Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.
Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)
Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.
Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.
Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?
No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.
V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.
Gabriela Babnik
964 epizod
Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.
V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.
Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)
Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.
Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.
Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?
No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.
V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.
Gabriela Babnik
Muanis Sinanović: Krhke karavane Matej Krajnc: London Lev Detela: Posekani svet Paolo Giordano: Raztrgajmo nebo Recenzije so napisali Tonja Jelen, Andrej Lutman, Marica Škorjanec in Maja Žvokelj.
Aleš Mustar: K(o)ronika Evald Flisar: Nevidni otrok Sergej Lebedjev: Dežela pozabe ur. Alenka Veler in Andrej Ilc: Draga Kristina Recenzije so napisali Peter Semolič, Nada Breznik, Miša Gams in Iztok Ilich.
Primož Repar: Dar osebe Tonja Jelen: Greva, ostajava, saj sva Marko Matičetov: Sonce na balinišču Stephen King: Pomlad, poletje, jesen in smrt Recenzije so napisale Petra Koršič, Simona Kopinšek, Miša Gams in Ana Geršak.
Anjuta: Rane rane Borut Golob: Šala Jure Godler: Casino Banale Izar Lunaček: Sveto in smešno Recenzije so napisali Veronika Šoster, Andrej Lutman, Ana Hancock in Iztok Ilich.
Feri Lainšček: Kurji pastir Andrej Medved: Dancing to the end of love Ivo Svetina: Malabar Meta Hočevar: Prostori mojega časa Recenzije so napisale Nina Gostiša, Nada Breznik, Tonja Jelen in Anja Radaljac.
Evald Flisar: Moje kraljestvo umira Ivo Stropnik: Od anusa do želve Brina Svit: Nove definicije ljubezni Martin Pollack: Ženska brez groba Recenzije so napisali Nada Breznik, Peter Semolič, Tadeja Krečič in Staša Grahek.
Tina Kozin: Nebo pod vodo Zoran Predin: Mongolske pege Luna J. Šribar: Konstrukt, d.b.o. Irena Avsenik Nabergoj: Trpljenje in smrt v zgodovini judovske literature Recenzije so napisali Diana Pungeršič, Katarina Mahnič, Miša Gams in Iztok Ilich.
Jožef Muhovič in Vid Snoj: Diafanije Miha Maurič: mašinerija mogotcev Elif Shafak: 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu Recenzije so napisali Marko Trobevšek, Diana Pungeršič in Maja Žvokelj.
Iztok Osojnik: Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije AgataTomažič: Nož v ustih David Terčon: Vračanje v gnojnico sanj ur. Luka Vidmar: Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe Recenzije so napisali Ana Hancock, Nives Kovač, Andrej Lutman in Iztok Ilich.
Tomo Podstenšek: Kar se začne z nasmehom Ivo Svetina: Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo Olga Tokarczuk: Bizarne zgodbe Marija Švajncer: Veselje do življenja ali filozofija radoživosti. Recenzije so napisali so Veronika Šoster, Tonja Jelen, Simon Popek in Marjan Kovačevič Beltram.
Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.
Alojz Rebula: Apokrif Ciril Kosmač: Lovim pomladni veter Matea Gorjup: Pišem Boštjan Videmšek: Plan B Recenzije so napisali Andrej Arko, Ana Geršak, Cvetka Bevc in Iztok Ilich.
Marko Kravos Matični vosek Tomaž Lapajne Dekleva: Zelo kratke zgodbe Petra Hůlová: Kratka zgodovina gibanja\t Aleš Berger: Breze Recenzije so napisali Tonja Jelen, Andrej Lutman, Anja Radaljac in Barbara Leban.
Petra Pogorevc: Rac John Burnside: Izbrane pesmi Florjan Lipuš: Zgodnja dela Avtorice recenzij: Katarina Mahnič, Tonja Jelen in Marija Švajncer
Boris Kolar: Trinajst Katarina Gomboc Čeh: Naselili smo se v tkanine Jamal Ouariachi: Lakota Marija Stanonik: Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej (1515-1918) Recenzije so napisali Katarina Mahnič, Cvetka Bevc, Gabriela Babnik in Milan Vogel.
Andrej Brvar: Fusnote Franjo Frančič: Zlatolaska Emanuele Trevi: Nekaj zapisanega Miha Kovač: Berem, da se poberem Recenzije so napisali Goran Dekleva, Miša Gams, Matej Bogataj in Iztok Ilich.
Maja Vidmar: Pojavi Jernej Juren: Ekoton Muriel Spark: Zlata leta gospodične Jean Brodie Alma Karlin: Divja ženska Recenzije so napisali Peter Semolič, Matej Bogataj, Maja Žvokelj in Marija Švajncer.
Uroš Zupan: Sanjska knjiga, Velibor Čolić: Priročnik za izgnance Tončka Stanonik: Najina dvojina Marija Pirjevec: Tržaška branja Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Marko Golja, Marica Škorjanec in Robert Šabec.
Renata Salecl: Človek človeku virus Tomaž Grušovnik: Karantenozofija Patrizia Cavalli: Ti lepi dnevi F. H. Naji: Zadnji gozd Recenzije so napisali Marija Švajncer, Tonja Jelen in Gabriela Babnik.
Sarival Sosič: Sin in sin Aleksander Peršolja: Poklekni in moli bogovom Jenny Erpenbeck: Ob koncu dni Uroš Zupan: Arheologija sedanjosti Recenzije so napisale Ana Geršak, Nada Breznik, Nives Kovač in Barbara Leban.
Neveljaven email naslov