Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zbirka kratkih zgodb Francija Novaka Podnebne spremembe, pesniška zbirka Milana Petka Levokova Slovenske pisarije, roman Mihe Mazzinija Izbrisana in esej Simone de Beauvoir Etika dvoumnosti – to so knjige, ki nas čakajo v oddaji S knjižnega trga. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Robi Šabec, Mare Cestnik in Marija Švajncer.
Franci Novak: Podnebne spremembe (LUD Literatura , 2014)
Franci Novak je v zbirki kratkih zgodb Podnebne spremembe ne le nadaljeval tisto, kar je začel v pesniški zbirki Otroštvo neba (2011), torej se izpisal kot avtor pejsažev, nevidnega, vseprisotno naravnega, ki presega človeško, temveč je prostor, napolnjen s sencami in odbleski, povezal v širšo celoto. Štirinajst kratkih zgodb je na prvi pogled izrazito fragmentarnih, avtorjev pogled je usmerjen v tisto, kar v vsakdanjem življenju ostane neizrečeno, toda kolikor dlje se spuščamo v knjigo, bolj se kaže, da detajli v teh zgodbah tvorijo svojevrstno totaliteto. Junaki torej bivajo v zaključenem svetu in se zazirajo navzven ne zaradi objektivnih povodov, temveč zgolj zaradi človeškega instrumentarja, ki ga nosijo v sebi.
Novakov najbolj naraven pripovedovalec je otrok, ki premore posebno senzibilnost. Zelo pogosto je postavljen v razmerje do drugih otrok ali starejših, predvsem sorodnikov ali kar staršev. Toda v resnici te relacije niso v središču. Tisto kar zanima avtorja, so podobe, ki jih kot z očesom filmske kamere videvajo otroci. Pogled je včasih tako zaostren, da pomislimo, da avtor uporablja reistično tehniko. Toda Novak opredmeteni svet, sestavljen iz skupka delov, omehča z naravnimi pojavi, z otroško psihologijo in simbolno govorico. Poleg tega imajo zgodbe, vključene v zbirko Podnebne spremembe klasično trikotniško strukturo. Pripoved se od začetka zgoščuje, doseže vrh in se nato izteče v odprto sugestijo.
Odgovor na vprašanje, koliko se Novak z detajlno topografijo sodobnega podeželskega življenja in opisovanjem tamkaj živečih ljudi vpisuje v širšo teksturo sodobne slovenske proze, je po drugi strani njegove specifične črte smiselno iskati prav v načinu, kako podaja konce svojih zgodb. Ti – v pogledu nazaj – mečejo posebno luč tudi na zgodbo kot takšno. V uvodni zgodbi Avtomobilski ključ na primer deček, prisluškujoč noči, kot v sanjskem prividu vidi vlomilce. Zjutraj svoje sanje pojasni očetu, ki mu odvrne, da gre zgolj za sanje; ob izteku pa vidimo očeta, ki obstane pred avtomobilom. Roka, v kateri drži avtomobilski daljinec mu drhti in bralci obstanemo v prostoru neizrečenega, nedokončanega. Ne vemo torej, kaj vidi dečkov oče; v tem trenutku se lahko le aktivno vključimo v pripoved.
Poleg koncev, so za Novaka značilni stavki, kot je:
“Nekaj divjega in ogromnega je tam, kjer ni videti ničesar.”
Ali pa – še posebej, ko vstopimo v svet odraslih – zaziranje v nekaj daljnega, drugega:
“Gleda v jezero, njene oči so oljnate kot gladina, zdi se, da gledajo nekam drugam, da vidijo nekaj drugega, kot vidim jaz.”
In ko malo zatem skuša doseči knjigo v vodi:
»Stojiva gola kot na robu ničesar, stebla nihajo sem ter tja in mečejo neštete podolgovate sence kot mreže čez najini telesi. Potem se obrne nazaj proti vodi. zabrede nekaj korakov v globino in poskuša z vejo doseči knjigo. Dotakne se njene platnice, a knjiga zdrsi naprej, dokler ne trči ob neko vejo in se kar potopi v temno vodo. Za hip še vidiva izginjanje pravokotnika, ki se lomi in poplesuje pod gladino, nato povsem izgine.
Vse manj je svetlobe, njene bele prsi se dvigajo z roba vode kot iz črnega mleka.
Njeno osuplost čutim, kot da je moja. Listi trsov plapolajo kot majhne zastave, z zvokom posipajočega se peska.
Pomislim: Prazni prostori v papirju, v celulozi, bi morali držati knjigo na gladini, morali bi omogočati knjigi, da pluje kot barka, po vseh fizikalnih lastnostih, po vseh veljavnih zakonih znanega sveta; a knjiga se je potopila, kot da so se prazni prostori tam znotraj zdruznili sami vase, knjiga ja potonila kot kamen.
Novakovih likov ne zaznamuje toliko hrepenenjskost kot zaziranje v daljave. Zdi se, da se samo na ta način lahko izvijejo iz tukajšnjega in zdaj, ter celo iz svoje telesnosti. Zelo pogosto se zgodi, da posebej mladi markirajo telesa drug drugega; tudi oni so, podobno kot otroci, pozorni na odbleske in detajle, toda njihova svoboda je že z nečim omadeževana. Vse to je sicer le nakazano, saj avtor nikoli ne moralizira. Opiše situacijo, danosti teh likov, nato pa z razpoloženjskim ozračjem, z glasbo in barvami vleče rahle povezave med njimi.
Ponekod imamo občutek, da so si Novakovi junaki vendarle predaleč narazen in da se zgodbena težišča komajda še stikajo med seboj. S tem resda ustvari več prostora za živo podobje, ki na trenutke deluje nadrealistično, toda vseeno si želimo, da bi nas zgodba bolj pograbila, zvrnila v svoj vrtinec in da ne bi vse ostalo na ravni opisnosti. Novak se sicer iz opisnosti skuša rešiti s postavljanjem likov v sedanji čas. To deluje nekoliko infantilno, čeprav pripovedovalec skuša obtežiti pripoved z arhaično usedlino, ki je praviloma prisotna v vsaki zgodbi. Realistični prizori na ta način niso dopolnjeni zgolj z erotiko in simbolno govorico, temveč se spogledujejo ponekod s fantastiko in spet drugod z metafizičnim.
Novak primarno telesnost, ki jo opisuje pri svojih junakih, išče tudi onstran ruralnega okolja. Nekaj zgodb je umeščenih v univerze, knjižnice, diskoteke, toda ne glede na to, kje se liki nahajajo, ves čas iščejo stik z najbolj primarnim v sebi. V eni boljših zgodb Umetniki in modeli junaka prisluškovanje na primer pripelje do bosanskih beguncev. Novak vzame drobec iskrenosti in ga nese tja, kjer ga na prvi pogled ne bi pričakovali. S tem razburka družinsko rutino ali družbeni status quo. Toda kolikor Franci Novak, ki izhaja iz pesniške pozicije, z aluzivnim jezikom priklicuje posebno melanholijo, bi si v Podnebnih spremembah na trenutke vendarle zaželeli več zgodbenosti. Na ta način bi se ne le erotika, temveč tudi fantastičnost, ki je sicer podana samo v drobcih, izčistili in vrgli novo luč na vse zgodbe.
Gabriela Babnik
964 epizod
Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.
Zbirka kratkih zgodb Francija Novaka Podnebne spremembe, pesniška zbirka Milana Petka Levokova Slovenske pisarije, roman Mihe Mazzinija Izbrisana in esej Simone de Beauvoir Etika dvoumnosti – to so knjige, ki nas čakajo v oddaji S knjižnega trga. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Robi Šabec, Mare Cestnik in Marija Švajncer.
Franci Novak: Podnebne spremembe (LUD Literatura , 2014)
Franci Novak je v zbirki kratkih zgodb Podnebne spremembe ne le nadaljeval tisto, kar je začel v pesniški zbirki Otroštvo neba (2011), torej se izpisal kot avtor pejsažev, nevidnega, vseprisotno naravnega, ki presega človeško, temveč je prostor, napolnjen s sencami in odbleski, povezal v širšo celoto. Štirinajst kratkih zgodb je na prvi pogled izrazito fragmentarnih, avtorjev pogled je usmerjen v tisto, kar v vsakdanjem življenju ostane neizrečeno, toda kolikor dlje se spuščamo v knjigo, bolj se kaže, da detajli v teh zgodbah tvorijo svojevrstno totaliteto. Junaki torej bivajo v zaključenem svetu in se zazirajo navzven ne zaradi objektivnih povodov, temveč zgolj zaradi človeškega instrumentarja, ki ga nosijo v sebi.
Novakov najbolj naraven pripovedovalec je otrok, ki premore posebno senzibilnost. Zelo pogosto je postavljen v razmerje do drugih otrok ali starejših, predvsem sorodnikov ali kar staršev. Toda v resnici te relacije niso v središču. Tisto kar zanima avtorja, so podobe, ki jih kot z očesom filmske kamere videvajo otroci. Pogled je včasih tako zaostren, da pomislimo, da avtor uporablja reistično tehniko. Toda Novak opredmeteni svet, sestavljen iz skupka delov, omehča z naravnimi pojavi, z otroško psihologijo in simbolno govorico. Poleg tega imajo zgodbe, vključene v zbirko Podnebne spremembe klasično trikotniško strukturo. Pripoved se od začetka zgoščuje, doseže vrh in se nato izteče v odprto sugestijo.
Odgovor na vprašanje, koliko se Novak z detajlno topografijo sodobnega podeželskega življenja in opisovanjem tamkaj živečih ljudi vpisuje v širšo teksturo sodobne slovenske proze, je po drugi strani njegove specifične črte smiselno iskati prav v načinu, kako podaja konce svojih zgodb. Ti – v pogledu nazaj – mečejo posebno luč tudi na zgodbo kot takšno. V uvodni zgodbi Avtomobilski ključ na primer deček, prisluškujoč noči, kot v sanjskem prividu vidi vlomilce. Zjutraj svoje sanje pojasni očetu, ki mu odvrne, da gre zgolj za sanje; ob izteku pa vidimo očeta, ki obstane pred avtomobilom. Roka, v kateri drži avtomobilski daljinec mu drhti in bralci obstanemo v prostoru neizrečenega, nedokončanega. Ne vemo torej, kaj vidi dečkov oče; v tem trenutku se lahko le aktivno vključimo v pripoved.
Poleg koncev, so za Novaka značilni stavki, kot je:
“Nekaj divjega in ogromnega je tam, kjer ni videti ničesar.”
Ali pa – še posebej, ko vstopimo v svet odraslih – zaziranje v nekaj daljnega, drugega:
“Gleda v jezero, njene oči so oljnate kot gladina, zdi se, da gledajo nekam drugam, da vidijo nekaj drugega, kot vidim jaz.”
In ko malo zatem skuša doseči knjigo v vodi:
»Stojiva gola kot na robu ničesar, stebla nihajo sem ter tja in mečejo neštete podolgovate sence kot mreže čez najini telesi. Potem se obrne nazaj proti vodi. zabrede nekaj korakov v globino in poskuša z vejo doseči knjigo. Dotakne se njene platnice, a knjiga zdrsi naprej, dokler ne trči ob neko vejo in se kar potopi v temno vodo. Za hip še vidiva izginjanje pravokotnika, ki se lomi in poplesuje pod gladino, nato povsem izgine.
Vse manj je svetlobe, njene bele prsi se dvigajo z roba vode kot iz črnega mleka.
Njeno osuplost čutim, kot da je moja. Listi trsov plapolajo kot majhne zastave, z zvokom posipajočega se peska.
Pomislim: Prazni prostori v papirju, v celulozi, bi morali držati knjigo na gladini, morali bi omogočati knjigi, da pluje kot barka, po vseh fizikalnih lastnostih, po vseh veljavnih zakonih znanega sveta; a knjiga se je potopila, kot da so se prazni prostori tam znotraj zdruznili sami vase, knjiga ja potonila kot kamen.
Novakovih likov ne zaznamuje toliko hrepenenjskost kot zaziranje v daljave. Zdi se, da se samo na ta način lahko izvijejo iz tukajšnjega in zdaj, ter celo iz svoje telesnosti. Zelo pogosto se zgodi, da posebej mladi markirajo telesa drug drugega; tudi oni so, podobno kot otroci, pozorni na odbleske in detajle, toda njihova svoboda je že z nečim omadeževana. Vse to je sicer le nakazano, saj avtor nikoli ne moralizira. Opiše situacijo, danosti teh likov, nato pa z razpoloženjskim ozračjem, z glasbo in barvami vleče rahle povezave med njimi.
Ponekod imamo občutek, da so si Novakovi junaki vendarle predaleč narazen in da se zgodbena težišča komajda še stikajo med seboj. S tem resda ustvari več prostora za živo podobje, ki na trenutke deluje nadrealistično, toda vseeno si želimo, da bi nas zgodba bolj pograbila, zvrnila v svoj vrtinec in da ne bi vse ostalo na ravni opisnosti. Novak se sicer iz opisnosti skuša rešiti s postavljanjem likov v sedanji čas. To deluje nekoliko infantilno, čeprav pripovedovalec skuša obtežiti pripoved z arhaično usedlino, ki je praviloma prisotna v vsaki zgodbi. Realistični prizori na ta način niso dopolnjeni zgolj z erotiko in simbolno govorico, temveč se spogledujejo ponekod s fantastiko in spet drugod z metafizičnim.
Novak primarno telesnost, ki jo opisuje pri svojih junakih, išče tudi onstran ruralnega okolja. Nekaj zgodb je umeščenih v univerze, knjižnice, diskoteke, toda ne glede na to, kje se liki nahajajo, ves čas iščejo stik z najbolj primarnim v sebi. V eni boljših zgodb Umetniki in modeli junaka prisluškovanje na primer pripelje do bosanskih beguncev. Novak vzame drobec iskrenosti in ga nese tja, kjer ga na prvi pogled ne bi pričakovali. S tem razburka družinsko rutino ali družbeni status quo. Toda kolikor Franci Novak, ki izhaja iz pesniške pozicije, z aluzivnim jezikom priklicuje posebno melanholijo, bi si v Podnebnih spremembah na trenutke vendarle zaželeli več zgodbenosti. Na ta način bi se ne le erotika, temveč tudi fantastičnost, ki je sicer podana samo v drobcih, izčistili in vrgli novo luč na vse zgodbe.
Gabriela Babnik
Nevenka Miklič Perne: Pogovor s stvarmi, Branko Cestnik: Šesti pečat, Marie NDiaye: Moje je maščevanje, Marija Švajncer: Naš razburkani čas. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Tonja Jelen, Simon Popek in Katja Šifkovič.
Andrej Medved: Véliko kolo Simona Klemenčič: Hiša brez ogledal Andraž Rožman: Titov sin Evald Flisar: Očetova pisma sinu Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Nada Breznik, Miša Gams in Marica Škorjanec-Kosterca.
Andrej Medved: Véliko kolo Simona Klemenčič: Hiša brez ogledal Andraž Rožman: Titov sin Evald Flisar: Očetova pisma sinu Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Nada Breznik, Miša Gams in Marica Škorjanec-Kosterca.
Lenart Zajc: Odred, Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas, Jurij Devetak (in Boris Pahor): Nekropola Recenzije so napisali Ana Geršak, Aljaž Koprivnikar in Miša Gams.
Aleš Šteger: Bogovi se nam smejijo Sonja Koranter: Orfejeve solze Leila Slimani: Dežela drugih ur. Mateja Ratej: Slovenski biografski almanah XIX. stoletja Recenzije so napisali Tonja Jelen, Andrej Lutman, Miša Gams in Iztok Ilich.
Tomasz Różycki: Teorija praznine Gabriela Babnik: Tišina, polna vetra Ian McEwan: Stroji kot jaz Tomaž Grušovnik: Midva ne bova rešila sveta Recenzije so napisali Muanis Sinanović, Ana Lorger, Leonora Flis in Iztok Ilich.
Iztok Osojnik: 2021 Jedrt Maležič: Križci, krožci Mateja Ratej: Triumfator – Anton Korošec v prvi Jugoslaviji Andrej Rahten: Anton Korošec – slovenski državnik kraljeve Jugoslavije Recenzije so napisali Marko Elsner Grošelj, Anja Radaljac in Iztok Ilich.
Iva Jevtić: Milost, Tone Partljič: Veter z vzhoda, Sally Rooney Kje si, prelepi svet. Recenzije so napisale Miša Gams, Nada Breznik in Katarina Mahnič.
Manca Košir: Nagovori tišine Malgorzata Lebda: Žetev Raymond Chandler: Veliki spanec Peter Kovačič Peršin: Etos prihodnosti Recenzije so napisali Nives Kovač, Katja Šifkovič, Marko Golja in Marija Švajncer.
Lela B. Njatin Samski blok Ivan Burnik Legiša: Ta jezik naš Yasmina Reza: Blagor srečnim Vesna Vuk Godina: Zablode feminizma Recenzije so napisali Ana Hancock, Andrej Lutman, Nina Gostiša in Anja Radaljac.
Avgust Demšar: Tajkun Nina Majer: Roža za konfliktno osebo Villy Sörensen: Tiger v kuhinji Recenzije so napisali Katarina Mahnič, Marica Škorjanec Kosterca in Marko Golja.
Mojca Kumerdej: Gluha soba Andraž Polič: Kirka na Jadranu Tomo Virk: Zakaj je literatura pomembna Avtorji recenzij: Aljaž Krivec, Cvetka Bevc in Miša Gams.
Glorjana Veber: Razkošje Miklavž Komelj: Prva kresnica Iván Repila: Deček, ki je Atili ukradel konja ur. Danijel Grafenauer: Koroški plebiscit – sto let pozneje Recenzije so napisali Miša Gams, Ana Hancock, Katja Šifkovič in Alenka Juvan.
Anja Radaljac: Punčica Vid Kmetič: Blues Kostas Hatziandoniu: Agrigento Jurij Meden: Kaj je kinoteka? Recenzije so napisali Ana Lorger, Andrej Lutman, Kristina Jurkovič in Urban Tarman.
Ace Mermolja: Lukov greh Tone Peršak: Praznovanje ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor John Muir: Dolg sprehod do zaliva Recenzije so napisali Tonja Jelen, Marica Škorjanec Kosterca, Katja Šifkovič in Blaž Mazi.
Peter Mlakar: Drugačni svet Ana Schnabl: Plima Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vso noč Max Brod: Franz Kafka, biografija Recenzije so napisali Marija Švajncer, Nada Breznik, Miša Gams in Simon Popek.
Drago Jančar: Ob nastanku sveta Jure Jakob: Učitej gluhih, učenec nemih Nataša Skušek: Pasja sreča Janko Messner - Solidarnost ob meji Recenzije so napisali Ana Geršak, Marko Elsner Grošelj, Miša Gams in Milan Vogel.
Dušan Šarotar: Zvezdna karta Jan Wagner: Avtoportret z rojem čebel Burhan Sönmez: Istanbul, Istanbul Irena Štaudohar: Fižolozofija Recenzije so napisali Matej Bogataj, Petra Koršič, Miša Gams in Iztok Ilich.
Tomaž Šalamun: In povsod je bil sneg Marina Bahovec: Življenje je mačka, ki stoji na glavi Dijana Matković: Zakaj ne pišem Ur. Danila Zuljan Kumar in Petra Kolenc: Simon Rutar in Beneška Slovenija Recenzije so napisali Veronika Šoster, Andrej Lutman, Anja Radaljac in Iztok Ilich.
Matjaž Pikalo: Ameriški sprehajalec Jasna Blažič: Izvir Didier Eribon: Vrnitev v Reims Peter Verč: Za vse, ne zase Recenzije so napisali Nada Breznik, Marica Škorjanec, Silvija Žnidar in Iztok Ilich.
Neveljaven email naslov