Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.
Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)
Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.
Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.
Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?
No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.
V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.
Gabriela Babnik
964 epizod
Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.
V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.
Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)
Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.
Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.
Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?
No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.
V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.
Gabriela Babnik
Valentin Brun: Pogozdovanje Fernando Pessoa: Sporočilo Charles Dickens: Naš skupni prijatelj Paul Tyson: Vrnitev k resničnosti Recenzije so napisali Tonja Jelen, Peter Semolič, Marica Škorjanec Kosterca in Marjan Kovačevič Beltram.
Roman Rozina: Sto let slepote Mieko Kawakami: Vsa moja poletja Davorin Lenko: Triger Dmitrij Gluhovski: Tekst Recenzije so napisali Aljaž Krivec, Ana Lorger, Ana Hancock in Matej Bogataj.
Blaž Lukan: Pes v meni Ivana Šojat: Ezan Marieke Lucas Rijneveld: Nelagodje večera Tone Hočevar: Kosmata druščina Recenzije so napisali Silvija Žnidar, Anja Radaljac, Ana Geršak in Katarina Mahnič.
Sam Kreutz: Da te imenujem morje Tomaž Kosmač: Ko jebe Markus Werner: Kmalu nasvidenje Lidija Mathews Zwitter: Pisma iz Londona (1939-1946) Recenzije so napisali Marija Švajncer, Miša Gams, Mare Cestnik in Iztok Ilich.
Janez Ramoveš: Skupinska slika Josip Osti: Panova piščal Rok Komel: Na Mirojevi razstavi Meta Hočevar: Drobnarije Recenzije so napisali Diana Pungeršič, Nada Breznik, Marko Elsner Grošelj in Tadeja Krečič.
Ivo Svetina: Hvalnica vzgoji Miha Mazzini: Kraj, kjer se izpolnijo vse vaše želje Zora del Buono Maršalinja ur. Milček Komelj: Emilijan Cevc, umetnostni zgodovinar in pisatelj Recenzije so napisali Nada Breznik, Miša Gams, Robert Šabec in Alenka Juvan.
Renato Quaglia: Zelene krošnje Franci Novak: Obvoz Jedrt Lapuh Maležič: Napol morilke ur. Andrej Koritnik: Ahac : knjiga o Dušanu Pirjevcu Recenzije so napisali Marija Švajncer, Tonja Jelen, Anja Radaljac in Marjan Kovačevič Beltram.
Renato Quaglia: Zelene krošnje Franci Novak: Obvoz Jedrt Lapuh Maležič: Napol morilke ur. Andrej Koritnik: Ahac : knjiga o Dušanu Pirjevcu Recenzije so napisali Marija Švajncer, Tonja Jelen, Anja Radaljac in Marjan Kovačevič Beltram.
Kaje Teržan: Nekoč bom imela čas Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta Andrej Blatnik: Trg osvoboditve Ta-Nehisi Coates: Med svetom in mano Recenzije so napisali Tonja Jelen, Veronika Šoster, Matej Bogataj in Marija Švajncer.
Kajetan Gantar: Penelopin prt Milan Jesih: Namreč Florjan Lipuš: Zgode in nezgode Recenzije so napisali Staša Grahek, Goran Dekleva in Matej Bogataj
Nataša Velikonja: Prostor sred križišč Željko Kozinc: Ledina neba Dževad Karahasan: Vonj po strahu Andrzej Stasiuk: Fado Recenzije so napisali Miša Gams, Marica Škorjanec, Simon Popek in Mare Cestnik.
Kristina Kočan: Selišča Boris Kolar: Potopimo Islandijo! Spomenka in Tine Hribar: Slovenski razkoli in slovenska sprava Recenzije so napisali Petra Koršič, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.
Veronika Razpotnik: Krekspot na požarnih štengah Goran Gluvić: Požri se, Robi Svetlana Velmar Jankovič: Lagum Katarina Šrimpf Vendramin: Zgodbe in prostor Recenzije so napisali Silvija Žnidar, Andrej Lutman, Ana Hancock in Milan Vogel.
Miklavž Komelj: Goreča knjiga Breda Jelen Sobočan: Skicirka Tone Peršak: Avtoštop Giorgio Agamben: Moč misli Recenzije so napisali Cvetka Bevc, Andrej Lutman, Miša Gams in Marija Švajncer.
Barbara Korun: Idioritmija Klemen Pisk: Mamutova oporoka Primož Premzl: Zbirka Primoža Premzla Recenzije so napisali Petra Koršič, Matej Bogataj in Iztok Ilich.
Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno Mathias Göritz: V nebesih dežuje Jure Godler: Vohun, ki me je okužil Branko Marušič: Izza spominov Recenzije so napisali Katarina Mahnič, Tonja Jelen, Ana Hancock in Iztok Ilich.
Milan Dekleva: Eseji in zgodbe Andrej Medved: Guba v očesu Jorge Alfonso: Travograd Simona Semenič: Tri igre za punce. Recenzije so napisali Marija Švajncer, Tonja Jelen, Miša Gams in Ana Lorger.
Manka Kremenšek Križman: Tujci Kristina Hočevar: Rujenje Katja Hrobat Virloget: V tišini spomina Recenzije so napisali Aljaž Krivec, Petra Koršič in Iztok Ilich.
Natalija Milovanović: Samoumevno Franjo H. Naji: Ringlšpil Lajos Bence: Furijasta generacija Jernej Mlekuž: ABCČĆ migracij Recenzije so napisali Miša Gams, Marija Švajncer, Andrej Lutman in Milan Vogel.
Neveljaven email naslov