Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glasbeno zgodovinopisje Zoltána Kodálya uvršča v veliko trojico madžarskih skladateljev prejšnjega stoletja, skupaj z Bélo Bartókom, s katerim sta ga vezali tako pristno prijateljstvo kot generacijsko vrstništvo, ter pet let starejšim Ernöjem Dohnányijem, ki je ob pomoči svojega položaja v madžarski mednarodni glasbeni kulturi prvima dvema vseskozi pomagal k uveljavitvi njunega dela.
Glasbeno zgodovinopisje Zoltána Kodálya uvršča v veliko trojico madžarskih skladateljev prejšnjega stoletja, skupaj z Bélo Bartókom, s katerim sta ga vezali tako pristno prijateljstvo kot generacijsko vrstništvo, ter pet let starejšim Ernöjem Dohnányijem, ki je ob pomoči svojega položaja v madžarski mednarodni glasbeni kulturi prvima dvema vseskozi pomagal k uveljavitvi njunega dela.
Angleški virginalisti so skupina skladateljev, ki so delovali v šestnajstem in v začetku sedemnajstega stoletja ter zapustili izreden in zelo obsežen opus glasbe za instrumente s tipkami. Thomas Tomkins velja za njihovega zadnjega predstavnika in je hkrati eden najpomembnejših skladateljev angleških madrigalov.
John Bull velja za največjega virtuoza med virginalisti. Zapustil je veliko zelo abstraktnih skladb, ki zaradi ponavljajočih se inštrumentalnih figur in nepredvidljivega harmonskega jezika zvenijo presenetljivo sodobno.
Orlando Gibbons sodi v skupino angleških skladateljev, ki so se v šestnajstem in v prvih desetletjih sedemnajstega stoletja posebej izkazali s skladbami za instrumente s tipkami in jih zato imenujemo virginalisti. Izvor besede virginal ni popolnoma pojasnjen. Tako so Angleži imenovali vse instrumente s tipkami, pri katerih po strunah brenkajo kratka peresca kakor pri čembalu.
V nekem zgodovinskem obdobju in na nekem kraju pogosto najdemo veliko izjemno nadarjenih umetnikov, ki se odlikujejo na določenem področju. V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo skladateljem, ki so delovali v drugi polovici šestnajstega in v začetku sedemnajstega stoletja, in jih zaradi izvrstne glasbe za instrumente s tpkami imenujemo angleški virginalisti. Izvor besede virginal danes žal ni z gotovostjo pojasnjen. S tem imenom so v Angliji v šestnajstem in v začetku sedemnajstega stoletja označevali vse inštrumente s tipkami, pri katerih po strunah brenkajo kratki jezički, tako kakor pri čembalu.
Skupino skladateljev, ki so delovali v zlati dobi angleške glasbe v drugi polovici šestnajstega in na začetku sedemnajstega stoletja, zaradi izjemnih skladb za glasbila s tipkami imenujemo angleški virginalisti. To seveda ne pomeni, da so komponirali le za majhen, čembalu podoben instrument, ki ga danes poznamo kot virginal. Angleži so s tem izrazom vse do sredine sedemnajstega stoletja označevali vse instrumente, pri katerih po strunah brenkajo kratki jezički iz ptičjih peres. Šele pozneje so besedo virginal začeli uporabljati le za manjše instrumente, katerih strune potekajo vzporedno s klaviaturo.
Predstavljamo simfonični deli Arthurja Honeggerja in Dariusa Milhauda, ki sta se po kratkem obdobju delovanja Francoske šesterice kompozicijsko in estetsko osamosvojila in razvila vsak svoj glasbeni jezik.
Germaine Tailleferre se je rodila kot Marcelle Taillefesse, toda že v mladosti je spremenila ime v Taillferre, tudi zato, da bi kljubovala očetu, ki ni hotel podpirati njenega glasbenega študija. Klavirja se je učila doma z mamo in ob tem skladala kratke skladbe. Študij je nadaljevala na pariškem konservatoriju, tam pa je srečala Dureyja, Poulenca, Milhauda, Aurica in Honeggerja.
