Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zbirka kratkih zgodb Francija Novaka Podnebne spremembe, pesniška zbirka Milana Petka Levokova Slovenske pisarije, roman Mihe Mazzinija Izbrisana in esej Simone de Beauvoir Etika dvoumnosti – to so knjige, ki nas čakajo v oddaji S knjižnega trga. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Robi Šabec, Mare Cestnik in Marija Švajncer.
Franci Novak: Podnebne spremembe (LUD Literatura , 2014)
Franci Novak je v zbirki kratkih zgodb Podnebne spremembe ne le nadaljeval tisto, kar je začel v pesniški zbirki Otroštvo neba (2011), torej se izpisal kot avtor pejsažev, nevidnega, vseprisotno naravnega, ki presega človeško, temveč je prostor, napolnjen s sencami in odbleski, povezal v širšo celoto. Štirinajst kratkih zgodb je na prvi pogled izrazito fragmentarnih, avtorjev pogled je usmerjen v tisto, kar v vsakdanjem življenju ostane neizrečeno, toda kolikor dlje se spuščamo v knjigo, bolj se kaže, da detajli v teh zgodbah tvorijo svojevrstno totaliteto. Junaki torej bivajo v zaključenem svetu in se zazirajo navzven ne zaradi objektivnih povodov, temveč zgolj zaradi človeškega instrumentarja, ki ga nosijo v sebi.
Novakov najbolj naraven pripovedovalec je otrok, ki premore posebno senzibilnost. Zelo pogosto je postavljen v razmerje do drugih otrok ali starejših, predvsem sorodnikov ali kar staršev. Toda v resnici te relacije niso v središču. Tisto kar zanima avtorja, so podobe, ki jih kot z očesom filmske kamere videvajo otroci. Pogled je včasih tako zaostren, da pomislimo, da avtor uporablja reistično tehniko. Toda Novak opredmeteni svet, sestavljen iz skupka delov, omehča z naravnimi pojavi, z otroško psihologijo in simbolno govorico. Poleg tega imajo zgodbe, vključene v zbirko Podnebne spremembe klasično trikotniško strukturo. Pripoved se od začetka zgoščuje, doseže vrh in se nato izteče v odprto sugestijo.
Odgovor na vprašanje, koliko se Novak z detajlno topografijo sodobnega podeželskega življenja in opisovanjem tamkaj živečih ljudi vpisuje v širšo teksturo sodobne slovenske proze, je po drugi strani njegove specifične črte smiselno iskati prav v načinu, kako podaja konce svojih zgodb. Ti – v pogledu nazaj – mečejo posebno luč tudi na zgodbo kot takšno. V uvodni zgodbi Avtomobilski ključ na primer deček, prisluškujoč noči, kot v sanjskem prividu vidi vlomilce. Zjutraj svoje sanje pojasni očetu, ki mu odvrne, da gre zgolj za sanje; ob izteku pa vidimo očeta, ki obstane pred avtomobilom. Roka, v kateri drži avtomobilski daljinec mu drhti in bralci obstanemo v prostoru neizrečenega, nedokončanega. Ne vemo torej, kaj vidi dečkov oče; v tem trenutku se lahko le aktivno vključimo v pripoved.
Poleg koncev, so za Novaka značilni stavki, kot je:
“Nekaj divjega in ogromnega je tam, kjer ni videti ničesar.”
Ali pa – še posebej, ko vstopimo v svet odraslih – zaziranje v nekaj daljnega, drugega:
“Gleda v jezero, njene oči so oljnate kot gladina, zdi se, da gledajo nekam drugam, da vidijo nekaj drugega, kot vidim jaz.”
In ko malo zatem skuša doseči knjigo v vodi:
»Stojiva gola kot na robu ničesar, stebla nihajo sem ter tja in mečejo neštete podolgovate sence kot mreže čez najini telesi. Potem se obrne nazaj proti vodi. zabrede nekaj korakov v globino in poskuša z vejo doseči knjigo. Dotakne se njene platnice, a knjiga zdrsi naprej, dokler ne trči ob neko vejo in se kar potopi v temno vodo. Za hip še vidiva izginjanje pravokotnika, ki se lomi in poplesuje pod gladino, nato povsem izgine.
