Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdo so gnostiki in kakšen je njihov sistem verovanja?
Eden najizvirnejših teologov in cerkveni oče iz 2. stoletja Irenej Lyonski se v svojem monumentalnem delu Zoper krivoverstva spoprime s krivoverskimi nauki. Največ pozornosti nameni gnostikom. Zato nas bo zanimalo: Kdo so gnostiki? Kakšen je njihov sistem verovanja in v čem se razlikuje od pravovernega nauka? Na čem Irenej utemeljuje pravo vero? Kakšen je odnos gnostikov do materije in telesa za razliko od judovsko-krščanskega pojmovanja? S tem je končno povezano tudi njihovo nesprejemanje vstajenja mesa. Naš gost bo jezuit in prevajalec Benjamin Bevc.
O gnostični mitologiji
Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.
Identiteta osebe Jezusa Kristusa
Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.
Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa
Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.
Iz pogovora z Benjaminom Bevcom
Kdo so gnostiki in kakšen je njihov sistem verovanja?
Eden najizvirnejših teologov in cerkveni oče iz 2. stoletja Irenej Lyonski se v svojem monumentalnem delu Zoper krivoverstva spoprime s krivoverskimi nauki. Največ pozornosti nameni gnostikom. Zato nas bo zanimalo: Kdo so gnostiki? Kakšen je njihov sistem verovanja in v čem se razlikuje od pravovernega nauka? Na čem Irenej utemeljuje pravo vero? Kakšen je odnos gnostikov do materije in telesa za razliko od judovsko-krščanskega pojmovanja? S tem je končno povezano tudi njihovo nesprejemanje vstajenja mesa. Naš gost bo jezuit in prevajalec Benjamin Bevc.
O gnostični mitologiji
Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.
Identiteta osebe Jezusa Kristusa
Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.
Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa
Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.
Iz pogovora z Benjaminom Bevcom
Holokavst nad judovskim prebivalstvom predstavlja najbolj mračno obdobje človeške zgodovine. Nacisti so zaradi sovraštva hoteli uničiti Jude tako rasno kot versko. Zgodovinar dr. Renato Podbersič mlajši bo govoril o arhitektu sistematičnega genocida nad Judi Adolfu Eichmannu. Mineva 60 let od Eichmannove usmrtitve, ko je judovska država vzela usodo njegovega življenja v svoje roke in tako ublažila izgubo žrtev holokavsta. Kaj je to pomenilo za svet in kam lahko vodita verska in nacionalna nestrpnost? Govorimo o odprtih ranah in pomenu spominjanja Eichmannovih žrtev, med katerimi je skoraj 20.000 Slovencev.
V krščanskih cerkvah se petdeseti dan po veliki noči spominjajo prihoda Svetega duha, ki se je, kot beremo v Svetem pismu, z vso ognjevitostjo dotaknil zbranih učencev. V ljudski govorici prazniku pri nas rečemo tudi binkošti. O pomenu delovanja Svetega duha v življenju slehernega kristjana in občestva Cerkve kot celote premišljuje protestantski duhovnik, pastor Daniel Grabar, ki je tudi superintendent Zveze Binkoštnih cerkva Slovenije in generalni direktor Splošne bolnišnice v Murski Soboti.
Mesec maj je v Katoliški cerkvi posvečen Materi Božji. Zato smo se lahko še bolj poglobljeno spominjali Marije skozi vsakodnevne šmarnične nauke. Literarna zgodovinarka in religiologinja ddr. Irena Nabergoj premišljuje o zgodovinskem razvoju podobe o Marijini vlogi v pasijonu »Planctus Mariae« in tudi o starih slovenskih molitvah s podobo Marije.
Umetna inteligenca je posegla na vsa področja našega življenja in ga močno spreminja. Zato odpira številne etične izzive, na katere bi morali iskati odgovore interdisciplinarno, od inženirjev, programerjev, pravnikov do humanistov in družboslovcev, meni filozof in teolog ter mladi raziskovalec etičnih vidikov novih tehnologij in umetne inteligence na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani Jonas Miklavčič. Tudi teologija po njegovem lahko prispeva k bolj moralni uporabi umetne inteligence.
Svetnice in svetniki imajo v katolištvu in tudi pravoslavju pomembno vlogo zavetnikov in priprošnjikov. Prvi krščanski svetniški lik je bila Devica Marija, potem mučenci in ljudje s posebnimi krepostmi. O razvoju koncepta svetništva razlaga frančiškan, brat Domen Iljaš iz romarskega središča Trsat pri Reki.
Zakaj in kako verujem? O tem štirje razumniki iz Slovenskih goric : filozof in fizik Mišel Vugrinec z Zavrha, od tam prihaja tudi ekonomist Stanko Kranfogel, z nami pa bosta tudi mag. Janez Kramberger – župan občine Lenart in upokojeni zgodovinar prof. Aleš Arih iz Maribora. Torej – vera kot milost in zavestna odločitev za Boga.
Kakšen je pomen dela v krščanstvu in kako je z njim povezana teologija v Katoliški cerkvi? Kaj pravzaprav pomeni »ora et labora« v sodobnem pomenu besede in kako ta rek živeti v sodobnem času, kjer prevladuje le eno načelo? To v Rimu, v pripravi na doktorsko disertacijo, raziskuje gost oddaje, katoliški duhovnik Štefan Hosta. Z njim se pogovarja Nejc Krevs.
Ime druge velikonočne nedelje je bela nedelja in izvira še iz starokrščanskih časov. Takrat so novo krščenci, ko so prejeli zakrament Svetega krsta, ves teden po veliki noči prihajali v cerkev v belih oblačilih, kot znamenju čistosti. O razvoju prvih krščanske skupnosti, tako v svetu, kot tudi na slovenskih tleh bo govoril frančiškan brat dr. Miran Špelič profesor pri Katedri za zgodovino Cerkve in patrologijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.
Velika noč kot največji krščanski praznik z vso globino presežnega potrjuje verujoče v njihovi gotovosti, da je Jezus utelešena Ljubezen Boga, neverujoče pa vabi v razmislek o lastnih dimenzijah bivanja. O teh radostnih razsežjih velikonočne odrešenjske drame govorimo z biblicistom in s prevajalcem Svetega pisma - koprskim škofom dr.Jurijem Bizjakom.
Teološka literatura v slovenščini je bogatejša za dve deli: za prevod knjige francoskega teologa, avtorja relacijske teorije Guya Lafona z naslovom Abraham ali iznajdba vere; delo je iz francoščine v slovenščino prevedel upokojeni teolog dr. Drago Ocvirk; in za spremno študijo tega dela avtorja patra dr. Marija Jožeta Osredkarja; naslov študije je Guy Lafon: Mislec odnosa. Pater Osredkar pojasnjuje Lafonovo teološko misel, ki v središče postavlja odnos, ki rojeva človeka, njegovo razumevanje vere in odnosa z Bogom ter povezavo medčloveških odnosov z vero.
Jeruzalem je že tisočletja svet kraj. Od Davidovega plesa, Mohamedovega nočnega potovanja do Jezusovega prihoda. Judje, kristjani in muslimani si že stoletja delijo to mesto. Z vstopom v čas ramazana, prihodom pashe in Velike noči, se bo novinar Nejc Krevs pogovarjal s patrom Petrom Lavrihom, ki že vrsto let vodi skupine romarjev v Sveto deželo.
Upokojeni mariborski nadškof in profesor na Teološki fakulteti dr.Marjan Turnšek bo spregovoril o postnem času pred Veliko nočjo kot duhovnem izzivu za vsakega kristjana in o našem zgoščenem odgovoru na Jezusovo povabilo v božjo in človeško bližino.
Po vseh škofijah Rimskokatoliške cerkve, tudi v slovenskih, poteka sinoda pod naslovom Za sinodalno Cerkev: občestvo, sodelovanje, poslanstvo. Ta se je po odločitvi papeža Frančiška začela jeseni lani v škofijah, končala se bo jeseni prihodnje leto v Rimu. Ta se prvikrat ne dogaja le v večnem mestu v obliki zborovanja škofov, temveč je Frančišek kot prvi papež v zgodovini Rimskokatoliške cerkve spodbudil sinodalno pot, ki naj bi jo prehodili vsi verniki in kleriki. Na njej naj bi prisluhnili drug drugemu, se slišali in upoštevali. Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani je kot svoj kamenček na sinodalni poti organizirala simpozij pod naslovom Sinodalnost Cerkve. Na njem sta med drugim ljubljanski nadškof Stanislav Zore, tudi veliki kancler ljubljanske teološke fakultete, ter biblicist, profesor na omenjeni fakulteti in celjski škof Maksimilijan Matjaž predstavila temelje sinodalnosti Cerkve v Svetem pismu.
Nemška teologija ali Theologia Deutsch je spis neznanega avtorja nemške mistične krščanske teologije. V ponovljeni oddaji ga bo razčlenil filozof Gorazd Kocijančič.
Post ni nekaj temačnega, noben napad na nas same, nikakršno samokaznovanje. Postni čas je prav tako nekaj lepega. Postni čas je kot razsežnost sprave med Bogom in človekom. Pogovarjali, se bomo o tem kako so na to gledali v zgodovini in do kakšnih sprememb je prihajalo in kako se je pomen posta ohranil do danes. Prav zato smo v našo sredo povabili, patra Nikolaja Arackija Rosenfelda, ki je Asistent pri katedri za liturgiko na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.
Pred začetkom postnega časa ponavljamo pogovor novinarja Marka Rozmana z dr. Sebastjanom Kristovičem njegovi knjigi, o tem, kako sta se z vprašanjem smisla trpljenja ukvarjala Fjodor Mihajlovič Dostojevski in Friedrichu Nietzche.
Judovstvo ima tudi na Slovenskem stare in globoke korenine. Posebej se bomo dotaknili verskega, kulturnega in družbenega izročila judovstva na Goriškem in ob meji z Italijo. Naš gost bo izjemen poznavalec judovstva in zgodovinar dr. Renato Podbersič.
Umetnost in sveto je v srčiki ustvarjanja uveljavljene slovenske pianistke, tudi izredne profesorice glasbe na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, Adriane Magdovski. Je novorojena kristjanka, in pripada občestvu binkoštnih cerkva na Slovenskem.
Na svečnico je minilo sto let od ustanovitve Prekmurskega seniorata tamkajšnje evangeličanske cerkve. Nastal je po uveljavitvi Trianonske mirovne pogodbe, ko se je deset cerkvenih občin ločilo od Sombotelske evangeličanske škofije. Decembra pa bo minilo stoletje od izida prve številke mesečnika Düševni list. To je bil prvi prekmurski evangeličanski mesečnik, ki je od tedaj skupaj z Evangeličanskim kalendarijem prinašal versko in kulturno besedo med prekmurske evangeličane. O pomenu obeh obletnic se je Stane Kocutar pogovarjal z odgovorno urednico Evangeličanskega lista dr. Klavdijo Sedar in škofom mag. Leonom Novakom.
Duhovnik v Bolniški župniji v UKC Ljubljana in redovnik v minoritski skupnosti Vladimir Ruffino po zgledu Jezusa Kristusa pomaga bolnicam in bolnikom. V njihovih težkih trenutkih je pomembna verska oskrba in tudi pristen stik ter iskren pogovor. To je številnim trpečim v bolnišnici v tolažbo in jim lajša trpljenje.
Neveljaven email naslov