V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.

Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)

Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.

Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.

Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?

No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.

V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.

Gabriela Babnik