Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Velikan pod Gorjanci-zgodba o IMV

24.01.2016


Zgodba o velikanu pod Gorjanci, nekdanji Industriji motornih vozil IMV Novo mesto, je zagotovo ena najbolj odmevnih in prepoznavnih, saj kaže vso zagnanost, pogum in odločnost ljudi, da bi presegli uradno zapovedane okvire. Te je Dolenjski namenila tedanja oblast, ki je ocenila, naj ti kraji še naprej pridelujejo predvsem cviček, kranjske klobase in zelje. Toda zgodilo se je nekaj povsem drugega. Namesto izrazite usmerjenosti v kmetijstvo je tu nastala avtomobilska industrija, ki sodi v sam vrh svetovne avtomobilske industrije, saj je Revoz poleg Adrie Mobil, TPV in drugih eden izmed naslednikov nekdanjega IMV. O tej neverjetni zgodbi o razvoju od lesenih kladiv do robotizirane proizvodnje  govorijo sogovorniki v oddaji Sledi časa.

Pogled iz zraka na kompleks tovarn IMV, Novo mesto,1993. To je bil v praksi dosledno uresničen načrt Jurija Levičnika.

foto: Klub prijateljev IMV.

»Dolenjska  naj bo rezervat za klobase, kislo zelje in medvede ….« so odločili povojni oblastniki in že tako nerazvito južno Slovenijo od Save do kočevskih gozdov, od Kolpe do višnjegorskih hribov, prepustili podeželskemu životarjenju.

Na začetku, leta 1957/58, so izdelovali tudi sadjarske škarje in drugo kmetijsko orodje.

foto: Klub prijateljev IMV.

Tako je leta 2009 v uvodnem poglavju v knjigi: Povest o velikanu pod Gorjanci, zapisal Marjan Ivan Moškon. Toda kljub tem, za današnji čas, zelo nenavadnim načrtom se je vse skupaj odvilo povsem drugače. Po zaslugi  izjemne volje, drznih zamisli in poguma  Podgurcev  so začeli nastajati temelji avtomobilske industrije, bolj znane pod imenom IMV– Industrija motornih vozil Novo mesto.

Začetek gradnje nove karosernice, 1958.

foto: Klub prijateljev IMV.

Začetki

Začetek silovitega razvoja IMV sega v sredino prejšnjega stoletja, ko je Franjo Bulc pripeljal v Novo mesto dostavni in osebni avtomobil znamke DKW. Montaža teh vozil je potekala v delavnici Agroservis, ki so jo takrat na začetku imenovali "šraufnciger proizvodnja".

V IMV so začeli avtomobilsko pot z avtomobilom DKW, osebnim in dostavnim vozilom.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

 

Po DKW so začeli izdelovati avtomobile Austin, kooperacija z BLMC.

foto: Klub prijateljev IMV.

Zgodba o  nekdanjem IMV-ju - še zdaleč ni končana. Del je resda  postal dediščina, saj živi v spominih, izročilu, v muzejski zbirki in v  arhivih.  Toda drugi zelo pomembni del nadaljujejo njegovi nasledniki v Revozu, v Adria Mobil, TPV in drugih podjetjih.

 

Javna bencinska črpalka v Žabji vasi, kjer se je vse začelo; Agroservis, Motomontaža, IMV

foto: Klub prijateljev IMV.

 

 

Ob bencinski črpalki je kmalu nastala nova stavba Agroservisa.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

Dolenjski velikan IMV– industrija motornih vozil – iz Novega mesta je brez dvoma eden najpomembnejših stebrov slovenske avtomobilske industrije in našega gospodarstva v celoti. Ta zgodba je odličen primer dojemljivosti in učljivosti ljudi, ki so v tovarno prišli iz svojih kmetij in so poznali in obvladali le delo s kmetijskimi stroji.

Poobdelava surove karoserije-"romantičen prizor" iz leta 1961. "Štokrle" so bile inovacija delavcev.

foto: Klub prijateljev IMV.

Jurij Levičnik

Med najzaslužnejšimi posamezniki, ki so IMV drzno utirali pot, so poleg številnih drugih; Franjo Bulc, Martin Sever in predvsem Jurij Levičnik. Ta je bil  podpolkovnik Jugoslovanske ljudske armade in je tudi predaval na vojaški akademiji v Beogradu, leta 1955 pa so ga imenovali za direktorja IMV. Levičnik je bil izjemen vizionar, predan svojemu delu in špartansko skromen. Od svojih najožjih sodelavcev, in tudi vseh ostalih pa je zahteval takorekoč popolno predanost. Pogosto se je namreč zgodilo, da ko je pozno zvečer prišel iz Beograda, kjer je bil na različnih sestankih, je tudi če je bila še tako pozna, sklical kolegij. Eden od njegovih sodelavcev se spominja, da se je ena takih sej kolegija začela ob dveh zjutraj in je trajal do šestih, in nato so udeleženci šli kar na delo, edino Levičnik se je odpravil domov na krajši počitek in se  že kmalu pojavil v tovarni.  Njegove zamisli so zagnano in trmasto uresničevali številni zaposleni. Dosegli so uspeh. Od lesenih kladiv so v desetletjih razvoja prešli na robotizirano proizvodnjo in postali najboljši.

Jurij Levičnik. Dolenjski biografski leksikon . Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto

foto: Knjižnica Mirana Jarca

Ko je leta 1955  prevzel vodenje izdelovanja avtomobilov Jurij Levičnik, je bila njegova vizija takrat: »Vsakemu Podgurcu svoj kos kruha,« in proizvodnja 250 vozil na leto.  Že po treh letih  pa so pod vodstvom inženirja Martina Severja  razvili svoj lastni dostavni avtomobil. Na začetku je tehnologija temeljila na lesenih kladivih, lesenih modelih in vpenjačih. Delo je potekalo tako v mizarski delavnici kot v drugih delih tovarne.

Začetna "tehnologija" izdelava čelne stena kombija IMV 1000. Po lesenih kladivih, na lrsenem modelu je sledila "fina" obdelava v režiji brusilcev, 1961.

foto: Klub prijateljev IMV.

Razvoj

Hiter razvoj je zahteval nenehno vlaganje sredstev v razširitev proizvodnih hal, s tem so pridobili prepotreben prostor za uvajanje novih tehnologij.

Mamutski temelji stiskalnic v izgradnji, 1974.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

Izdelovali so celo paleto dostavnih in namenskih vozil za potrebe vojske, sanitete, milice in drugih. Za uvoz pa so seveda potrebovali devize, pove  Božo Kočevar, ki je bil na različnih vodstvenih mestih  v IMV od leta 1965 do 1998.

Zaradi pomanjkanja deviz so tako vozila izvažali na Dansko, Češko, v Avstrijo, ob tem pa so uvedli tudi proizvodnjo avtomobilskih prikolic. Kočevar pove, da je bila tudi tehnologija izdelave prikolic  zelo preprosta, šlo je predvsem za lesno proizvodnjo,  lesene stene, vrata so delali tako, da so ogrodje pritrdili na podvozje, ga zunaj obdali s pločevino, znotraj pa so dali stiropor in vezane plošče. Danes je izdelava teh delov polavtomatska in je osnovi sendvič tehnologija. Tako so prikolice Opatija Adria, od 305 do 900 cm do raznih izvedb izvažali najprej na Švedsko, Dansko, Belgijo, Nemčijo, Francijo, Anglijo, danes pa spet po celem svetu.

 

Od sredine 70-let neločljiva programska in poslovna dejavnost, paradni konj IMV na evropskih trgih. Program počitniških prikolic, linja v stari tovarni.

foto: Klub prijateljev IMV.

Devize so uporabili za uvoz agregatov, za dostavna vozila in za osebna vozila. Osebne avtomobile so do 1972,  sestavljali in montirali. To so bila vozila: DKW in Austin Moris. Leta 1973 pa so začeli izdelovati vozila Renault R4 to so znane Katrce, potem R12, R16, R18,R5 in jih tudi izvažali najprej v Francijo, nato pa po celi Evropi. Gradili so tudi sodobne proizvodne hale, lakirnice, opremo za avtomatizacijo, tekoče trakove. To pa je bila rdeča nit za uresničitev vizije  razvoja, da bi  letno izdelali 250.000 vozil.

Montaža IMV 1000 v hali bivšega Agroservisa, 1960.

foto: Klub prijateljev IMV.

Sestavni del razvoja IMV je bilo uvajanje sodobnih načinov obdelave najrazličnejših materialov, ki so jih uporabljali v proizvodnji.

Pogled na "impresivno" linijo težkih stiskalnic, tedaj(1979) največjih na Balkanu.

foto: Klub prijateljev IMV.

Reorganizacija

Do leta 1980 je proizvodnja v IMV naraščala, nato pa se je zgodil zlom, saj se je v tedanji skupni državi pojavila velika finančna kriza.

Proizvodnja dostavnih vozila se je končala s prototipom  najsodobnejšega terenskega vozila za vojaške namene, ki jih nato niso proizvajali saj je takrat Jugoslavija in JLA razpadla. Proizvodnja osebnih vozil in prikolic je v tem času stagnirala, leta 1988 se je IMV  reorganiziral v delniške družbe Revoz, Adria Mobil, TPV in druga podjetja po Dolenjski in drugod. Revoz proizvaja vozila Renault z najsodobnejšo lasersko tehnologijo, robotizacijo, avtomatizacijo, v količinah, ki se približujejo viziji 250.000 vozil letno, to so vozila; od R5, Clio, Clio 2, Clio 3, Twingo in sedaj tudi Smart.

Adria Mobil je zgradila sodobne proizvodne prostore in uvedla najsodobnejše tehnologije, avtomatizacijo, delno robotizacijo za prikolice, avtodome, vane in proizvodnjo mobilnih hišk v Kanižarici pri Črnomlju. To podjetje spada po kakovosti med najboljše proizvajalce v Evropi. Vse proizvode prodaja po Evropi, Aziji, Ameriki in tehnologijo izvažajo tudi na Kitajsko.

Pogled iz zraka na tovarno avtomobilov IMV.

foto: Klub prijateljev IMV.

TPV je prevzel proizvodnjo vseh ostalih izdelkov in proizvodne prostore. Uspešno proizvajajo v Novem mestu, Suhorju, Veliki Loki, Brežicah, Ptuju in Kragujevcu. Izdelujejo pa sklope za avtomobile, svoje izdelke pa tržijo po celem svetu.  Tako omenjene sklope najdemo v avtomobilih znanih znamk;  Renault, Audi, BMW, Fiat, DAF, Land rover, Kia, Man, Mercedes, Mini,  Smart, Toyota, Volvo, VW in drugi. Poleg tega prodaja nova in rabljena vozila in tržijo tovorne prikolice.

Oktobra 1989 so izdelali prvo IMV "petko".

foto: Klub prijateljev IMV.

Izobraževanje

V IMV so skrbeli za izobraževanje vseh, od proizvodnih do vodstvenih delavcev, tako so se zavzemali za odpiranje oddelkov poklicnih, srednjih, višjih in visokih  šol v Novem mestu in drugje. Po letu 1980 so na pobudo vodilnih delavcev IMV ustanovili nov izobraževalni center.

Tu je bilo izobraževanje za delavce posebej, za vodstvo posebej, prodajo in vse ostale službe posebej, šlo pa je za uvajanje celovite kakovosti v proizvodnjo.  Da so bili pri tem uspešni jim še danes priznavajo tudi partnerji današnjih podjetij, ki so nastal po IMV.

Tone Šepec je prišel v IMV leta 1961 kot mlad tehnik in se zaposlil v servisni službi, potem je postal predstojnik te službe, pozneje je vodil prodajo končnih izdelkov, rezervnih delov, ekonomsko propagando. To je pomenilo, da je skrbel tudi za trgovske in druge partnerje IMV, da je skrbel za pogostitev domačih in tujih politikov in drugih pomembnežev. Skrbel pa je tudi za pripravo novinarskih konferenc, za stike z novinarji.  Kot pove so v servisni službi, kjer je začel svojo delovno pot, vse skupaj začeli zelo skromno.

Stota karoserija lastnega vozila IMV 1000, 1961.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

Kakor koli obračamo, v domovini in tudi drugje so bili nekako zavistni, ker se je IMV tako smelo razvijal, saj je veljalo, naj Dolenjci pridelujejo cviček in kranjske klobase, doda Tone Šepec.

 

Vse skupaj je bilo , za današnje razmere, zelo majhno. Imeli so težav pri pridobivanju trgovcev, ki so jih želeli pritegniti za sodelovanje z IMV.  Ker to ni bilo preveč uspešno, so oblikovali lastno prodajno servisno organizacijo, ki je imela najprej 25 izpostav v nekdanjih republiških centrih,  nato tudi v drugih večjih mestih, po republikah nekdanje skupne države.  Opremili so tudi 52 pogodbenih servisnih delavnic za vzdrževanje njihovih vozil in prikolic. Teh so naredili od 20 do 27.000,  90% so jih izvozili. Zaradi tega je IMV imel 240 prodajnih mest za prikolice. Sodelovali so na različnih specializiranih in drugih sejmih po Evropi. Vsako leto so v Novo mesto pripeljali tudi  za eno letalo trgovcev iz vseh držav. Na domače trgu so bili bolj skromni sodelovali so le na nekaterih sejmi. Ob tem so izšolali 15 vodilnih mehanikov in jim dali vozila,  s katerimi so nato  "iskali" pokvarjena vozila na terenu. Njim in servisom so dali potrebno literaturo in posebna orodja, ki so jih izdelovali v IMV sami.

Zamere?

Kljub vsemu so bil na IMV v tedanji skupni državi nekako "ljubosumni", še posebej se je to napetost čutilo, ko je, kot so ljudje rekli,  IMV prevzel ljubljanskemu Litostroju izdelavo vozil Renault. Kot pravijo takratni IMV-jevci, to ni bila neka črna pika za njihovo tovarno, čeprav, pa je res, da IMV ni imel tako velike republiške politične  podpore, kot recimo njihova "konkurenca" kragujevška Crvena zastava.  Tu je šlo za  svojevrstno konkurenca. Crvena zastava je bila tedaj paradni konj skupne države Jugoslavije. Tone Šepec  pove, da: na IMV sicer odkrito niso bili ljubosumni, saj so ga večkrat dajali za zgled. Ljudje so cenili, da imajo službo, zato so veliko žrtvovali, tudi 12 urni delovnik ali izmene ni bil problem. Zavzemali so se za to, da so bili soliden partner in dobavitelj. Odnos s Crveno zastavo je temeljil na posebni konkurenčnosti, IMV ni imel posebne republiške podpore za razliko od CZ. Ta je vplivala tudi na sprejem državne zakonodaje in IMV se je temu moral prilagajati.

V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja so začeli izdelovati vozila Renault, prve so bile R4-Katrce.

foto: Klub prijateljev IMV.

Nekoč

Dragica Ferbežar je bila leta 1975 štipendistka IMV. Štipendijo ni bilo težko dobiti, ta je bila  tako dobra, da je lahko z njo plačala sobo v Ljubljani. Tudi med počitnicami je Dragica Ferbežar delal v IMV. Takrat so tovarno neprestano dograjevali, povsod so brneli gradbeni stroji.  Delo v pisarni, nikakor ni bilo priviligirano, vse je bilo zelo skromno. Pisarniški delavci so si pogosto delili delovno mizo, omare in drugo opremo.  Dragica se je  zaposlila v kadrovski službi. Takrat so veliko zaposlovali, ker ljudi ni bilo dovolj, so jih iskali v sosednji Hrvaški. Strokovne delavce pa so preko razpisov iskali po celotni državi, ker plače niso izstopale, so bila stanovanja tista s katerimi so dobili dober strokoven kader. Ko je prišla med počitnicami na delo v tovarno je bilo vse skupaj eno samo veliko mravljišče, povsod se je gradilo.

Gradnja vzhodnega dela tovarne avtomobilov. Glavna zemeljska dela so opravili z lastno gradbeno mehanizacijo IMV, 1973.

foto: Klub prijateljev IMV.

Dragica Ferbežar še doda, da  je kljub  nenehnim gradbenim delom, proizvodnja nemoteno tekla. V tovarno pa so vsa dan vozili delavce iz različnih krajev.

Prizor iz "IMV avtobusne postaje". Kakih 40 avtobusov je vozilo delavce v tovarno. 1980.

foto: Klub prijateljev IMV.

Kot se spominja  je IMV veliko vlagal tudi v razvoj širšega okolje. Na njihovo pobudo in ob denarni pomoči so ustanovili  športno društvo, kulturno društvo, pevski zbor, potujočo knjižnico. Veliko pozornost so namenili tudi skupnim druženjem delavcev, na primer na Gorjancih. Počitnikovanje, je bila zgodba o uspehu, z avtobusi in nato osebnimi avtomobili so počitnikovali na morju,  recimo v Pakoštanih, imeli so tudi svoje lastne kapacitete. Plačilni dan je bil 15. v mesecu, plačo so dobivali"na roke", v gotovini. Bile so redne, in čeprav niso bile najvišje, so bile za tisti čas in takratne razmere, ko so se mnogi zaposleni ukvarjali tudi s kmetovanjem,  zelo dobrodošle in zadostne.

Dragica Ferbežar, dobitnica priznanja Zdkds.

foto: Dragica Ferbežar-osebni arhiv.

 

Franc Štupar je začel svojo delovno pot leta 1974 v takratnem IMV, to je bila takrat velikanska tovarna, se spominja Štupar. Tehnologija  je bila preprosta, vse se je delalo vozičkih, veliko je bilo fizičnega napora, saj je bilo treba vse dvigovati, prenašati in podobno. Zato je imel pogosto ob koncu "šihta" kar nekaj  modric na ramenih.Vse se je delalo ročno, z izvijači. Sam je najprej  cele dneve opravljal preprosta dela, in nato, ko je njegovo delo ocenil in opazil mojster, je prevzemal bolj odgovorna dela.  Nato je doštudiral in se preusmeril na segment prikolic, kjer se je posvečal kakovosti, in to je dalo rezultate.

Sonja Gole in Franc Štupar.

foto: Andrej Matič

 

Simo Gogič je začel  delati v IMV leta 1968 v servisni službi, kjer je reševal reklamacije, potem se je preusmeril v program servisne opreme za servisne delavnice. Pozneje je opravljal tudi druge funkcije. Splošno znano je bilo, da so imel v IMV zelo skromne pisarne, že sam Levičnik je živel zelo špartansko in namesto, da bi denar porabljali za pisarniško opremo so ga raje vlagali v proizvodnjo. Sam je nekaj časa sedel na predalu, nato je dobil svoj stol, s šefom sta bila pri skupni mizi, šele kasneje, ko je eden od sodelavcev odpotoval je dobil svojo mizo.  Takrat so vsi delali  pod geslom, vse za podjetje, za boljši jutri.

 

Klub prijateljev IMV

Franc Štupar je tudi predsednik Kluba prijateljev IMV. Ta je nastal leta 2002, ko so se upokojeni delavci  srečevali ob kavici in obujali spomine na dolenjskega velikana IMV, potem pa se odločili, da bodo ohranili industrijsko kulturno dediščino svojega podjetja.

Železniška postaja IMV, v polnem zagonu, 1988.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

Program Kluba prijateljev IMV je bil, in je še vedno, obsežen, letno so naredili načrt dela, po izdaji knjige o IMV so njihovo delo prepoznali tudi drugje. Nato so njihovi člani hodili po arhivih vse naokrog, spraševali nekdanje zaposlene in iskali vse mogoče podatke. Tako je nastal film o IMV in o Juriju Levičniku. Sedaj imajo tudi lastno muzejsko zbirko, kjer je 40 njihovih izdelkov, avtomobilov itd.

Zbirka vozil IMV, ki so jo postavili člani Kluba prijateljev IMV.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

V zbirki so dostavna, osebna in namenska vozila.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

Dediščina IMV

Simo Gogič je med drugimi najbolj  zaslužen za to, da so zbrali  bogato dokumentarno zbirko o IMV. Zbiral je dokumentacijo o podjetju, saj so bili ti podatki zelo razpršeni. Vse se je pospešilo z nastankom Kluba prijateljev IMV, kjer je 400 članov, 250 aktivnih, začrtali so si izdajo knjige, in začeli iskati gradivo. Tega so obdelali tako, da ga lahko uporabljajo raziskovalci in drugi tudi v prihodnosti. Vse so popisali, oštevilčili in dali v poseben arhiv, nato je bilo tega preveč, zato so iskali nove rešitve. Roko jim je ponudil Dolenjski muzej, ki je ta bogati arhiv prevzel,  in s tem odprl možnost dostopa do podatkov tudi za vse druge.

Ob prenosu arhivskega gradiva IMV v Dolenjski muzej. Od leve proti desni: Franc Štupar, Božo Kočevar, Simo Gogić.

foto: Igor Vidmar.

Matej Rifelj, kustos zgodovinar iz Dolenjskega muzeja, je oktobra 2015  prevzel obsežno zbirko Kluba prijateljev IMV.

Matej Rifelj, kustos zgodovinar iz Dolenjskega muzeja.

foto: Igor Vidmar.

Zbirka vsebuje obsežno gradivo, pove Matej Rifelj, posebej so zanimive fotografije, osebni arhiv Jurija Levičnika, vse številke tovarniškega glasila in drugo. To je Dolenjski muzej prevzel zato, da gradivo ohranijo in digitalizirajo in tako omogočijo dostop javnosti. Kakovost zbranega gradiva je bila zelo dobra. Upa, da se bo kaj takšnega našlo tudi v drugih primerih, IMV je za enkrat svetla izjema. Tak arhiv je zelo pomembne za zgodovine na samo dolenjske ampak tudi slovenske tehniške dediščine.

Dolenjski muzej.

foto: Arhiv. Dolenjski muzej.

Epilog?

In kaj je pomenilo biti IMV-jevec, Dragica Ferbežar pove, da ji je podjetje z zaposlenimi predstavljajo pravzaprav drugo družino.

Pomena IMV se takrat ni zavedala, čeprav dela še danes v enem od naslednikov tega dolenjskega velika, čuti  ta nekdanji IMV še vedno kot neko širšo družino.

Zgodbe o uspehu IMV ne bi bilo brez odrekanja. Zaradi številnih sestankov, ki so trajali dolgo v noč ali celo v naslednji dan, zaradi službenih potovanj, delovnih akcij in delovnika, ki je presegal osem ur, so  številne družine leta in leta ostajale brez enega ali več družinskih članov.


