Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Velikan pod Gorjanci-zgodba o IMV

24.01.2016


Zgodba o velikanu pod Gorjanci, nekdanji Industriji motornih vozil IMV Novo mesto, je zagotovo ena najbolj odmevnih in prepoznavnih, saj kaže vso zagnanost, pogum in odločnost ljudi, da bi presegli uradno zapovedane okvire. Te je Dolenjski namenila tedanja oblast, ki je ocenila, naj ti kraji še naprej pridelujejo predvsem cviček, kranjske klobase in zelje. Toda zgodilo se je nekaj povsem drugega. Namesto izrazite usmerjenosti v kmetijstvo je tu nastala avtomobilska industrija, ki sodi v sam vrh svetovne avtomobilske industrije, saj je Revoz poleg Adrie Mobil, TPV in drugih eden izmed naslednikov nekdanjega IMV. O tej neverjetni zgodbi o razvoju od lesenih kladiv do robotizirane proizvodnje  govorijo sogovorniki v oddaji Sledi časa.

Pogled iz zraka na kompleks tovarn IMV, Novo mesto,1993. To je bil v praksi dosledno uresničen načrt Jurija Levičnika.

foto: Klub prijateljev IMV.

»Dolenjska  naj bo rezervat za klobase, kislo zelje in medvede ….« so odločili povojni oblastniki in že tako nerazvito južno Slovenijo od Save do kočevskih gozdov, od Kolpe do višnjegorskih hribov, prepustili podeželskemu životarjenju.

Na začetku, leta 1957/58, so izdelovali tudi sadjarske škarje in drugo kmetijsko orodje.

foto: Klub prijateljev IMV.

Tako je leta 2009 v uvodnem poglavju v knjigi: Povest o velikanu pod Gorjanci, zapisal Marjan Ivan Moškon. Toda kljub tem, za današnji čas, zelo nenavadnim načrtom se je vse skupaj odvilo povsem drugače. Po zaslugi  izjemne volje, drznih zamisli in poguma  Podgurcev  so začeli nastajati temelji avtomobilske industrije, bolj znane pod imenom IMV– Industrija motornih vozil Novo mesto.

Začetek gradnje nove karosernice, 1958.

foto: Klub prijateljev IMV.

Začetki

Začetek silovitega razvoja IMV sega v sredino prejšnjega stoletja, ko je Franjo Bulc pripeljal v Novo mesto dostavni in osebni avtomobil znamke DKW. Montaža teh vozil je potekala v delavnici Agroservis, ki so jo takrat na začetku imenovali "šraufnciger proizvodnja".

V IMV so začeli avtomobilsko pot z avtomobilom DKW, osebnim in dostavnim vozilom.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

 

Po DKW so začeli izdelovati avtomobile Austin, kooperacija z BLMC.

foto: Klub prijateljev IMV.

Zgodba o  nekdanjem IMV-ju - še zdaleč ni končana. Del je resda  postal dediščina, saj živi v spominih, izročilu, v muzejski zbirki in v  arhivih.  Toda drugi zelo pomembni del nadaljujejo njegovi nasledniki v Revozu, v Adria Mobil, TPV in drugih podjetjih.

 

Javna bencinska črpalka v Žabji vasi, kjer se je vse začelo; Agroservis, Motomontaža, IMV

foto: Klub prijateljev IMV.

 

 

Ob bencinski črpalki je kmalu nastala nova stavba Agroservisa.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

Dolenjski velikan IMV– industrija motornih vozil – iz Novega mesta je brez dvoma eden najpomembnejših stebrov slovenske avtomobilske industrije in našega gospodarstva v celoti. Ta zgodba je odličen primer dojemljivosti in učljivosti ljudi, ki so v tovarno prišli iz svojih kmetij in so poznali in obvladali le delo s kmetijskimi stroji.

Poobdelava surove karoserije-"romantičen prizor" iz leta 1961. "Štokrle" so bile inovacija delavcev.

foto: Klub prijateljev IMV.

Jurij Levičnik

Med najzaslužnejšimi posamezniki, ki so IMV drzno utirali pot, so poleg številnih drugih; Franjo Bulc, Martin Sever in predvsem Jurij Levičnik. Ta je bil  podpolkovnik Jugoslovanske ljudske armade in je tudi predaval na vojaški akademiji v Beogradu, leta 1955 pa so ga imenovali za direktorja IMV. Levičnik je bil izjemen vizionar, predan svojemu delu in špartansko skromen. Od svojih najožjih sodelavcev, in tudi vseh ostalih pa je zahteval takorekoč popolno predanost. Pogosto se je namreč zgodilo, da ko je pozno zvečer prišel iz Beograda, kjer je bil na različnih sestankih, je tudi če je bila še tako pozna, sklical kolegij. Eden od njegovih sodelavcev se spominja, da se je ena takih sej kolegija začela ob dveh zjutraj in je trajal do šestih, in nato so udeleženci šli kar na delo, edino Levičnik se je odpravil domov na krajši počitek in se  že kmalu pojavil v tovarni.  Njegove zamisli so zagnano in trmasto uresničevali številni zaposleni. Dosegli so uspeh. Od lesenih kladiv so v desetletjih razvoja prešli na robotizirano proizvodnjo in postali najboljši.

Jurij Levičnik. Dolenjski biografski leksikon . Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto

foto: Knjižnica Mirana Jarca

Ko je leta 1955  prevzel vodenje izdelovanja avtomobilov Jurij Levičnik, je bila njegova vizija takrat: »Vsakemu Podgurcu svoj kos kruha,« in proizvodnja 250 vozil na leto.  Že po treh letih  pa so pod vodstvom inženirja Martina Severja  razvili svoj lastni dostavni avtomobil. Na začetku je tehnologija temeljila na lesenih kladivih, lesenih modelih in vpenjačih. Delo je potekalo tako v mizarski delavnici kot v drugih delih tovarne.

Začetna "tehnologija" izdelava čelne stena kombija IMV 1000. Po lesenih kladivih, na lrsenem modelu je sledila "fina" obdelava v režiji brusilcev, 1961.

foto: Klub prijateljev IMV.

Razvoj

Hiter razvoj je zahteval nenehno vlaganje sredstev v razširitev proizvodnih hal, s tem so pridobili prepotreben prostor za uvajanje novih tehnologij.

Mamutski temelji stiskalnic v izgradnji, 1974.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

Izdelovali so celo paleto dostavnih in namenskih vozil za potrebe vojske, sanitete, milice in drugih. Za uvoz pa so seveda potrebovali devize, pove  Božo Kočevar, ki je bil na različnih vodstvenih mestih  v IMV od leta 1965 do 1998.

Zaradi pomanjkanja deviz so tako vozila izvažali na Dansko, Češko, v Avstrijo, ob tem pa so uvedli tudi proizvodnjo avtomobilskih prikolic. Kočevar pove, da je bila tudi tehnologija izdelave prikolic  zelo preprosta, šlo je predvsem za lesno proizvodnjo,  lesene stene, vrata so delali tako, da so ogrodje pritrdili na podvozje, ga zunaj obdali s pločevino, znotraj pa so dali stiropor in vezane plošče. Danes je izdelava teh delov polavtomatska in je osnovi sendvič tehnologija. Tako so prikolice Opatija Adria, od 305 do 900 cm do raznih izvedb izvažali najprej na Švedsko, Dansko, Belgijo, Nemčijo, Francijo, Anglijo, danes pa spet po celem svetu.

 

Od sredine 70-let neločljiva programska in poslovna dejavnost, paradni konj IMV na evropskih trgih. Program počitniških prikolic, linja v stari tovarni.

foto: Klub prijateljev IMV.

Devize so uporabili za uvoz agregatov, za dostavna vozila in za osebna vozila. Osebne avtomobile so do 1972,  sestavljali in montirali. To so bila vozila: DKW in Austin Moris. Leta 1973 pa so začeli izdelovati vozila Renault R4 to so znane Katrce, potem R12, R16, R18,R5 in jih tudi izvažali najprej v Francijo, nato pa po celi Evropi. Gradili so tudi sodobne proizvodne hale, lakirnice, opremo za avtomatizacijo, tekoče trakove. To pa je bila rdeča nit za uresničitev vizije  razvoja, da bi  letno izdelali 250.000 vozil.

