Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

S knjižnega trga

06.04.2015


V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.

 

Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)

Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.

Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.

Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?

No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.

V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.

Gabriela Babnik

 


S knjižnega trga

964 epizod


Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.

S knjižnega trga

06.04.2015


V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.

 

Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)

Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.

Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.

Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?

No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.

V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.

Gabriela Babnik

 


18.05.2020

Osti, Prah, Louis, Diamond

Josip Osti: Življenje je srhljiva pravljica Uroš Prah: Udor Édouard Louis: Opraviti z Eddyjem Jared Diamond: Pretres. Recenzije so napisali Nives Kovač, Andrej Lutman, Nina Gostiša in Gregor Podlogar.


11.05.2020

S knjižnega trga - Elsner Grošelj

Marko Elsner Grošelj: Pobral sem van Goghovo uho Sibylle Berg: Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha Gabriele D'Annunzio: Pescarske zgodbe Valentin Cindrič: Ljubljanski izobraženci skozi čas Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Tadeja Krečič, Kristina Jurkovič in Iztok Ilich.


04.05.2020

Tratnik, Drglin, Wallace

Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba Zalka Drglin: Amonit David Foster Wallace: To je voda Recenzije so napisali Veronika Šoster, Stanislava Chrobáková Repar in Leonora Flis.


27.04.2020

Osojnik, Azzopardi, Makarovič, Beard

Iztok Osojnik: Udovic Clare Azzopardi: Imena, ki smo jih pustile za seboj Svetlana Makarovič: Luciferka Mary Beard: Ženske in oblast Recenzije so napisali Tonja Jelen, Martina Potisk, Matej Bogataj in Meta Kušar.


20.04.2020

Komel Solo, Rothmann, Giordano, Carrión

Ivana Komel Solo: Narejeno iz metala in kamnov Ralf Rothmann: Umreti spomladi Paolo Giordano V času epidemije Jorge Carrión: Knjigarne Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Ana Geršak, Maja Žvokelj in Iztok Ilich.


13.04.2020

Södergran, Detela, Trojanow, Knep

Edith Södergran: Peš sem romala skozi osončja Lev Detela: Disident Ilija Trojanow: Moja olimpijada Milan Knep: Eseji o križu Recenzije so napisali Miša Gams, Marjan Kovačevič Beltram, Katarina Mahnič in Robert Kralj.


06.04.2020

Golob, Škerl, Vonnegut, Kozinc

Recenzije so napisali Katarina Mahnič, Nada Breznik, Mare Cestnik in Robi Šabec.


09.03.2020

Koprivnikar, Hadžić Žavski, Djavadi, Slapšak

Aljaž Koprivnikar: Anatomija Samanta Hadžić Žavski: Serijski morilec Negar Djavadi: Dezorientalka Svetlana Slapšak: Volna in telo Recenzije so napisali Peter Semolič, Miša Gams, Simon Popek in Marija Švajncer.


02.03.2020

Schlink, Novak, Heti, Stridsberg

Bernhard Schlink: Olga Kristian Novak: Cigan, ampak najlepši Sheila Heti: Materinstvo Sara Stridsberg: Beckomberga Recenzije so napisali Tesa Drev, Ana Geršak, Tina Poglajen in Rok Bozovičar.


24.02.2020

Kodrič, Iršič, Ferrante, Tönnies

Zdenko Kodrič: Pet ljubezni Blaž Iršič: Človek pod luno Elena Ferrante: O izgubljeni deklici Stoletje družine Tönnies Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Goran Dekleva, Tonja Jelen in Iztok Ilich.


17.02.2020

Svetel, Szymborska, Osojnik, Firestone

Ana Svetel: Dobra družba Wyslawa Szymborska: Radost pisanja Iztok Osojnik: Newyorška trilogija Shulamith Firestone: Dialektika spola Recenzije so napisali Martina Potisk, Diana Pungeršič, Andrej Lutman in Gabriela Babnik.


10.02.2020

Komelj, Kočan, Roy, Toroš

Miklavž Komelj: Stigmatizacija Kristina Kočan: Divjad Arundhati Roy: Ministrstvo za najvišjo srečo Ana Toroš: Potovanje po neznanih poteh tržaškosti in Gradnikove poezije Recenzije so napisali Miša Gams, Ana Geršak, Katarina Mahnič in Lev Detela.


03.02.2020

Partljič, Vrečar, Énard, Pišek

Tone Partljič: Pesnica Monika Vrečar: Šovinistka Mathias Enard: Cona Mojca Pišek: Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali Recenzije so napisali Marica Škorjanec, Aljaž Koprivnikar, Ana Geršak in Miša Gams.


27.01.2020

Rezman, Ferenčuhová, Bärfuss, Pibernik

Peter Rezman: Mesto na vodi, Mária Ferenčuhová: Ogrožena vrsta, Imunost, Lukas Bärfuss: Hagard France Pibernik: Severin Šali – popotnik, zaljubljen v življenje Recenzije so napisali Anja Radaljac, Peter Semolič, Mare Cestnik in Iztok Ilich.


20.01.2020

Stupica, Rooney, Bateson

Lucija Stupica; Točke izginjanja Sally Rooney: Pogovori s prijatelji in Normalni ljudje Gregory Bateson Ekologija idej Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Katarina Mahnič in Marija Švajncer.


13.01.2020

Zajc, Polič, Paukovič, Puchner

Neža Zajc: Igla v mrku Andraž Polič: Ob robu ceste Lara Paukovič: Malomeščani Martin Puchner: Napisani svet Recenzije so napisali Diana Pungeršič, Miša Gams, Andrej Lutman in Iztok Ilich.


06.01.2020

Čander, Gombač, Tomaš, Hočevar

Mitja Čander: Slepec Borut Gombač: S konico konice jezika Marko Tomaš: Želim postati terorist Tone Hočevar: Skušnjave Recenzije so napisali Miša Gams, Martina Potisk, Veronika Šoster in Beti Burger.


23.12.2019

Koršič, Mazzini, Osojnik in Verdinek, Bogataj

Petra Koršič: Bog z mano Miha Mazzini: Funny Miroslav Osojnik in Bojana Verdinek: Ddr. Alojzij Kuhar, zamolčani rodoljub Janez Bogataj: Z Valvasorjem za mizo Recenzije so napisali Peter Semolič, Katarina Mahnič, Milan Vogel in Iztok Ilich.


16.12.2019

Županič, Harlamov, Prunč, Andrić

Jernej Županič: Behemot Sergej Harlamov: Mnogoboj mitologij Erich Prunč: Tihožitja in Besi Ivo Andrić: Na sončni strani Recenzije so napisali Matej Bogataj, Peter Semolič, Marica Škorjanec in Anja Radaljac.


09.12.2019

Koprivec Vuga, Titan Felix, Pelevin, Pregl

Tjaša Koprivec Vuga: Tu je moj onkraj Robert Titan Felix: Povedati moraš ime Viktor Pelevin: Rumena puščica Slavko Pregl: Srajca srečnega človeka Recenzije so napisali Ana Hancock, Andrej Lutman, Mare Cestnik in Iztok Ilich.


Stran 12 od 49
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov