Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

S knjižnega trga

06.04.2015


V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.

 

Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)

Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.

Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.

Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?

No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.

V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.

Gabriela Babnik

 


S knjižnega trga

964 epizod


Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.

S knjižnega trga

06.04.2015


V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.

 

Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)

Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.

Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.

Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?

No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.

V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.

Gabriela Babnik

 


28.05.2018

Sukič, Špegel, Tokarczuk

Nataša Sukič: Bazen Stojan Špegel: Če ne ve, ve, če ve, ne ve Olga Tokarczuk: Jakobove bukve Recenzije so napisali Zarja Vršič, Tatjana Pregl Kobe in Ana Geršak.


14.05.2018

Möderndorfer, Flisar, Elsner, Rosina

Vinko Möderndorfer: Druga preteklost Evald Flisar: Zbiralec sanj Marko Elsner Grošelj: Kirchnerjeva roka več avtorjev: Odvetnik in oblast : dr. Igor Rosina (1900–1969) Recenzije so napisali Matej Bogataj, Martina Potisk, Zarja Vršič in Milan Vogel.


07.05.2018

Drev, Guillevic, Švajncer, Kos

Miriam Drev: Tirso Eugene Guillevica: Zemljevôden, Marija Švajncer: Očetovi udarci in Kdo neki me zasleduje? Janko Kos: Misliti Cankarja Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Peter Semolič, Andrej Lutman in Nives Kovač


30.04.2018

Tomaš, Pungerčar, Vauhnik, Gros

Marko Tomaš: Zbogom, fašisti Milenke Pungerčar: Upornica Vladimir Vauhnik: Pod krinko Frédéric Gros: Filozofija hoje Recenzije so napisali Gregor Podlogar, Marija Švajncer, Iztok Ilich in Mare Cestnik.


23.04.2018

Svetina, Valente, Valenčič, Wakounig

Ivo Svetina: Oče, tvoje oči gorijo José Angel Valente: Fragmenti prihodnje knjige Erik Valenčič: Smrt za življenje Stanko Wakounig: Spomin daje času obraz Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marko Elsner Grošelj, Gaja Pöschl in Lev Detela.


09.04.2018

Medved, Holan, Markun, Pascual

Andrej Medved: Iluminacije Vladimir Holan: Zid kot avtoportret Eva Markun: Menažerija Carlos Pascual: Debeli zidovi, majhna okna Recenzije so napisali Peter Semolič, Diana Pungeršič, Maja Žvokelj in Beti Burger.


12.03.2018

Mustar, Monterroso, Korun, Kracauer

Aleš Mustar: Srednja leta Augusto Monterroso: Zgodbe, basni, utrinki Borut Korun: Zadnji inkovski zaklad Siegfried Kracauer: Filmska čitanka Recenzije so napisali Petra Koršič, Gregor Podlogar, Katarina Mahnič in Denis Valič.


26.03.2018

Škrjanec, Salgado, Hribar, Hryniewicz

Tone Škrjanec: Dihaj Minoli Salgado: Malo prahu na očeh Tone Hribar: Krščanska posmrtna nesmrtnost Waclaw Hryniewicz: Pričevalci velikega upanja Recenzije so napisali Veronika Šoster, Jasna Lasja, Martin Lipovšek in Marjan Kovačevič Beltram.


19.03.2018

Skubic, Gozdnikar, Benedetti, Matar

Andrej E. Skubic: Permafrost Mario Benedetti: Drugo nebo Dare Gozdnikar: Prostorni časi Hišam Matar: Vrnitev Recenzije so napisali Jasna Lasja, Andrej Lutman, Martina Potisk in Matej Bogataj.


05.03.2018

Dekleva, Kerangal, Drakulić, Sitar

Milan Dekleva: Gestalt Maylis de Kerangal: Pokrpajmo žive Slavenka Drakulić: Mileva Einstein. Teorija žalosti Polona Sitar: Ne le kruh, tudi vrtnice! Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Katarina Mahnič, Jasna Lasja in Stanislava Chrobáková Repar.


26.02.2018

Partljič, Struc, Carr, Marquez

Tone Partljič: Ljudje iz Maribora Nežka Struc: Nihanja J. L. Carr: Mesec dni na podeželju Gabriel Garcia Marquez: S poti po vzhodni Evropi Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Mare Cestnik in Simon Popek.


19.02.2018

Artač-Sturman, Detela, Martelanc, Kampuš

Majda Artač Sturman: (O)graditi srečo Lev Detela: Panonska elegija Saša Martelanc: Srečanja za spomin Ivana Kampuš: Polet v moj svet zbornik O slovenski književnosti v Italiji in Avstriji Recenzije so napisali Lev Detela, Marica Škorjanec, Andrej Arko, Marija Švajncer in Milan Vogel.


05.02.2018

Žabot, Bevc, Kleč, Mazzini,

Vlado Žabot: Sveti boj Cvetka Bevc: Siringa Milan Kleč: Moji spomini na morje Miha Mazzini: Skrivnost našega uspeha Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Simona Kopinšek, Matej Bogataj in Mare Cestnik.


29.01.2018

Pepelnik, Zola, Sedmak, Felstiner

Ana Pepelnik: Tehno Émile Zola: Umetnina Bojan Sedmak: Potem za zdaj že kdaj John Felstiner: Paul Celan: pesnik preživelec, Jud Recenzije so napisali Veronika Šoster, Klemen Kordež, Marija Švajncer in Aljaž Koprivnikar.


22.01.2018

Tomažič, Jelenko, Munro, Althusser

Agata Tomažič: Tik pod nebom Aleš Jelenko: Prvinska govorica Alice Munro: Pogled z grajske pečine Louis Althusser: Predavanja o Rousseauju Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Stanislava Chrobáková Repar, Katarina Mahnič in Marija Švajncer.


15.01.2018

Komelj, Sinanović, Pertot, Pirjevec

Miklavž Komelj: Liebestod Muanis Sinanović: Anastrofa Bruna Marija Pertot: Vrtnarjeva pesem ur. Marija Pirjevec: Ženska literarna ustvarjalnost na Primorskem Recenzije so napisali Ivan Dobnik, Zarja Vršič, Lev Detela in Iztok Ilich.


08.01.2018

Gradišnik, Hrs Pandur, Flanagan, Capuder

Branko Gradišnik: Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali Tibor Hrs Pandur: Notranje zadeve Richard Flanagan: Ozka pot globoko do severa Andrej Capuder: Zamrznjene besede Recenzije so napisali Katarina Mahnič, Gregor Podlogar, Mare Cestnik in Maja Žvokelj.


25.12.2017

Koršič, Ahlin, Charney, Gilson

Petra Koršič: Furlanka je dvignila krilo Damian Ahlin: Zamišljeni koncert Noah Charney: Slovenologija Étienne Gilson: Heloiza in Abelard Recenzije so napisali Meta Kušar, Lev Detela, Gaja Pöschl in Marjan Kovačevič Beltram.


18.12.2017

Sosič, Gorečan, Golc, Buchwald

Sarival Sosič: Starec in jaz Katja Gorečan: Neke noči neke deklice nekje umirajo Lidija Golc Vsakomur iz svoje lepene Sabine Buchwald: Ali je kaj pošte zame? Recenzije so napisali Ana Geršak, Marko Elsner Grošelj, Lev Detela in Iztok Ilich.


11.12.2017

Slapšak; Preac, Šimunović, Ugrešić

Svetlana Slapšak: Antična miturgija Gregor Preac: Ra-ta-ta Ruanda Natalija Šimunović Sotto voce Dubravka Ugrešić: Evropa v sepiji. Recenzije so napisali Marija Švajncer, Andrej Lutman, Nives Kovač in Stanislava Chrobákova Repar.


Stran 17 od 49
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov