtor znanstvene monografije Drevesa in grmi Jadrana (2012, Modrijan) in strokovnih knjig Naše drevesne vrste (1999, Slovenska matica), Sprehod po gozdu (2002, DZS), Drevesne vrste na Slovenskem (2004, Mladinska knjiga in 2012, samozaložba), Dendrologija za gozdarje (2005, učbenik) in Sto grmovnih vrst na Slovenskem (2008, Tehniška založba). Dendrofloro vsega sveta sistematično fotografira že skoraj tri desetletja in vse knjige in članke opremlja s svojimi fotografijami.
Ob gornji sliki: Robert Brus je izdal knjigo Drevesne vrste na Slovenskem tudi v samozaložbi.
Knjiga Drevesa in grmi Jadrana je nagovorila mnoge, tako je Miha Naglič v Gorenjskem glasu, 13. avgusta 2012, v članku- Drevesa in grmi Jadrana med drugim zapisal:
"Ko listaš po tej drevesni in grmovni bibliji, se ti obudi tudi marsikateri spomin. Na borov gozd, denimo, v katerem je malo pod Umagom stal kamp Zlatorog, naselje zidanih počitniških hišic, katerih večji del je vzela v najem tovarna Alpina in kamor smo po letu 1960 odpotovali vsako poletje za en teden. Po spominu in po knjigi sodeč, je bil tisto spet druge vrste bor, brucijski (Pinus brutia). Tisti znameniti drevored ob cesti v Strunjanu, skozi katerega smo se tja in nazaj vozili, pa sestavljajo pinije (Pinus pinea), bori z visokimi krošnjami, ki po obliki spominjajo na odprti dežnik in ni čudno, da jim Nemci pravijo kar dežnikasti bor (Schirmkiefer). Od preštevilnih cipres (Cupressus sempervirens) omenim le tisto, ki sem jo videl v vrtu frančiškanskega samostana v mestu Hvar; ta je gotovo rasla že takrat, ko se je po tem vrtu sprehajal dr. Anton Korošec, potem ko se je leta 1933 zameril kralju Aleksandru in ga je ta poslal v izgnanstvo, najprej v Vrnjačko Banjo, potem pa na Hvar. (Medklic: v takšno izgnanstvo za poldrugo leto se podam prostovoljno, če bi se le našel kdo, ki bi me izgnal in izgnanstvo tudi financiral!)"
Dr. Robert Brus ne piše samo strokovnih knjig s področij, ki jih znanstveno, raziskovalno in pedagoško pokriva, ampak se je lotil tudi urejanja spominov njegovega deda Matije Petkovška, ki je bil avstro-ogrski vojak v I. svetovni vojni in je popisoval dogajanje na bojiščih od Galicije do Dolomitov.
V uvodu knjige Doživljaji iz svetovne vojne, Matija Petkovšek, je Robert Brus zapisal:
"Vsaka družina ima svoje zgodbe. O njih se govori na družinskih srečanjih, o njih dedki pripovedujejo vnukom in kljub temu, da se kdaj za nekaj časa izgubijo, se vedno znova vrnejo. Generacije dolgo lahko ostanejo v spominu in nazadnje nihče ne ve več natančno, kaj se je zares zgodilo in kaj je v teh letih dodala domišljija. Ena takšnih zgodb v naši družini je bil od nekdaj dnevnik, ki naj bi ga moj stari oče Matija kot avstro-ogrski vojak v 1. svetovni vojni pisal v daljnih Krpatih."
Robert Brus ni samo uredil spominov ampak se je odpravil tudi na pot, ki jo je v I. svetovni vojni kot vojak opravil njegov ded.
Ob zgornji sliki: Robert Brus pred palačo Sroczynskich v Jaslu na današnjem Poljskem, pri kateri je bil njegov ded Mitja Petkovšek ranjen v I. svetovni vojni.
Ob zgornji sliki: Družinski obisk Generala Shermana, mamutovca v Narodnem parku Sequoia, ki je največje drevo na svetu.
Ob zgornji sliki: Dolgoživi bori (Pinus longaeva) v gorovju White Mountains na meji med Kalifornijo in Nevado lahko doživijo več kot 5000 let in so najstarejša drevesa na Zemlji.
902 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Slovenija je dežela, ki nima prav veliko naravnih bogastev, gozd pa je med njimi brez dvoma najpomembnejši!"
Dr. Robert Brus se je rodil leta 1965 v Ljubljani. Po maturi je študiral gozdarstvo na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani in študij končal decembra 1990, za diplomsko delo z naslovom Bogastvo balkanske dendroflore je prejel fakultetno Prešernovo nagrado. Leta 1999 je na Biotehniški fakulteti v Ljubljani zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Genetska variabilnost bukve (Fagus sylvatica L.) v Sloveniji in primerjava z njeno variabilnostjo v srednji in jugovzhodni Evropi.
Zdaj je redni profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in na različnih oddelkih predava predmete s področja dendrologije, gozdne genetike, žlahtnjenja gozdnega drevja ter gozdnega semenarstva in drevesničarstva. Bil je mentor pri več kot 50 diplomskih nalogah, štiri leta zapored je prejel priznanje za najboljšega pedagoškega delavca na oddelku. Bil je na več študijskih izpopolnjevanjih v tujini in je član več domačih in mednarodnih strokovnih in znanstvenih združenj ter uredniških odborov znanstvenih revij. Od leta 2018 je glavni in odgovorni urednik revije Acta Silvae et Ligni, vodilne domače znanstvene revije s področja gozdarstva in lesarstva.V zadnjih letih je bil predstojnik katedre in prodekan Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire.
Raziskovalna področja, s katerimi se ukvarja, so v zadnjih letih predvsem dendrologija, biogeografija lesnatih rastlin, genetska in morfološka variabilnost drevesnih vrst ter ohranjanje njihove genetske variabilnosti. Zanima ga tudi uporaba dreves v urbanem okolju, arhitekturi in umetnosti. Sodeluje v več različnih raziskovalnih projektih.
Ob zgornji sliki: Terensko vzročenje na Stolu s prof. Janetom Acevskim in prof. Jasminko Rizovsko Atanasovsko.
O zgornji sliki: Nabiranje vzorcev za genetsko analizo na Vršiču.
Ob zgornji sliki: Terenski pouk s študenti pri Cvelbarjevem hrastu v Malencah, drugem najdebelejšem hrast v Sloveniji.
Ob zgornji sliki: V Beloveškem gozdu na Poljskem, največjem pragozdnem rezervatu v Evropi.
Ob zgornji sliki: Med obiskom Narodnega parka v bližini Sydneya v Avstraliji, kjer so leta 1994 odkrili zadnje ostanke prazgodovinske drevesne vrste volemije (Wollemia nobillis).
Ob zgornji sliki: Vodeni ogled mestne drevnine v Ljubljani v okviru prireditev Zelena prestolnica Evrope v letu 2016.
Bibliografija Roberta Brusa obsega več kot 500 del, med njimi je 45 izvirnih znanstvenih člankov, več poglavij v znanstvenih monografijah in nad 150 člankov v slovenskih strokovnih in poljudnoznanstvenih revijah. Je avtor znanstvene monografije Drevesa in grmi Jadrana (2012, Modrijan) in strokovnih knjig Naše drevesne vrste (1999, Slovenska matica), Sprehod po gozdu (2002, DZS), Drevesne vrste na Slovenskem (2004, Mladinska knjiga in 2012, samozaložba), Dendrologija za gozdarje (2005, učbenik) in Sto grmovnih vrst na Slovenskem (2008, Tehniška založba). Dendrofloro vsega sveta sistematično fotografira že skoraj tri desetletja in vse knjige in članke opremlja s svojimi fotografijami.
Ob gornji sliki: Robert Brus je izdal knjigo Drevesne vrste na Slovenskem tudi v samozaložbi.
Knjiga Drevesa in grmi Jadrana je nagovorila mnoge, tako je Miha Naglič v Gorenjskem glasu, 13. avgusta 2012, v članku- Drevesa in grmi Jadrana med drugim zapisal:
"Ko listaš po tej drevesni in grmovni bibliji, se ti obudi tudi marsikateri spomin. Na borov gozd, denimo, v katerem je malo pod Umagom stal kamp Zlatorog, naselje zidanih počitniških hišic, katerih večji del je vzela v najem tovarna Alpina in kamor smo po letu 1960 odpotovali vsako poletje za en teden. Po spominu in po knjigi sodeč, je bil tisto spet druge vrste bor, brucijski (Pinus brutia). Tisti znameniti drevored ob cesti v Strunjanu, skozi katerega smo se tja in nazaj vozili, pa sestavljajo pinije (Pinus pinea), bori z visokimi krošnjami, ki po obliki spominjajo na odprti dežnik in ni čudno, da jim Nemci pravijo kar dežnikasti bor (Schirmkiefer). Od preštevilnih cipres (Cupressus sempervirens) omenim le tisto, ki sem jo videl v vrtu frančiškanskega samostana v mestu Hvar; ta je gotovo rasla že takrat, ko se je po tem vrtu sprehajal dr. Anton Korošec, potem ko se je leta 1933 zameril kralju Aleksandru in ga je ta poslal v izgnanstvo, najprej v Vrnjačko Banjo, potem pa na Hvar. (Medklic: v takšno izgnanstvo za poldrugo leto se podam prostovoljno, če bi se le našel kdo, ki bi me izgnal in izgnanstvo tudi financiral!)"
Dr. Robert Brus ne piše samo strokovnih knjig s področij, ki jih znanstveno, raziskovalno in pedagoško pokriva, ampak se je lotil tudi urejanja spominov njegovega deda Matije Petkovška, ki je bil avstro-ogrski vojak v I. svetovni vojni in je popisoval dogajanje na bojiščih od Galicije do Dolomitov.
V uvodu knjige Doživljaji iz svetovne vojne, Matija Petkovšek, je Robert Brus zapisal:
"Vsaka družina ima svoje zgodbe. O njih se govori na družinskih srečanjih, o njih dedki pripovedujejo vnukom in kljub temu, da se kdaj za nekaj časa izgubijo, se vedno znova vrnejo. Generacije dolgo lahko ostanejo v spominu in nazadnje nihče ne ve več natančno, kaj se je zares zgodilo in kaj je v teh letih dodala domišljija. Ena takšnih zgodb v naši družini je bil od nekdaj dnevnik, ki naj bi ga moj stari oče Matija kot avstro-ogrski vojak v 1. svetovni vojni pisal v daljnih Krpatih."
Robert Brus ni samo uredil spominov ampak se je odpravil tudi na pot, ki jo je v I. svetovni vojni kot vojak opravil njegov ded.
Ob zgornji sliki: Robert Brus pred palačo Sroczynskich v Jaslu na današnjem Poljskem, pri kateri je bil njegov ded Mitja Petkovšek ranjen v I. svetovni vojni.
Ob zgornji sliki: Družinski obisk Generala Shermana, mamutovca v Narodnem parku Sequoia, ki je največje drevo na svetu.
Ob zgornji sliki: Dolgoživi bori (Pinus longaeva) v gorovju White Mountains na meji med Kalifornijo in Nevado lahko doživijo več kot 5000 let in so najstarejša drevesa na Zemlji.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dejanu Sotirovu, diplomiranemu zdravstveniku iz Novega mesta, so v otroštvu diagnosticirali motnjo hiperaktivnosti in primanjkljaj pozornosti. Zdaj to "motnjo" uporablja v prid otrokom in mladostnikom, ki se počutijo drugačne, a ne vedo, kaj početi s to drugačnostjo. Z namenom raziskovati in pomagati otrokom in staršem je pred leti ustanovil društvo Eternia, vsako leto pa naniza za več kot tisoč ur predavanj po šolah. Zanima ga nešteto stvari pa naj gre za kamne, jadralno padalstvo, konje, avstralska glasbila domorodcev, ki jih tudi sam izdeluje ? V vsem vidi izziv in priložnost za novo znanje, ki ga bo lahko uporabil tudi na taboru Mavričnih bojevnikom kamor vsako leto prihaja vse več otrok in kjer se dogaja čarovnija, ki ji pravimo resnično iskreno povezovanje, zabavno učenje, torej vse tisto kar naša družba potrebuje za svetlo prihodnost. Neustavljiv duh in nalezljivo voljo po dobrem bo Dejan Sotirov s Carmen L. Oven delil v oddaji Razkošje v glavi, 14. maja ob 16.30 na Prvem programu Radia Slovenija.
Alenka Glazer, letos devetdesetletna hči pesnika, literarnega zgodovinarja, knjižničarja in urednika Janka Glazerja se je tako kot oče zapisala poeziji, literarni zgodovini in urejanju, poleg tega pa še prevajanju, predvsem iz nemščine in ruščine. Pričakovali bi, da ji je bilo, kot številnim v Glazerjevem rodu, vse to položeno v zibko, a ni bilo povsem tako. Kot najstnica je bila nekaj tednov po nacistični okupaciji z družino izseljena v Srbijo, kjer je v vojnem času v Kragujevcu maturirala in po vojni diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od začetka šestdesetih let je bila predavateljica novejše slovenske književnosti na tedanji mariborski Pedagoški fakulteti ter sourednica revije Otrok in knjiga. Alenka Glazer je objavila štiri pesniške zbirke z naslovi: Ujma, Branike, Jerebika in Kolobar. Za otroke je izdala pesniški zbirki z naslovoma Žigažaga in Gugalnice. Tako kot v pesmih njenega očeta je tudi v njenih delih zaživela podoba pohorske narave. Letošnji Prešernov nagrajenec Tone Partljič je zapisal, da brez nje kot svoje profesorice na Pedagoški akademiji ne bi nikoli izvedel za literarno ustvarjalnost Stanka Majcna in njegovo hišo pod mariborsko Kalvarijo, niti ne bi imel v knjižnici prepovedanega Zaliva Borisa Pahorja. Razkošje v glavi z Alenko Glazer je pripravil Stane Kocutar.
Doktorica Gabi Čačinovič Vogrinčič je zaslužna profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo in zagovarja načelo, da je treba rešitve za tiste, ki potrebujejo pomoč, soustvarjati skupaj z njimi. Znana je tudi po tem, da svojih besed ne zavija v celofan leporečja: "Naša kriza je sicer sestavni del svetovne krize. Toda naša kriza je tudi grda posledica zahrbtnosti in kraje. Umazane, gole kraje ter zakonodaje, ki je to omogočala," je med drugim poudarila že pred leti. "Zato smo izgubili temelje socialne države. Pri nas gre za to, da mora dobiček pristati v žepu lastnikov in ne gre za preživetje podjetja. Ne gre za to, da bi delavci imeli delo, ampak da do konca izkoristiš ljudi in jih uničiš ?" V oddajo Razkošje v glavi jo je povabil Dušan Berne.
Iskriva rdečelasa pišoča popotnica Manca Čujež prihaja iz velike družine. Najmlajšo od petih otrok jo je kmalu odneslo v svet. Ena od poti, ki jo je kot gornico in človeka najbolj zaznamovala, je večkratno raziskovanje Himalaje, tudi po potresu v Nepalu, kamor se je vrnila, da bi pomagala po razdejanju. Gore so njena radost, so njen zapik miru, so pa tudi njeno delo, saj kot vodnica in predstavnica za odnose z javnostjo na Planinski zvezi Slovenije, združuje svoj konjiček in preživetje. Brati gore pa je le eden od projektov, kjer združuje več svojih ljubezni – gore in knjige, ki so, kot pravi Manca Čujež, najboljši par.
Gost sobotne oddaje Razkošje v glavi bo Sibil Svilan, dolgoletni direktor SID banke, ki je slovenska izvozna in razvojna banka. Gre za bankirja z veliko začetnico,ki je v finančno tveganih časih banko uspel zavarovati pred nasedlimi investicijami in slabimi posojili. Povsem se je izognil tajkunskim zgodbam in kasneje s SID banko pomagal pri sanaciji nekaterih drugih bank. Zanimiva bo tudi njegova pripoved o finančnem osamosvajanju Slovenije,saj bo prvič spregovoril o tem projektu, ki je javnosti tako rekoč neznan.Poleg tega bomo v oddaji RVG povedali nekaj več o njem samem,saj so uradni podatki o Sibilu Svilanu vezani zgolj na poklicno pot. Šolal se je doma in na tujem, znanje bančnika nabiral v ZDA, Veliki Britaniji in Zvezni republiki Nemčiji. Zanimivo pa je, da se je kot mladenič bolj zanimal za vesolje in filozofijo kot pa za denar, dokler ni spoznal, da je denar eden največjih izumov, ki kroji usodo posameznikov in celotnega človeštva. Avtor: Marjan Rogelj
Marko Frelih je doktor arheoloških znanosti, univ. dipl. arheolog, in je v Slovenskem etnografskem muzeju zaposlen od leta 2004. Kot arheolog že več let raziskuje medkulturne povezave med starimi civilizacijami. Še posebej ga zanima duhovni svet prazgodovinskih kultur v kontekstu razumevanja kultnih mest, ritualov in umetnosti. Prav tako že vrsto let preučuje stike Slovencev z neevropskimi kulturami. V ospredju njegovih raziskav sta misijonarja Friderik Baraga (severna Amerika) in dr. Ignacij Knoblehar (Sudan). Dr. Marko Frelih je gost oddaje- Razkošje v glavi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Knjigam v izložbah Celjske Mohorjeve družbe na Nazorjevi ulici v Ljubljani tudi letos v predprazničnem času delajo družbo plišasti pirhi, zajčki in figurice angeljčkov. Seveda prodaja tovrstnih izdelkov v blagajno naše najstarejše založbe ne prispeva veliko denarja, se pa vsekakor izkaže za spretno poslovno potezo, če se kupci plišastih drobnarij ustavijo tudi pri policah, ki se šibijo pod težo knjig. In prav tega, da bi knjige, kljub tanjšim denarnicam večine Slovencev, vendarle našle pot do bralcev, si je pred kratkim upokojeni profesor Jože Faganel, nekdanji direktor Celjske Mohorjeve družbe, najbolj želel. Pri tem je še posebej poudarjal: »V Mohorjevi uveljavljamo nazorsko in zvrstno širino z dvema izločitvenima meriloma: hermetičnost v izrazu in nihilizem v nazoru …« Za oddajo Razkošje v glavi je profesorja Faganela pred mikrofon povabil Dušan Berne.
dr. Rosana Cerkvenik, je krasoslovka, jamarka-članica Jamarskega društva Sežana, in vodi mednarodne projekte v Parku Škocjanske jame. Ta park praznuje letos 20-letnico vpisa v seznam svetovne naravne in kulturne dediščine pri UNESC-u. Leta 2006 je v svoji diplomi med drugim zapisala: " jame so človeku poznane od vedno. Uporabljal jih je kot zavetišče ali bivališče. V njih so živeli tudi bogovi ( nrp. Mitra, poznani so obredi darovanja v Mušjo jamo in podobno). V jamah so živeli tudi zli demoni, le redko pa tudi dobre vile. In vedno je bila prisotna želja, da bi vedeli kaj se skriva za temnimi vhodi ter da bi razumeli kako so te jame nastale in na kakšen način se povezane s podzemnim tokom Reke?"
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dr. Anton Velušček, predstojnik Inštituta za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je bil leta 2002 vodja ekipe, ki je na Ljubljanskem barju našla najstarejše leseno kolo z osjo. Dr. Velušček se od leta 1995 v glavnem ukvarja s proučevanjem kolišč na Ljubljanskem barju in je vodilni strokovnjak za arheologijo mokrih tal v Sloveniji. Njegova raziskovalna pot pa ni bila zvezdniška; kot pove sam, je arheologijo vzljubil, ko je v času študija razčistil svoj odnos do te vede. Ko je minil čas mladostniške vihravosti, je vedel, da se je odločil prav.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dolgoletni diplomat in veleposlanik Vojko Vovk je zabaven in hkrati zelo resen sogovornik. Njegova dosedanja pot ga je v 17-letnem bivanju v tujini vodila od Rima prek Prištine do veleposlaniškega mesta v Zagrebu, ki ga je sklenil minulo leto. Trenutno dela v analitski službi našega zunanjega ministrstva in čaka na odhod na novo službeno dolžnost. Je tudi ustvarjalen. Med drugim rad piše. Znana je njegova prva knjiga z naslovom Od naroda do države in nazaj, ki govori tudi o razpadu Jugoslavije in slovenski samostojnosti. Zdaj pa nastaja nova z delovnim naslovom Spomini volkov. Predstavila bo njegovega deda, očeta in njega samega kot udeleženca treh vojn - prve, druge in osamosvojitvene vojne za Slovenijo. Pripravlja Marjan Rogelj.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Kaj so se na podnebni konferenci v Parizu dogovorili in ali ima planet sploh kakšne možnosti da mu človeštvo prizanese, izveste dovolj iz dnevnih novic. V Oddaji "Razkošje v glavi" pa nekaj misli o danes nekoliko naivnem pojmu "naravovarstvo" z enim prvoborcev zelene misli v naših krajih? O osemdesetih kot valilnici slovenske ekologije, o pohorskih gozdovih in zeleni strankarski realnosti z magistrom Matjažem Ježem. Pripravlja: Marko Radmilovič
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov