Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdo so gnostiki in kakšen je njihov sistem verovanja?
Eden najizvirnejših teologov in cerkveni oče iz 2. stoletja Irenej Lyonski se v svojem monumentalnem delu Zoper krivoverstva spoprime s krivoverskimi nauki. Največ pozornosti nameni gnostikom. Zato nas bo zanimalo: Kdo so gnostiki? Kakšen je njihov sistem verovanja in v čem se razlikuje od pravovernega nauka? Na čem Irenej utemeljuje pravo vero? Kakšen je odnos gnostikov do materije in telesa za razliko od judovsko-krščanskega pojmovanja? S tem je končno povezano tudi njihovo nesprejemanje vstajenja mesa. Naš gost bo jezuit in prevajalec Benjamin Bevc.
O gnostični mitologiji
Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.
Identiteta osebe Jezusa Kristusa
Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.
Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa
Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.
Iz pogovora z Benjaminom Bevcom
Kdo so gnostiki in kakšen je njihov sistem verovanja?
Eden najizvirnejših teologov in cerkveni oče iz 2. stoletja Irenej Lyonski se v svojem monumentalnem delu Zoper krivoverstva spoprime s krivoverskimi nauki. Največ pozornosti nameni gnostikom. Zato nas bo zanimalo: Kdo so gnostiki? Kakšen je njihov sistem verovanja in v čem se razlikuje od pravovernega nauka? Na čem Irenej utemeljuje pravo vero? Kakšen je odnos gnostikov do materije in telesa za razliko od judovsko-krščanskega pojmovanja? S tem je končno povezano tudi njihovo nesprejemanje vstajenja mesa. Naš gost bo jezuit in prevajalec Benjamin Bevc.
O gnostični mitologiji
Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.
Identiteta osebe Jezusa Kristusa
Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.
Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa
Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.
Iz pogovora z Benjaminom Bevcom
Pred stotimi leti se je rodil Karol Wojtyla, ki je postal katoliški duhovnik, krakovski škof in nadškof, kardinal in leta 1978 tudi papež. Bil je eden od najpomembnejših osebnosti druge polovice 20. stoletja. V oddaji Sedmi dan pa ga predstavljamo z manj znane plati. Veleposlanik Republike Poljske Krzysztof Jan Olendzki bo spregovoril o njegovem globokem vplivu tudi kot humanista, profesor dr. Niko Jež pa o njegovi poeziji.
V oddaji Sedmi dan se bomo o temeljih krščanske teologije pogovarjali s predavateljem na Katedri za zgodovino Cerkve na Teološki fakulteti dr. Miranom Špeličem. Patristika, obdobje cerkvenih očetov, je zelo pomembna pri oblikovanju krščanskega nauka. Marsikatera misel teh davnih krščanskih piscev pa močno odmeva še zdaj.
Zdajšnja aktualna situacija s korona virusom je na novo prevrednotila mnoga ključna vprašanja in dileme obstajanja. Kako naj sodobna šolska medicina, ki temelji na znanosti, ponotranji naše duhovne in duševne ravni zdravja in življenja in kako naj v ta okvir umesti odnos do Boga? O tem se bomo pogovarjali z zdravnikom dr.Danielom Grabarjem – strokovnim direktor Splošne bolnišnice Murska Sobota. Po svoji specializaciji je anesteziolog, sicer pa je tudi protestantski duhovnik - binkoštni pastor in superintendent Zveze binkoštnih cerkva Slovenije.
V teh dneh je minilo 50 let od smrti dr. Andreja Gosarja, uglednega pravnika in socialno-ekonomskega misleca. Gosar je še danes, kljub desetletjem zamolčevanja njegovega dela v nekdanji skupni državi, vir navdiha. Zato ponavljamo oddajo, v kateri Robert Kralj, v pogovoru s teologom in publicistom Petrom Kovačičem Peršinom, razčlenjuje njegov duhovni lik kot dejavnega kristjana - katoličana.
V tokratni oddaji Sedmi dan bomo spregovorili o pravoslavni veliki noči. Na največji krščanski praznik se pravoslavni verniki pripravljajo s sedemtedenskim postom, v tem času pa v ospredju ni zgolj odrekanje hrani, temveč tudi slabim dejanjem. Kako drugačna je letošnja pravoslavna velika noč in kaj to obdobje pomeni pravoslavnim kristjanom, pa bomo spregovorili s Peranom Boškovićem, parohom srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji.
Širjenje koronavirusa je zaprlo tudi cerkve. Praznovanje Velike noči je letos precej drugačno. Kljub temu pa vstajenjsko sporočilo o zmagi nad smrtjo ostaja. Doživljanje velikonočnih praznikov je letos veliko bolj intimno, a hkrati tudi duhovno poglobljeno. O tem se bo v oddaji spregovoril katoliški duhovnik, frančiškan dr. Edvard Kovač.
Škofjeloški pasijon, delo kapucinskega meniha Romualda, velja za dragocenost v slovenski književnosti. Od leta 2016 je tudi na Unescovem Reprezentativnem seznamu nesnovne dediščine. Naslednje leto, ob tristoti obletnici, ga bodo ponovno uprizorili. O Škofjeloškem pasijonu bosta spregovorila glavni urednik Pasijonskega almanaha mag. Jože Štukl in odgovorni urednik te publikacije dr. Franc Križnar.
Tokratno oddajo Sedmi dan bomo posvetili judovstvu, starejšemu bratu krščanstva. Z zgodovinarjem in publicistom dr. Renatom Podbersičem ml. bomo spregovorili o tradiciji judovskega, stigmatizaciji Judov ter o kulturni in verski dediščini judovstva na Slovenskem.
Papež Pavel VI. je Terezijo Avilsko (1515-1582) kot prvo žensko v zgodovini razglasil za učiteljico Cerkve. In sicer prav zaradi njene globoke izkušnje molitve. V oddaji nas bo zato zanimalo: Kaj je za Terezijo molitev? Kaj razume z izrazoma meditacija in kontemplacija? Kako ju razumejo v verstvih Indije in Daljnega vzhoda? Ali obstajajo podobnosti in razlike med zahodnim in vzhodnim pojmovanjem? Kakšen je bil odnos med sv. Terezijo Avilsko in njenim sodobnikom, pomembnim duhovnim učiteljem sv. Janezom od Križa? Kako je Terezija s svojo duhovno karizmo vplivala na sodobno teologijo? Ponovili bomo oddajo, v kateri smo se pogovarjali s poznavalcem Terezijinega življenja in dela, profesorjem za pastoralno teologijo in duhovnost na Saint Mary’s University v Londonu, dr. Petrom Tylerjem.
21.marca bo minilo 15 let od smrti mariborskega škoda dr.Vekoslava Grmiča, ki je v drugi polovici 20.stoletja, še zlasti v času po Drugem vatikanskem koncilu, v Cerkvi na Slovenskem pa tudi širše, odigral pomembno vlogo. O tem se bomo pogovarjali s publicistom Petrom Kovačičem Peršinom.
Gre za eno najpomembnejših srednjeveških svetnic z evropskega Severa. V oddaji bomo spregovorili o njenem bogatem družinskem in duhovnem življenju. Zanimalo nas bo, kako so nastala njena Razodetja, monumentalno delo, ki so ga ponatiskovali in prevajali še dolgo po njeni smrti. Prav tako se bomo dotaknili vloge ženske in materinstva pri Brigiti. In končno, ali srednji vek resnično velja za mračno obdobje v človeški zgodovini ali pa gre bolj za umetno spodbujen družbeni predsodek. O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali s klasičnim filologom in poznavalcem Brigitinega življenja in dela z Univerze v Stockholmu prof. dr. Denisom Searbyjem.
Kristjani so vstopili v 40 dnevni postni čas. Gre za simbolično pripravo na največji krščanski praznik, veliko noč. Post poznajo vse velike svetovne religije in verske skupnosti. Krščanski post temelji na izkušnji Jezusa Kristusa, ki se je 40 dni postil v puščavi in se tako pripravljal na svoje poslanstvo. Med krščanskimi cerkvami tradicijo posta najbolj globoko gojijo v Pravoslavni cerkvi. Njeni pripadniki se postijo pred vsemi velikimi prazniki, lahko le dan ali pa več dni. V obdobje velikega posta pred veliko nočjo so vstopili že dan po pustni nedelji. Protestantske cerkve prepuščajo vernikom odločitev za post, medtem ko se na primer muslimani postijo v svetem postnem mesecu ramazanu. V oddaji nas bo zanimalo, kaj je srčika postnega časa, kako Sveto pismo opisuje post in med drugim še kako Katoliška cerkev gleda na post. O postu smo se pogovarjali s patrom, jezuitom, dr. Ivanom Platovnjakom: »Srčika postnega časa je, da bi se kristjani še globje povezali z Bogom, da bi prečistili svoj razum in srce, vse svoje bitje, da bi bili zmožni živeti z Bogom, in dopustili, da bi ta po njih uresničeval svoje odrešensko delo, to je ljubezen do vsakega človeka in vsega stvarstva.« Post je pomembno sredstvo za duhovno in telesno življenje ljudi pojasnjuje naš sogovornik: »Telesni post naj bo povezan z duhovnim postom, torej z molitvijo, z miloščino, dobrimi deli, da se krepi v nas zavest in pomen solidarnosti in dobrodelnosti.«
Koran večkrat omenja žensko duhovnost, znana je tudi vloga žene preroka Mohameda Hatidže, ki muslimanom predstavlja vzor. Ženske so imele tudi pomembno vlogo, povsem enakovredno moški, v sufijski tradiciji. Ena od najbolj znanih islamskih mistikinj je Rabija Al Adavija, ki je živela v osmem stoletju in je pomembno vplivala na razvoj islamske duhovnosti. O vlogi žensk v njej, se je Tomaž Gerden pogovarjal z dr. Raidom Al Daghistanijem, predavateljem na Centru za islamsko teologijo Univerze v Münstru.
V Stari zavezi Svetega pisma je veliko opisov nasilja. Številni vladarji so tudi pozneje opravičevali svoja nasilna dejanja, celo vojne v imenu krščanstva. Čeprav je Jezus pridigal o miru in ljubezni je realnost dostikrat drugačna. To sproža kritike ali celo blatenje krščanstva. Problema nasilja se je v svoji knjigi »Monoteizem in nasilje - krščanska izkušnja« lotil francoski teolog, dominikanski redovnik Jean-Michel Maldame. Celjska Mohorjeva družba je pripravila slovenski izdajo te knjige, ki je v francoskem originalu izšla predlani. O tej knjigi bosta razpravljala teologa, profesorja dr. Edvard Kovač in dr. Mari Jože Osredkar.
Eden največjih predstavnikov ruske duhovno-religiozne renesanse je mislec, iskalec in mistik Vladimir Sergejevič Solovjov (1853-1900). Njegova vizija integralne vednosti se kaže v tem, da si razum in vera, filozofija, znanost in umetnost ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo. V oddaji nas bo zanimalo, v kolikšni meri je nanj vplival Dostojevski. Katera so njegova najpomembnejša dela, med katerimi izstopajo predvsem "Predavanja o Bogočloveštvu"? Kako Solovjov razume t.i. idejo sofije? Kakšno je njegovo pojmovanje narave in lepote? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali z Uršo Zabukovec, doktorico literarnih ved in prevajalko iz ruščine, ki je pri prevodu Solovjovovih "Izbranih filozofskih spisov" v slovenščino opravila levji delež in prispevala tudi spremno besedo h knjigi.
Ljudje smo vse bolj občutljivi glede ravnanj z živalmi. Moralni teolog in visokošolski učitelj na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Roma Globokar odgovarja na več vprašanj, ki se porajajo ob človekovem ravnanju z živalmi v luči krščanske etike. Pravi, da mora človek ponovno premisliti o svojem življenju in prehranjevanju, saj je s svojim načinom življenja spremenil naravo tako, da ga to spremenjeno naravno okolje zdaj ogroža. Tudi če človek ne bi postal bolj odgovoren do naravnega okolja, tudi če ne bi prepoznal vrednosti v živalih, bo moral že zaradi samega sebe spremeniti svoj odnos do stvarstva. Dr. Globokar kritično ugotavlja, da sta krščanska teologija in uradna Katoliška cerkev predolgo odlašali s poglobljenim razmišljanjem o človekovem odnosu do živali in narave. Razlog za takšno držo najverjetneje po Globokarju tiči v tem, da so prva ekološka gibanja pokazala na krščanstvo kot na glavnega krivca za izkoriščevalsko držo človeka. »Ekološka gibanja so videla v krščanskem navodilu na začetku Svetega pisma »naj človek gospoduje zemlji in naj si jo podvrže« božji mandat človeku, da lahko uporablja celotno stvarstvo, tudi živa bitja kot surovine, zato da si bo izboljšal življenje,« premišljuje dr. Globokar. »Če pa mi pogledamo v Sveto pismo, se poglobimo v njegovo sporočilo, potem pa vidimo, da človek nikakor ni postavljen kot edini gospodar. Stvarnik je Bog, človek je postavljen kot skrbnik zemlje, da jo ohranja in varuje. Bog ustvarja živali podobno kot človeka. Oboji imajo življenjski dih, nefeš v hebrejščini, ki je bil dan od Boga.« Zato moramo kristjani spremeniti svoj odnos do živali: »Ljudje in živali smo ustvarjeni od Boga in od Boga imamo notranjo vrednost. Če verujemo v Boga stvarnika, potem ne moremo njegove stvari zlorabljati in uporabljati poljubno.« Po drugi strani pa krščanstvo, v nasprotju od skrajnih ekoloških gibanj, zagovarja razliko med človekom in živalmi. »Človeku smo dolžni brezpogojno spoštovanje in ga nikoli ne smemo ubiti, nikoli ne smemo poseči v svetost njegovega življenja, medtem ko pa je živali dovoljeno ubijati, vendar ne brez utemeljenega razloga. Izključno takrat, ko jih potrebujemo za prehranjevanje. To, da človek potrebuje hrano, pa je dejstvo, kajti s pridelavo le rastlinske hrane, na primer soje, bi naravi povzročil tudi ogromno škode. Vsa živa bitja potrebujejo živalsko ali rastlinsko hrano. S prehranjevanjem posegamo v življenje drugih živih bitij kot preostala živa bitja.,« ugotavlja dr. Globokar. Sveto pismo na začetku opisuje človeka kot vegetarijanca, spomni dr. Globokar. To pa zaradi podobe raja, kjer ni bilo nasilja. Ko pa sveta knjiga opisuje resnično življenje, prelivanje krvi med ljudmi in živalmi, pa sledi navodilo po zavezi z Noetom, da človek ne sme zaužiti krvi, ker je v njej nefeš, duša, in ta pripada Bogu. »To bi moral imeti v obziru sodoben človek. Skratka, ko jemo meso, da vemo, da je bilo ustvarjeno za življenje, da ga je ustvaril Bog. Če tudi se prehranjujemo z mesom, vemo, da je to dar in ga zaužijemo v hvaležnosti. Ne pa brez kakršnekoli zavesti živimo in se prehranjujemo.« Ali je v luči krščanske etike sprejemljivo rediti živali za zakol, ubijati divje živali, ali pa na njih delati poskuse. Je rešitev morebiti veganstvo, morebiti vegetarijanstvo. Sveto pismo na začetku človeka opisuje kot vegetarijanca, na vsa ta vprašanja odgovarja dr. Globokar.
V oddaji Sedmi dan se bomo tokrat odpravili na Bližnji vzhod. Danes Hašemitska kraljevina Jordanija velja za eno redkih stabilnih arabskih držav, ki skrbno ščiti lastno medkulturno in medversko pestrost. Potopili se bomo tudi v preteklost, ko so območja Jordanije naseljevali Nabatejci in spregovorili o vlogi jordanskega kralja v svetem mestu Jeruzalemu.
Kristjani od 18. do 25. januarja obhajajo molitveno osmino za edinost. Gre za več kot sto let staro navado, ki poveže med seboj kristjane različnih veroizpovedi v molitvi, pojasnjuje naš sogovornik dr. Bogdan Dolenc, visokošolski učitelj na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in član Komisije za ekumenizem pri Slovenski škofovski konferenci. »To je teden med praznikom sedeža apostola Petra in praznikom spreobremenitve apostola Pavla. To sta apostola, ki simbolizirata temelj Cerkve. Apostol Peter je temelj Cerkve kot institucije, medtem ko je apostol Pavel veliki misijonar. Oba sta veliko delala tudi za edinost in sta tudi temelj edinosti,« razlaga dr. Dolenc, zakaj poteka teden molitve za edinost kristjanov v tretjem tednu januarja. Naš sogovornik spomni na misel apostola Pavla, ki je zapisal: »Mar je Kristus razdeljen? Kristjani ne smemo biti razdeljeni, če smo zvesti Kristusu.« Klic k edinosti kristjanov pripravijo verniki različnih krščanskih cerkva vsako leto iz druge države. Letos so ga pripravili kristjani na Malti, 90% kristjanov na otoku je katoličanov, in za vodilno misel molitvene osmine za edinost izbrali besede svetnika Luke: »Domačini so nas sprejeli nadvse ljubeznivo.« Kaj nam sporoča ta misel in o verski pestrosti Malte, ki je tudi svetopisemska dežela, pa v intervjuju odgovarja dr. Dolenc. Krščanstvo temelji na življenju in učenju Jezusa Kristusa. Katera teološka vprašanja najbolj močno delijo kristjane, naš sogovornik pojasnjuje: »Katoliška in pravoslavna cerkev se ne razhajata na področju doktrine. Deli ju le papeževa služba, a o njej teče plodoviti dialog. Medtem ko so med katoliško cerkvijo in preostalimi cerkvami na zahodu razlike globje in jih je tudi več. Odprta so vprašanja opravičevanja, krsta, evharistije in cerkvenih služb. Vprašanje krsta je rešeno. Drug drugemu priznavamo veljavnost krsta, če je podeljen na običajen način, z vodo in omembo svete trojice.« Oblik ekumenizma, tako Dolenc, je veliko. Gre za cilj, ki ga je sam Kristus zastavil visoko, z željo, da bi bili popolnoma eno, da bi dosegli vidno edinost. »To je skupno bogoslužje, vodstvo, skupen nauk v bistvenih stvareh, vendar v neki zakoniti različnosti, med seboj spravljeni različnosti. Do tega cilja po katoliškem nauku vodi molitev, kajti Kristus ni oznanjal edinosti, ampak je zanjo trpel in molil,« pojasnjuje dr. Dolec. »Možno je vse, kar je predmet molitve. Ekumensko gibanje je molitveno gibanje, ki raste od spodaj navzgor, ne gre za projekt cerkvene politike, ne gre za obupen poskus preživetja, ne gre za pogajanja, ne za iskanje kompromisa. Ko bodo temeljne razlike med krščanskimi cerkvami presežene, ko bo odvzet strup začetnih sporov, ko se bomo vrnili k evangeliju, takrat bo edinost med kristjani veliko bližja,« odgovarja na naše vprašanje, ali kristjani lahko dosežejo edinost, dr. Dolenc. Spomni, da voditelji krščanskih cerkva na svetovni ravni že desetletja spodbujajo h ekumenizmu, da se na njihovih srečanjih čuti sloga, a ta pozitiven duh pride do vernikov počasi, po zelo zahtevni poti. V Sloveniji ekumenski svet deluje že od leta 1965, predstavniki krščanskih cerkva se redno srečujejo, pripravljajo skupne molitve za edinost kristjanov na Slovenskem, izpostavlja dogodke na področju gibanja za enotnost kristjanov v Sloveniji dr. Dolenc. Kot zadnji dosežek ekumenskega gibanja pri nas poudari lani prenovljeni Obrednik za ekumensko poroko med katoličani in evangeličani iz leta 2004. »Bistvo prenove je, da se bo obhajala ekumenska poroka brez katoliške maše, zato da bi se oba bodoča zakonca počutila enakopravno.«
V oddaji bomo predstavili nekaj najbolj zanimivih tem, ki smo jih v oddaji Sedmi dan obravnavali v minulem letu.
Ob prazniku gospodovega razglašenja ali svetih treh kraljev, ki ga kristjani praznujejo 6. januarja, bomo ponovili oddajo, v kateri poskušamo osvetliti, za kakšen praznik gre. Kdo so modri z Vzhoda oziroma trije kralji, ki se poklonijo novorojenemu Odrešeniku? Od kod izvira ta praznik in kakšen pomen ima za sodobnega človeka? Kaj simbolizirajo darovi, ki jih kralji darujejo Novorojenemu? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali z dr. Matjažem Celarcem, asistentom pri Katedri za Sveto pismo in judovstvo Teološke fakultete v Ljubljani.
Neveljaven email naslov