Sledi časa

905 epizod


Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Velikan pod Gorjanci-zgodba o IMV

24.01.2016


Zgodba o velikanu pod Gorjanci, nekdanji Industriji motornih vozil IMV Novo mesto, je zagotovo ena najbolj odmevnih in prepoznavnih, saj kaže vso zagnanost, pogum in odločnost ljudi, da bi presegli uradno zapovedane okvire. Te je Dolenjski namenila tedanja oblast, ki je ocenila, naj ti kraji še naprej pridelujejo predvsem cviček, kranjske klobase in zelje. Toda zgodilo se je nekaj povsem drugega. Namesto izrazite usmerjenosti v kmetijstvo je tu nastala avtomobilska industrija, ki sodi v sam vrh svetovne avtomobilske industrije, saj je Revoz poleg Adrie Mobil, TPV in drugih eden izmed naslednikov nekdanjega IMV. O tej neverjetni zgodbi o razvoju od lesenih kladiv do robotizirane proizvodnje  govorijo sogovorniki v oddaji Sledi časa.

Pogled iz zraka na kompleks tovarn IMV, Novo mesto,1993. To je bil v praksi dosledno uresničen načrt Jurija Levičnika.

foto: Klub prijateljev IMV.

»Dolenjska  naj bo rezervat za klobase, kislo zelje in medvede ….« so odločili povojni oblastniki in že tako nerazvito južno Slovenijo od Save do kočevskih gozdov, od Kolpe do višnjegorskih hribov, prepustili podeželskemu životarjenju.

Na začetku, leta 1957/58, so izdelovali tudi sadjarske škarje in drugo kmetijsko orodje.

foto: Klub prijateljev IMV.

Tako je leta 2009 v uvodnem poglavju v knjigi: Povest o velikanu pod Gorjanci, zapisal Marjan Ivan Moškon. Toda kljub tem, za današnji čas, zelo nenavadnim načrtom se je vse skupaj odvilo povsem drugače. Po zaslugi  izjemne volje, drznih zamisli in poguma  Podgurcev  so začeli nastajati temelji avtomobilske industrije, bolj znane pod imenom IMV– Industrija motornih vozil Novo mesto.

Začetek gradnje nove karosernice, 1958.

foto: Klub prijateljev IMV.

Začetki

Začetek silovitega razvoja IMV sega v sredino prejšnjega stoletja, ko je Franjo Bulc pripeljal v Novo mesto dostavni in osebni avtomobil znamke DKW. Montaža teh vozil je potekala v delavnici Agroservis, ki so jo takrat na začetku imenovali "šraufnciger proizvodnja".

V IMV so začeli avtomobilsko pot z avtomobilom DKW, osebnim in dostavnim vozilom.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

 

Po DKW so začeli izdelovati avtomobile Austin, kooperacija z BLMC.

foto: Klub prijateljev IMV.

Zgodba o  nekdanjem IMV-ju - še zdaleč ni končana. Del je resda  postal dediščina, saj živi v spominih, izročilu, v muzejski zbirki in v  arhivih.  Toda drugi zelo pomembni del nadaljujejo njegovi nasledniki v Revozu, v Adria Mobil, TPV in drugih podjetjih.

 

Javna bencinska črpalka v Žabji vasi, kjer se je vse začelo; Agroservis, Motomontaža, IMV

foto: Klub prijateljev IMV.

 

 

Ob bencinski črpalki je kmalu nastala nova stavba Agroservisa.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

Dolenjski velikan IMV– industrija motornih vozil – iz Novega mesta je brez dvoma eden najpomembnejših stebrov slovenske avtomobilske industrije in našega gospodarstva v celoti. Ta zgodba je odličen primer dojemljivosti in učljivosti ljudi, ki so v tovarno prišli iz svojih kmetij in so poznali in obvladali le delo s kmetijskimi stroji.

Poobdelava surove karoserije-"romantičen prizor" iz leta 1961. "Štokrle" so bile inovacija delavcev.

foto: Klub prijateljev IMV.

Jurij Levičnik

Med najzaslužnejšimi posamezniki, ki so IMV drzno utirali pot, so poleg številnih drugih; Franjo Bulc, Martin Sever in predvsem Jurij Levičnik. Ta je bil  podpolkovnik Jugoslovanske ljudske armade in je tudi predaval na vojaški akademiji v Beogradu, leta 1955 pa so ga imenovali za direktorja IMV. Levičnik je bil izjemen vizionar, predan svojemu delu in špartansko skromen. Od svojih najožjih sodelavcev, in tudi vseh ostalih pa je zahteval takorekoč popolno predanost. Pogosto se je namreč zgodilo, da ko je pozno zvečer prišel iz Beograda, kjer je bil na različnih sestankih, je tudi če je bila še tako pozna, sklical kolegij. Eden od njegovih sodelavcev se spominja, da se je ena takih sej kolegija začela ob dveh zjutraj in je trajal do šestih, in nato so udeleženci šli kar na delo, edino Levičnik se je odpravil domov na krajši počitek in se  že kmalu pojavil v tovarni.  Njegove zamisli so zagnano in trmasto uresničevali številni zaposleni. Dosegli so uspeh. Od lesenih kladiv so v desetletjih razvoja prešli na robotizirano proizvodnjo in postali najboljši.

Jurij Levičnik. Dolenjski biografski leksikon . Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto

foto: Knjižnica Mirana Jarca

Ko je leta 1955  prevzel vodenje izdelovanja avtomobilov Jurij Levičnik, je bila njegova vizija takrat: »Vsakemu Podgurcu svoj kos kruha,« in proizvodnja 250 vozil na leto.  Že po treh letih  pa so pod vodstvom inženirja Martina Severja  razvili svoj lastni dostavni avtomobil. Na začetku je tehnologija temeljila na lesenih kladivih, lesenih modelih in vpenjačih. Delo je potekalo tako v mizarski delavnici kot v drugih delih tovarne.

Začetna "tehnologija" izdelava čelne stena kombija IMV 1000. Po lesenih kladivih, na lrsenem modelu je sledila "fina" obdelava v režiji brusilcev, 1961.

foto: Klub prijateljev IMV.

Razvoj

Hiter razvoj je zahteval nenehno vlaganje sredstev v razširitev proizvodnih hal, s tem so pridobili prepotreben prostor za uvajanje novih tehnologij.

Mamutski temelji stiskalnic v izgradnji, 1974.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

Izdelovali so celo paleto dostavnih in namenskih vozil za potrebe vojske, sanitete, milice in drugih. Za uvoz pa so seveda potrebovali devize, pove  Božo Kočevar, ki je bil na različnih vodstvenih mestih  v IMV od leta 1965 do 1998.

Zaradi pomanjkanja deviz so tako vozila izvažali na Dansko, Češko, v Avstrijo, ob tem pa so uvedli tudi proizvodnjo avtomobilskih prikolic. Kočevar pove, da je bila tudi tehnologija izdelave prikolic  zelo preprosta, šlo je predvsem za lesno proizvodnjo,  lesene stene, vrata so delali tako, da so ogrodje pritrdili na podvozje, ga zunaj obdali s pločevino, znotraj pa so dali stiropor in vezane plošče. Danes je izdelava teh delov polavtomatska in je osnovi sendvič tehnologija. Tako so prikolice Opatija Adria, od 305 do 900 cm do raznih izvedb izvažali najprej na Švedsko, Dansko, Belgijo, Nemčijo, Francijo, Anglijo, danes pa spet po celem svetu.

 

Od sredine 70-let neločljiva programska in poslovna dejavnost, paradni konj IMV na evropskih trgih. Program počitniških prikolic, linja v stari tovarni.

foto: Klub prijateljev IMV.

Devize so uporabili za uvoz agregatov, za dostavna vozila in za osebna vozila. Osebne avtomobile so do 1972,  sestavljali in montirali. To so bila vozila: DKW in Austin Moris. Leta 1973 pa so začeli izdelovati vozila Renault R4 to so znane Katrce, potem R12, R16, R18,R5 in jih tudi izvažali najprej v Francijo, nato pa po celi Evropi. Gradili so tudi sodobne proizvodne hale, lakirnice, opremo za avtomatizacijo, tekoče trakove. To pa je bila rdeča nit za uresničitev vizije  razvoja, da bi  letno izdelali 250.000 vozil.

Montaža IMV 1000 v hali bivšega Agroservisa, 1960.

foto: Klub prijateljev IMV.

Sestavni del razvoja IMV je bilo uvajanje sodobnih načinov obdelave najrazličnejših materialov, ki so jih uporabljali v proizvodnji.

Pogled na "impresivno" linijo težkih stiskalnic, tedaj(1979) največjih na Balkanu.

foto: Klub prijateljev IMV.

Reorganizacija

Do leta 1980 je proizvodnja v IMV naraščala, nato pa se je zgodil zlom, saj se je v tedanji skupni državi pojavila velika finančna kriza.

Proizvodnja dostavnih vozila se je končala s prototipom  najsodobnejšega terenskega vozila za vojaške namene, ki jih nato niso proizvajali saj je takrat Jugoslavija in JLA razpadla. Proizvodnja osebnih vozil in prikolic je v tem času stagnirala, leta 1988 se je IMV  reorganiziral v delniške družbe Revoz, Adria Mobil, TPV in druga podjetja po Dolenjski in drugod. Revoz proizvaja vozila Renault z najsodobnejšo lasersko tehnologijo, robotizacijo, avtomatizacijo, v količinah, ki se približujejo viziji 250.000 vozil letno, to so vozila; od R5, Clio, Clio 2, Clio 3, Twingo in sedaj tudi Smart.

Adria Mobil je zgradila sodobne proizvodne prostore in uvedla najsodobnejše tehnologije, avtomatizacijo, delno robotizacijo za prikolice, avtodome, vane in proizvodnjo mobilnih hišk v Kanižarici pri Črnomlju. To podjetje spada po kakovosti med najboljše proizvajalce v Evropi. Vse proizvode prodaja po Evropi, Aziji, Ameriki in tehnologijo izvažajo tudi na Kitajsko.

Pogled iz zraka na tovarno avtomobilov IMV.

foto: Klub prijateljev IMV.

TPV je prevzel proizvodnjo vseh ostalih izdelkov in proizvodne prostore. Uspešno proizvajajo v Novem mestu, Suhorju, Veliki Loki, Brežicah, Ptuju in Kragujevcu. Izdelujejo pa sklope za avtomobile, svoje izdelke pa tržijo po celem svetu.  Tako omenjene sklope najdemo v avtomobilih znanih znamk;  Renault, Audi, BMW, Fiat, DAF, Land rover, Kia, Man, Mercedes, Mini,  Smart, Toyota, Volvo, VW in drugi. Poleg tega prodaja nova in rabljena vozila in tržijo tovorne prikolice.

Oktobra 1989 so izdelali prvo IMV "petko".

foto: Klub prijateljev IMV.

Izobraževanje

V IMV so skrbeli za izobraževanje vseh, od proizvodnih do vodstvenih delavcev, tako so se zavzemali za odpiranje oddelkov poklicnih, srednjih, višjih in visokih  šol v Novem mestu in drugje. Po letu 1980 so na pobudo vodilnih delavcev IMV ustanovili nov izobraževalni center.

Tu je bilo izobraževanje za delavce posebej, za vodstvo posebej, prodajo in vse ostale službe posebej, šlo pa je za uvajanje celovite kakovosti v proizvodnjo.  Da so bili pri tem uspešni jim še danes priznavajo tudi partnerji današnjih podjetij, ki so nastal po IMV.

Tone Šepec je prišel v IMV leta 1961 kot mlad tehnik in se zaposlil v servisni službi, potem je postal predstojnik te službe, pozneje je vodil prodajo končnih izdelkov, rezervnih delov, ekonomsko propagando. To je pomenilo, da je skrbel tudi za trgovske in druge partnerje IMV, da je skrbel za pogostitev domačih in tujih politikov in drugih pomembnežev. Skrbel pa je tudi za pripravo novinarskih konferenc, za stike z novinarji.  Kot pove so v servisni službi, kjer je začel svojo delovno pot, vse skupaj začeli zelo skromno.

Stota karoserija lastnega vozila IMV 1000, 1961.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

Kakor koli obračamo, v domovini in tudi drugje so bili nekako zavistni, ker se je IMV tako smelo razvijal, saj je veljalo, naj Dolenjci pridelujejo cviček in kranjske klobase, doda Tone Šepec.

 

Vse skupaj je bilo , za današnje razmere, zelo majhno. Imeli so težav pri pridobivanju trgovcev, ki so jih želeli pritegniti za sodelovanje z IMV.  Ker to ni bilo preveč uspešno, so oblikovali lastno prodajno servisno organizacijo, ki je imela najprej 25 izpostav v nekdanjih republiških centrih,  nato tudi v drugih večjih mestih, po republikah nekdanje skupne države.  Opremili so tudi 52 pogodbenih servisnih delavnic za vzdrževanje njihovih vozil in prikolic. Teh so naredili od 20 do 27.000,  90% so jih izvozili. Zaradi tega je IMV imel 240 prodajnih mest za prikolice. Sodelovali so na različnih specializiranih in drugih sejmih po Evropi. Vsako leto so v Novo mesto pripeljali tudi  za eno letalo trgovcev iz vseh držav. Na domače trgu so bili bolj skromni sodelovali so le na nekaterih sejmi. Ob tem so izšolali 15 vodilnih mehanikov in jim dali vozila,  s katerimi so nato  "iskali" pokvarjena vozila na terenu. Njim in servisom so dali potrebno literaturo in posebna orodja, ki so jih izdelovali v IMV sami.

Zamere?

Kljub vsemu so bil na IMV v tedanji skupni državi nekako "ljubosumni", še posebej se je to napetost čutilo, ko je, kot so ljudje rekli,  IMV prevzel ljubljanskemu Litostroju izdelavo vozil Renault. Kot pravijo takratni IMV-jevci, to ni bila neka črna pika za njihovo tovarno, čeprav, pa je res, da IMV ni imel tako velike republiške politične  podpore, kot recimo njihova "konkurenca" kragujevška Crvena zastava.  Tu je šlo za  svojevrstno konkurenca. Crvena zastava je bila tedaj paradni konj skupne države Jugoslavije. Tone Šepec  pove, da: na IMV sicer odkrito niso bili ljubosumni, saj so ga večkrat dajali za zgled. Ljudje so cenili, da imajo službo, zato so veliko žrtvovali, tudi 12 urni delovnik ali izmene ni bil problem. Zavzemali so se za to, da so bili soliden partner in dobavitelj. Odnos s Crveno zastavo je temeljil na posebni konkurenčnosti, IMV ni imel posebne republiške podpore za razliko od CZ. Ta je vplivala tudi na sprejem državne zakonodaje in IMV se je temu moral prilagajati.

V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja so začeli izdelovati vozila Renault, prve so bile R4-Katrce.

foto: Klub prijateljev IMV.

Nekoč

Dragica Ferbežar je bila leta 1975 štipendistka IMV. Štipendijo ni bilo težko dobiti, ta je bila  tako dobra, da je lahko z njo plačala sobo v Ljubljani. Tudi med počitnicami je Dragica Ferbežar delal v IMV. Takrat so tovarno neprestano dograjevali, povsod so brneli gradbeni stroji.  Delo v pisarni, nikakor ni bilo priviligirano, vse je bilo zelo skromno. Pisarniški delavci so si pogosto delili delovno mizo, omare in drugo opremo.  Dragica se je  zaposlila v kadrovski službi. Takrat so veliko zaposlovali, ker ljudi ni bilo dovolj, so jih iskali v sosednji Hrvaški. Strokovne delavce pa so preko razpisov iskali po celotni državi, ker plače niso izstopale, so bila stanovanja tista s katerimi so dobili dober strokoven kader. Ko je prišla med počitnicami na delo v tovarno je bilo vse skupaj eno samo veliko mravljišče, povsod se je gradilo.

Gradnja vzhodnega dela tovarne avtomobilov. Glavna zemeljska dela so opravili z lastno gradbeno mehanizacijo IMV, 1973.

foto: Klub prijateljev IMV.

Dragica Ferbežar še doda, da  je kljub  nenehnim gradbenim delom, proizvodnja nemoteno tekla. V tovarno pa so vsa dan vozili delavce iz različnih krajev.

Prizor iz "IMV avtobusne postaje". Kakih 40 avtobusov je vozilo delavce v tovarno. 1980.

foto: Klub prijateljev IMV.

Kot se spominja  je IMV veliko vlagal tudi v razvoj širšega okolje. Na njihovo pobudo in ob denarni pomoči so ustanovili  športno društvo, kulturno društvo, pevski zbor, potujočo knjižnico. Veliko pozornost so namenili tudi skupnim druženjem delavcev, na primer na Gorjancih. Počitnikovanje, je bila zgodba o uspehu, z avtobusi in nato osebnimi avtomobili so počitnikovali na morju,  recimo v Pakoštanih, imeli so tudi svoje lastne kapacitete. Plačilni dan je bil 15. v mesecu, plačo so dobivali"na roke", v gotovini. Bile so redne, in čeprav niso bile najvišje, so bile za tisti čas in takratne razmere, ko so se mnogi zaposleni ukvarjali tudi s kmetovanjem,  zelo dobrodošle in zadostne.

Dragica Ferbežar, dobitnica priznanja Zdkds.

foto: Dragica Ferbežar-osebni arhiv.

 

Franc Štupar je začel svojo delovno pot leta 1974 v takratnem IMV, to je bila takrat velikanska tovarna, se spominja Štupar. Tehnologija  je bila preprosta, vse se je delalo vozičkih, veliko je bilo fizičnega napora, saj je bilo treba vse dvigovati, prenašati in podobno. Zato je imel pogosto ob koncu "šihta" kar nekaj  modric na ramenih.Vse se je delalo ročno, z izvijači. Sam je najprej  cele dneve opravljal preprosta dela, in nato, ko je njegovo delo ocenil in opazil mojster, je prevzemal bolj odgovorna dela.  Nato je doštudiral in se preusmeril na segment prikolic, kjer se je posvečal kakovosti, in to je dalo rezultate.

Sonja Gole in Franc Štupar.

foto: Andrej Matič

 

Simo Gogič je začel  delati v IMV leta 1968 v servisni službi, kjer je reševal reklamacije, potem se je preusmeril v program servisne opreme za servisne delavnice. Pozneje je opravljal tudi druge funkcije. Splošno znano je bilo, da so imel v IMV zelo skromne pisarne, že sam Levičnik je živel zelo špartansko in namesto, da bi denar porabljali za pisarniško opremo so ga raje vlagali v proizvodnjo. Sam je nekaj časa sedel na predalu, nato je dobil svoj stol, s šefom sta bila pri skupni mizi, šele kasneje, ko je eden od sodelavcev odpotoval je dobil svojo mizo.  Takrat so vsi delali  pod geslom, vse za podjetje, za boljši jutri.

 

Klub prijateljev IMV

Franc Štupar je tudi predsednik Kluba prijateljev IMV. Ta je nastal leta 2002, ko so se upokojeni delavci  srečevali ob kavici in obujali spomine na dolenjskega velikana IMV, potem pa se odločili, da bodo ohranili industrijsko kulturno dediščino svojega podjetja.

Železniška postaja IMV, v polnem zagonu, 1988.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

Program Kluba prijateljev IMV je bil, in je še vedno, obsežen, letno so naredili načrt dela, po izdaji knjige o IMV so njihovo delo prepoznali tudi drugje. Nato so njihovi člani hodili po arhivih vse naokrog, spraševali nekdanje zaposlene in iskali vse mogoče podatke. Tako je nastal film o IMV in o Juriju Levičniku. Sedaj imajo tudi lastno muzejsko zbirko, kjer je 40 njihovih izdelkov, avtomobilov itd.

Zbirka vozil IMV, ki so jo postavili člani Kluba prijateljev IMV.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

V zbirki so dostavna, osebna in namenska vozila.

foto: Klub prijateljev IMV.

 

Dediščina IMV

Simo Gogič je med drugimi najbolj  zaslužen za to, da so zbrali  bogato dokumentarno zbirko o IMV. Zbiral je dokumentacijo o podjetju, saj so bili ti podatki zelo razpršeni. Vse se je pospešilo z nastankom Kluba prijateljev IMV, kjer je 400 članov, 250 aktivnih, začrtali so si izdajo knjige, in začeli iskati gradivo. Tega so obdelali tako, da ga lahko uporabljajo raziskovalci in drugi tudi v prihodnosti. Vse so popisali, oštevilčili in dali v poseben arhiv, nato je bilo tega preveč, zato so iskali nove rešitve. Roko jim je ponudil Dolenjski muzej, ki je ta bogati arhiv prevzel,  in s tem odprl možnost dostopa do podatkov tudi za vse druge.

Ob prenosu arhivskega gradiva IMV v Dolenjski muzej. Od leve proti desni: Franc Štupar, Božo Kočevar, Simo Gogić.

foto: Igor Vidmar.

Matej Rifelj, kustos zgodovinar iz Dolenjskega muzeja, je oktobra 2015  prevzel obsežno zbirko Kluba prijateljev IMV.

Matej Rifelj, kustos zgodovinar iz Dolenjskega muzeja.

foto: Igor Vidmar.

Zbirka vsebuje obsežno gradivo, pove Matej Rifelj, posebej so zanimive fotografije, osebni arhiv Jurija Levičnika, vse številke tovarniškega glasila in drugo. To je Dolenjski muzej prevzel zato, da gradivo ohranijo in digitalizirajo in tako omogočijo dostop javnosti. Kakovost zbranega gradiva je bila zelo dobra. Upa, da se bo kaj takšnega našlo tudi v drugih primerih, IMV je za enkrat svetla izjema. Tak arhiv je zelo pomembne za zgodovine na samo dolenjske ampak tudi slovenske tehniške dediščine.

Dolenjski muzej.

foto: Arhiv. Dolenjski muzej.

Epilog?

In kaj je pomenilo biti IMV-jevec, Dragica Ferbežar pove, da ji je podjetje z zaposlenimi predstavljajo pravzaprav drugo družino.

Pomena IMV se takrat ni zavedala, čeprav dela še danes v enem od naslednikov tega dolenjskega velika, čuti  ta nekdanji IMV še vedno kot neko širšo družino.

Zgodbe o uspehu IMV ne bi bilo brez odrekanja. Zaradi številnih sestankov, ki so trajali dolgo v noč ali celo v naslednji dan, zaradi službenih potovanj, delovnih akcij in delovnika, ki je presegal osem ur, so  številne družine leta in leta ostajale brez enega ali več družinskih članov.


20.01.2023

Do popolnosti sistematizirano življenje dr. Ivana Turka

Dr. Ivan Turk je bil dolgoletni profesor računovodstva na ljubljanski ekonomski fakulteti in eden najpomembnejših slovenskih ekonomistov preteklega stoletja, ki pa ni bil ravno pogosto v središču naših pogledov: po eni verjetno strani zaradi svojega zelo strogega, zaprtega in odljudnega značaja, po drugi pa zaradi za marsikoga na videz dolgočasne vede, s katero se je ukvarjal. Življenje tega izjemno nenavadnega znanstvenika, ki se je s povsem neverjetno zagnanostjo, preciznostjo in sistematično lotil vsakega področja - od mladostnega igranja violine in viole, kasnejšega oblikovanja slovenske in jugoslovanske računovodske vede, pa celo do predpisovanja najmanjših podrobnosti v vsakdanjem življenju lastne družine - nam bosta v tokratnih Sledeh časa pomagala predstaviti njegova doktoranda, dolgoletna sodelavca in prijatelja: dr. Slavka Kavčič, ki je z Ivanom Turkom delala na Ekonomski fakulteti, ter direktor Slovenskega inštituta za revizijo dr. Marjan Odar, ki je z njim sodeloval predvsem v okviru svoje institucije. Pred mikrofonom pa gostimo tudi soavtorja biografije Ivana Turka z naslovom Od viole do pisalnega stroja, od not do kontov, dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka.


15.01.2023

Skrivnost Dolge njive

Teme iz druge svetovne vojne so v najrazličnejših dokumentarnih medijih priljubljene še danes. Predvsem gre za velikanski, globalen spopad, ki je ob tragediji vsega človeštva prinesel tudi mnoga drobna junaštva ali pa osebne tragedije, ki so se tkale v spomine posameznikov, njihovih družin ali pa celih narodov. Ker pa je bilo dogajanje tako široko razvejeno, so mnogi dogodki vegavemu človeškemu spominu ušli, uradna zgodovinska znanost pa se enostavno z vso materijo, tudi po osmih desetletjih, ni sposobna spopasti. Zato so nekatere zgodbe iz vojnega časa ostale nepovedane in eno izmed njih, kolikor to dopušča radijski medij, razkrijemo v oddaji Sledi časa. Gre za skrivnost Dolge njive oziroma zavezniško pomoč iz zraka.


08.01.2023

Geološka zbirka Oddelka za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani

V naslednje pol ure se bomo vrnili v daljno preteklost in poskušali razumeti, kaj nam pripovedujejo kamnine. Obiskali bomo eno pomembnejših naravoslovnih zbirk v Sloveniji – Geološko zbirko Oddelka za geologijo, ki je razstavljena v stavbi Montanistika, v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Zbirka zajema približno 25.000 vzorcev mineralov, kamnin, rud, fosilov, stratigrafskih vzorcev in kostnega gradiva. Kako je zbirka nastala, kakšen pomen ima in kaj je njeno poslanstvo, je v oddaji Sledi časa poizvedovala Petra Medved.


01.01.2023

Lileki, zamrla oblika lutk iz ljudske dediščine

Že kar nekaj let je minilo od takrat, ko so lutkovni umetniki Mini teatra v Ljubljani na oder postavili predstavo Tinček Petelinček. Pred premiernim dogodkom 9. januarja 2004 so zapisali, da bodo v njej uporabili ročne lutke, ki jim pravimo lileki. Navajajo, da je etnolog Niko Kuret, raziskovalec predliterarnih oblik in ljudskega gledališča, opisal te tradicionalne ljudske lutke kot “tipično slovensko-kajkavsko lutkovno gledališče”. Izvirne slovenske lileke (lutke strašila) so po večini uporabljali na tradicionalnih šaljivih sejmih ali na poročnih in drugih slavjih. Oživitev lilekov nima primere v evropskem lutkarstvu, zato so takrat avtorji te predstave zanikali trditev, da naj Slovenija ne bi imela dediščine v lutkarstvu. Več o slabo preučenih lilekih izveste v oddaji Sledi časa. Gost je Robert Waltl.


25.12.2022

Gondola na Sveto goro

Žičniške naprave že dolgo niso popularne samo na smučiščih. Povedano drugače; smučišča so njihovo prvotno uporabo celo zakamuflirala, saj je po svetu veliko zgodnjih gondol vozilo prav do svetišč, kamor še danes prevažajo na stotine turistov ali vernikov. Pa še nekaj se je zgodilo medtem. Sodobni »mega polisi«, ki se dušijo v prometni brezizhodnosti, so se začeli zavedati ekološke brezmadežnosti, odlične izrabe prostora in neinvazivnosti za javni prostor, ki jo ponujajo žičniške naprave. Po mnogih svetovnih velemestih množično gradijo gondole, ki tako nimojo več samo turistično-rekreacijskega poslanstva. Postajajo del javnega transporta in če kaj, je prihodnost zelene mobilnosti v zraku pod napetimi jeklenicami … Sledi časa gredo z gondolo na Sveto goro, sprevodnik je Marko Radmilovič.


27.11.2022

Ljubljanski derbi

Da je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu, je teza tistih, ki so prepričani, da so najpomembnejše ne-postranske stvari na svetu vsakovrstne vojne, politika, država, družba in podobno. Velika večina ljudi tega planeta bi brez dvoma raje sedela na stadionih ali se sama podila za žogo, kot pa bila žrtev najrazličnejših usodnih dogajanj. Nogomet je torej najpomembnejša bistvena stvar na svetu in tisti, ki to negirajo iz verski, ideoloških ali humanitarnih razlogov, so že zdavnaj v manjšini. V času svetovnega prvenstva je prav, da se na zgodovino nogometa uzremo tudi v oddaji, ki sledi času. Tokrat se bo zgodilo nekaj neverjetnega, saj se bo Marko Radmilovič, navijač Maribora, poglobil v poetično zgodovino ljubljanskega nogometa.


20.11.2022

Grad Kamen

Eden večjih gradov na Gorenjskem danes sicer le še v razvalinah stoji na začetku doline Draga, na koncu vasi Begunje na Gorenjskem. A vendar sta veličina in pomembnost gradu Kamen in njegovih lastnikov še vedno navzoči, Lambergarje pa slavijo celo ljudske pesmi. Preteklost in skrivnosti iz kamna in na kamnu zgrajenega gradu, ki se prvič kot bivališče plemičev omenja v 12. stoletju, bomo razkrivali v oddaji Sledi časa.


13.11.2022

Gastronomija v času, globalno in lokalno ter primeri na znamkah

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


06.11.2022

Nepalska šola

Z znanjem do zvezd je naslov knjige, ki jo je ob 40. obletnici ustanovitve slovenske šole za nepalske gorske vodnike v Nepalu v Manangu pod Anapurnami izdala Planinska založba Planinske zveze Slovenije. Urednica knjige Mojca Volkar Trobevšek je izbrala tak naslov zaradi dvojnega pomena, ki ga prinaša. Na eni strani pomeni, da so slovenski inštruktorji in zdravniki v šoli za gorske vodnike usposobili domačine, da so lahko s tem znanjem preživeli. Tako so postali gorski vodniki, nekateri celo z mednarodnimi licencami, to pa je pripomoglo tudi k razcvetu nepalskega gospodarstva. Na drugi strani pa je naslov tudi parafraza knjige Vikija Grošlja Do prvih zvezd, v kateri opisuje vzpon na Everest. Leta 2021 je namreč nepalski odpravi uspelo doseči vrh K2 pozimi in polovica teh alpinistov se je izobrazila v slovenski šoli za gorske vodnike. Tako je šola dosegla dvoje, razširila je znanje in navdušila Nepalce za vrhunski alpinizem ter osvajanje zanje svetih himalajskih vrhov. Izjemni dosežek slovenske šole za gorske vodnike v Nepalu bomo spoznali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.


30.10.2022

Janez Žiga Valentin Popovič, naš premalo znani rojak

Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.


23.10.2022

Pokopališča kot zgodovinski vir

Tokratna oddaja Sledi časa bo v pogovoru z raziskovalko vojaških pokopališč, doktorico Petro Svoljšak, postregla z razmislekom o tem, kako na pokopališča, nagrobnike in spominska obeležja gleda zgodovinopisje ter kako jih uporablja kot pomožni vir za razumevanje preteklih in sodobnih družbenih razmerij, identitet in ideologij. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.


16.10.2022

Celjske antične freske

Celje se ponaša z bogato kulturno dediščino, ki sega v tako rekoč vsa zgodovinska obdobja. Poleg obdobja celjskih grofov, pozneje knezov se vse bolj razkriva tudi izjemna antična dediščina rimskega mesta Celeia-Keleia. Kako bogato je bilo to mesto, kažejo tudi antične freske, ki so jih odkrili v letih 2016 in 2017 ob prenovi muzejskega trga v Celju. Takrat so pod ostalinami srednjeveške hiše, ki je v pisnih virih poznana kot tako imenovani »Schreibhaus« gospodarsko poslopje, ki je spadalo k palači oziroma knežjemu dvoru, našli presenetljivo dobro ohranjene rimske ostaline. Med njimi tudi ostanke rimske vile ali domusa, kjer so jih presenetile bogate stenske in stropne poslikave. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


09.10.2022

Gluhi kipar Ivan Štrekelj

Na robu ljubljanskega Tivolija in Rožne doline stoji Spomenik talcem. Malokdo ve, da je to delo gluhega kiparja Ivana Štreklja, ki je ustvarjal v kamnu, žgani glini, lesu, mavcu in bronu. Upodabljal je predvsem dekliške, redkeje moške figure. Ustvarjal je v Švicariji – ljubljanskem Montparnassu, veliko njegovih del pa je izgubljenih ali uničenih. V današnji oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo spoznali življenje in delo kiparja Ivana Štreklja, ki je deloval v svetu umetnosti – kiparstvu, ki je bilo njegova največja ljubezen, in svetu tišine, kajti gluhota ga je zaznamovala za vse življenje.


02.10.2022

»Anton Korošec je bil človek, ki je mislil politično, živel politično in deloval politično.«

Letos mineva 150 let od rojstva Antona Korošca: najvplivnejšega slovenskega politika prve polovice 20. stoletja in – temu verjetno ne bi oporekali niti njegovi politični nasprotniki – enega najbolj pragmatičnih in spretnih politikov v naši zgodovini nasploh: človeka, ki je svoje življenje resnično scela posvetil političnemu udejstvovanju.


18.09.2022

Kdo se boji sodobnega plesa?

Sodobni ples ima v Sloveniji bogato zgodovino. Vzporedno z baletom se je začel razvijati po prvi svetovni vojni, ko so v Ljubljani ustanovili dve nacionalno pomembni instituciji: Univerzo in Slovensko narodno gledališče s tremi delovnimi enotami: Dramo, Opero in Baletom. V različnih časovnih obdobjih so razvoj sodobnega plesa zaznamovali številni vrhunski umetniki in umetnice, prav posebno mesto pa pripada Kseniji Hribar, ki je s svojimi izkušnjami, nabranimi v tujini, pustila velik pečat pri profesionalizaciji sodobnega plesa pri nas. Prava zakladnica znanja s tega področja je Rok Vevar, ki je tudi skrbnik bogate zbirke gradiv, zbranih v Začasnem plesnem arhivu. Z njim se je pogovarjal Miha Žorž.


04.09.2022

Prispevki k biografiji Terezije Mostler

Oddaja Sledi časa prinaša kratek uvid v pionirske čase slovenske fotografije. Toda ne katere koli, temveč umetnosti in obrti, ki ju je vodila ženska roka. Slovenske fotografinje, kot je videti tudi v svetu, so v zgodovini veliko manj znane kot njihovi kolegi, čeprav je med pionirji kar nekaj žensk. O nenavadni usodi ene prvih slovenskih fotografinj bo pripovedoval Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa ...


28.08.2022

Čevlji

Obutvena dediščina na Slovenskem sega daleč v preteklost, tako kot drugje po svetu. Konkretnejše vire o obuvanju in obutvi pa imamo iz poznega srednjega veka. Gre za bolj posredne vire, kot sta koprski in tržaški mestni statut, kjer je zapisano, kaj so izdelovali čevljarji, kakšna so bila ta obuvala in kakšno usnje so uporabljali. Več podatkov pa najdemo na freskah, kjer lahko vidimo, kako so bili obuti kmečki prebivalci in tudi drugi. Za poznejša obdobja pa je virov in gradiva več. Tu so opisi, ilustracije, tak primer je delo Janeza Vajkarda Valvazorja Slava vojvodine Kranjske, kjer z besedo in sliko govori o oblačenju kmečkega prebivalstva. Tu so tudi že prve sočasne upodobitve plemičev: za poznejša obdobja 17. in 18. stoletja pa so prvi primerki obuval že v muzejskih zbirkah. Več o obutveni dediščini na Slovenskem in v Posočju pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


21.08.2022

Potovanje v Rim: Kako se je Jakob Gomilšak odpravil v večno mesto

Potovanje v Rim še vedno velja za enega najpomembnejših ciljev vsakega popotnika. Predvsem, če je tudi katoliški vernik. A Rim je toliko več kot le prebivališče papeža kot vodje milijonov katoličanov; je tudi popek zahodne civilizacije in skozi stoletja se njegova priljubljenost za popotnike, romarje ali pač navadne turiste ni zmanjšala. Kvečjemu nasprotno. Kako so se poti in potovanja lotevali pred več kot stoletjem, nam bo v oddaji Sledi časa popisal slovenski duhovnik in pesnik Jakob Gomilšak, njegov potopis »Pot v Rim« pa je za radijski medij pripravil Marko Radmilovič.


14.08.2022

Časopis Slovenski narod in prvi slovenski tabor v Ljutomeru

Nekaj o povezavi med prvim slovenskim taborom in Antonom Tomšičem, našim prvim poklicnim novinarjem in urednikom Prirejanje množičnih političnih in kulturnih zborovanj na prostem na Slovenskem v letih od 1868 do 1871, tako imenovano taborsko gibanje, je bilo zelo pomembno. V Ljutomeru se je avgusta 1868 več kot sedem tisoč udeležencev zavzelo za zedinjeno Slovenijo in zahtevalo vse pravice za utrjevanje svoje narodnosti, med njimi tudi uvedbo slovenščine v šole, urade in na sodišča. To je bil v monarhiji čas reform, ki sovpada tudi z začetkom izhajanja dveh časopisov, Slovenskega gospodarja (1867) in Slovenskega naroda (1868). V Sledeh časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar, se bomo spomnili pomembne vloge časopisja in Antona Tomšiča (1842–1871) urednika Slovenskega naroda, ki ga štejemo tudi za našega prvega poklicnega časnikarja.


07.08.2022

Jugoslovanska dolžniška kriza, 2. del

V času, ko se vse bolj zaskrbljeno soočamo s še do pred kratkim nepredstavljivo visoko inflacijo in grožnjami pomanjkanja energentov, se verjetno vsaj nekoliko starejši poslušalci nemalokrat spomnijo na 80-ta leta, ko se je s podobnimi težavami – seveda v veliko bolj zaostreni obliki – ukvarjala tudi naša nekdanja država. Zato se v dveh zaporednih oddajah Sledi časa vračamo v čas jugoslovanske dolžniške krize, ki je nastopila na začetku 80-ih let, njeno reševanje pod okriljem Združenih držav in Mednarodnega denarnega sklada pa je prineslo vrsto nepriljubljenih ukrepov, med drugim omejevanje bencinske porabe.


Stran 5 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov