Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Erik Satie je bil enfant terrible francoske in evropske glasbe ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Kot štiri leta mlajši Debussyjev sodobnik se je rodil 17. maja 1866 in je bil na svoji razgibani ustvarjalni poti ena vodilnih osebnosti pariške umetniške avantgarde ter predhodnik poznejših glasbenih tokov minimalizma, repetitivne glasbe in gledališča absurda. Satija so zaradi ekscentričnosti njegove glasbe in delovanja označili za "gimnopedista", še preden je napisal klavirski cikel Gymnopedies (po grški besedi Gymnopaedia, ki je označevala vsakoletno praznovanje v starogrški Šparti, med katerim so goli mladeniči prikazovali atletske spretnosti. Pozneje pa si je Satie pridobil vzdevek "fonometrik" (nekdo, ki meri zvoke).
21 epizod
Oddaja zaznamuje jutra na Programu Ars. Vsak teden je v znamenju enega izmed svetovno znanih ustvarjalcev. Izbor skladateljev pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa.
Erik Satie je bil enfant terrible francoske in evropske glasbe ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Kot štiri leta mlajši Debussyjev sodobnik se je rodil 17. maja 1866 in je bil na svoji razgibani ustvarjalni poti ena vodilnih osebnosti pariške umetniške avantgarde ter predhodnik poznejših glasbenih tokov minimalizma, repetitivne glasbe in gledališča absurda. Satija so zaradi ekscentričnosti njegove glasbe in delovanja označili za "gimnopedista", še preden je napisal klavirski cikel Gymnopedies (po grški besedi Gymnopaedia, ki je označevala vsakoletno praznovanje v starogrški Šparti, med katerim so goli mladeniči prikazovali atletske spretnosti. Pozneje pa si je Satie pridobil vzdevek "fonometrik" (nekdo, ki meri zvoke).
Wilhelm Friedemann Bach je bil najstarejši in po splošnem mnenju tudi najbolj nadarjeni sin Johanna Sebastiana Bacha. Že zgodaj se je uveljavil kot izreden čembalist, organist in improvizator. V sedemdesetih letih osemnajstega stoletja so zapisali, da se pod njegovimi prsti združuje vse, kar zbuja čustva: nove domislice, presenetljive modulacije in disonančni postopi, energija in prefinjenost. V duše poslušalcev je znal vnesti tako veselje kakor bolečino. A njegove skladbe poleg nenadnih kontrastov v novejšem slogu vsebujejo dovolj tradicionalnih elementov, da so jih nekateri sodobniki občutili kot staromodne in preveč zapletene. V njih najdemo tako preproste melodije kakor kontrapunktske pasaže, in prav ta očarljiva mešanica je pomembna za njegov osebni slog z ekspresivnimi skoki in presenečenji.
Wilhelm Friedemann Bach je bil najstarejši in po splošnem mnenju najbolj nadarjeni sin Johanna Sebastiana Bacha. Za življenja je slovel kot izreden improvizator, skladatelj in največji orgelski virtuoz v Nemčiji, a je imel zaradi spreminjajočih se socialnih razmer vseskozi težave pri zaposlitvi. Ker je bil manj pripravljen pisati glasbo po novi modi kot večina mlajših sodobnikov, je umrl v revščini.
Wilhelm Friedemann Bach je bil najstarejši in po splošnem mnenju najbolj nadarjeni sin Johanna Sebastiana Bacha. Za življenja je slovel kot izreden improvizator, skladatelj in največji orgelski virtuoz v Nemčiji, a je imel zaradi spreminjajočih se socialnih razmer ves čas težave pri zaposlitvi. Drugače kakor večina mlajših sodobnikov je bil manj pripravljen komponirati všečno glasbo po novi modi in je umrl v revščini.
Wilhelm Friedemann Bach je bil najstarejši in po splošnem mnenju najbolj nadarjeni sin Johanna Sebastiana Bacha. Za življenja je slovel kot izreden improvizator, skladatelj in največji orgelski virtuoz v Nemčiji, a je imel zaradi spreminjajočih se socialnih razmer ves čas težave pri zaposlitvi. Drugače kakor večina mlajših sodobnikov je bil manj pripravljen komponirati všečno glasbo po novi modi, in je umrl v revščini.
Wilhelm Friedemann Bach je bil najstarejši in po splošnem mnenju najbolj nadarjen sin Johanna Sebastiana Bacha. Za življenja je slovel kot izreden improvizator, skladatelj in največji orgelski virtuoz v Nemčiji, a je imel zaradi spreminjajočih se socialnih razmer vseskozi težave pri zaposlitvi. Drugače kakor večina mlajših sodobnikov je bil manj pripravljen komponirati všečno glasbo po novi modi in je umrl v revščini.
Glasba Cécile Chaminade je zelo spevna, globoko občutena in dostopna širšemu občinstvu, v harmonskem pogledu delno kromatična, izrazno polnozvočna in elegantna, slogovno pa sledi pridobitvam poznoromantične francoske glasbe.
Ta teden posvečamo cikel oddaj francoski skladateljici in pianistki Cécile Chaminade, ki je ustvarjala v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. Kor virtuozna in inventivna pianistka je bila ena prvih glasbenic, ki so že v začetku 20. stoletja klavirske skladbe tudi snemale.
Najznačilnejše klavirske skladbe Cécile Chaminade: od skladb za otroke do razpoloženjskih miniatur, od simfoničnih etud do Sonate za klavir v c-molu, op. 21 v izvedbi pianistov Petra Jacobsa, Bengta Forsberga in Petra Jablonskega.
Izvirni zgodovinski posnetki klavirskih skladb Cécile Chaminade v avtoričini izvedbi: posnetki na glasbenih zvitkih iz 20. let 20. stoletja in fonografski posnetek iz leta 1901; najizrazitejši samospevi o ljubezni in naravi z mezzosopranistko Anne Sofie von Otter in pianistom Bengtom Forsbergom.
Cécile Chaminade se je rodila 8. avgusta 1957 v Parizu, ustvarjala je v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja, poleg skladanja je bila tudi izjemna pianistka in med prvimi, ki so v začetku 20. stoletja klavirske skladbe tudi snemali.
Glasbeno zgodovinopisje Zoltána Kodálya uvršča v veliko trojico madžarskih skladateljev prejšnjega stoletja, skupaj z Bélo Bartókom, s katerim sta ga vezali tako pristno prijateljstvo kot generacijsko vrstništvo, ter pet let starejšim Ernöjem Dohnányijem, ki je ob pomoči svojega položaja v madžarski mednarodni glasbeni kulturi prvima dvema vseskozi pomagal k uveljavitvi njunega dela.
Glasbeno zgodovinopisje Zoltána Kodálya uvršča v veliko trojico madžarskih skladateljev prejšnjega stoletja, skupaj z Bélo Bartókom, s katerim sta ga vezali tako pristno prijateljstvo kot generacijsko vrstništvo, ter pet let starejšim Ernöjem Dohnányijem, ki je ob pomoči svojega položaja v madžarski mednarodni glasbeni kulturi prvima dvema vseskozi pomagal k uveljavitvi njunega dela.
Glasbeno zgodovinopisje Zoltána Kodálya uvršča v veliko trojico madžarskih skladateljev prejšnjega stoletja, skupaj z Bélo Bartókom, s katerim sta ga vezali tako pristno prijateljstvo kot generacijsko vrstništvo, ter pet let starejšim Ernöjem Dohnányijem, ki je ob pomoči svojega položaja v madžarski mednarodni glasbeni kulturi prvima dvema vseskozi pomagal k uveljavitvi njunega dela.
Glasbeno zgodovinopisje Zoltána Kodályja uvršča v veliko trojico madžarskih skladateljev prejšnjega stoletja, skupaj z Bélo Bartókom, s katerim sta ga vezali tako pristno prijateljstvo kot generacijsko vrstništvo, ter pet let starejšim Ernöjem Dohnányijem, ki je ob pomoči svojega položaja v madžarski mednarodni glasbeni kulturi prvima dvema ves čas pomagal pri uveljavitvi njunega dela.
Glasbeno zgodovinopisje Zoltána Kodályja uvršča v veliko trojico madžarskih skladateljev prejšnjega stoletja, skupaj z Bélo Bartókom, s katerim sta ga vezali tako pristno prijateljstvo kot generacijsko vrstništvo, ter pet let starejšim Ernöjem Dohnányijem, ki je ob pomoči svojega položaja v madžarski mednarodni glasbeni kulturi prvima dvema ves čas pomagal k uveljavitvi njunega dela.
Leta 1713 se je Bachov weimarski delodajalec, mladi vojvoda Johann Ernst, vrnil s študija v Utrechtu ter s seboj prinesel veliko nove glasbe. Med skladbami je bilo veliko Vivaldijevih koncertov in ti so na Bacha naredili takšen vtis, da jih je kar deset priredil za orgle ali čembalo. Po tej izkušnji je občutno spremenil svoj pristop h komponiranju in danes velja prepričanje, da je bil stik z glasbo sedem let starejšega Antonia Vivaldija ena največjih prelomnic v Bachovem življenju.
Predvajamo Bachove triosonate. Ta glasbena oblika je skozi sedemnajsto stoletje postajala vedno pomembnejša in se ob koncu stoletja uveljavila kot absolutni ideal v komorni glasbi, podobno kakor pozneje godalni kvartet.
Na basso continuo ali generalni bas danes pogosto gledamo kot na nekakšno spremljavo, v obdobju baroka pa je veljal za osnovo kompozicije, saj je vseboval harmonsko zasnovo celotne skladbe. Izpod Bachovega peresa se je ohranilo nenavadno malo takih del. Pravzaprav jih je vse manj, saj se je v dvajsetem stoletju izkazalo, da so mu več skladb pripisovali po pomoti in da gre za dela drugih skladateljev. Za povsem avtentični tako danes veljata le dve sonati za flavto in dve za violino.
Predvajamo Bachove triosonate. Ta glasbena oblika je skozi sedemnajsto stoletje postajala vse pomembnejša in se na prelomu stoletja uveljavila kot absolutni ideal v komorni glasbi, podobno kot pozneje godalni kvartet. Nadvse preseneča, da je Bach zapustil tako malo del v običajni triosonatni zasedbi z dvema melodičnima instrumentoma in bassom continuom. Poleg tega niti ena skladba ni namenjena značilni kombinaciji dveh violin in continua. Bach je tri glasove namesto tega pogosto namenil le dvema izvajalcema. Melodični instrument, kot je violina, flavta ali viola da gamba, je izvajal enega izmed zgornjih glasov, desna roka čembalista je prevzela drugi glas, leva pa je izvajala basovsko linijo.
Neveljaven email naslov