Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovinar, kustos, ljubitelj in avtor stripov o poslanstvu zgodovinarjev, aktualnosti Ivana Cankarja in o tem, zakaj ga zanima mlajša zgodovina
Če bi se po Ljubljani sprehajali z dr. Blažem Vurnikom, bi našo prestolnico spoznali nekoliko drugače, kot je prikazana v turističnih vodnikih. Razloga sta vsaj dva. Dr. Blaž Vurnik je kustos v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane, v Mestnem muzeju Ljubljana, in torej veliko raziskuje prav slovensko prestolnico, kot zgodovinarja in sociologa pa ga zanima predvsem mlajša zgodovina, torej obdobje zadnjega stoletja.
Že kot osnovnošolec je vedel, da bo zgodovinar, spominja pa se, da se je že takrat seznanil tudi z najbolj razširjeno definicijo zgodovine:
“V osnovni šoli je naš učitelj za zgodovino vsako šolsko leto začel s stavkom: Zgodovina je veda, ki nam pripoveduje o preteklosti, nam pojasnjuje sedanjost in nam pomaga gledati v prihodnost. In to smo vsako leto, od 5. razreda naprej, recitirali in se ob tem zabavali, saj smo to že pričakovali. (…) Ampak v resnici je to res to. Zgodovina je neko, če lahko tako rečem, orodje, ki nam v resnici pomaga razumeti, zakaj je svet danes takšen, kakršen je. Mislim, da je brez poznavanja zgodovine nemogoče poznati današnji svet. Seveda pa nas zgodovina lahko tudi malo usmerja v razmišljanja, kaj neka sedanjost pomeni za prihodnost.”
Zgodovinar in avtor dveh odmevnih razstav v ljubljanskem muzeju – Skriti otroci druge svetovne vojne in Ivan Cankar iz prve roke (ki si jo lahko ogledate do aprila 2019), scenarist dokumentarnega filma o skritih otrocih, raziskovalec Ljubljane, pa se je preizkusil tudi v vlogi avtorja stripa. Ker ima rad stripe in ve, da je mlademu človeku kdaj težko predstaviti kakšne zgodovinske teme na klasičen način, je skupaj z ilustratorjem Zoranom Smiljanićem izdal tudi dva stripa. Prvi, o odraščanju v okupirani Ljubljani med drugo svetovno vojno, je izšel 2015, drugi pred dobrim mesecem. Ta govori o življenju največjega slovenskega pisatelja, saj letos mineva 100 let od njegove smrti, in se imenuje Ivan Cankar: podobe življenja. Dr. Blaž Vurnik je prepričan, da je danes Ivan Cankar še kako aktualen.
“V času pred drugo svetovno vojno so si različne idejne skupine Cankarja jemale za svojega. Po drugi svetovni vojni je bilo to podobno, samo da teh skupin ni bilo več, ampak je bila ena sama. Po drugi svetovni vojni tudi ni bilo zanimanja po tem, da bi se Cankarja aktualiziralo. Kritika družbe je imela takrat neko drugo funkcijo. Danes pa Cankar spet govori – ne o svojem času, ampak o našem času. Tudi komunikacijska obračunavanja v današnjem času se dogajajo z isto terminologijo, kot se je to dogajajo v Cankarjevem času. Sodobni umetniki so na primer danes označevani z istimi žaljivkami, s katerimi je bil označevan Cankar. Tudi odnos države do kulture, do umetnosti, do umetnikov je danes v nekih pogledih dokaj soroden takratnemu. Tudi naš odnos do morale je tak, da se ga da označiti s Cankarjevimi citati. Tako da je Cankar danes mogoče bolj aktualen, kot je bil kdaj koli prej.”
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Zgodovinar, kustos, ljubitelj in avtor stripov o poslanstvu zgodovinarjev, aktualnosti Ivana Cankarja in o tem, zakaj ga zanima mlajša zgodovina
Če bi se po Ljubljani sprehajali z dr. Blažem Vurnikom, bi našo prestolnico spoznali nekoliko drugače, kot je prikazana v turističnih vodnikih. Razloga sta vsaj dva. Dr. Blaž Vurnik je kustos v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane, v Mestnem muzeju Ljubljana, in torej veliko raziskuje prav slovensko prestolnico, kot zgodovinarja in sociologa pa ga zanima predvsem mlajša zgodovina, torej obdobje zadnjega stoletja.
Že kot osnovnošolec je vedel, da bo zgodovinar, spominja pa se, da se je že takrat seznanil tudi z najbolj razširjeno definicijo zgodovine:
“V osnovni šoli je naš učitelj za zgodovino vsako šolsko leto začel s stavkom: Zgodovina je veda, ki nam pripoveduje o preteklosti, nam pojasnjuje sedanjost in nam pomaga gledati v prihodnost. In to smo vsako leto, od 5. razreda naprej, recitirali in se ob tem zabavali, saj smo to že pričakovali. (…) Ampak v resnici je to res to. Zgodovina je neko, če lahko tako rečem, orodje, ki nam v resnici pomaga razumeti, zakaj je svet danes takšen, kakršen je. Mislim, da je brez poznavanja zgodovine nemogoče poznati današnji svet. Seveda pa nas zgodovina lahko tudi malo usmerja v razmišljanja, kaj neka sedanjost pomeni za prihodnost.”
Zgodovinar in avtor dveh odmevnih razstav v ljubljanskem muzeju – Skriti otroci druge svetovne vojne in Ivan Cankar iz prve roke (ki si jo lahko ogledate do aprila 2019), scenarist dokumentarnega filma o skritih otrocih, raziskovalec Ljubljane, pa se je preizkusil tudi v vlogi avtorja stripa. Ker ima rad stripe in ve, da je mlademu človeku kdaj težko predstaviti kakšne zgodovinske teme na klasičen način, je skupaj z ilustratorjem Zoranom Smiljanićem izdal tudi dva stripa. Prvi, o odraščanju v okupirani Ljubljani med drugo svetovno vojno, je izšel 2015, drugi pred dobrim mesecem. Ta govori o življenju največjega slovenskega pisatelja, saj letos mineva 100 let od njegove smrti, in se imenuje Ivan Cankar: podobe življenja. Dr. Blaž Vurnik je prepričan, da je danes Ivan Cankar še kako aktualen.
“V času pred drugo svetovno vojno so si različne idejne skupine Cankarja jemale za svojega. Po drugi svetovni vojni je bilo to podobno, samo da teh skupin ni bilo več, ampak je bila ena sama. Po drugi svetovni vojni tudi ni bilo zanimanja po tem, da bi se Cankarja aktualiziralo. Kritika družbe je imela takrat neko drugo funkcijo. Danes pa Cankar spet govori – ne o svojem času, ampak o našem času. Tudi komunikacijska obračunavanja v današnjem času se dogajajo z isto terminologijo, kot se je to dogajajo v Cankarjevem času. Sodobni umetniki so na primer danes označevani z istimi žaljivkami, s katerimi je bil označevan Cankar. Tudi odnos države do kulture, do umetnosti, do umetnikov je danes v nekih pogledih dokaj soroden takratnemu. Tudi naš odnos do morale je tak, da se ga da označiti s Cankarjevimi citati. Tako da je Cankar danes mogoče bolj aktualen, kot je bil kdaj koli prej.”
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Nekdanji maneken, ki mu je izguba vida spremenila življenje, ne pa tudi njega samega; vrhunski paratriatlonec, ki cilja na olimpijske igre; podjetnik, ki na dan poje 2 svoja sladoleda
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Študentje so postali pridni, to pa ni razlog za veselje, pravi socialna psihologinja, ki že 50 let preučuje odnose med posameznikom in družbo.
Nenavaden, iskriv, hiperaktiven, zaljubljen v tehniko, režijo, umetnost in pri svojih skoraj 98 letih poln idej tako, da noge komaj lovijo glavo. Dušan Mauser je bil predvojni tehnik na radiu, kasneje tonski mojster in režiser, ki je pod streho spravil približno 400 radijskih iger. Ni pustil pečata le na Radiu Slovenija, kjer se ga spominjajo generacije sodelavcev, velik dosežek je tudi galerija in graščina Duplje, ki je nastala iz ruševin. Ob pomoči njegovega sina slikarja Matjaža Mauserja je galerija postala središče kulturnega in družabnega življenja v Spodnjih Dupljah. Zato ne čudi, da mu je občina Naklo podelila naziv častnega občana, pa tudi sicer se ponaša z obilico nagrad, ki jih je prejel kot tonski mojster in režiser.
Ko je Matevž Lenarčič 22. aprila leta 2016 pristal na letališču v Portorožu in je bila za njim približno 42 tisoč kilometrov dolga pot z ultralahkim letalom okoli sveta, so mu v tako imenovanih rumenih medijih med drugim dodali oznako avanturist. Toda v Trbovljah rojeni diplomirani biolog, alpinist, fotograf, letalec in publicist je predvsem človek, ki svoje naravovarstveno poslanstvo uresničuje s fotografijo in s pisano besedo ter tudi z zbiranjem znanstveno preverljivih podatkov o globalnem onesnaženju okolja. Matevža Lenarčiča, ki je nekoč dejal, da je lepo imeti hobije, ki so hkrati tudi tvoj poklic, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Ciril Zlobec se je rodil julija 1925 na Ponikvah na Krasu. Gimnazijo je obiskoval pod italijanskim fašizmom, v Gorici in Kopru, od koder so ga navsezadnje izključili, ker so odkrili, da piše pesmi v slovenskem jeziku. Sedemnajstleten je postal aktivist Osvobodilne fronte, nato je stopil v partizane. Po osvoboditvi je študiral in diplomiral na ljubljanski slavistiki, pozneje pa je delal kot novinar in urednik – med drugim tudi na našem radiu. Dejaven je bil tudi v politiki in bil na prvih večstrankarskih volitvah izvoljen za člana osamosvojitvenega predsedstva. Ključen je seveda Zlobčev literarni opus. Ko je leta 1953 skupaj s Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom izdal znamenito pesniško zbirko Pesmi štirih, je slovenski literaturi odločilno pomagal otresti se ideoloških in estetskih spon, ki jih je naši književnosti nalagala komunistična oblast. Bralke in bralci so ta obrat stran od politične propagande v polje občutenega ljubezenskega intimizma znali ceniti in Zlobec je hitro postal eden naših najvplivnejših, najbolj branih pesnikov. Navsezadnje je objavil kakih 30 zbirk, tem pa je dodal še več esejističnih knjig in dva romana. Obilo je tudi prevajal, predvsem iz italijanščine, in nas med drugim oskrbel z mojstrskimi prevodi Danteja, Leopardija in Quasimoda. Za svoje književno delo je leta 1982 prejel Prešernovo nagrado; izvoljen je bil tudi za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V spomin na velikana slovenskega dvajsetega stoletja, pesnika, prevajalca, urednika, partizana in politika lahko v tokratnem Razkošju v glavi prisluhnemo Zlobčevemu razmišljanju, ki ga je z nami delil na predvečer svojega devetdesetega rojstnega dne. foto: Aleš Ogrin
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Maja Weiss je slovenska režiserka in scenaristka, ki v svojih filmih razkriva krivice, tragične usode ljudi in zgodbe, ki jih ne smemo pozabiti. Je prva ženska, ki je v Sloveniji posnela igrani celovečerec – Varuh meje (2002). Podpisala se je pod več kot 40 dokumentarnih in igranih filmov, zanje prejela številne nagrade, pa vseeno živi v negotovosti jutrišnjega dne. Umetnica, ki je na lastni koži čutila ideološki pritisk. Mama, sestra, žena, prijateljica, ženska, ki so jo zaznamovali Metlika, Ljubljana in Berlin. To filmsko režiserko in scenaristko, ki zadnjih 30 let sooblikuje slovensko filmsko krajino, bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ilustratorka in oblikovalka Hana Stupica je predstavnica že tretje generacije ilustratork v družini Stupica. Seveda so vse tri umetnice izoblikovale različne in prepoznavne stile svoje izpovednosti, zanimivo pa je, da tako Hano, kot tudi njeno mamo Marijo Lucijo in babico Marlenko, povezujejo motivi zajčkov, ki se očitno selijo iz roda v rod. Vse tri ilustratorke, kot tudi Hanin dedek Gabrijel, so bili za svojo ustvarjalnost nagrajeni s številnimi priznanji, samo Hana pa se lahko ob tem pohvali, da je bila doslej najmlajša umetnica, ki je prejela prestižno nagrado Hinka Smrekarja.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov