Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zbirka kratkih zgodb Francija Novaka Podnebne spremembe, pesniška zbirka Milana Petka Levokova Slovenske pisarije, roman Mihe Mazzinija Izbrisana in esej Simone de Beauvoir Etika dvoumnosti – to so knjige, ki nas čakajo v oddaji S knjižnega trga. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Robi Šabec, Mare Cestnik in Marija Švajncer.
Franci Novak: Podnebne spremembe (LUD Literatura , 2014)
Franci Novak je v zbirki kratkih zgodb Podnebne spremembe ne le nadaljeval tisto, kar je začel v pesniški zbirki Otroštvo neba (2011), torej se izpisal kot avtor pejsažev, nevidnega, vseprisotno naravnega, ki presega človeško, temveč je prostor, napolnjen s sencami in odbleski, povezal v širšo celoto. Štirinajst kratkih zgodb je na prvi pogled izrazito fragmentarnih, avtorjev pogled je usmerjen v tisto, kar v vsakdanjem življenju ostane neizrečeno, toda kolikor dlje se spuščamo v knjigo, bolj se kaže, da detajli v teh zgodbah tvorijo svojevrstno totaliteto. Junaki torej bivajo v zaključenem svetu in se zazirajo navzven ne zaradi objektivnih povodov, temveč zgolj zaradi človeškega instrumentarja, ki ga nosijo v sebi.
Novakov najbolj naraven pripovedovalec je otrok, ki premore posebno senzibilnost. Zelo pogosto je postavljen v razmerje do drugih otrok ali starejših, predvsem sorodnikov ali kar staršev. Toda v resnici te relacije niso v središču. Tisto kar zanima avtorja, so podobe, ki jih kot z očesom filmske kamere videvajo otroci. Pogled je včasih tako zaostren, da pomislimo, da avtor uporablja reistično tehniko. Toda Novak opredmeteni svet, sestavljen iz skupka delov, omehča z naravnimi pojavi, z otroško psihologijo in simbolno govorico. Poleg tega imajo zgodbe, vključene v zbirko Podnebne spremembe klasično trikotniško strukturo. Pripoved se od začetka zgoščuje, doseže vrh in se nato izteče v odprto sugestijo.
Odgovor na vprašanje, koliko se Novak z detajlno topografijo sodobnega podeželskega življenja in opisovanjem tamkaj živečih ljudi vpisuje v širšo teksturo sodobne slovenske proze, je po drugi strani njegove specifične črte smiselno iskati prav v načinu, kako podaja konce svojih zgodb. Ti – v pogledu nazaj – mečejo posebno luč tudi na zgodbo kot takšno. V uvodni zgodbi Avtomobilski ključ na primer deček, prisluškujoč noči, kot v sanjskem prividu vidi vlomilce. Zjutraj svoje sanje pojasni očetu, ki mu odvrne, da gre zgolj za sanje; ob izteku pa vidimo očeta, ki obstane pred avtomobilom. Roka, v kateri drži avtomobilski daljinec mu drhti in bralci obstanemo v prostoru neizrečenega, nedokončanega. Ne vemo torej, kaj vidi dečkov oče; v tem trenutku se lahko le aktivno vključimo v pripoved.
Poleg koncev, so za Novaka značilni stavki, kot je:
“Nekaj divjega in ogromnega je tam, kjer ni videti ničesar.”
Ali pa – še posebej, ko vstopimo v svet odraslih – zaziranje v nekaj daljnega, drugega:
“Gleda v jezero, njene oči so oljnate kot gladina, zdi se, da gledajo nekam drugam, da vidijo nekaj drugega, kot vidim jaz.”
