Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Antropolog o tem, zakaj je koronačas zanimiv za znanstvenike in kam pelje moderna tehnologija
Dr. Dan Podjed zase pravi, da je profesionalni voajer. Opazovanje, ugotavljanje in razumevanje človeka je osnova njegovega poklica – je namreč etnolog in kulturni antropolog, ki ga na njegovi raziskovalni in akademski poti zanima predvsem sodobni čas in vsakdanje teme. V diplomi se je posvetil alkoholu kot družbenemu dejstvu Slovencev, v doktoratu je opazoval opazovalce ptic, v nekem projektu preučeval navade ljudi v prometu, veliko se je ukvarjal tudi s družabnimi omrežji, njegov najnovejši predmet raziskovanja so odpadki.
“Najbolj me privlačijo tiste najbolj očitne teme, ki jih pogosto spregledamo, kot so na primer vsakdanja vožnja na delo ali pa smeti oz. odpadki, kar je naš zadnji projekt z naslovom Skrivno življenje odpadkov. Zdi se mi, da te stvari, ki jih delamo redno in vedno, pogosto in na žalost spregledamo.”
Zanimajo ga tudi moderne tehnologije in izjemnimi dogodki, ko je koronavirus. Ti namreč vplivajo na človeka, spreminjajo njegove navade in njegov odnos do zasebnosti, svobode in ljudi, ter na razumevanje nadzora v družbi. Družabna omrežja niso prav nič družabna, pravi znanstveni sodelavec ZRC Sazu in Inovacijskega razvojnega inštituta Univerze v Ljubljani, zato sam raje uporablja izraz družbena omrežja. Na njih se velikokrat vedemo nespametno, prav tako družba spektakla, v kateri živimo, od nas vseh zahteva, da objavljamo zmeraj bolj nenormalna, izstopajoča, ekstremna dejanja.
“Vsi smo voajerji, vsi smo ekshibicionisti. To je nova normalnost. Pokazati je treba vedno več, zato da izstopaš iz povprečja. To se ne kaže le na področju selfijev, temveč tudi spletne pornografije.”
Dr. Dan Podjed prav tako opozarja, da se ljudje premalo zavedamo, kakšne podatke vse ponujamo operaterjem, lastnikom spletnih orodij in lahko tudi oblastem, saj zmeraj večji del našega življenja poteka prek pametnega telefona, računalnikov in pred uličnimi kamerami ter drugimi nadzornimi sistemi.
“Podatki, ki nam jih ves čas pobirajo, so dejansko nafta 21. stoletja in mi smo prvič po sužnjelastništvu tisti, ki smo glavni vir blaga – torej človek sam po sebi in podatki o njem so temelj nadzornega kapitalizma.”
V svoji knjigi Videni je napovedal tri možne scenarije: družbeni sistemi se bodo razvili v podatkovni totalitarizem, podatkovni kapitalizem ali podatkovno demokracijo, danes se boji, da gre to – tudi zaradi koronavirusa – v smeri kombinacije med podatkovnim totalitariznom in kapitalizmom.
“Sploh nisem tehnofob, prej nasprotno. Mislim, da nam lahko računalniki omogočijo ogromno, prek njih lahko sprejmemo ogromno znanja, moramo pa imeti neko zdravo mero, ne pa da postane zaslon glavno okno v naš svet.”
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Antropolog o tem, zakaj je koronačas zanimiv za znanstvenike in kam pelje moderna tehnologija
Dr. Dan Podjed zase pravi, da je profesionalni voajer. Opazovanje, ugotavljanje in razumevanje človeka je osnova njegovega poklica – je namreč etnolog in kulturni antropolog, ki ga na njegovi raziskovalni in akademski poti zanima predvsem sodobni čas in vsakdanje teme. V diplomi se je posvetil alkoholu kot družbenemu dejstvu Slovencev, v doktoratu je opazoval opazovalce ptic, v nekem projektu preučeval navade ljudi v prometu, veliko se je ukvarjal tudi s družabnimi omrežji, njegov najnovejši predmet raziskovanja so odpadki.
“Najbolj me privlačijo tiste najbolj očitne teme, ki jih pogosto spregledamo, kot so na primer vsakdanja vožnja na delo ali pa smeti oz. odpadki, kar je naš zadnji projekt z naslovom Skrivno življenje odpadkov. Zdi se mi, da te stvari, ki jih delamo redno in vedno, pogosto in na žalost spregledamo.”
Zanimajo ga tudi moderne tehnologije in izjemnimi dogodki, ko je koronavirus. Ti namreč vplivajo na človeka, spreminjajo njegove navade in njegov odnos do zasebnosti, svobode in ljudi, ter na razumevanje nadzora v družbi. Družabna omrežja niso prav nič družabna, pravi znanstveni sodelavec ZRC Sazu in Inovacijskega razvojnega inštituta Univerze v Ljubljani, zato sam raje uporablja izraz družbena omrežja. Na njih se velikokrat vedemo nespametno, prav tako družba spektakla, v kateri živimo, od nas vseh zahteva, da objavljamo zmeraj bolj nenormalna, izstopajoča, ekstremna dejanja.
“Vsi smo voajerji, vsi smo ekshibicionisti. To je nova normalnost. Pokazati je treba vedno več, zato da izstopaš iz povprečja. To se ne kaže le na področju selfijev, temveč tudi spletne pornografije.”
Dr. Dan Podjed prav tako opozarja, da se ljudje premalo zavedamo, kakšne podatke vse ponujamo operaterjem, lastnikom spletnih orodij in lahko tudi oblastem, saj zmeraj večji del našega življenja poteka prek pametnega telefona, računalnikov in pred uličnimi kamerami ter drugimi nadzornimi sistemi.
“Podatki, ki nam jih ves čas pobirajo, so dejansko nafta 21. stoletja in mi smo prvič po sužnjelastništvu tisti, ki smo glavni vir blaga – torej človek sam po sebi in podatki o njem so temelj nadzornega kapitalizma.”
V svoji knjigi Videni je napovedal tri možne scenarije: družbeni sistemi se bodo razvili v podatkovni totalitarizem, podatkovni kapitalizem ali podatkovno demokracijo, danes se boji, da gre to – tudi zaradi koronavirusa – v smeri kombinacije med podatkovnim totalitariznom in kapitalizmom.
“Sploh nisem tehnofob, prej nasprotno. Mislim, da nam lahko računalniki omogočijo ogromno, prek njih lahko sprejmemo ogromno znanja, moramo pa imeti neko zdravo mero, ne pa da postane zaslon glavno okno v naš svet.”
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
V tokratni sobotni oddaij Razkošje v glavi gostimo Lidijo Jerkič, ki je že vse življenje zapisana sindikalnemu boju. Različne funkcije v sindikatih opravlja vse od konca študija. Trenutno je predsednica sindikata delavcev kovinske in elektro industrije, vse pa kaže, da bo v drugi polovici prihodnjega leta začela voditi Zvezo svobodnik sindikatov Slovenije. Nekaj let je bila tudi v središču politike kot podpredsednica držvnega sveta. Še naprej pa je članica organov mednarodnih sindikalnih organizacij. Da ohranja svojo telesno in psihično kondicijo pa zelo pogosto zahaja v gore.
Janko Samsa izhaja iz košanske doline, iz številčne družine v kateri so bile doma različne stare domače obrti, kot so mizarstvo, kolarstvo, kovaštvo, pa tudi muzikanti in oštirji. In čeprav izučen elektronik, sta mu mizarstvo in kovaštvo zelo blizu. Življenjska pot ga je zanesla na Kras. Delo je začel v nekdanji Iskri, nadaljeval pa na železnici. Poklic strojevodje pa je v njem še izostril čut po doslednosti in natančnosti. Tako sta se splet čuta do ohranjanja etnoloških vrednot, raziskovalna žilica in rokodelska spretnost oplemenitena z železniško natančnostjo sprevrgla v posebno na Slovenskem redko dejavnost. To je pomanjšava kmečkih in furmanskih voz, ročnih vozičkov, vinskih preš in pripomočkov s tem v zvezi. Njegovo delo ni samodokazovanje ali lesna galanterija ampak ima veliko etnološko in zgodovinsko vrednost. Je v veliko didaktično in muzejsko pomoč. Prikazuje natančen videz, izdelavo samo in delovanje naprav z zgodovinskim in tehničnim opisom. Čeprav v miniaturni izvedbi so izdelki popolna kopija originalov. Janko Samsa bo gost oddaje Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Tadeja Polanšček je res na samo svoji poti, poti, ki ji jo določa neozdravljiva bolenezen - multipla skleroza. Zanjo pravijo, da je bolezen s tisoč obrazi. Ima jo tudi njena mama, vendar je potek njene drugačen. Pri mami je komaj opazna. Po razširejnosti te bolezni Slovenija sodi v zgornji svetovni razred. Pri nas je več kot tri tisoč bolnikov, dve tretjine so ženske. Tadeja je za svojo bolezen zvedela ob koncu najstniških let, ko se je že odločala za svojo poklicno prihodnost. Izbrala si je fizioterapijo in to še preden je zvedela, da jo bo najbolj uporabljala zato, da pomaga sebi. Kot vsako mlado dekle je bila takrat polna življenja, učila je otroke plesat, učila je aerobiko, rolala je, da je imela vse noge v krvavih žuljih in tako naprej. Dne, ko je zvedela za bolezen, se spominja, kot, da bi bilo včeraj, zdi se ji, da se ta vedno znova ponavlja. Z mislijo na bolezen živi vsak dan, ne mine minuta, da ne bi pomislila nanjo in strah jo je, kaj bo jutri, a vendar je bolezen ni povsem premagala. Čeprav živi z njo, sta se z možem odločila, da ji ne bosta dovolila, da bi v celoti odločala o njunem življenju. Tadeja je prepričana, da je treba o bolzeni in o svojem lastnem čutnem svetu povezanem s tem, kar bolezen prinaša, govoriti na glas, naj ljudje vedo, da ta bolezen je, da je tu med nami. Čeprav gre za težko bolezen, pa je nanjo mogoče tudi vplivati, manj kot bi si želeli, a vendar. Jurij Popov je obiskal Tadejo in njeno družino v Murski Soboti in se zapletel v zanimiv pogovor o njenem življenju, njenem razmišljanju, njenem boju z multiplo sklerozo. Pripravlja: Jurij Popov
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Janez Bizjak univerzitetni diplomirani inženir, arhitekt, urbanist, naravovarstvenik in publicist, se je rodil v Trbovljah. Po maturi je nekaj mesecev delal kot rudar, da bi si prislužil denar za študij. Po univerzitetni diplomi na univerzi v Ljubljani je 15 let delal kot samostojni arhitekt in urbanist v gospodarstvu, v Ljubljani, Trbovljah in v Idriji. V Idriji je s kritičnimi članki sodeloval pri oporečniški reviji Kaplje. Leta 1980 je prejel nagrado Prešernovega sklada za arhitekturo. V letih od 1983 do 2005 je bil zaposlen pri Triglavskem narodnem parku, najprej kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora, od leta 1992 do upokojitve leta 2005 pa kot direktor tega našega najstarejšega oz. edinega narodnega parka. Je tudi zavzet naravovarstvenik in je o tej temi napisal 173 strokovnih člankov v domačih in tujih publikacijah. Poleg tega je avtor petih knjig, od katerih je največ pozornosti zagotovo sprožila tista z naslovom Ostanki megalitske kulture v slovenskih Alpah iz leta 2012. Vzrok za nastanek te knjige, je bilo odkritje megalitskega kamnitega kroga pod Krnom. Janez Bizjak je zapisal: ?Ko sem ga našel, sem menil, da doslej skrito ne sme tudi ostati skrito. Kulturna dediščina in duhovno izročilo naših prednikov, četudi samo domnevna in težko dokazljiva, sta naša skupna in javna lastnina ...?
Kot deklica je lahko med počitnicami opazovala beloglave jastrebe, ki so gnezdili na strmih pobočjih v bližini očetove rojstne hiše na Cresu. Toda napak bi sklepali, če bi mislili, da jo je že ta stik z naravo usmeril v študij biologije, saj je naprej svojo poklicno pot videla na področju kulture. Tudi zdaj tako ob poslušanju Puccinijeve Tosce in ob gledanju baletnih predstav pride na površje njena umetniška duša, hkrati pa mnoge preseneti, ko jim pove, da ima črni pas v karateju. V oddajo Razkošje v glavi je profesorico Kristino Sepčić, predstojnico katedre za biokemijo na oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, povabil Dušan Berne.
Šentiljčan Izidor Golob se je rodil v tridesetih letih minulega stoletja v Orehku pri Cerknem, kjer je očitno doma posebno prefinjen občutek za naravo in njeno lepoto saj iz tistih krajev izhaja tudi direktor ljubljanskega botaničnega vrta dr. Jože Bavcon, hortikulturi pa se je zapisala tudi njegova sestra Jožica Golob Klančič, ki na Primorskem velja za specialistko za trajnice. Izidorja je pot zanesla na Štajersko, natančneje v Šentilj. Služboval je v mariborskem podjetju Florina in se izoblikoval v odličnega strokovnjaka za okrasne rastline. Je avtor štirih knjig od katerih je najbolj znana Vrt in letni časi, ki je bila prodana v kar 63 tisoč izvodih. V njegovem nasadu perunik najdemo tako stare znane sorte kot tiste najnovejše, ki jim rečejo kar vesoljske perunike pa tudi maslenice s katerimi se ukvarja kot žlahtnitelj. Svoje navdušenje rad deli z ljudmi, ki jih navduši njegovo cvetoče delo o katerem bo morda kmalu spet izšla kakšna knjiga. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
Dr. Miha Kosi je slovenski zgodovinar, specialist za srednji vek. Na filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral zgodovino in geografijo. Leta 1994 je diplomiral iz zgodovine in za diplomsko nalogo z naslovom Templjarji na Slovenskem prejel Prešernovo nagrado za študente. Dve leti pozneje je diplomiral tudi iz geografije. Leta 2001 je doktoriral iz zgodovine z disertacijo Promet kot eden temeljev gospodarskega razvoja na Slovenskem v srednjem veku. V letih 1996-2000 je bil zaposlen kot mladi raziskovalec, od 2001. pa je višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani. Je avtor zelo odmevne knjige Potujoči srednji vek, in soavtor Zgodovinskega atlasa.
Izr. prof. dr. Damjan Janeš, mag. farm., se je rodil leta 1977 v Ljubljani. Na ljubljanski Fakulteti za farmacijo je diplomiral leta 2002 in za svoje diplomsko delo prejel Univerzitetno Prešernovo nagrado. Doktoriral je pri 30. letih z disertacijo Raziskave gliv kot virov novih protimikrobnih učinkovin. Danes dela na omenjeni fakulteti kot izredni profesor na Katedri za farmacevtsko biologijo. Predava predmete povezane z zdravilnimi rastlinami: farmakognozija, fitofarmaki, biogena zdravila in kozmetične sestavine naravnega izvora. Raziskovalno deluje na področju plinske kromatografije in proučuje spojine, ki so bistvene za vonj in okus, in spojine, ki so zanimive kot nove zdravilne učinkovine. Njegov poklic je tudi njegov hobi, ki mu vzame večino prostega časa. Edini v Sloveniji se ukvarja z rekonstrukcijo parfumov. Njegovo znanje o človekovem odkrivanju in proučevanju vonjav od prvih civilizacij do današnje dobe, ko je moderna sintezna kemija uresničila sanje Jeana-Baptista Grenouilla, junaka romana Parfum je eruditsko. Intrigira ga pomembnost najskrivnostnejšega med čutili – voha za človeka, odkriva ali je mogoče narediti parfum z vonjem dežnih kapelj in morske obale, ter kako lahko s pomočjo enega samega cveta naredimo esenco, ne da bi ga sploh utrgali. Ima odličen nos. In izjemen spomin. Karkoli dela, pri tem zagovarja pravo mero, znanost pa vidi kot izjemen kreativni poligon. V službi etike in služenja človečnemu. Razvrščanje živih bitij po razvitosti se mu zdi zelo relativno.
Doktor Tomaž Pavlin je nekanji hokejist Olimpije, zgodovinar in sociolog, ki že poldrugo desetletje predava na ljubljanski fakulteti za šport. Je velik poznavalec razvoja sokolstva na Slovenskem, organiziral in vodil je zbiranje gradiva športne dediščine pri nas, pripravil scenarij za razstavo Slovenski alpinizem, sodeloval pa je tudi pri oblikovanju vsebinske zasnove za Muzej športa. Na svojih predavanjih poudarja, da "zgodovina športa niso samo faktografsko zapisani dogodki in številke, marveč da gre pri tem tudi za širše razumevanje, razlage in vrednotenje športa skozi čas. Zgodovina torej ne sme biti cokla športu, ampak kažipot za prihodnost." V oddajo Razkošje v glavi ga je povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dramaturginja in teatrologinja Mojca Kreft se je rodila v idilični vasici Biserjane v Prlekiji, potem pa je dijaška leta že preživela v Ljubljani, kjer je maturirala na Poljanski gimnaziji. Za študij na filozofski fakulteti si je najprej izbrala slovenščino in etnologijo, čez dve leti pa je vzporedno vpisala še študij radijske in gledališke dramaturgije na AGRFT in tam leta 1975 tudi diplomirala. Njena poklicna kariera se je začela že naslednje leto v Mestnem gledališču ljubljanskem, ko je to gledališče vodil legendarni dramaturg Lojze Filipič, se potem nadaljevala v Drami SNG Maribor in v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer je bila deset let na delovnem mestu umetniškega vodje in nato še dramaturginje. Svojo poklicno pot je sklenila v vlogi kustosinje v Slovenskem gledališkem muzeju, Združenje dramskih umetnikov Slovenije pa ji je za življenjsko delo podelilo najuglednejše priznanje - veliki Bršljanov venec. Pripravlja: Dušan Berne
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Gostili bomo prav posebno gostjo in imeli zelo redko priložnost prisluhniti gospe, ki bo dan kasneje slavila svoj 100-ti rojstni dan. Milena Cesar se je rodila namreč 21.avgusta leta 1916, tako rekoč sredi prve svetovne vojne. Življenje ji nikoli ni bilo naklonjeno, prevečkrat je bilo kruto, saj je kot deklica izgubila najprej očeta, potem še mater in kasneje živela z dedom. Pot jo je iz Postojne zanesla v Ljubljano na šolanje, končala je trgovsko šolo,med drugim je bila pri nunah, službovala pa je v takratni banovini v oddelku za kulturo in šolstvo. Po končani drugi vojni se je udeležila delovne brigade in bila bolničarka, v zdravstvu pa je kasneje ostala vse do upokojitve pred dobrimi 40 leti. Pa še nekaj vse življenje prepleta njeno neverjetno zgodbo. Globoka, iskrena in predana vera v boga, v katerem je, in še vedno išče azil in zatočišče v neprijetnih trenutkih spominov ali vsakdanjega bivanja. Vljudno vabljeni, da prisluhnete, saj njeni spomini naravnost bruhajo na dan in njena odkritost, odprtost ter poštenost je osupljiva. Oddajo pripravlja Marjan Rogelj.
Davorin Preisinger-jamar, gornik, fotograf, popotnik, zbiralec mineralov in fosilov in raziskovalec opuščenih rudniških rovov. To slednje je nadgradil z izdajo knjige- Rudniki, opuščeni rudniki v Sloveniji, Založba Turistika 2010. Njegova življenjska pot nas preprosto osupne. Davorin je bil poleg naštetega tudi pripadnik jugoslovanskih mirovnih sil na Sinaju, leta 1960. Z avtomobilom je prečil Saharo, sodeloval v odpravi, ki je potovala od Kranja do Kitajske in še bi lahko naštevali. Njegova volja navdušuje, še bolj pa njegov optimizem.
Neveljaven email naslov