Ustanovitelj gibanja DADA je romunski pesnik Tristan Tzara, ki je leta 1916 skupaj s slikarjem Hansom Arpom povezal umetniške somišljenike, ki so se zbirali v Cabaret Voltaire v Zürichu. Predhodnik gibanja pa je bil francoski slikar Marcel Duchamp, ki je leto prej dadaizem označil s temi besedami: "DADA je metafizičen pojem, vrsta nihilizma. Način izstopa iz duševnega stanja - to je beg umetnika pred vplivi iz neposrednega okolja ali iz preteklosti. Treba je zapustiti klišeje in postati svoboden!"
Arthur Honegger je v času sodelovanja s Šesterico ustvaril svojo najznamenitejšo skladbo Pacific 231. Prvotni naslov je bil Simfonični stavek, prvi izmed treh. Druga dva sta Rugby in Simfonični stavek št. 3. Naslov Pacific 231 je skladatelj dal skladbi, ko jo je končal. Najbolj priljubljena interpretacija je, da je skladba zvočna podoba parne lokomotive. Znano je, da je bil Honegger velik ljubitelj vlakov in lokomotiv.
Francoska šesterica je dobila ime leta 1920 po naslovu članka glasbenega kritika Henrija Colleta z naslovom Pet Rusov, šest Francozov in gospod Satie. Skupina se je družila, komponirala in prirejala koncerte razmeroma kratek čas. Ko so se člani razšli, so se individualno najbolj uveljavili Poulenc, Milhaud in Honegger. Pa vendar sta njihovo ustvarjanje in povezanost z drugimi takratnimi umetniškimi gibanji zaznamovala zgodnje obdobje med vojnama. Delovali so v Parizu, ki je v tistem času doživljal enega izmed vrhuncev kulturne in umetniške produkcije.
Marceline Desbordes Valmore je bila pariška pesnica, igralka in pisateljica, ki je živela in delovala ob koncu 18. in v prvi polovici 19. stoletja. Njene Elegije in romance veljajo za začetek francoske romantične poezije in morda je prav zato kot edina ženska dobila svoje mesto tudi v znameniti pesniški antologiji Paula Verlaina Les Poètes maudits.
Zdi se, da mračni srednji vek le ni bil tako zelo mračen, kot smo mislili. Ženske, čeprav največkrat skrite za samostanskimi zidovi, so študirale, se izobraževale in izpopolnjevale na številnih področjih. Pri tem pa kljub vsem omejitvam, ki so jih doživljale, niso pozabile na svojo ženskost. Sveta Hildegarda iz Bigna in Kassia iz Konstantinopla sta si v času, ko je bilo to skoraj samoumevno namenjeno le moškim, samozavestno utrli pot v svet glasbe in poezije.
Luč ženske je v srednjem veku kot trubadurka svetila prav tako močno kot njeni moški sodobniki, ženska kot hrepeneča ljubezen, mistična, zaljubljena in ljubljena, mati in končno tudi glasbenica ali pesnica z zvenečo dušo in telesom. V vseh teh podobah se nam prikazuje skozi poustvarjalno veličino pevke Montserrat Figueras, od Sibilinih spevov iz 10. stoletja do glasbe srednjevešlih trubadurjev, španske zlate dobe iz 16. stoletja ter baskovske in andaluzijske ljudske tradicije.
Žensko pero v glasbi lahko razumemo na več načinov: pesniško, skladateljsko ali morda kot okras v laseh katere izmed grških boginj, na printer Artemide, boginje lova. Bolj kot s kakršnimkoli okrasom so sicer boginje radi upodabljali s sulicami, lokom in puščico, tudi z meči. Čeprav redkeje kot moški pa so se dokazovale tudi z umetnostjo, na primer s poezijo in glasbo, s katero so vplivale na svoje sodobnike, na razvoj umetnosti, kulture in družbe na splošno.
Sprehod skozi partiture slovenskih skladateljev, ki so uporabili francosko poezijo v skladbah za glas in glasbilo in v zvočnih pesmih brez besed. Peter Šavli je za naslove vrste skladb za različne zasedbe izbral posamezne verze iz pesmi v prozi francoskega simbolističnega pesnika Arthurja Rimbauda z značilnim, pomensko zastrtim naslovom Being Beauteous. Brina Jež Brezavšček je uglasbila pesem Ob lepem somraku Andréja Bretona, Bor Turel pa pesem Izničena čipka Stéphana Mallarméja.
Hector Berlioz, Claude Debussy in Maurice Ravel so jo ustvarjali na besedila francoskih pesnikov Théophila Gautierja in Stéphana Mallarméja. Številni muzikologi so mnenja, da Preludij k favnovemu popoldnevu Clauda Debussyja označuje začetek nove dobe, tako v kompozicijskem diskurzu kot v celotni novodobni glasbeni zgodovini. Debussy je s to skladbo poskušal ujeti razpoloženje, ki ga je v pesmi Favnovo popoldne prikazal francoski simbolistični pesnik Stéphane Mallarmé, eden izmed pionirjev moderne poezije. Glasba preludija je zelo preprosta ilustracija Mallarméjeve čudovite pesmi. Nikakor se ne trudi biti njena sinteza, je prej zaporedje scen, čez katere se gibajo hrepenenja in sanje favna v vročem popoldnevu. Potem ko ga po preganjanju plašne nimfe premaga opojen spanec, lahko v sanjah končno doživi sanje uresničitve v naravi.
V prvih stoletjih drugega tisočletja sta nastajala dva glasbena svetova: večglasje v cerkveni vokalni glasbi in prve posvetne enoglasne vokalno-instrumentalne skladbe, ki so jih ustvarjali vitezi poezije in glasbe. Povsem druga slika francoske glasbe pa se nam razkriva v Provansi, eni najlepših in po naravi in zgodovini kulture in umetnosti najbolj posebnih francoskih pokrajin. V času notredamskih mojstrov so tam živeli, ustvarjali in potovali vitezi po svojem stanu in mojstri poezije in glasbe. Njihovo ime trubadur izhaja iz besede trobar, kar pomeni izmišljati si, izumljati. Bili so glasniki viteške ljubezni, idealizirane, celo mistične in nikdar uresničljive in z njo so častili svojo nepoznano izbranko in opevali svojo usodo. Najprej in predvsem pa so želeli peti.
Umetniško delovanje Pierra Bouleza je odločilno zaznamovalo glasbeno življenje sodobnega časa na področjih ustvarjalnosti, interpretacije in teoretične refleksije, tako da je ena vodilnih osebnosti glasbenega modernizma. Njegov obsežni skladateljski opus se razteza od popolne serialnosti, celotne organiziranosti tonskih parametrov, aleatorike in nadzorovane poljubnosti do kompleksne kompozicijske arhitekture, v kateri pogosto najdemo elektronske in elektroakustične intervencije.
Erik Satie je bil enfant terrible francoske in evropske glasbe ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Kot štiri leta mlajši Debussyjev sodobnik se je rodil 17. maja 1866 in je bil na svoji razgibani ustvarjalni poti ena vodilnih osebnosti pariške umetniške avantgarde ter predhodnik poznejših glasbenih tokov minimalizma, repetitivne glasbe in gledališča absurda. Satija so zaradi ekscentričnosti njegove glasbe in delovanja označili za "gimnopedista", še preden je napisal klavirski cikel Gymnopedies (po grški besedi Gymnopaedia, ki je označevala vsakoletno praznovanje v starogrški Šparti, med katerim so goli mladeniči prikazovali atletske spretnosti. Pozneje pa si je Satie pridobil vzdevek "fonometrik" (nekdo, ki meri zvoke).
Wilhelm Friedemann Bach je bil najstarejši in po splošnem mnenju tudi najbolj nadarjeni sin Johanna Sebastiana Bacha. Že zgodaj se je uveljavil kot izreden čembalist, organist in improvizator. V sedemdesetih letih osemnajstega stoletja so zapisali, da se pod njegovimi prsti združuje vse, kar zbuja čustva: nove domislice, presenetljive modulacije in disonančni postopi, energija in prefinjenost. V duše poslušalcev je znal vnesti tako veselje kakor bolečino. A njegove skladbe poleg nenadnih kontrastov v novejšem slogu vsebujejo dovolj tradicionalnih elementov, da so jih nekateri sodobniki občutili kot staromodne in preveč zapletene. V njih najdemo tako preproste melodije kakor kontrapunktske pasaže, in prav ta očarljiva mešanica je pomembna za njegov osebni slog z ekspresivnimi skoki in presenečenji.
Neveljaven email naslov