Montaža IMV 1000 v hali bivšega Agroservisa, 1960.

foto: Klub prijateljev IMV.

Sestavni del razvoja IMV je bilo uvajanje sodobnih načinov obdelave najrazličnejših materialov, ki so jih uporabljali v proizvodnji.

Pogled na "impresivno" linijo težkih stiskalnic, tedaj(1979) največjih na Balkanu.

foto: Klub prijateljev IMV.

Reorganizacija

Do leta 1980 je proizvodnja v IMV naraščala, nato pa se je zgodil zlom, saj se je v tedanji skupni državi pojavila velika finančna kriza.

Proizvodnja dostavnih vozila se je končala s prototipom  najsodobnejšega terenskega vozila za vojaške namene, ki jih nato niso proizvajali saj je takrat Jugoslavija in JLA razpadla. Proizvodnja osebnih vozil in prikolic je v tem času stagnirala, leta 1988 se je IMV  reorganiziral v delniške družbe Revoz, Adria Mobil, TPV in druga podjetja po Dolenjski in drugod. Revoz proizvaja vozila Renault z najsodobnejšo lasersko tehnologijo, robotizacijo, avtomatizacijo, v količinah, ki se približujejo viziji 250.000 vozil letno, to so vozila; od R5, Clio, Clio 2, Clio 3, Twingo in sedaj tudi Smart.

Adria Mobil je zgradila sodobne proizvodne prostore in uvedla najsodobnejše tehnologije, avtomatizacijo, delno robotizacijo za prikolice, avtodome, vane in proizvodnjo mobilnih hišk v Kanižarici pri Črnomlju. To podjetje spada po kakovosti med najboljše proizvajalce v Evropi. Vse proizvode prodaja po Evropi, Aziji, Ameriki in tehnologijo izvažajo tudi na Kitajsko.

Pogled iz zraka na tovarno avtomobilov IMV.

foto: Klub prijateljev IMV.

TPV je prevzel proizvodnjo vseh ostalih izdelkov in proizvodne prostore. Uspešno proizvajajo v Novem mestu, Suhorju, Veliki Loki, Brežicah, Ptuju in Kragujevcu. Izdelujejo pa sklope za avtomobile, svoje izdelke pa tržijo po celem svetu.  Tako omenjene sklope najdemo v avtomobilih znanih znamk;  Renault, Audi, BMW, Fiat, DAF, Land rover, Kia, Man, Mercedes, Mini,  Smart, Toyota, Volvo, VW in drugi. Poleg tega prodaja nova in rabljena vozila in tržijo tovorne prikolice.

Oktobra 1989 so izdelali prvo IMV "petko".

foto: Klub prijateljev IMV.

Izobraževanje

V IMV so skrbeli za izobraževanje vseh, od proizvodnih do vodstvenih delavcev, tako so se zavzemali za odpiranje oddelkov poklicnih, srednjih, višjih in visokih  šol v Novem mestu in drugje. Po letu 1980 so na pobudo vodilnih delavcev IMV ustanovili nov izobraževalni center.

Tu je bilo izobraževanje za delavce posebej, za vodstvo posebej, prodajo in vse ostale službe posebej, šlo pa je za uvajanje celovite kakovosti v proizvodnjo.  Da so bili pri tem uspešni jim še danes priznavajo tudi partnerji današnjih podjetij, ki so nastal po IMV.

Tone Šepec je prišel v IMV leta 1961 kot mlad tehnik in se zaposlil v servisni službi, potem je postal predstojnik te službe, pozneje je vodil prodajo končnih izdelkov, rezervnih delov, ekonomsko propagando. To je pomenilo, da je skrbel tudi za trgovske in druge partnerje IMV, da je skrbel za pogostitev domačih in tujih politikov in drugih pomembnežev. Skrbel pa je tudi za pripravo novinarskih konferenc, za stike z novinarji.  Kot pove so v servisni službi, kjer je začel svojo delovno pot, vse skupaj začeli zelo skromno.

Stota karoserija lastnega vozila IMV 1000, 1961.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

Kakor koli obračamo, v domovini in tudi drugje so bili nekako zavistni, ker se je IMV tako smelo razvijal, saj je veljalo, naj Dolenjci pridelujejo cviček in kranjske klobase, doda Tone Šepec.

 

Vse skupaj je bilo , za današnje razmere, zelo majhno. Imeli so težav pri pridobivanju trgovcev, ki so jih želeli pritegniti za sodelovanje z IMV.  Ker to ni bilo preveč uspešno, so oblikovali lastno prodajno servisno organizacijo, ki je imela najprej 25 izpostav v nekdanjih republiških centrih,  nato tudi v drugih večjih mestih, po republikah nekdanje skupne države.  Opremili so tudi 52 pogodbenih servisnih delavnic za vzdrževanje njihovih vozil in prikolic. Teh so naredili od 20 do 27.000,  90% so jih izvozili. Zaradi tega je IMV imel 240 prodajnih mest za prikolice. Sodelovali so na različnih specializiranih in drugih sejmih po Evropi. Vsako leto so v Novo mesto pripeljali tudi  za eno letalo trgovcev iz vseh držav. Na domače trgu so bili bolj skromni sodelovali so le na nekaterih sejmi. Ob tem so izšolali 15 vodilnih mehanikov in jim dali vozila,  s katerimi so nato  "iskali" pokvarjena vozila na terenu. Njim in servisom so dali potrebno literaturo in posebna orodja, ki so jih izdelovali v IMV sami.

Zamere?

Kljub vsemu so bil na IMV v tedanji skupni državi nekako "ljubosumni", še posebej se je to napetost čutilo, ko je, kot so ljudje rekli,  IMV prevzel ljubljanskemu Litostroju izdelavo vozil Renault. Kot pravijo takratni IMV-jevci, to ni bila neka črna pika za njihovo tovarno, čeprav, pa je res, da IMV ni imel tako velike republiške politične  podpore, kot recimo njihova "konkurenca" kragujevška Crvena zastava.  Tu je šlo za  svojevrstno konkurenca. Crvena zastava je bila tedaj paradni konj skupne države Jugoslavije. Tone Šepec  pove, da: na IMV sicer odkrito niso bili ljubosumni, saj so ga večkrat dajali za zgled. Ljudje so cenili, da imajo službo, zato so veliko žrtvovali, tudi 12 urni delovnik ali izmene ni bil problem. Zavzemali so se za to, da so bili soliden partner in dobavitelj. Odnos s Crveno zastavo je temeljil na posebni konkurenčnosti, IMV ni imel posebne republiške podpore za razliko od CZ. Ta je vplivala tudi na sprejem državne zakonodaje in IMV se je temu moral prilagajati.

V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja so začeli izdelovati vozila Renault, prve so bile R4-Katrce.

foto: Klub prijateljev IMV.

Nekoč

Dragica Ferbežar je bila leta 1975 štipendistka IMV. Štipendijo ni bilo težko dobiti, ta je bila  tako dobra, da je lahko z njo plačala sobo v Ljubljani. Tudi med počitnicami je Dragica Ferbežar delal v IMV. Takrat so tovarno neprestano dograjevali, povsod so brneli gradbeni stroji.  Delo v pisarni, nikakor ni bilo priviligirano, vse je bilo zelo skromno. Pisarniški delavci so si pogosto delili delovno mizo, omare in drugo opremo.  Dragica se je  zaposlila v kadrovski službi. Takrat so veliko zaposlovali, ker ljudi ni bilo dovolj, so jih iskali v sosednji Hrvaški. Strokovne delavce pa so preko razpisov iskali po celotni državi, ker plače niso izstopale, so bila stanovanja tista s katerimi so dobili dober strokoven kader. Ko je prišla med počitnicami na delo v tovarno je bilo vse skupaj eno samo veliko mravljišče, povsod se je gradilo.

Gradnja vzhodnega dela tovarne avtomobilov. Glavna zemeljska dela so opravili z lastno gradbeno mehanizacijo IMV, 1973.

foto: Klub prijateljev IMV.

Dragica Ferbežar še doda, da  je kljub  nenehnim gradbenim delom, proizvodnja nemoteno tekla. V tovarno pa so vsa dan vozili delavce iz različnih krajev.

Prizor iz "IMV avtobusne postaje". Kakih 40 avtobusov je vozilo delavce v tovarno. 1980.

foto: Klub prijateljev IMV.

Kot se spominja  je IMV veliko vlagal tudi v razvoj širšega okolje. Na njihovo pobudo in ob denarni pomoči so ustanovili  športno društvo, kulturno društvo, pevski zbor, potujočo knjižnico. Veliko pozornost so namenili tudi skupnim druženjem delavcev, na primer na Gorjancih. Počitnikovanje, je bila zgodba o uspehu, z avtobusi in nato osebnimi avtomobili so počitnikovali na morju,  recimo v Pakoštanih, imeli so tudi svoje lastne kapacitete. Plačilni dan je bil 15. v mesecu, plačo so dobivali"na roke", v gotovini. Bile so redne, in čeprav niso bile najvišje, so bile za tisti čas in takratne razmere, ko so se mnogi zaposleni ukvarjali tudi s kmetovanjem,  zelo dobrodošle in zadostne.

Dragica Ferbežar, dobitnica priznanja Zdkds.

foto: Dragica Ferbežar-osebni arhiv.

 

Franc Štupar je začel svojo delovno pot leta 1974 v takratnem IMV, to je bila takrat velikanska tovarna, se spominja Štupar. Tehnologija  je bila preprosta, vse se je delalo vozičkih, veliko je bilo fizičnega napora, saj je bilo treba vse dvigovati, prenašati in podobno. Zato je imel pogosto ob koncu "šihta" kar nekaj  modric na ramenih.Vse se je delalo ročno, z izvijači. Sam je najprej  cele dneve opravljal preprosta dela, in nato, ko je njegovo delo ocenil in opazil mojster, je prevzemal bolj odgovorna dela.  Nato je doštudiral in se preusmeril na segment prikolic, kjer se je posvečal kakovosti, in to je dalo rezultate.

Sonja Gole in Franc Štupar.

foto: Andrej Matič

 

Simo Gogič je začel  delati v IMV leta 1968 v servisni službi, kjer je reševal reklamacije, potem se je preusmeril v program servisne opreme za servisne delavnice. Pozneje je opravljal tudi druge funkcije. Splošno znano je bilo, da so imel v IMV zelo skromne pisarne, že sam Levičnik je živel zelo špartansko in namesto, da bi denar porabljali za pisarniško opremo so ga raje vlagali v proizvodnjo. Sam je nekaj časa sedel na predalu, nato je dobil svoj stol, s šefom sta bila pri skupni mizi, šele kasneje, ko je eden od sodelavcev odpotoval je dobil svojo mizo.  Takrat so vsi delali  pod geslom, vse za podjetje, za boljši jutri.

 

Klub prijateljev IMV

Franc Štupar je tudi predsednik Kluba prijateljev IMV. Ta je nastal leta 2002, ko so se upokojeni delavci  srečevali ob kavici in obujali spomine na dolenjskega velikana IMV, potem pa se odločili, da bodo ohranili industrijsko kulturno dediščino svojega podjetja.

Železniška postaja IMV, v polnem zagonu, 1988.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

Program Kluba prijateljev IMV je bil, in je še vedno, obsežen, letno so naredili načrt dela, po izdaji knjige o IMV so njihovo delo prepoznali tudi drugje. Nato so njihovi člani hodili po arhivih vse naokrog, spraševali nekdanje zaposlene in iskali vse mogoče podatke. Tako je nastal film o IMV in o Juriju Levičniku. Sedaj imajo tudi lastno muzejsko zbirko, kjer je 40 njihovih izdelkov, avtomobilov itd.

Zbirka vozil IMV, ki so jo postavili člani Kluba prijateljev IMV.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

V zbirki so dostavna, osebna in namenska vozila.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

Dediščina IMV

Simo Gogič je med drugimi najbolj  zaslužen za to, da so zbrali  bogato dokumentarno zbirko o IMV. Zbiral je dokumentacijo o podjetju, saj so bili ti podatki zelo razpršeni. Vse se je pospešilo z nastankom Kluba prijateljev IMV, kjer je 400 članov, 250 aktivnih, začrtali so si izdajo knjige, in začeli iskati gradivo. Tega so obdelali tako, da ga lahko uporabljajo raziskovalci in drugi tudi v prihodnosti. Vse so popisali, oštevilčili in dali v poseben arhiv, nato je bilo tega preveč, zato so iskali nove rešitve. Roko jim je ponudil Dolenjski muzej, ki je ta bogati arhiv prevzel,  in s tem odprl možnost dostopa do podatkov tudi za vse druge.

Ob prenosu arhivskega gradiva IMV v Dolenjski muzej. Od leve proti desni: Franc Štupar, Božo Kočevar, Simo Gogić.

foto: Igor Vidmar.

Matej Rifelj, kustos zgodovinar iz Dolenjskega muzeja, je oktobra 2015  prevzel obsežno zbirko Kluba prijateljev IMV.

Matej Rifelj, kustos zgodovinar iz Dolenjskega muzeja.

foto: Igor Vidmar.

Zbirka vsebuje obsežno gradivo, pove Matej Rifelj, posebej so zanimive fotografije, osebni arhiv Jurija Levičnika, vse številke tovarniškega glasila in drugo. To je Dolenjski muzej prevzel zato, da gradivo ohranijo in digitalizirajo in tako omogočijo dostop javnosti. Kakovost zbranega gradiva je bila zelo dobra. Upa, da se bo kaj takšnega našlo tudi v drugih primerih, IMV je za enkrat svetla izjema. Tak arhiv je zelo pomembne za zgodovine na samo dolenjske ampak tudi slovenske tehniške dediščine.

Dolenjski muzej.

foto: Arhiv. Dolenjski muzej.

Epilog?

In kaj je pomenilo biti IMV-jevec, Dragica Ferbežar pove, da ji je podjetje z zaposlenimi predstavljajo pravzaprav drugo družino.

Pomena IMV se takrat ni zavedala, čeprav dela še danes v enem od naslednikov tega dolenjskega velika, čuti  ta nekdanji IMV še vedno kot neko širšo družino.

Zgodbe o uspehu IMV ne bi bilo brez odrekanja. Zaradi številnih sestankov, ki so trajali dolgo v noč ali celo v naslednji dan, zaradi službenih potovanj, delovnih akcij in delovnika, ki je presegal osem ur, so  številne družine leta in leta ostajale brez enega ali več družinskih članov.


Sledi časa

905 epizod


Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Velikan pod Gorjanci-zgodba o IMV

24.01.2016


Zgodba o velikanu pod Gorjanci, nekdanji Industriji motornih vozil IMV Novo mesto, je zagotovo ena najbolj odmevnih in prepoznavnih, saj kaže vso zagnanost, pogum in odločnost ljudi, da bi presegli uradno zapovedane okvire. Te je Dolenjski namenila tedanja oblast, ki je ocenila, naj ti kraji še naprej pridelujejo predvsem cviček, kranjske klobase in zelje. Toda zgodilo se je nekaj povsem drugega. Namesto izrazite usmerjenosti v kmetijstvo je tu nastala avtomobilska industrija, ki sodi v sam vrh svetovne avtomobilske industrije, saj je Revoz poleg Adrie Mobil, TPV in drugih eden izmed naslednikov nekdanjega IMV. O tej neverjetni zgodbi o razvoju od lesenih kladiv do robotizirane proizvodnje  govorijo sogovorniki v oddaji Sledi časa.

Pogled iz zraka na kompleks tovarn IMV, Novo mesto,1993. To je bil v praksi dosledno uresničen načrt Jurija Levičnika.

foto: Klub prijateljev IMV.

»Dolenjska  naj bo rezervat za klobase, kislo zelje in medvede ….« so odločili povojni oblastniki in že tako nerazvito južno Slovenijo od Save do kočevskih gozdov, od Kolpe do višnjegorskih hribov, prepustili podeželskemu životarjenju.

Na začetku, leta 1957/58, so izdelovali tudi sadjarske škarje in drugo kmetijsko orodje.

foto: Klub prijateljev IMV.

Tako je leta 2009 v uvodnem poglavju v knjigi: Povest o velikanu pod Gorjanci, zapisal Marjan Ivan Moškon. Toda kljub tem, za današnji čas, zelo nenavadnim načrtom se je vse skupaj odvilo povsem drugače. Po zaslugi  izjemne volje, drznih zamisli in poguma  Podgurcev  so začeli nastajati temelji avtomobilske industrije, bolj znane pod imenom IMV– Industrija motornih vozil Novo mesto.

Začetek gradnje nove karosernice, 1958.

foto: Klub prijateljev IMV.

Začetki

Začetek silovitega razvoja IMV sega v sredino prejšnjega stoletja, ko je Franjo Bulc pripeljal v Novo mesto dostavni in osebni avtomobil znamke DKW. Montaža teh vozil je potekala v delavnici Agroservis, ki so jo takrat na začetku imenovali "šraufnciger proizvodnja".

V IMV so začeli avtomobilsko pot z avtomobilom DKW, osebnim in dostavnim vozilom.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

 

Po DKW so začeli izdelovati avtomobile Austin, kooperacija z BLMC.

foto: Klub prijateljev IMV.

Zgodba o  nekdanjem IMV-ju - še zdaleč ni končana. Del je resda  postal dediščina, saj živi v spominih, izročilu, v muzejski zbirki in v  arhivih.  Toda drugi zelo pomembni del nadaljujejo njegovi nasledniki v Revozu, v Adria Mobil, TPV in drugih podjetjih.

 

Javna bencinska črpalka v Žabji vasi, kjer se je vse začelo; Agroservis, Motomontaža, IMV

foto: Klub prijateljev IMV.

 

 

Ob bencinski črpalki je kmalu nastala nova stavba Agroservisa.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

Dolenjski velikan IMV– industrija motornih vozil – iz Novega mesta je brez dvoma eden najpomembnejših stebrov slovenske avtomobilske industrije in našega gospodarstva v celoti. Ta zgodba je odličen primer dojemljivosti in učljivosti ljudi, ki so v tovarno prišli iz svojih kmetij in so poznali in obvladali le delo s kmetijskimi stroji.

Poobdelava surove karoserije-"romantičen prizor" iz leta 1961. "Štokrle" so bile inovacija delavcev.

foto: Klub prijateljev IMV.

Jurij Levičnik

Med najzaslužnejšimi posamezniki, ki so IMV drzno utirali pot, so poleg številnih drugih; Franjo Bulc, Martin Sever in predvsem Jurij Levičnik. Ta je bil  podpolkovnik Jugoslovanske ljudske armade in je tudi predaval na vojaški akademiji v Beogradu, leta 1955 pa so ga imenovali za direktorja IMV. Levičnik je bil izjemen vizionar, predan svojemu delu in špartansko skromen. Od svojih najožjih sodelavcev, in tudi vseh ostalih pa je zahteval takorekoč popolno predanost. Pogosto se je namreč zgodilo, da ko je pozno zvečer prišel iz Beograda, kjer je bil na različnih sestankih, je tudi če je bila še tako pozna, sklical kolegij. Eden od njegovih sodelavcev se spominja, da se je ena takih sej kolegija začela ob dveh zjutraj in je trajal do šestih, in nato so udeleženci šli kar na delo, edino Levičnik se je odpravil domov na krajši počitek in se  že kmalu pojavil v tovarni.  Njegove zamisli so zagnano in trmasto uresničevali številni zaposleni. Dosegli so uspeh. Od lesenih kladiv so v desetletjih razvoja prešli na robotizirano proizvodnjo in postali najboljši.

Jurij Levičnik. Dolenjski biografski leksikon . Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto

foto: Knjižnica Mirana Jarca

Ko je leta 1955  prevzel vodenje izdelovanja avtomobilov Jurij Levičnik, je bila njegova vizija takrat: »Vsakemu Podgurcu svoj kos kruha,« in proizvodnja 250 vozil na leto.  Že po treh letih  pa so pod vodstvom inženirja Martina Severja  razvili svoj lastni dostavni avtomobil. Na začetku je tehnologija temeljila na lesenih kladivih, lesenih modelih in vpenjačih. Delo je potekalo tako v mizarski delavnici kot v drugih delih tovarne.

Začetna "tehnologija" izdelava čelne stena kombija IMV 1000. Po lesenih kladivih, na lrsenem modelu je sledila "fina" obdelava v režiji brusilcev, 1961.

foto: Klub prijateljev IMV.

Razvoj

Hiter razvoj je zahteval nenehno vlaganje sredstev v razširitev proizvodnih hal, s tem so pridobili prepotreben prostor za uvajanje novih tehnologij.

Mamutski temelji stiskalnic v izgradnji, 1974.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

Izdelovali so celo paleto dostavnih in namenskih vozil za potrebe vojske, sanitete, milice in drugih. Za uvoz pa so seveda potrebovali devize, pove  Božo Kočevar, ki je bil na različnih vodstvenih mestih  v IMV od leta 1965 do 1998.

Zaradi pomanjkanja deviz so tako vozila izvažali na Dansko, Češko, v Avstrijo, ob tem pa so uvedli tudi proizvodnjo avtomobilskih prikolic. Kočevar pove, da je bila tudi tehnologija izdelave prikolic  zelo preprosta, šlo je predvsem za lesno proizvodnjo,  lesene stene, vrata so delali tako, da so ogrodje pritrdili na podvozje, ga zunaj obdali s pločevino, znotraj pa so dali stiropor in vezane plošče. Danes je izdelava teh delov polavtomatska in je osnovi sendvič tehnologija. Tako so prikolice Opatija Adria, od 305 do 900 cm do raznih izvedb izvažali najprej na Švedsko, Dansko, Belgijo, Nemčijo, Francijo, Anglijo, danes pa spet po celem svetu.

 

Od sredine 70-let neločljiva programska in poslovna dejavnost, paradni konj IMV na evropskih trgih. Program počitniških prikolic, linja v stari tovarni.

foto: Klub prijateljev IMV.

Devize so uporabili za uvoz agregatov, za dostavna vozila in za osebna vozila. Osebne avtomobile so do 1972,  sestavljali in montirali. To so bila vozila: DKW in Austin Moris. Leta 1973 pa so začeli izdelovati vozila Renault R4 to so znane Katrce, potem R12, R16, R18,R5 in jih tudi izvažali najprej v Francijo, nato pa po celi Evropi. Gradili so tudi sodobne proizvodne hale, lakirnice, opremo za avtomatizacijo, tekoče trakove. To pa je bila rdeča nit za uresničitev vizije  razvoja, da bi  letno izdelali 250.000 vozil.

Montaža IMV 1000 v hali bivšega Agroservisa, 1960.

foto: Klub prijateljev IMV.

Sestavni del razvoja IMV je bilo uvajanje sodobnih načinov obdelave najrazličnejših materialov, ki so jih uporabljali v proizvodnji.

Pogled na "impresivno" linijo težkih stiskalnic, tedaj(1979) največjih na Balkanu.

foto: Klub prijateljev IMV.

Reorganizacija

Do leta 1980 je proizvodnja v IMV naraščala, nato pa se je zgodil zlom, saj se je v tedanji skupni državi pojavila velika finančna kriza.

Proizvodnja dostavnih vozila se je končala s prototipom  najsodobnejšega terenskega vozila za vojaške namene, ki jih nato niso proizvajali saj je takrat Jugoslavija in JLA razpadla. Proizvodnja osebnih vozil in prikolic je v tem času stagnirala, leta 1988 se je IMV  reorganiziral v delniške družbe Revoz, Adria Mobil, TPV in druga podjetja po Dolenjski in drugod. Revoz proizvaja vozila Renault z najsodobnejšo lasersko tehnologijo, robotizacijo, avtomatizacijo, v količinah, ki se približujejo viziji 250.000 vozil letno, to so vozila; od R5, Clio, Clio 2, Clio 3, Twingo in sedaj tudi Smart.

Adria Mobil je zgradila sodobne proizvodne prostore in uvedla najsodobnejše tehnologije, avtomatizacijo, delno robotizacijo za prikolice, avtodome, vane in proizvodnjo mobilnih hišk v Kanižarici pri Črnomlju. To podjetje spada po kakovosti med najboljše proizvajalce v Evropi. Vse proizvode prodaja po Evropi, Aziji, Ameriki in tehnologijo izvažajo tudi na Kitajsko.

Pogled iz zraka na tovarno avtomobilov IMV.

foto: Klub prijateljev IMV.

TPV je prevzel proizvodnjo vseh ostalih izdelkov in proizvodne prostore. Uspešno proizvajajo v Novem mestu, Suhorju, Veliki Loki, Brežicah, Ptuju in Kragujevcu. Izdelujejo pa sklope za avtomobile, svoje izdelke pa tržijo po celem svetu.  Tako omenjene sklope najdemo v avtomobilih znanih znamk;  Renault, Audi, BMW, Fiat, DAF, Land rover, Kia, Man, Mercedes, Mini,  Smart, Toyota, Volvo, VW in drugi. Poleg tega prodaja nova in rabljena vozila in tržijo tovorne prikolice.

Oktobra 1989 so izdelali prvo IMV "petko".

foto: Klub prijateljev IMV.

Izobraževanje

V IMV so skrbeli za izobraževanje vseh, od proizvodnih do vodstvenih delavcev, tako so se zavzemali za odpiranje oddelkov poklicnih, srednjih, višjih in visokih  šol v Novem mestu in drugje. Po letu 1980 so na pobudo vodilnih delavcev IMV ustanovili nov izobraževalni center.

Tu je bilo izobraževanje za delavce posebej, za vodstvo posebej, prodajo in vse ostale službe posebej, šlo pa je za uvajanje celovite kakovosti v proizvodnjo.  Da so bili pri tem uspešni jim še danes priznavajo tudi partnerji današnjih podjetij, ki so nastal po IMV.

Tone Šepec je prišel v IMV leta 1961 kot mlad tehnik in se zaposlil v servisni službi, potem je postal predstojnik te službe, pozneje je vodil prodajo končnih izdelkov, rezervnih delov, ekonomsko propagando. To je pomenilo, da je skrbel tudi za trgovske in druge partnerje IMV, da je skrbel za pogostitev domačih in tujih politikov in drugih pomembnežev. Skrbel pa je tudi za pripravo novinarskih konferenc, za stike z novinarji.  Kot pove so v servisni službi, kjer je začel svojo delovno pot, vse skupaj začeli zelo skromno.

Stota karoserija lastnega vozila IMV 1000, 1961.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

Kakor koli obračamo, v domovini in tudi drugje so bili nekako zavistni, ker se je IMV tako smelo razvijal, saj je veljalo, naj Dolenjci pridelujejo cviček in kranjske klobase, doda Tone Šepec.

 

Vse skupaj je bilo , za današnje razmere, zelo majhno. Imeli so težav pri pridobivanju trgovcev, ki so jih želeli pritegniti za sodelovanje z IMV.  Ker to ni bilo preveč uspešno, so oblikovali lastno prodajno servisno organizacijo, ki je imela najprej 25 izpostav v nekdanjih republiških centrih,  nato tudi v drugih večjih mestih, po republikah nekdanje skupne države.  Opremili so tudi 52 pogodbenih servisnih delavnic za vzdrževanje njihovih vozil in prikolic. Teh so naredili od 20 do 27.000,  90% so jih izvozili. Zaradi tega je IMV imel 240 prodajnih mest za prikolice. Sodelovali so na različnih specializiranih in drugih sejmih po Evropi. Vsako leto so v Novo mesto pripeljali tudi  za eno letalo trgovcev iz vseh držav. Na domače trgu so bili bolj skromni sodelovali so le na nekaterih sejmi. Ob tem so izšolali 15 vodilnih mehanikov in jim dali vozila,  s katerimi so nato  "iskali" pokvarjena vozila na terenu. Njim in servisom so dali potrebno literaturo in posebna orodja, ki so jih izdelovali v IMV sami.

Zamere?

Kljub vsemu so bil na IMV v tedanji skupni državi nekako "ljubosumni", še posebej se je to napetost čutilo, ko je, kot so ljudje rekli,  IMV prevzel ljubljanskemu Litostroju izdelavo vozil Renault. Kot pravijo takratni IMV-jevci, to ni bila neka črna pika za njihovo tovarno, čeprav, pa je res, da IMV ni imel tako velike republiške politične  podpore, kot recimo njihova "konkurenca" kragujevška Crvena zastava.  Tu je šlo za  svojevrstno konkurenca. Crvena zastava je bila tedaj paradni konj skupne države Jugoslavije. Tone Šepec  pove, da: na IMV sicer odkrito niso bili ljubosumni, saj so ga večkrat dajali za zgled. Ljudje so cenili, da imajo službo, zato so veliko žrtvovali, tudi 12 urni delovnik ali izmene ni bil problem. Zavzemali so se za to, da so bili soliden partner in dobavitelj. Odnos s Crveno zastavo je temeljil na posebni konkurenčnosti, IMV ni imel posebne republiške podpore za razliko od CZ. Ta je vplivala tudi na sprejem državne zakonodaje in IMV se je temu moral prilagajati.

V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja so začeli izdelovati vozila Renault, prve so bile R4-Katrce.

foto: Klub prijateljev IMV.

Nekoč

Dragica Ferbežar je bila leta 1975 štipendistka IMV. Štipendijo ni bilo težko dobiti, ta je bila  tako dobra, da je lahko z njo plačala sobo v Ljubljani. Tudi med počitnicami je Dragica Ferbežar delal v IMV. Takrat so tovarno neprestano dograjevali, povsod so brneli gradbeni stroji.  Delo v pisarni, nikakor ni bilo priviligirano, vse je bilo zelo skromno. Pisarniški delavci so si pogosto delili delovno mizo, omare in drugo opremo.  Dragica se je  zaposlila v kadrovski službi. Takrat so veliko zaposlovali, ker ljudi ni bilo dovolj, so jih iskali v sosednji Hrvaški. Strokovne delavce pa so preko razpisov iskali po celotni državi, ker plače niso izstopale, so bila stanovanja tista s katerimi so dobili dober strokoven kader. Ko je prišla med počitnicami na delo v tovarno je bilo vse skupaj eno samo veliko mravljišče, povsod se je gradilo.

Gradnja vzhodnega dela tovarne avtomobilov. Glavna zemeljska dela so opravili z lastno gradbeno mehanizacijo IMV, 1973.

foto: Klub prijateljev IMV.

Dragica Ferbežar še doda, da  je kljub  nenehnim gradbenim delom, proizvodnja nemoteno tekla. V tovarno pa so vsa dan vozili delavce iz različnih krajev.

Prizor iz "IMV avtobusne postaje". Kakih 40 avtobusov je vozilo delavce v tovarno. 1980.

foto: Klub prijateljev IMV.

Kot se spominja  je IMV veliko vlagal tudi v razvoj širšega okolje. Na njihovo pobudo in ob denarni pomoči so ustanovili  športno društvo, kulturno društvo, pevski zbor, potujočo knjižnico. Veliko pozornost so namenili tudi skupnim druženjem delavcev, na primer na Gorjancih. Počitnikovanje, je bila zgodba o uspehu, z avtobusi in nato osebnimi avtomobili so počitnikovali na morju,  recimo v Pakoštanih, imeli so tudi svoje lastne kapacitete. Plačilni dan je bil 15. v mesecu, plačo so dobivali"na roke", v gotovini. Bile so redne, in čeprav niso bile najvišje, so bile za tisti čas in takratne razmere, ko so se mnogi zaposleni ukvarjali tudi s kmetovanjem,  zelo dobrodošle in zadostne.

Dragica Ferbežar, dobitnica priznanja Zdkds.

foto: Dragica Ferbežar-osebni arhiv.

 

Franc Štupar je začel svojo delovno pot leta 1974 v takratnem IMV, to je bila takrat velikanska tovarna, se spominja Štupar. Tehnologija  je bila preprosta, vse se je delalo vozičkih, veliko je bilo fizičnega napora, saj je bilo treba vse dvigovati, prenašati in podobno. Zato je imel pogosto ob koncu "šihta" kar nekaj  modric na ramenih.Vse se je delalo ročno, z izvijači. Sam je najprej  cele dneve opravljal preprosta dela, in nato, ko je njegovo delo ocenil in opazil mojster, je prevzemal bolj odgovorna dela.  Nato je doštudiral in se preusmeril na segment prikolic, kjer se je posvečal kakovosti, in to je dalo rezultate.

Sonja Gole in Franc Štupar.

foto: Andrej Matič

 

Simo Gogič je začel  delati v IMV leta 1968 v servisni službi, kjer je reševal reklamacije, potem se je preusmeril v program servisne opreme za servisne delavnice. Pozneje je opravljal tudi druge funkcije. Splošno znano je bilo, da so imel v IMV zelo skromne pisarne, že sam Levičnik je živel zelo špartansko in namesto, da bi denar porabljali za pisarniško opremo so ga raje vlagali v proizvodnjo. Sam je nekaj časa sedel na predalu, nato je dobil svoj stol, s šefom sta bila pri skupni mizi, šele kasneje, ko je eden od sodelavcev odpotoval je dobil svojo mizo.  Takrat so vsi delali  pod geslom, vse za podjetje, za boljši jutri.

 

Klub prijateljev IMV

Franc Štupar je tudi predsednik Kluba prijateljev IMV. Ta je nastal leta 2002, ko so se upokojeni delavci  srečevali ob kavici in obujali spomine na dolenjskega velikana IMV, potem pa se odločili, da bodo ohranili industrijsko kulturno dediščino svojega podjetja.

Železniška postaja IMV, v polnem zagonu, 1988.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

Program Kluba prijateljev IMV je bil, in je še vedno, obsežen, letno so naredili načrt dela, po izdaji knjige o IMV so njihovo delo prepoznali tudi drugje. Nato so njihovi člani hodili po arhivih vse naokrog, spraševali nekdanje zaposlene in iskali vse mogoče podatke. Tako je nastal film o IMV in o Juriju Levičniku. Sedaj imajo tudi lastno muzejsko zbirko, kjer je 40 njihovih izdelkov, avtomobilov itd.

Zbirka vozil IMV, ki so jo postavili člani Kluba prijateljev IMV.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

V zbirki so dostavna, osebna in namenska vozila.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

Dediščina IMV

Simo Gogič je med drugimi najbolj  zaslužen za to, da so zbrali  bogato dokumentarno zbirko o IMV. Zbiral je dokumentacijo o podjetju, saj so bili ti podatki zelo razpršeni. Vse se je pospešilo z nastankom Kluba prijateljev IMV, kjer je 400 članov, 250 aktivnih, začrtali so si izdajo knjige, in začeli iskati gradivo. Tega so obdelali tako, da ga lahko uporabljajo raziskovalci in drugi tudi v prihodnosti. Vse so popisali, oštevilčili in dali v poseben arhiv, nato je bilo tega preveč, zato so iskali nove rešitve. Roko jim je ponudil Dolenjski muzej, ki je ta bogati arhiv prevzel,  in s tem odprl možnost dostopa do podatkov tudi za vse druge.

Ob prenosu arhivskega gradiva IMV v Dolenjski muzej. Od leve proti desni: Franc Štupar, Božo Kočevar, Simo Gogić.

foto: Igor Vidmar.

Matej Rifelj, kustos zgodovinar iz Dolenjskega muzeja, je oktobra 2015  prevzel obsežno zbirko Kluba prijateljev IMV.

Matej Rifelj, kustos zgodovinar iz Dolenjskega muzeja.

foto: Igor Vidmar.

Zbirka vsebuje obsežno gradivo, pove Matej Rifelj, posebej so zanimive fotografije, osebni arhiv Jurija Levičnika, vse številke tovarniškega glasila in drugo. To je Dolenjski muzej prevzel zato, da gradivo ohranijo in digitalizirajo in tako omogočijo dostop javnosti. Kakovost zbranega gradiva je bila zelo dobra. Upa, da se bo kaj takšnega našlo tudi v drugih primerih, IMV je za enkrat svetla izjema. Tak arhiv je zelo pomembne za zgodovine na samo dolenjske ampak tudi slovenske tehniške dediščine.

Dolenjski muzej.

foto: Arhiv. Dolenjski muzej.

Epilog?

In kaj je pomenilo biti IMV-jevec, Dragica Ferbežar pove, da ji je podjetje z zaposlenimi predstavljajo pravzaprav drugo družino.

Pomena IMV se takrat ni zavedala, čeprav dela še danes v enem od naslednikov tega dolenjskega velika, čuti  ta nekdanji IMV še vedno kot neko širšo družino.

Zgodbe o uspehu IMV ne bi bilo brez odrekanja. Zaradi številnih sestankov, ki so trajali dolgo v noč ali celo v naslednji dan, zaradi službenih potovanj, delovnih akcij in delovnika, ki je presegal osem ur, so  številne družine leta in leta ostajale brez enega ali več družinskih članov.


07.09.2024

Čudežna bitja Balkana in ljudje, ki so (bili) skoraj takšni

Raznovrstno in pisano balkansko mitološko bogastvo je skupaj z drugimi bogatimi slovanskimi mitološkimi zakladi – razen v svetu prevladujoče izvrstne ruske teorije mita in pravljic – premalo obravnavano, meni dr.Svetlana Slapšak. Božanstva Balkana so namreč prav tako vplivala na oblikovanje zahodnih mitoloških figur, koz zahodne mitologije nanje. Med drugim sta z Noahom Charneyem nedavno izdala knjigo za mednarodno bralstvo The Slavic Myths, o neznanih mitih in legendah slovanskega sveta. Tokrat se, kot je bilo mogoče uganiti, posvečamo predvsem Balkanu, kjer je pravo bogastvo kultov in magije, ritualov, demonskih in čudežnih bitji vseh vrst, tu se klatijo in potikajo vampiri, ajdi, pritlikavci in čarobne živali ...


01.09.2024

In fantje so dobili prve dolge hlače...

Začenja se novo šolsko leto, zato bomo v oddaji Sledi časa opisali nekaj posebnosti šolske oblačilne kulture v preteklosti. V današnjem času se nekateri sprašujete, ali se učenci, pa tudi učitelji, za šolo oblačijo manj primerno. Tudi misel o poenotenju oziroma tako imenovani šolski uniformi vedno znova oživi, a kaj kmalu tudi ponikne. Najintenzivnejše ideje o šolskih uniformah so nedavno pretresale slovenski prostor. Junija leta 2014 je ministrstvo za šolstvo predstavilo rezultate ankete med učenci, starši in šolniki. Anketiranih je bilo več kot 20 tisoč. Večina anketirancev se je takrat izrekla proti uniformam. Kako pa je bilo v preteklosti?


25.08.2024

Rudnik Sitarjevec Litija

V današnji oddaji Sledi časa bomo obiskali Rudnik Sitarjevec v Litiji, ki sodi med polimineralna rudišča z izjemno mineraloško pestrostjo. Je eno najbogatejših najdišč različnih mineralov v evropskem in svetovnem merilu. V njem so jih našli več kot šestdeset. Kakšna je zgodovina rudnika, ki je danes urejen v sodoben podzemni muzej in se ponaša tudi s tem, da je edini znani prostor rastočih limonitnih kapnikov v Srednji Evropi. V rudnik Sitarjevec se je odpravila Petra Medved.


18.08.2024

Gasilci iz zraka: kratka zgodovina boja proti požarom v naravnem okolju

Skoraj ne mine dan, da ne bi mediji poročali o požaru v naravnem okolju, ki se širi kje na planetu. Poleti so na severni polobli v nevarnosti tudi države, ki imajo velike gozdnate površine ali ležijo ob podnebnim spremembam izpostavljeni geografski širini. Slovenija izpolnjuje oba pogoja in požari poleti postajajo tudi naša realnost. Slovenci smo se z njimi srečali verjetno že v prazgodovini, a uspešno boriti proti njim smo se začeli pred nekaj desetletji, ko je gasilcem na kopnem na pomoč priskočilo tudi gašenje iz zraka. O teh prvih pionirjih, ki so se nad požare spustili v krhkih in na silo modificiranih letalih, govori oddaja Sledi časa.


11.08.2024

Premoženje, narodna zavest ali ljubezen – kaj je pred stoletjem Ljubljančane vodilo pred oltar?

Dejavniki, ki narekujejo izbiro najustreznejšega zakonskega partnerja ali partnerke, se skozi zgodovino vedno znova spreminjajo. Vsako obdobje ima svoje specifike, na katere seveda močno vplivajo širša družbena, ekonomska in politična dogajanja. Tako je bilo tudi v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja, ko se je slovenski prostor demokratiziral, nacionaliziral in industrializiral, vsi takratni izobraženci pa so obilo brali tudi romantično ljubezensko poezijo. Kako je torej pred stoletjem in več tedanji javni diskurz na Slovenskem obravnaval idealnega partnerja? Kako so v sfero zasebnega, intimnega izbiranja najustreznejšega življenjskega sopotnika posegali dejavniki, ki jih praviloma štejemo za neosebne, javne? Kaj lahko iz konkretnih poročnih strategij ljubljanske premoženjske oziroma izobraženske elite razberemo o materialnem in predstavnem svetu teh ljudi? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja nam v tokratnih Sledeh časa pomagata iskati zgodovinarki doc. dr. Irena Selišnik in doc. dr. Ana Cergol Paradiž, obe s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.


14.07.2024

Kajuhov mlajši brat

Pogosto ideologije, ali režimi, ali pa samo navadne zgodovinske okoliščine ljudi izbrišejo. Po navadi gre za posameznike, ki bi kakorkoli zmotili vodilno naracijo tistega trenutka, ali koga osramotili, ali spremenili razmišljanje javnosti, ali ogrozili prevladujoče mite. Tako tiste o ljudeh, kot tiste o dogodkih. V oddaji Sledi časa odkrivamo zgodb, ki je bila dolga desetletja preveč nerodna, da bi jo povedali. Gre za zgodbo o mlajšem bratu Karla Destovnika Kajuha, ki pa je zelo drugačna od znane usode našega narodnega junaka. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.


07.07.2024

Kako je duhovščina pomagala modernizirati slovensko družbo, 2. del

Franc Schreiner, spodnještajerski duhovnik in narodni buditelj, je izjemen pa hkrati, paradoksno, tudi tipičen predstavnik podeželskih kaplanov in župnikov, ki so si okoli leta 1900 na vso moč prizadevali v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmeta


30.06.2024

Kako je duhovščina pomagala modernizirati slovensko družbo, 1. del

Odprava tlačanstva, gradnja železnic in tovarn ter vzpon kapitalističnega gospodarskega sistema so sredi 19. stoletja vzpostavili čisto nov svet, ki ga naši predniki niso dobro razumeli. Kako so odgovorili na ta pretres?


23.06.2024

Tri čelade

Za zgodbo o treh čeladah je bilo odločilno sodelovanje muzejev: Medobčinskega muzeja Kamnik, Dolenjskega muzeja Novo mesto in Narodnega muzeja Slovenije. Kamničani so namreč pripravili razstavo – Mamut po mamutu v Novem mestu, sledilo je poizvedovanje o negovski čeladi z Vrhpolja pri Kamniku, ta pa je spodbudila pogovore o čeladah, ki jih hrani dolenjski muzej. Tako je nastal projekt, imenovan Skrivnostne poti negovskih čelad, ki vsaka zase prinaša nenavadne poti, zgodbe in usode teh izjemnih halštatskih predmetov. Vse to so potem strnili v razstavo, ki so ji dodali katalog in kratke videofilme. V njih predstavijo usodo čelade iz Novega mesta, ki so jo nepridipravi ukradli. Dodani so posnetki, ki so nastali pri sinu znamenitega zbiratelja Sadnikarja, ki je pridobil čelado z Vrhpolja pri Kamniku. Tu pa je bila tudi predstavitev čelade s Kope nad Kompoljami, ki je nekoč krasila vodnjak v Lukovici. O teh čeladah izvemo več v oddaji Sledi časa.


16.06.2024

»Jako misteriozna« Terezija Aristoteles in finančna afera, ki je pohujšala deželo Kranjsko

Danes se zdi, da so najrazličnejše finančne afere stalnica v naši družbi in če del njih pristane le v drobnem tisku kakšne črne kronike, se v druge zaradi njihove razsežnosti ali posebnosti zlahka za nekaj dni ali tednov uprejo oči vse slovenske javnosti. Ta pojav pa ni nič tako zelo novega, še več, kljub temu da slovensko ozemlje nikoli ni bilo v samem središču kapitalističnih dejavnosti in denarnih tokov, se lahko skozi zgodovino »pohvalimo« s celo vrsto večjih finančnih škandalov. In enega prvih, ki je širše odmeval v slovenski javnosti, bomo zarisali v tokratnih Sledeh časa, kjer se bomo podali v 70. leta 19. stoletja, ko je Ljubljano dodobra pretresla finančna afera soproge lesnega trgovca Terezije Aristoteles, ki je na koncu pripeljala tudi do zelo odmevnega sodnega procesa. Pri zarisovanju te zgodbe, polne mešetark, visokih obresti, ponarejenih menic in ogorčenja, da so se tovrstnih mahinacij povrh vsega polotile ženske, nam bo pomagal asistent na Inštitutu za novejšo zgodovino dr. Ivan Smiljanić, ki je afero Terezije Aristoteles ter njen širši družbeno-zgodovinski kontekst popisal v članku za Zbornik Andreja Studna, ki je nedavno izšel pri Inštitutu za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore.


09.06.2024

Prenovljena Fotohiša Pelikan

Celje se ponaša z bogato in dobro ohranjeno zapuščino dveh fotografskih mojstrov. Prenovljena Fotohiša Pelikan je poseben muzejski prostor, ki v največji meri predstavlja življenje in delo fotografa Josipa Pelikana. V njej se je ustavil čas, muzealci so zelo tankočutno posegli v prenovo in uspelo jim je tisto, kar v takih primerih ne uspe vedno. Ohranili so sporočilo in dušo zanimive zgodbe, ki govori o življenju in ustvarjalnosti. Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.


02.06.2024

Avtomobilski salon, imenovan nostalgija

Avtomobil, kot vse kaže, vozi proti križišču, na katerem se bo odločala njegova usoda: ali se bo spremenil v okolijsko nevtralno, ali vsaj do okolja prijazno napravo, ali pa ga bodo premagale druge oblike sodobne mobilnosti. Res je, da se to vprašanje za zdaj pojavlja samo v razvitem delu planeta in da se večina človeštva še vedno vozi v napol razpadajočih škatlah, ki jim je do vsebine njihovih izpuhov kaj malo mar. V oddaji Sledi časa pa nas Marko Radmilovič vodi do avtomobilske preteklosti, ko so bila vprašanja o ekološki ustreznosti zadnja na meniju tudi na naših tleh. Pomembnejša je bila poraba goriva, najpomembnejše pa je bilo, »kako do avta sploh priti«. Med sprehodom po zasebni zbirki starih jugoslovanskih avtomobilov bomo pogledali v jugoslovansko avtomobilsko preteklost, ne bomo pa se ustrašili niti avtomobilske prihodnosti.


26.05.2024

Avstro-ogrski častnik in Japonka v ljubljanskem stanovanju, polnem kitajskih umetnin

Jeseni leta 1920 so na železniški postaji v Ljubljani izstopili mornariški častnik s tropsko čelado na glavi, mlada Japonka v kimonu, dva otroka, oblečena po evropski modi in osem majhnih kužkov, pekinžanov. Če gre za dogodek, ki bi pozornost nedvomno vzbudil tudi danes, pa je bil za Ljubljano pred dobrim stoletjem, ko je bilo stikov med oddaljenimi deželami toliko manj, to resnično neobičajen prizor. Še toliko bolj, ker - kot bomo videli - ni šlo le za kakšne ekscentrične turiste, ki bi se po nekem slučaju odločili obiskati prvo Jugoslavijo in jo po nekaj tednih tudi zapustili, ampak za zakonca, ki sta se v Ljubljano iz Pekinga preselila za stalno, s seboj pa privlekla tudi na desetine kubikov redkega kitajskega pohištva in umetnin, ki vse do danes tvorijo največjo zbirko tovrstnih predmetov pri nas.


19.05.2024

Vrt spominov in tovarištva: spomini ujeti v drevesih

V Sloveniji imamo mnogo pomnikov, ki nas opominjajo na našo burno, pogosto nasilno, še pogosteje pa tragično preteklost. Mnogi teh pomnikov so tudi padli: ali v prah ali v pozabo, ko so se družbene okoliščine spremenile. A odnos do kulture spomina je odnos do lastne preteklosti, se pravi, odnos do temin časa, iz katerih prihajamo in ki nas je oblikoval v to, kar smo. Obstaja način, da spomine ujamemo v obliko, ki ni do nikogar žaljiva in ki se ne podreja muham vsakokratne ideologije ali preferencam voditeljev naroda. Če smo del narave, kot radi gromoglasno poudarjamo v trenutkih skromnosti, se lahko naš spomin ujame tudi v naravi. In prav to je uspelo nekemu profesorju in danes njegovim potomcem na posestvu v Petanjcih v občini Tišina. Marko Radmilovič je obiskal eno izmed spominskih prireditev, ki se skozi vse leto odvijejo v Vrtu spominov in tovarištva v Petanjcih.


12.05.2024

200 let rojstva Josipine Hočevar - mecenke in dobrotnice

Da posameznik lahko veliko stori za koristi širše skupnosti in sočloveka, velja tako za preteklost kot za sedanjost, pa tudi za prihodnost. Ker pa se zgodovina včasih vede mačehovsko, so nekateri posamezniki in posameznice pogosto izrinjeni iz kolektivnega spomina. Prav zato bomo v prihodnji oddaji Sledi časa obudili spomin na gospodarstvenico, mecenko in dobrotnico Josipino Hočevar, povezano tako z Radovljico, v kateri je bila rojena, kot tudi s Krškim in okolico, v kateri je živela. Bogata gospa je razdajala svoje premoženje pomoči potrebnim. V njeni oporoki iz leta 1910 je bilo zapisano tudi to, da namenja 200 tisoč goldinarjev za graditev in vzdrževanje radovljiškega doma za otroke brez družin, ki bodo v tem domu dobili domačo nego, vzgojo in znanje. Pa pojdimo na začetek njene zgodbe.


05.05.2024

O mravlji, ki se ni znala vesti

Včasih imajo najobičajnejše stvari dolgo in zapleteno zgodovino. To še posebno velja za nesnovno dediščino. Na primer otroška pesmica o Hudi mravljici. Postala je tako običajna, tako zelo del vsakega odraščanja, da se skoraj nihče več ne vpraša, od kod je mravljica prišla in kdo jo je, ne navsezadnje, ustvaril. Prevladujoče prepričanje je, da gre za ljudsko blago, za ljudsko pesmico, nastalo nekoč v globinah časa, ko so pastirji še gnali na pašo. A nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Huda mravljica je avtorska pesem v pravem pomenu besede, saj je v peti obliki združila dva mojstra svojega poklica. A nič od tega se ni bi zgodilo, če ne bi v Slovenskih Konjicah živela nenavadna družina, po sledovih katere se v oddaji Sledi časa odpravlja Marko Radmilovič.


28.04.2024

Kako je socialistična Jugoslavija v Egiptu reševala starokrščanske poslikave

60 let od jugoslovanskega sodelovanja v obsežni akciji reševanja spomenikov stare Nubije, ki jo je kmalu zatem poplavilo akumulacijsko jezero Asuanskega visokega jezu


21.04.2024

Čevlje z visoko peto so včasih nosili tudi moški

Danes so čevlji z visoko peto simbol ženske mode, pogled v zgodovino pa razkriva, da so pete sprva svoje mesto našle v moški garderobi. Pred približno 400 leti so jih zaradi funkcionalnosti pri jahanju konjev nosili moški. Pozneje je višina pet, skupaj z dolžino konice čevljev, nakazovala ugled moškega, ki jih je nosil. Danes čevlji z visoko peto predstavljajo ženskost, eleganco, samozavest in privlačnost, če nanje pogledamo s kritičnega feminističnega vidika, pa predstavljajo patriarhalnost in objektivizirajo žensko telo. V oddaji Sledi časa se bomo ozrli v zgodovino čevljev z visoko peto, v simboliko obutve v ljudskih pravljicah ter v kulturne in modne ideale, ki se skozi čas prav tako spreminjajo in so odvisni od okolja. O tem je pred časom veliko zanimivega izvedela Darja Pograjc.


14.04.2024

Puntarija

Slovenske dežele so bile v viharnem obdobju prehoda iz srednjega v novi vek, od konca 15. do začetka 16. stoletja, na prepihu. Prebivalci so zelo trpeli zaradi turških vpadov, saj se je Otomansko cesarstvo v tistem obdobju še vedno krepilo in širilo. Kar nekaj srednjeveških držav na območju jugovzhodne Evrope je dokončno prišlo pod njihov nadzor. Zato so prebivalci tedanje Kranjske, Štajerske in Koroške zahtevali odločnejše posredovanje oblasti in plemstva, da bi lahko organizirali učinkovit odpor in obrambno strategijo proti tako imenovani turški nevarnosti. Hkrati pa je bil to tudi čas, ko sta se še vedno bojevali za prevlado Beneška republika in Habsburška monarhija. Med letoma 1508 in 1516 je namreč, delno na naših tleh in v naši neposredni bližini, divjala tako imenovana avstrijska ali habsburško-beneška vojna. Plemstvo in oblastniki so ob tem podložnikom odrejali nove dajatve in bremena, recimo davek na prevoze za potrebe vojaške oskrbe v omenjeni vojni. Poleg tega so kmete omejevali pri kmečki trgovini; če vsemu povedanemu prištejemo še naravne katastrofe, slabe letine, nalezljive bolezni in verske spopade, ni čudno, da so se podložniki začeli upirati. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


07.04.2024

Bitka za absolutno belino: čas pred pralnimi stroji

Nekateri predmeti, gospodinjski pripomočki so med njimi na prvem mestu, so postali tako običajni, da se o njih ne sprašujemo več. Pa bi se morali. Mnoge naprave, ki jih danes uporabljamo v gospodinjstvu, niso tako spektakularne, kot so nova tehnološka čudesa, ali recimo avtomobili in podobno tehnološko razviti stroji. A njihov vpliv na razvoj družbe, lahko zapišemo: celo civilizacije kot take, je neprecenljiv. Eden takih danes samoumevnih aparatov, ki je pretresel družbo do obisti, je pralni stroj. Če hočemo v celoti razumeti revolucijo, ki jo je prineslo strojno pranje perila, se moramo vsaj za trenutek potopiti v čas ročnega pranja. O dejavnosti, o katere posebnih pogojih in naporih danes starejši poskušajo ponovno seznaniti mlade generacije, govori tudi tokratna oddaja Sledi časa. Pripravil jo je Marko Radmilovič.


Stran 1 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov