Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Novak, Levokov, Mazzini, Beauvoir

16.03.2015


Zbirka kratkih zgodb Francija Novaka Podnebne spremembe, pesniška zbirka Milana Petka Levokova Slovenske pisarije, roman Mihe Mazzinija Izbrisana in esej Simone de Beauvoir Etika dvoumnosti – to so knjige, ki nas čakajo v oddaji S knjižnega trga. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Robi Šabec, Mare Cestnik in Marija Švajncer.

 

Franci Novak: Podnebne spremembe (LUD Literatura , 2014)                        

Franci Novak je v zbirki kratkih zgodb Podnebne spremembe ne le nadaljeval tisto, kar je začel v pesniški zbirki Otroštvo neba (2011), torej se izpisal kot avtor pejsažev, nevidnega, vseprisotno naravnega, ki presega človeško, temveč je prostor, napolnjen s sencami in odbleski, povezal v širšo celoto. Štirinajst kratkih zgodb je na prvi pogled izrazito fragmentarnih, avtorjev pogled je usmerjen v tisto, kar v vsakdanjem življenju ostane neizrečeno, toda kolikor dlje se spuščamo v knjigo, bolj se kaže, da detajli v teh zgodbah tvorijo svojevrstno totaliteto. Junaki torej bivajo v zaključenem svetu in se zazirajo navzven ne zaradi objektivnih povodov, temveč zgolj zaradi človeškega instrumentarja, ki ga nosijo v sebi.

Novakov najbolj naraven pripovedovalec je otrok, ki premore posebno senzibilnost. Zelo pogosto je postavljen v razmerje do drugih otrok ali starejših, predvsem sorodnikov ali kar staršev. Toda v resnici te relacije niso v središču. Tisto kar zanima avtorja, so podobe, ki jih kot z očesom filmske kamere videvajo otroci. Pogled je včasih tako zaostren, da pomislimo, da avtor uporablja reistično tehniko. Toda Novak opredmeteni svet, sestavljen iz skupka delov, omehča z naravnimi pojavi, z otroško psihologijo in simbolno govorico. Poleg tega imajo zgodbe, vključene v zbirko Podnebne spremembe klasično trikotniško strukturo. Pripoved se od začetka zgoščuje, doseže vrh in se nato izteče v odprto sugestijo.

Odgovor na vprašanje, koliko se Novak z detajlno topografijo sodobnega podeželskega življenja in opisovanjem tamkaj živečih ljudi vpisuje v širšo teksturo sodobne slovenske proze, je po drugi strani njegove specifične črte smiselno iskati prav v načinu, kako podaja konce svojih zgodb. Ti – v pogledu nazaj – mečejo posebno luč tudi na zgodbo kot takšno. V uvodni zgodbi Avtomobilski ključ na primer deček, prisluškujoč noči, kot v sanjskem prividu vidi vlomilce. Zjutraj svoje sanje pojasni očetu, ki mu odvrne, da gre zgolj za sanje; ob izteku pa vidimo očeta, ki obstane pred avtomobilom. Roka, v kateri drži avtomobilski daljinec mu drhti in bralci obstanemo v prostoru neizrečenega, nedokončanega. Ne vemo torej, kaj vidi dečkov oče; v tem trenutku se lahko le aktivno vključimo v pripoved.

Poleg koncev, so za Novaka značilni stavki, kot je:

“Nekaj divjega in ogromnega je tam, kjer ni videti ničesar.”

Ali pa – še posebej, ko vstopimo v svet odraslih – zaziranje v nekaj daljnega, drugega:

“Gleda v jezero, njene oči so oljnate kot gladina, zdi se, da gledajo nekam drugam, da vidijo nekaj drugega, kot vidim jaz.”

In ko malo zatem skuša doseči knjigo v vodi:

»Stojiva gola kot na robu ničesar, stebla nihajo sem ter tja in mečejo neštete podolgovate sence kot mreže čez najini telesi. Potem se obrne nazaj proti vodi. zabrede nekaj korakov v globino in poskuša z vejo doseči knjigo. Dotakne se njene platnice, a knjiga zdrsi naprej, dokler ne trči ob neko vejo in se kar potopi v temno vodo. Za hip še vidiva izginjanje pravokotnika, ki se lomi in poplesuje pod gladino, nato povsem izgine.

Vse manj je svetlobe, njene bele prsi se dvigajo z roba vode kot iz črnega mleka.

  • Nemogoče. Knjige se ne morejo kar tako potopiti. Ne razumem, reče.

Njeno osuplost čutim, kot da je moja. Listi trsov plapolajo kot majhne zastave, z zvokom posipajočega se peska.

  • Tudi jaz ne razumem, rečem.

Pomislim: Prazni prostori v papirju, v celulozi, bi morali držati knjigo na gladini, morali bi omogočati knjigi, da pluje kot barka, po vseh fizikalnih lastnostih, po vseh veljavnih zakonih znanega sveta; a knjiga se je potopila, kot da so se prazni prostori tam znotraj zdruznili sami vase, knjiga ja potonila kot kamen.

  • Ne razumem, nič mi ni jasno, še enkrat obupano skomigne z rameni.
  • Tudi jaz ne. Knjiga bi morala … Predstavljam si knjigo v temi pod gladino, kako se ugreza v mulj, kako se je oprijemajo drobna stebelca, ostanki rastlin in potopljeni listi, kako natisnjene črke tam spodaj izgubljajo pomen in postajajo le zavozlani del jezerskega dna.

Novakovih likov ne zaznamuje toliko hrepenenjskost kot zaziranje v daljave. Zdi se, da se samo na ta način lahko izvijejo iz tukajšnjega in zdaj, ter celo iz svoje telesnosti. Zelo pogosto se zgodi, da posebej mladi markirajo telesa drug drugega; tudi oni so, podobno kot otroci, pozorni na odbleske in detajle, toda njihova svoboda je že z nečim omadeževana. Vse to je sicer le nakazano, saj avtor nikoli ne moralizira. Opiše situacijo, danosti teh likov, nato pa z razpoloženjskim ozračjem, z glasbo in barvami vleče rahle povezave med njimi.

Ponekod imamo občutek, da so si Novakovi junaki vendarle predaleč narazen in da se zgodbena težišča komajda še stikajo med seboj. S tem resda ustvari več prostora za živo podobje, ki na trenutke deluje nadrealistično, toda vseeno si želimo, da bi nas zgodba bolj pograbila, zvrnila v svoj vrtinec in da ne bi vse ostalo na ravni opisnosti. Novak se sicer iz opisnosti skuša rešiti s postavljanjem likov v sedanji čas. To deluje nekoliko infantilno, čeprav pripovedovalec skuša obtežiti pripoved z arhaično usedlino, ki je praviloma prisotna v vsaki zgodbi. Realistični prizori na ta način niso dopolnjeni zgolj z erotiko in simbolno govorico, temveč se spogledujejo ponekod s fantastiko in spet drugod z metafizičnim.

Novak primarno telesnost, ki jo opisuje pri svojih junakih, išče tudi onstran ruralnega okolja. Nekaj zgodb je umeščenih v univerze, knjižnice, diskoteke, toda ne glede na to, kje se liki nahajajo, ves čas iščejo stik z najbolj primarnim v sebi. V eni boljših zgodb Umetniki in modeli junaka prisluškovanje na primer pripelje do bosanskih beguncev. Novak vzame drobec iskrenosti in ga nese tja, kjer ga na prvi pogled ne bi pričakovali. S tem razburka družinsko rutino ali družbeni status quo. Toda kolikor Franci Novak, ki izhaja iz pesniške pozicije, z aluzivnim jezikom priklicuje posebno melanholijo, bi si v Podnebnih spremembah na trenutke vendarle zaželeli več zgodbenosti. Na ta način bi se ne le erotika, temveč tudi fantastičnost, ki je sicer podana samo v drobcih, izčistili in vrgli novo luč na vse zgodbe.