In ko malo zatem skuša doseči knjigo v vodi:
»Stojiva gola kot na robu ničesar, stebla nihajo sem ter tja in mečejo neštete podolgovate sence kot mreže čez najini telesi. Potem se obrne nazaj proti vodi. zabrede nekaj korakov v globino in poskuša z vejo doseči knjigo. Dotakne se njene platnice, a knjiga zdrsi naprej, dokler ne trči ob neko vejo in se kar potopi v temno vodo. Za hip še vidiva izginjanje pravokotnika, ki se lomi in poplesuje pod gladino, nato povsem izgine.
Vse manj je svetlobe, njene bele prsi se dvigajo z roba vode kot iz črnega mleka.
Njeno osuplost čutim, kot da je moja. Listi trsov plapolajo kot majhne zastave, z zvokom posipajočega se peska.
Pomislim: Prazni prostori v papirju, v celulozi, bi morali držati knjigo na gladini, morali bi omogočati knjigi, da pluje kot barka, po vseh fizikalnih lastnostih, po vseh veljavnih zakonih znanega sveta; a knjiga se je potopila, kot da so se prazni prostori tam znotraj zdruznili sami vase, knjiga ja potonila kot kamen.
Novakovih likov ne zaznamuje toliko hrepenenjskost kot zaziranje v daljave. Zdi se, da se samo na ta način lahko izvijejo iz tukajšnjega in zdaj, ter celo iz svoje telesnosti. Zelo pogosto se zgodi, da posebej mladi markirajo telesa drug drugega; tudi oni so, podobno kot otroci, pozorni na odbleske in detajle, toda njihova svoboda je že z nečim omadeževana. Vse to je sicer le nakazano, saj avtor nikoli ne moralizira. Opiše situacijo, danosti teh likov, nato pa z razpoloženjskim ozračjem, z glasbo in barvami vleče rahle povezave med njimi.
Ponekod imamo občutek, da so si Novakovi junaki vendarle predaleč narazen in da se zgodbena težišča komajda še stikajo med seboj. S tem resda ustvari več prostora za živo podobje, ki na trenutke deluje nadrealistično, toda vseeno si želimo, da bi nas zgodba bolj pograbila, zvrnila v svoj vrtinec in da ne bi vse ostalo na ravni opisnosti. Novak se sicer iz opisnosti skuša rešiti s postavljanjem likov v sedanji čas. To deluje nekoliko infantilno, čeprav pripovedovalec skuša obtežiti pripoved z arhaično usedlino, ki je praviloma prisotna v vsaki zgodbi. Realistični prizori na ta način niso dopolnjeni zgolj z erotiko in simbolno govorico, temveč se spogledujejo ponekod s fantastiko in spet drugod z metafizičnim.
Novak primarno telesnost, ki jo opisuje pri svojih junakih, išče tudi onstran ruralnega okolja. Nekaj zgodb je umeščenih v univerze, knjižnice, diskoteke, toda ne glede na to, kje se liki nahajajo, ves čas iščejo stik z najbolj primarnim v sebi. V eni boljših zgodb Umetniki in modeli junaka prisluškovanje na primer pripelje do bosanskih beguncev. Novak vzame drobec iskrenosti in ga nese tja, kjer ga na prvi pogled ne bi pričakovali. S tem razburka družinsko rutino ali družbeni status quo. Toda kolikor Franci Novak, ki izhaja iz pesniške pozicije, z aluzivnim jezikom priklicuje posebno melanholijo, bi si v Podnebnih spremembah na trenutke vendarle zaželeli več zgodbenosti. Na ta način bi se ne le erotika, temveč tudi fantastičnost, ki je sicer podana samo v drobcih, izčistili in vrgli novo luč na vse zgodbe.
Gabriela Babnik
964 epizod
Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.
Zbirka kratkih zgodb Francija Novaka Podnebne spremembe, pesniška zbirka Milana Petka Levokova Slovenske pisarije, roman Mihe Mazzinija Izbrisana in esej Simone de Beauvoir Etika dvoumnosti – to so knjige, ki nas čakajo v oddaji S knjižnega trga. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Robi Šabec, Mare Cestnik in Marija Švajncer.
Franci Novak: Podnebne spremembe (LUD Literatura , 2014)
Franci Novak je v zbirki kratkih zgodb Podnebne spremembe ne le nadaljeval tisto, kar je začel v pesniški zbirki Otroštvo neba (2011), torej se izpisal kot avtor pejsažev, nevidnega, vseprisotno naravnega, ki presega človeško, temveč je prostor, napolnjen s sencami in odbleski, povezal v širšo celoto. Štirinajst kratkih zgodb je na prvi pogled izrazito fragmentarnih, avtorjev pogled je usmerjen v tisto, kar v vsakdanjem življenju ostane neizrečeno, toda kolikor dlje se spuščamo v knjigo, bolj se kaže, da detajli v teh zgodbah tvorijo svojevrstno totaliteto. Junaki torej bivajo v zaključenem svetu in se zazirajo navzven ne zaradi objektivnih povodov, temveč zgolj zaradi človeškega instrumentarja, ki ga nosijo v sebi.
Novakov najbolj naraven pripovedovalec je otrok, ki premore posebno senzibilnost. Zelo pogosto je postavljen v razmerje do drugih otrok ali starejših, predvsem sorodnikov ali kar staršev. Toda v resnici te relacije niso v središču. Tisto kar zanima avtorja, so podobe, ki jih kot z očesom filmske kamere videvajo otroci. Pogled je včasih tako zaostren, da pomislimo, da avtor uporablja reistično tehniko. Toda Novak opredmeteni svet, sestavljen iz skupka delov, omehča z naravnimi pojavi, z otroško psihologijo in simbolno govorico. Poleg tega imajo zgodbe, vključene v zbirko Podnebne spremembe klasično trikotniško strukturo. Pripoved se od začetka zgoščuje, doseže vrh in se nato izteče v odprto sugestijo.
Odgovor na vprašanje, koliko se Novak z detajlno topografijo sodobnega podeželskega življenja in opisovanjem tamkaj živečih ljudi vpisuje v širšo teksturo sodobne slovenske proze, je po drugi strani njegove specifične črte smiselno iskati prav v načinu, kako podaja konce svojih zgodb. Ti – v pogledu nazaj – mečejo posebno luč tudi na zgodbo kot takšno. V uvodni zgodbi Avtomobilski ključ na primer deček, prisluškujoč noči, kot v sanjskem prividu vidi vlomilce. Zjutraj svoje sanje pojasni očetu, ki mu odvrne, da gre zgolj za sanje; ob izteku pa vidimo očeta, ki obstane pred avtomobilom. Roka, v kateri drži avtomobilski daljinec mu drhti in bralci obstanemo v prostoru neizrečenega, nedokončanega. Ne vemo torej, kaj vidi dečkov oče; v tem trenutku se lahko le aktivno vključimo v pripoved.
Poleg koncev, so za Novaka značilni stavki, kot je:
“Nekaj divjega in ogromnega je tam, kjer ni videti ničesar.”
Ali pa – še posebej, ko vstopimo v svet odraslih – zaziranje v nekaj daljnega, drugega:
“Gleda v jezero, njene oči so oljnate kot gladina, zdi se, da gledajo nekam drugam, da vidijo nekaj drugega, kot vidim jaz.”
In ko malo zatem skuša doseči knjigo v vodi:
»Stojiva gola kot na robu ničesar, stebla nihajo sem ter tja in mečejo neštete podolgovate sence kot mreže čez najini telesi. Potem se obrne nazaj proti vodi. zabrede nekaj korakov v globino in poskuša z vejo doseči knjigo. Dotakne se njene platnice, a knjiga zdrsi naprej, dokler ne trči ob neko vejo in se kar potopi v temno vodo. Za hip še vidiva izginjanje pravokotnika, ki se lomi in poplesuje pod gladino, nato povsem izgine.
Vse manj je svetlobe, njene bele prsi se dvigajo z roba vode kot iz črnega mleka.
Njeno osuplost čutim, kot da je moja. Listi trsov plapolajo kot majhne zastave, z zvokom posipajočega se peska.
Pomislim: Prazni prostori v papirju, v celulozi, bi morali držati knjigo na gladini, morali bi omogočati knjigi, da pluje kot barka, po vseh fizikalnih lastnostih, po vseh veljavnih zakonih znanega sveta; a knjiga se je potopila, kot da so se prazni prostori tam znotraj zdruznili sami vase, knjiga ja potonila kot kamen.
Novakovih likov ne zaznamuje toliko hrepenenjskost kot zaziranje v daljave. Zdi se, da se samo na ta način lahko izvijejo iz tukajšnjega in zdaj, ter celo iz svoje telesnosti. Zelo pogosto se zgodi, da posebej mladi markirajo telesa drug drugega; tudi oni so, podobno kot otroci, pozorni na odbleske in detajle, toda njihova svoboda je že z nečim omadeževana. Vse to je sicer le nakazano, saj avtor nikoli ne moralizira. Opiše situacijo, danosti teh likov, nato pa z razpoloženjskim ozračjem, z glasbo in barvami vleče rahle povezave med njimi.
Ponekod imamo občutek, da so si Novakovi junaki vendarle predaleč narazen in da se zgodbena težišča komajda še stikajo med seboj. S tem resda ustvari več prostora za živo podobje, ki na trenutke deluje nadrealistično, toda vseeno si želimo, da bi nas zgodba bolj pograbila, zvrnila v svoj vrtinec in da ne bi vse ostalo na ravni opisnosti. Novak se sicer iz opisnosti skuša rešiti s postavljanjem likov v sedanji čas. To deluje nekoliko infantilno, čeprav pripovedovalec skuša obtežiti pripoved z arhaično usedlino, ki je praviloma prisotna v vsaki zgodbi. Realistični prizori na ta način niso dopolnjeni zgolj z erotiko in simbolno govorico, temveč se spogledujejo ponekod s fantastiko in spet drugod z metafizičnim.
Novak primarno telesnost, ki jo opisuje pri svojih junakih, išče tudi onstran ruralnega okolja. Nekaj zgodb je umeščenih v univerze, knjižnice, diskoteke, toda ne glede na to, kje se liki nahajajo, ves čas iščejo stik z najbolj primarnim v sebi. V eni boljših zgodb Umetniki in modeli junaka prisluškovanje na primer pripelje do bosanskih beguncev. Novak vzame drobec iskrenosti in ga nese tja, kjer ga na prvi pogled ne bi pričakovali. S tem razburka družinsko rutino ali družbeni status quo. Toda kolikor Franci Novak, ki izhaja iz pesniške pozicije, z aluzivnim jezikom priklicuje posebno melanholijo, bi si v Podnebnih spremembah na trenutke vendarle zaželeli več zgodbenosti. Na ta način bi se ne le erotika, temveč tudi fantastičnost, ki je sicer podana samo v drobcih, izčistili in vrgli novo luč na vse zgodbe.
Gabriela Babnik
Franco Arminio: Prepusti pot drevesom, ur. P. Kolmančič: Tri minute, Muanis Sinanović: Vse luči Recenzije so napisali Jure Jakob, Martina Potisk in Bojan Sedmak.
Tanja Božić: Vejo po vejo, Marjan Žiberna: Nesojena kučma, Tone Frelih: Kalne vode. Recenzije so napisale Anja Radaljac, Katarina Mahnič in Sanja Podržaj.
Matic Ačko: Rekviem za sneg, Igor Krivokapič: A, Simfonija v besedi, Evald Flisar: Potovanje preblizu. Recenzije so napisaliAndrej Lutman, Marija Švajncer in Nada Breznik.
Anja Grmovšek Drab: Prepovedani položaj, Mirjam Dular: Hoja po oblakih, Aljoša Hancman: Dno. Recenzije so napisali Jure Jakob, Miša Gams in Andrej Lutman.
Lucija Stupica: Magnolija. Njena zgodba, Iva L. Novak: Povej, napisala bom, Dragan Petrovec: Brodolom. Recenzije so napisali Silvija Žnidar, Sanja Podržaj in Bojan Sedmak.
Ivan Dobnik: Do konca odprto nebo, Anja Mugerli: Plagiat, Liu Zakrajšek: Zajtrk prvakinj Recenzije so napisali Jože Štucin, Miša Gams in Jure Jakob.
Barbare Korun: Vnazaj, Tanja Mastnak: Sibirija, Mladen Dolar: Kamen in glas. Recenzije so napisale Veronika Šoster, Miša Gams in Marija Švajncer.
Vittoria Collona Soneti, Iztok Osojnik: Vohun, Milan Bufon: Tržaški Slovenci. Recenzije so napisali Majda Travnik Vode, Veronika Šoster in Iztok Ilich.
Anja Zag Golob: Watson, Carlos Pascual: V pričakovanju Kitajcev, Nataša Kramberger: Po vsej sili živ. Recenzije so napisali Jure Jakob, Leonora Flis in Urban Tarman. Urednik oddaje Vlado Motnikar. Voditelj Matej Juh.
Erika Primc: Skozi šivankino uho, Dušan Čater: Dežela ZOO, Gorazd Kocijančič: Kontrarevolucionarni spisi. Recenzije so napisali Jera Krečič, Andrej Lutman in Muanis Sinanović.
Bojan Sedmak: Tnalo pesmi, Tadej Golob: Oj, Triglav, moj dom, Mateja Ratej: Rožengrunt. Recenzije so napisali Miša Gams, Veronika Šoster in Milan Vogel.
Peter Rezman: Stare pesmi pišem, Cvetka Bevc: Sara, ples in roža, Salman Rushdie: Nož. Recenzije so napisali Muanis Sinanović, Tonja Jelen in Simon Popek.
Samo Kreutz: Nekaj kot strah, Katarina Gomboc Čeh: Nihče nikogar ne spozna, Franjo Frančič: Evtanazija. Recenzije so napisale Tonja Jelen, Jera Krečič in Nada Breznik.
Jure Jakob: Drobne opazke, Jasmín B. Frelih: Ledeni možje, Jožef Muhovič: Jaz in moj svet. Recenzije so napisali Peter Semolič, Ana Geršak in Jera Krečič.
Tonja Jelen Od točke nič, Kazimir Kolar: Onečejevalec, Gabriel García Márquez: Avgusta se vidiva. Recenzije so napisale Sanja Podržaj, Miša Gams in Tadeja Krečič.
Milan Jesih in Mirko Bratuša: Tudi; Adriana Kuči: Noč, ko je preplavala reko; Matic Slapšak: Mračni labirinti Recenzije so napisale Tatjana Pregl Kobe, Katarina Mahnič in Nada Breznik.
Pino Pograjc: Trepete, Jedrt Maležič: Dvoliki, Andrej Blatnik: Knjige na poti. Recenzije so napisali Miša Gams, Bojan Sedmak in Iztok Ilich.
Marianna Deganutti: Moj jezik v tvojih besedah, Nina Kremžar: Opazovalnica, več avtorjev: Strip preobrazbe. Recenzije so napisali Ifigenija Simonović, Sanja Podržaj in Žiga Valetič.
Tone Rode Nablus, Laura Buzeti: Posuj se s pepelom vaših očetov, Andrej Ule: O naravi duha. Recenzije so napisali Lev Detela, Miša Gams in Marija Švajncer.
Miklavž Komelj: Da in ne, Lara Božak: Z luknjami v prepihu, Boris Pangerc: Olje in morje in sol Recenzije so napisali Tonja Jelen, Aljaž Krivec in Iztok Ilich.
Neveljaven email naslov