Vse manj je svetlobe, njene bele prsi se dvigajo z roba vode kot iz črnega mleka.
Njeno osuplost čutim, kot da je moja. Listi trsov plapolajo kot majhne zastave, z zvokom posipajočega se peska.
Pomislim: Prazni prostori v papirju, v celulozi, bi morali držati knjigo na gladini, morali bi omogočati knjigi, da pluje kot barka, po vseh fizikalnih lastnostih, po vseh veljavnih zakonih znanega sveta; a knjiga se je potopila, kot da so se prazni prostori tam znotraj zdruznili sami vase, knjiga ja potonila kot kamen.
Novakovih likov ne zaznamuje toliko hrepenenjskost kot zaziranje v daljave. Zdi se, da se samo na ta način lahko izvijejo iz tukajšnjega in zdaj, ter celo iz svoje telesnosti. Zelo pogosto se zgodi, da posebej mladi markirajo telesa drug drugega; tudi oni so, podobno kot otroci, pozorni na odbleske in detajle, toda njihova svoboda je že z nečim omadeževana. Vse to je sicer le nakazano, saj avtor nikoli ne moralizira. Opiše situacijo, danosti teh likov, nato pa z razpoloženjskim ozračjem, z glasbo in barvami vleče rahle povezave med njimi.
Ponekod imamo občutek, da so si Novakovi junaki vendarle predaleč narazen in da se zgodbena težišča komajda še stikajo med seboj. S tem resda ustvari več prostora za živo podobje, ki na trenutke deluje nadrealistično, toda vseeno si želimo, da bi nas zgodba bolj pograbila, zvrnila v svoj vrtinec in da ne bi vse ostalo na ravni opisnosti. Novak se sicer iz opisnosti skuša rešiti s postavljanjem likov v sedanji čas. To deluje nekoliko infantilno, čeprav pripovedovalec skuša obtežiti pripoved z arhaično usedlino, ki je praviloma prisotna v vsaki zgodbi. Realistični prizori na ta način niso dopolnjeni zgolj z erotiko in simbolno govorico, temveč se spogledujejo ponekod s fantastiko in spet drugod z metafizičnim.
Novak primarno telesnost, ki jo opisuje pri svojih junakih, išče tudi onstran ruralnega okolja. Nekaj zgodb je umeščenih v univerze, knjižnice, diskoteke, toda ne glede na to, kje se liki nahajajo, ves čas iščejo stik z najbolj primarnim v sebi. V eni boljših zgodb Umetniki in modeli junaka prisluškovanje na primer pripelje do bosanskih beguncev. Novak vzame drobec iskrenosti in ga nese tja, kjer ga na prvi pogled ne bi pričakovali. S tem razburka družinsko rutino ali družbeni status quo. Toda kolikor Franci Novak, ki izhaja iz pesniške pozicije, z aluzivnim jezikom priklicuje posebno melanholijo, bi si v Podnebnih spremembah na trenutke vendarle zaželeli več zgodbenosti. Na ta način bi se ne le erotika, temveč tudi fantastičnost, ki je sicer podana samo v drobcih, izčistili in vrgli novo luč na vse zgodbe.
Gabriela Babnik
964 epizod
Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.
Zbirka kratkih zgodb Francija Novaka Podnebne spremembe, pesniška zbirka Milana Petka Levokova Slovenske pisarije, roman Mihe Mazzinija Izbrisana in esej Simone de Beauvoir Etika dvoumnosti – to so knjige, ki nas čakajo v oddaji S knjižnega trga. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Robi Šabec, Mare Cestnik in Marija Švajncer.
Franci Novak: Podnebne spremembe (LUD Literatura , 2014)
Franci Novak je v zbirki kratkih zgodb Podnebne spremembe ne le nadaljeval tisto, kar je začel v pesniški zbirki Otroštvo neba (2011), torej se izpisal kot avtor pejsažev, nevidnega, vseprisotno naravnega, ki presega človeško, temveč je prostor, napolnjen s sencami in odbleski, povezal v širšo celoto. Štirinajst kratkih zgodb je na prvi pogled izrazito fragmentarnih, avtorjev pogled je usmerjen v tisto, kar v vsakdanjem življenju ostane neizrečeno, toda kolikor dlje se spuščamo v knjigo, bolj se kaže, da detajli v teh zgodbah tvorijo svojevrstno totaliteto. Junaki torej bivajo v zaključenem svetu in se zazirajo navzven ne zaradi objektivnih povodov, temveč zgolj zaradi človeškega instrumentarja, ki ga nosijo v sebi.
Novakov najbolj naraven pripovedovalec je otrok, ki premore posebno senzibilnost. Zelo pogosto je postavljen v razmerje do drugih otrok ali starejših, predvsem sorodnikov ali kar staršev. Toda v resnici te relacije niso v središču. Tisto kar zanima avtorja, so podobe, ki jih kot z očesom filmske kamere videvajo otroci. Pogled je včasih tako zaostren, da pomislimo, da avtor uporablja reistično tehniko. Toda Novak opredmeteni svet, sestavljen iz skupka delov, omehča z naravnimi pojavi, z otroško psihologijo in simbolno govorico. Poleg tega imajo zgodbe, vključene v zbirko Podnebne spremembe klasično trikotniško strukturo. Pripoved se od začetka zgoščuje, doseže vrh in se nato izteče v odprto sugestijo.
Odgovor na vprašanje, koliko se Novak z detajlno topografijo sodobnega podeželskega življenja in opisovanjem tamkaj živečih ljudi vpisuje v širšo teksturo sodobne slovenske proze, je po drugi strani njegove specifične črte smiselno iskati prav v načinu, kako podaja konce svojih zgodb. Ti – v pogledu nazaj – mečejo posebno luč tudi na zgodbo kot takšno. V uvodni zgodbi Avtomobilski ključ na primer deček, prisluškujoč noči, kot v sanjskem prividu vidi vlomilce. Zjutraj svoje sanje pojasni očetu, ki mu odvrne, da gre zgolj za sanje; ob izteku pa vidimo očeta, ki obstane pred avtomobilom. Roka, v kateri drži avtomobilski daljinec mu drhti in bralci obstanemo v prostoru neizrečenega, nedokončanega. Ne vemo torej, kaj vidi dečkov oče; v tem trenutku se lahko le aktivno vključimo v pripoved.
Poleg koncev, so za Novaka značilni stavki, kot je:
“Nekaj divjega in ogromnega je tam, kjer ni videti ničesar.”
Ali pa – še posebej, ko vstopimo v svet odraslih – zaziranje v nekaj daljnega, drugega:
“Gleda v jezero, njene oči so oljnate kot gladina, zdi se, da gledajo nekam drugam, da vidijo nekaj drugega, kot vidim jaz.”
In ko malo zatem skuša doseči knjigo v vodi:
»Stojiva gola kot na robu ničesar, stebla nihajo sem ter tja in mečejo neštete podolgovate sence kot mreže čez najini telesi. Potem se obrne nazaj proti vodi. zabrede nekaj korakov v globino in poskuša z vejo doseči knjigo. Dotakne se njene platnice, a knjiga zdrsi naprej, dokler ne trči ob neko vejo in se kar potopi v temno vodo. Za hip še vidiva izginjanje pravokotnika, ki se lomi in poplesuje pod gladino, nato povsem izgine.
Vse manj je svetlobe, njene bele prsi se dvigajo z roba vode kot iz črnega mleka.
Njeno osuplost čutim, kot da je moja. Listi trsov plapolajo kot majhne zastave, z zvokom posipajočega se peska.
Pomislim: Prazni prostori v papirju, v celulozi, bi morali držati knjigo na gladini, morali bi omogočati knjigi, da pluje kot barka, po vseh fizikalnih lastnostih, po vseh veljavnih zakonih znanega sveta; a knjiga se je potopila, kot da so se prazni prostori tam znotraj zdruznili sami vase, knjiga ja potonila kot kamen.
Novakovih likov ne zaznamuje toliko hrepenenjskost kot zaziranje v daljave. Zdi se, da se samo na ta način lahko izvijejo iz tukajšnjega in zdaj, ter celo iz svoje telesnosti. Zelo pogosto se zgodi, da posebej mladi markirajo telesa drug drugega; tudi oni so, podobno kot otroci, pozorni na odbleske in detajle, toda njihova svoboda je že z nečim omadeževana. Vse to je sicer le nakazano, saj avtor nikoli ne moralizira. Opiše situacijo, danosti teh likov, nato pa z razpoloženjskim ozračjem, z glasbo in barvami vleče rahle povezave med njimi.
Ponekod imamo občutek, da so si Novakovi junaki vendarle predaleč narazen in da se zgodbena težišča komajda še stikajo med seboj. S tem resda ustvari več prostora za živo podobje, ki na trenutke deluje nadrealistično, toda vseeno si želimo, da bi nas zgodba bolj pograbila, zvrnila v svoj vrtinec in da ne bi vse ostalo na ravni opisnosti. Novak se sicer iz opisnosti skuša rešiti s postavljanjem likov v sedanji čas. To deluje nekoliko infantilno, čeprav pripovedovalec skuša obtežiti pripoved z arhaično usedlino, ki je praviloma prisotna v vsaki zgodbi. Realistični prizori na ta način niso dopolnjeni zgolj z erotiko in simbolno govorico, temveč se spogledujejo ponekod s fantastiko in spet drugod z metafizičnim.
Novak primarno telesnost, ki jo opisuje pri svojih junakih, išče tudi onstran ruralnega okolja. Nekaj zgodb je umeščenih v univerze, knjižnice, diskoteke, toda ne glede na to, kje se liki nahajajo, ves čas iščejo stik z najbolj primarnim v sebi. V eni boljših zgodb Umetniki in modeli junaka prisluškovanje na primer pripelje do bosanskih beguncev. Novak vzame drobec iskrenosti in ga nese tja, kjer ga na prvi pogled ne bi pričakovali. S tem razburka družinsko rutino ali družbeni status quo. Toda kolikor Franci Novak, ki izhaja iz pesniške pozicije, z aluzivnim jezikom priklicuje posebno melanholijo, bi si v Podnebnih spremembah na trenutke vendarle zaželeli več zgodbenosti. Na ta način bi se ne le erotika, temveč tudi fantastičnost, ki je sicer podana samo v drobcih, izčistili in vrgli novo luč na vse zgodbe.
Gabriela Babnik
Nataša Sukič: Bazen Stojan Špegel: Če ne ve, ve, če ve, ne ve Olga Tokarczuk: Jakobove bukve Recenzije so napisali Zarja Vršič, Tatjana Pregl Kobe in Ana Geršak.
Vinko Möderndorfer: Druga preteklost Evald Flisar: Zbiralec sanj Marko Elsner Grošelj: Kirchnerjeva roka več avtorjev: Odvetnik in oblast : dr. Igor Rosina (1900–1969) Recenzije so napisali Matej Bogataj, Martina Potisk, Zarja Vršič in Milan Vogel.
Miriam Drev: Tirso Eugene Guillevica: Zemljevôden, Marija Švajncer: Očetovi udarci in Kdo neki me zasleduje? Janko Kos: Misliti Cankarja Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Peter Semolič, Andrej Lutman in Nives Kovač
Marko Tomaš: Zbogom, fašisti Milenke Pungerčar: Upornica Vladimir Vauhnik: Pod krinko Frédéric Gros: Filozofija hoje Recenzije so napisali Gregor Podlogar, Marija Švajncer, Iztok Ilich in Mare Cestnik.
Ivo Svetina: Oče, tvoje oči gorijo José Angel Valente: Fragmenti prihodnje knjige Erik Valenčič: Smrt za življenje Stanko Wakounig: Spomin daje času obraz Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marko Elsner Grošelj, Gaja Pöschl in Lev Detela.
Andrej Medved: Iluminacije Vladimir Holan: Zid kot avtoportret Eva Markun: Menažerija Carlos Pascual: Debeli zidovi, majhna okna Recenzije so napisali Peter Semolič, Diana Pungeršič, Maja Žvokelj in Beti Burger.
Aleš Mustar: Srednja leta Augusto Monterroso: Zgodbe, basni, utrinki Borut Korun: Zadnji inkovski zaklad Siegfried Kracauer: Filmska čitanka Recenzije so napisali Petra Koršič, Gregor Podlogar, Katarina Mahnič in Denis Valič.
Tone Škrjanec: Dihaj Minoli Salgado: Malo prahu na očeh Tone Hribar: Krščanska posmrtna nesmrtnost Waclaw Hryniewicz: Pričevalci velikega upanja Recenzije so napisali Veronika Šoster, Jasna Lasja, Martin Lipovšek in Marjan Kovačevič Beltram.
Andrej E. Skubic: Permafrost Mario Benedetti: Drugo nebo Dare Gozdnikar: Prostorni časi Hišam Matar: Vrnitev Recenzije so napisali Jasna Lasja, Andrej Lutman, Martina Potisk in Matej Bogataj.
Milan Dekleva: Gestalt Maylis de Kerangal: Pokrpajmo žive Slavenka Drakulić: Mileva Einstein. Teorija žalosti Polona Sitar: Ne le kruh, tudi vrtnice! Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Katarina Mahnič, Jasna Lasja in Stanislava Chrobáková Repar.
Tone Partljič: Ljudje iz Maribora Nežka Struc: Nihanja J. L. Carr: Mesec dni na podeželju Gabriel Garcia Marquez: S poti po vzhodni Evropi Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Mare Cestnik in Simon Popek.
Majda Artač Sturman: (O)graditi srečo Lev Detela: Panonska elegija Saša Martelanc: Srečanja za spomin Ivana Kampuš: Polet v moj svet zbornik O slovenski književnosti v Italiji in Avstriji Recenzije so napisali Lev Detela, Marica Škorjanec, Andrej Arko, Marija Švajncer in Milan Vogel.
Vlado Žabot: Sveti boj Cvetka Bevc: Siringa Milan Kleč: Moji spomini na morje Miha Mazzini: Skrivnost našega uspeha Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Simona Kopinšek, Matej Bogataj in Mare Cestnik.
Ana Pepelnik: Tehno Émile Zola: Umetnina Bojan Sedmak: Potem za zdaj že kdaj John Felstiner: Paul Celan: pesnik preživelec, Jud Recenzije so napisali Veronika Šoster, Klemen Kordež, Marija Švajncer in Aljaž Koprivnikar.
Agata Tomažič: Tik pod nebom Aleš Jelenko: Prvinska govorica Alice Munro: Pogled z grajske pečine Louis Althusser: Predavanja o Rousseauju Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Stanislava Chrobáková Repar, Katarina Mahnič in Marija Švajncer.
Miklavž Komelj: Liebestod Muanis Sinanović: Anastrofa Bruna Marija Pertot: Vrtnarjeva pesem ur. Marija Pirjevec: Ženska literarna ustvarjalnost na Primorskem Recenzije so napisali Ivan Dobnik, Zarja Vršič, Lev Detela in Iztok Ilich.
Branko Gradišnik: Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali Tibor Hrs Pandur: Notranje zadeve Richard Flanagan: Ozka pot globoko do severa Andrej Capuder: Zamrznjene besede Recenzije so napisali Katarina Mahnič, Gregor Podlogar, Mare Cestnik in Maja Žvokelj.
Petra Koršič: Furlanka je dvignila krilo Damian Ahlin: Zamišljeni koncert Noah Charney: Slovenologija Étienne Gilson: Heloiza in Abelard Recenzije so napisali Meta Kušar, Lev Detela, Gaja Pöschl in Marjan Kovačevič Beltram.
Sarival Sosič: Starec in jaz Katja Gorečan: Neke noči neke deklice nekje umirajo Lidija Golc Vsakomur iz svoje lepene Sabine Buchwald: Ali je kaj pošte zame? Recenzije so napisali Ana Geršak, Marko Elsner Grošelj, Lev Detela in Iztok Ilich.
Svetlana Slapšak: Antična miturgija Gregor Preac: Ra-ta-ta Ruanda Natalija Šimunović Sotto voce Dubravka Ugrešić: Evropa v sepiji. Recenzije so napisali Marija Švajncer, Andrej Lutman, Nives Kovač in Stanislava Chrobákova Repar.
Neveljaven email naslov