Gabriela Babnik


S knjižnega trga

964 epizod


Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.

Novak, Levokov, Mazzini, Beauvoir

16.03.2015


Zbirka kratkih zgodb Francija Novaka Podnebne spremembe, pesniška zbirka Milana Petka Levokova Slovenske pisarije, roman Mihe Mazzinija Izbrisana in esej Simone de Beauvoir Etika dvoumnosti – to so knjige, ki nas čakajo v oddaji S knjižnega trga. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Robi Šabec, Mare Cestnik in Marija Švajncer.

 

Franci Novak: Podnebne spremembe (LUD Literatura , 2014)                        

Franci Novak je v zbirki kratkih zgodb Podnebne spremembe ne le nadaljeval tisto, kar je začel v pesniški zbirki Otroštvo neba (2011), torej se izpisal kot avtor pejsažev, nevidnega, vseprisotno naravnega, ki presega človeško, temveč je prostor, napolnjen s sencami in odbleski, povezal v širšo celoto. Štirinajst kratkih zgodb je na prvi pogled izrazito fragmentarnih, avtorjev pogled je usmerjen v tisto, kar v vsakdanjem življenju ostane neizrečeno, toda kolikor dlje se spuščamo v knjigo, bolj se kaže, da detajli v teh zgodbah tvorijo svojevrstno totaliteto. Junaki torej bivajo v zaključenem svetu in se zazirajo navzven ne zaradi objektivnih povodov, temveč zgolj zaradi človeškega instrumentarja, ki ga nosijo v sebi.

Novakov najbolj naraven pripovedovalec je otrok, ki premore posebno senzibilnost. Zelo pogosto je postavljen v razmerje do drugih otrok ali starejših, predvsem sorodnikov ali kar staršev. Toda v resnici te relacije niso v središču. Tisto kar zanima avtorja, so podobe, ki jih kot z očesom filmske kamere videvajo otroci. Pogled je včasih tako zaostren, da pomislimo, da avtor uporablja reistično tehniko. Toda Novak opredmeteni svet, sestavljen iz skupka delov, omehča z naravnimi pojavi, z otroško psihologijo in simbolno govorico. Poleg tega imajo zgodbe, vključene v zbirko Podnebne spremembe klasično trikotniško strukturo. Pripoved se od začetka zgoščuje, doseže vrh in se nato izteče v odprto sugestijo.

Odgovor na vprašanje, koliko se Novak z detajlno topografijo sodobnega podeželskega življenja in opisovanjem tamkaj živečih ljudi vpisuje v širšo teksturo sodobne slovenske proze, je po drugi strani njegove specifične črte smiselno iskati prav v načinu, kako podaja konce svojih zgodb. Ti – v pogledu nazaj – mečejo posebno luč tudi na zgodbo kot takšno. V uvodni zgodbi Avtomobilski ključ na primer deček, prisluškujoč noči, kot v sanjskem prividu vidi vlomilce. Zjutraj svoje sanje pojasni očetu, ki mu odvrne, da gre zgolj za sanje; ob izteku pa vidimo očeta, ki obstane pred avtomobilom. Roka, v kateri drži avtomobilski daljinec mu drhti in bralci obstanemo v prostoru neizrečenega, nedokončanega. Ne vemo torej, kaj vidi dečkov oče; v tem trenutku se lahko le aktivno vključimo v pripoved.

Poleg koncev, so za Novaka značilni stavki, kot je:

“Nekaj divjega in ogromnega je tam, kjer ni videti ničesar.”

Ali pa – še posebej, ko vstopimo v svet odraslih – zaziranje v nekaj daljnega, drugega:

“Gleda v jezero, njene oči so oljnate kot gladina, zdi se, da gledajo nekam drugam, da vidijo nekaj drugega, kot vidim jaz.”

In ko malo zatem skuša doseči knjigo v vodi:

»Stojiva gola kot na robu ničesar, stebla nihajo sem ter tja in mečejo neštete podolgovate sence kot mreže čez najini telesi. Potem se obrne nazaj proti vodi. zabrede nekaj korakov v globino in poskuša z vejo doseči knjigo. Dotakne se njene platnice, a knjiga zdrsi naprej, dokler ne trči ob neko vejo in se kar potopi v temno vodo. Za hip še vidiva izginjanje pravokotnika, ki se lomi in poplesuje pod gladino, nato povsem izgine.

Vse manj je svetlobe, njene bele prsi se dvigajo z roba vode kot iz črnega mleka.

  • Nemogoče. Knjige se ne morejo kar tako potopiti. Ne razumem, reče.

Njeno osuplost čutim, kot da je moja. Listi trsov plapolajo kot majhne zastave, z zvokom posipajočega se peska.

  • Tudi jaz ne razumem, rečem.

Pomislim: Prazni prostori v papirju, v celulozi, bi morali držati knjigo na gladini, morali bi omogočati knjigi, da pluje kot barka, po vseh fizikalnih lastnostih, po vseh veljavnih zakonih znanega sveta; a knjiga se je potopila, kot da so se prazni prostori tam znotraj zdruznili sami vase, knjiga ja potonila kot kamen.

  • Ne razumem, nič mi ni jasno, še enkrat obupano skomigne z rameni.
  • Tudi jaz ne. Knjiga bi morala … Predstavljam si knjigo v temi pod gladino, kako se ugreza v mulj, kako se je oprijemajo drobna stebelca, ostanki rastlin in potopljeni listi, kako natisnjene črke tam spodaj izgubljajo pomen in postajajo le zavozlani del jezerskega dna.

Novakovih likov ne zaznamuje toliko hrepenenjskost kot zaziranje v daljave. Zdi se, da se samo na ta način lahko izvijejo iz tukajšnjega in zdaj, ter celo iz svoje telesnosti. Zelo pogosto se zgodi, da posebej mladi markirajo telesa drug drugega; tudi oni so, podobno kot otroci, pozorni na odbleske in detajle, toda njihova svoboda je že z nečim omadeževana. Vse to je sicer le nakazano, saj avtor nikoli ne moralizira. Opiše situacijo, danosti teh likov, nato pa z razpoloženjskim ozračjem, z glasbo in barvami vleče rahle povezave med njimi.

Ponekod imamo občutek, da so si Novakovi junaki vendarle predaleč narazen in da se zgodbena težišča komajda še stikajo med seboj. S tem resda ustvari več prostora za živo podobje, ki na trenutke deluje nadrealistično, toda vseeno si želimo, da bi nas zgodba bolj pograbila, zvrnila v svoj vrtinec in da ne bi vse ostalo na ravni opisnosti. Novak se sicer iz opisnosti skuša rešiti s postavljanjem likov v sedanji čas. To deluje nekoliko infantilno, čeprav pripovedovalec skuša obtežiti pripoved z arhaično usedlino, ki je praviloma prisotna v vsaki zgodbi. Realistični prizori na ta način niso dopolnjeni zgolj z erotiko in simbolno govorico, temveč se spogledujejo ponekod s fantastiko in spet drugod z metafizičnim.

Novak primarno telesnost, ki jo opisuje pri svojih junakih, išče tudi onstran ruralnega okolja. Nekaj zgodb je umeščenih v univerze, knjižnice, diskoteke, toda ne glede na to, kje se liki nahajajo, ves čas iščejo stik z najbolj primarnim v sebi. V eni boljših zgodb Umetniki in modeli junaka prisluškovanje na primer pripelje do bosanskih beguncev. Novak vzame drobec iskrenosti in ga nese tja, kjer ga na prvi pogled ne bi pričakovali. S tem razburka družinsko rutino ali družbeni status quo. Toda kolikor Franci Novak, ki izhaja iz pesniške pozicije, z aluzivnim jezikom priklicuje posebno melanholijo, bi si v Podnebnih spremembah na trenutke vendarle zaželeli več zgodbenosti. Na ta način bi se ne le erotika, temveč tudi fantastičnost, ki je sicer podana samo v drobcih, izčistili in vrgli novo luč na vse zgodbe.

Gabriela Babnik


02.12.2019

Zajc, Bauman, Dimkovska, Tomažič-Langus-Kleč

Lenart Zajc: Delci svetlobe Petre Bauman Paradiž Lidija Dimkovska Non-oui Agata Tomažič, Tamara Langus in Teja Kleč: Ne sprašujte za pot: blodnik po Istri Recenzije so napisali Anja Radaljac, Peter Semolič, Matej Bogataj in Katarina Mahnič.


25.11.2019

Vršič, Mahkovic in Mlinar, Olmi, Mahnič

Zarja Vršič: Kozjeglavka Eva Mahkovic in Eva Mlinar: Vinjete straholjubca Veronique Olmi: Bakhita Mirko Mahnič: Zapisi II Recenzije so napisali Martina Potisk, Tatjana Pregl Kobe, Nina Gostiša in Iztok Ilich.


18.11.2019

Senegačnik, Hočevar, Lainšček, Premrl

Brane Senegačnik: Pogovori z nikomer Zoran Hočevar: Čeprav seveda Feri Lainšček: Zadoščenje Božidar Premrl: Bedenice: Kraški šopek Milka Matičetovega iz Koprive Recenzije so napisali Tonja Jelen, Ana Geršak, Katarina Mahnič in Božidar Premrl.


11.11.2019

Möderndorfer, Brecelj, Mda, Mahkovic

Vinko Möderndorfer: Ljudomrznik na tržnici Petra Brecelj: Mašenka Zakes Mda: Načini smrti Eva Mahkovic: na tak dan najbolj trpi mastercard Recenzije so napisali Marija Švajncer, Miša Gams, Gabriela Babnik in Andrej Lutman.


04.11.2019

Kosovel, Rozina, Ljubka, Švajncer

Srečko Kosovel: Vsem naj bom neznan Roman Rozina: Po cipresah diši Andrij Ljubka: Karbid Marija Švajncer: Slavko Grum – vztrajati ali pobegniti onkraj Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Ana Hancock, Matej Bogataj in Nina Gostiša.


28.10.2019

Frančič, Kočica, Koželj, Mbembe

Franjo Frančič: Nemir in strast Jiři Kočica: Izvirnik Alenka Koželj: Lovilci sanj Achille Mbembe: Kritika črnskega uma Recenzije so napisali Miša Gams, Martina Potisk, Maja Žvokelj in Gabriela Babnik.


21.10.2019

Simoniti, Košir, Carrasco, Koron

Veronika Simoniti: Ivana pred morjem Jaka Košir: Oaza duše, Jesús Carrasco: Zemlja, po kateri stopamo Alenka Koron: Razgledi na tuje Recenzije so napisali Tadeja Krečič, Lev Detela, Andrej Rot in Barbara Leban.


14.10.2019

Švajncer, Pregl in Leonšek, Antić, Dvořáková

Marija Švajncer: Igralca Slavko Pregl in Leon Pogelšek: Skrivnost se imenuje Erik Šlomovič Ivan Antić: Membrane, membrane Daniela Dvořáková: Barbara Celjska Recenzije so napisali Miša Gams, Katarina Mahnič, Andrej Lutman in Iztok Ilich.


07.10.2019

Snoj, Frančič, Starova, Ohler

Jože Snoj: Stihožitja in distonije Franjo Frančič: Vzemi me k sebi Luan Starova: Čas koz Norman Ohler:Popolna omama. Recenzije so napisali Tonja Jelen, Andrej Lutman, Miša Gams in Martin Lipovšek.


30.09.2019

Pregelj, Golob Grabner, Slimani, Pibernik-Simčič

Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi Sara Nuša Golob Grabner: Gnijoče rože Leila Slimani: Uspavanka France Pibernika in Zorko Simčič: Dohojene stopinje Recenzije so napisali Veronika Šoster, Andrej Lutman, Ana Rozman in Martina Potisk.


23.09.2019

Babnik, Hrobath, Jelinčič, Mlakar

Gabriela Babnik: Tri smrti Mili Hrobath: Barvitost časa Dušan Jelinčič: Tržaške prikazni Anja Mlakar: Skrivnostni tujec in demonski sovražnik Avtorji recenzij: Tonja Jelen, Lev Detela, Robi Šabec in Iztok Ilich.


16.09.2019

Kreutz, Plohl, Hemon, Gabrič

Samo Kreutz: Ristanc čez pločnik Feliks Plohl: Vsi moji grehi Aleksandar Hemon: Vprašanje Bruna Aleš Gabrič: V senci politike Recenzije so napisali Martina Potisk, Ana Hancock, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.


09.09.2019

Golob, Feinig, Filipčič, Velikić

Anja Golob: Da ne da ne bo … Stefan Feiniga: Rob krožnika in obzorje Emil Filipčič: Moto Dragan Velikić: O pisateljih in mestih Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Lev Detela, Matej Bogataj in Miša Gams.


02.09.2019

Sosić, Świrszczyńska, Bator, Harari

Sarival Sosič: Jaz sam Anna Świrszczyńska: Baba sem Joanna Bator: Temno, skoraj noč Yuval Noah Harari: 21 nasvetov za 21. stoletje


26.08.2019

Ferlež in Rezman, Lazić, Coetzee, ur. Zajc

Jerneja Ferlež in Peter Rezman: Maribor paralaksa Radmila Lazić: Brez anestezije J. M. Coetzee: Peterburški mojster Ur. Neža Zajc: Poezija in smrt pesnikovo sta življenje Recenzije so napisali Marija Švajncer, Rok Bozovičar, Gabriela Babnik in Tonja Jelen.


19.08.2019

Strojan, Pregl, Swift, Perenič

Marjan Strojan: Hribi, oblaki, lepe pozdrave, Sanja Pregl: Izgubljene dvojine Graham Swift: Materinska nedelja Luiza Pesjak in Urška Perenič: Beatin dnevnik Recenzije so napisali Goran Dekleva, Ana Hancock, Tonja Jelen in Iztok Ilich.


12.08.2019

Kavčič, Naji, de Beauvoir

Nada Kavčič: Uho in senca Franjo H. Naji: Križišče Simone de Beauvoir: Starost Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Miša Gams in Marija Švajncer.


05.08.2019

Rožman, Tanikawa, Frelih, Beauvoir

Andraž Rožman: Trije spomini Shuntaro Tanikawa: Dve milijardi svetlobnih let samote Tone Frelih: Skesanec Simone de Beauvoir: Starost Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Veronika Šoster, Gaja Pöschl in Marija Švajncer.


29.07.2019

Karlovšek, Sedmak, Lipušček, Galimberti

Igor Karlovšek: Sodišče Bojan Sedmak: Imenuj zrak Uroš Lipušček Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919 Umberto Galimberti: Besedo imajo mladi. Recenzije so napisali Matej Bogataj, Miša Gams, Iztok Ilich in Beti Burger.


22.07.2019

Lutman, Votolen, Špelec, Šmitek

Andrej Lutman: Zgodbnice iz Črkja Sonja Votolen: Tudi brez peruti sem ptica Sara Špelec: Če Zmago Šmitek: Šelest divjine Recenzije so napisali Matej Bogataj, Marica Škorjanec, Aljaž Koprivnikar in Miriam Drev.


Stran 13 od 49
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov