Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljudje zlato občudujemo že več kot 6000 let
Zlato je v jezikih Egipčanov, Sumercev, Asircev, Hebrejcev in Grkov povezano s sijajem sonca in ognja. Vse do tedaj, ko ga je človek našel in začel uporabljati, je simboliziralo in predstavljalo predmet, ki pooseblja nadzemeljsko mogočnost. Tako je leta 1999 zapisal dr. Miha Jeršek v knjigi Zlato ( Jeršek, Miha. 1999, Zlato, Galerija Avsenik- HOHNER d.o.o. Begunje, Tiskarna Galerija Avsenik, Begunje) .
V oddaji Sledi časa pa ne bomo govorili o vse vidikih zlata, ampak se bomo osredotočili na zlato na ozemlju današnje Slovenije. Predvsem bomo skušali predstaviti izpiranje zlata na rekah Dravi in Muri. Seveda pa bomo predstavili tudi nekaj drobcev iz bogate zakladnice spominov moža, ki je v iskanju zlata prepotoval skorajda cel svet. Ob tem se zavedamo, da ima zlato, predvsem pa njegova uporaba, raba in predelava izjemno zgodovino, ki bi močno presegla okvir tokratne oddaje. O zlatarstvu bomo morali spregovoriti kdaj drugič.
Kot piše dr. Miha Jeršek je zlato po kemični sestavi kovina, ki je v naravi zelo redka in je edina rumene barve. Zanjo je značilna kovnost, nizko tališče in dobra kemična odpornost. Zato so iz nje že nekdaj izdelovali različne okrasne predmete. Ljudje zlato občudujemo in cenimo že več kot 6000 let.
O zlatu je pisal Janez Jalen v znameniti knjigi Bobri. V njej omenja zlatonosne reke in na koncu doda zgodbo o tujcih, ki so prenašali zlato runo po reki Savi in Ljubljanici. Pred njim pa je, med drugimi, o zlatu na območju današnje Slovenije, pisal že antični, rimski zgodovinar Plinij, in čeprav ni nekih trdnih dokazov, je zelo verjetno, da je šlo za sekundarna najdišča, ki pa jih še danes niso odkrili. Poglejmo kaj je v že omenjeni knjigi- Zlato je Miha Jeršek, na strani 28 zapisal: " Najbolj drzne trditev o nahajališčih zlata na današnjem Slovenskem (nekdanje področje noriških Tavriskov) je zapisal Strabon (4.6.12). Iz prispevka kustosa Narodnega muzeja , Draga Svoljšaka (1997), povzemamo prevod povzetka iz 34. knjige Polibijeve zgodovine ( 147-132 pr. Kr.):"
Polibij pravi poleg tega, da je v njegovem času bil odkrit, približno nasproti Ogleja, na področju noriških Tavriskov, rudnik zlata, na za izkoriščanje tako primernem kraju, da ko je enkrat odstranjena vrhnja plast zemlje do globine dveh čevljev, se je takoj nahajalo zlato in da nahajališča niso bila nikoli globja od petnajstih čevljev; in nadaljuje rekoč, da je del zlata takoj čistega, po meri fižola ali volčjega boba, izgubljajoč le osmino, tisto pa kar ostane je potrebno taliti, kar je še vedno umestno; in da se je po dveh mesecih, odkar so se Italioti pridružili delu v rudniku, cena zlata znižala za tretjino po vsej Italiji, ko pa so Tavriski to doumeli so pregnali svoje sodelavce in vpeljali monopol.
Precej bolj jasna je zgodovina izpred 300 let, ko je cesarica Marija Terezija dala številnim ljudem dovoljenja, oziroma koncesije za izpiranje zlata . V Sloveniji imamo dve zlatonosni reki Dravo in Muro. Docent na Katedri za mineralogijo, petrologijo in materiale, na oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, Dr. Uroš Herlec, doda, da so bili nekoč izpiralci zlata na omenjenih rekah kar številni, dandanes pa to počnejo predvsem posamezniki, bolj za zabavo, kot za preživetje.
Z dr. Urošem Herlecem smo se srečali v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, kjer imajo bogato zbirko kamnin, mineralov, rud in fosilov.
Zlato iz Visokih Tur se je skozi tisočletja izpiralo v naplavine rek Drave in Mure in številni ljudje so od iskanja zlatih luskic tudi "živeli". Zlato pa se pri nas pojavlja tudi v nekaterih manjših rudiščih skupaj z drugimi minerali. V rečnih usedlinah so spremljevalci zlata težki minerali, kot so: hematit, leukoksen, minerali granatove skupine, turmalin, muskovit, epidot, nekateri amfiboli in pirokseni, cirkon, rutil, zoisit in disten ( Jeršek, 28, 1999).
V zbirki Naravoslovnotehniške fakultete nam je seveda pozornost vzbudila velika "zlato-sijoča" kepa. Da to ne more biti "pravo zlato" smo nekako vedeli takoj, saj takega kosa, če bi bil pravi, zagotovo ne bi hranili kar na vitrini!
No ko smo to "skrivnostno" zlato kepo pogledali in jo prijeli v roke, se je pokazalo, da so bili sumi upravičeni. Dr. Herlec nam je z nasmehom povedal, da je to odlitek največjega zlatega nugget-a ( bolj razumljivo bi lahko rekli tudi kepa, zrno itd.) ki se imenuje "Precious". Najden je bil 5.1.1871 pri kraju Berlin v Viktoriji, Avstralija. Njegova skupna teža je bila 53,217 kg. Inventarna številka v zbirki Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, oddelek za geologijo pa je št. 5671.
V vitrini pa je primerek pravega zlata iz Romunije.
Ni vse zlato, kar se sveti, je zagotovo eden najbolj znanih izrekov. Tak naslov pa nosi tudi povest Frana Erjavca iz leta 1887. Tam opisuje kmeta Čerina, ki najde "zlato" ali kot se izkaže svetleči pirit, ki so ga mnogi, pred in po Čerinu, zlahka zamenjali za zlato. Kot so zapisali na spletnih straneh Prirodoslovnega muzeja Slovenije, je pirit eden najbolj pogostih sulfidnih mineralov. Ima značilen kovinski sijaj in je običajno kovinsko rumen oziroma zlat. Nastaja v zelo širokem razponu temperature in pritiska. Zato ga najdemo v magmatskih, sedimantnih in metamorfnih kamninah. Še posebno značilen je za hidrotermalno fazo nastanka, ko je skupaj z galenitom, sfaleritom, kremenom. Pogosto nastane tudi v sedimentu, kjer vlada redukcijsko okolje. Najlepši kristali pirita so znani iz Španije, Peruja, Elbe. Tudi v Sloveniji je zelo pogost. Našli so ga v kristalih, kristalih dvojčkih, masivnega, ali pa nadomešča rastlinske in živalske ostanke. Pirit so nekoč pogosto zamenjevali za zlato. Vzrok temu sta njegova barva in izrazit kovinski sijaj. Vendar pa je zanimivo, da pirit lahko vsebuje primesi zlata. Pri procesih preperevanja, ko nastane limonit, se zlato izloči iz pirita in lahko se koncentrira tudi v gospodarsko pomembnih količinah!
Sigismund Zois, Sigismund (Žiga) Zois. Njegova zbirka je ena izmed temeljnih, ustanovnih zbirk prvega muzeja na Slovenskem. To je bil Deželni muzej, ki so ga ustanovili leta 1821, za javnost pa odprli deset let zatem. Danes hrani Zoisovo zbirko Prirodoslovni muzej Slovenije.
Tudi v Prirodoslovnem muzeju Slovenije imajo razstavljen primerke zlata iz Romunije.
Z izpiranje zlata se je pred drugo svetovno vojno preživljalo več kot 200 izpiralcev. Po nekaterih podatkih so v kraljevini SHS izpiralcem njihovo dejavnost priznali kot obrt. Po podatkih dr. Mihe Jerška: "sta bili, med letoma 1910 in 1940, področji reke Drave in Mure razdeljeni na posamezne koncesije za raziskave in izkoriščanje zlata. To so bile koncesije Benedicto Dravac ( Od Varaždina do Legrada), koncesija Stočes ( Dravski del od Prevalj do Varaždina, in murski del od Radgone do Legrada), okoli 8 kilometrov Drave je pripadalo tudi mlinarju Braunu. Omenjene koncesije je želelo odkupiti angleško podjetje Selection Trust, ki je izvedlo več raziskav na omenjenem področju. Pri tem so kot posredniki sodelovali strokovnjaki iz rudnika Trepča."(Jeršek, 26, 1999).
Izpiralca, ki ju vidimo na fotografiji mag. Milana Bidovca, sta leta 1986, ko je nastal posnetek, pomagala dokumentirati Geološkemu zavodu Slovenije način pridobivanja zlata iz dravskega proda. Pripomočke sta si izdelala sama.
Kot vidimo na spodnji sliki, mag. Milana Bidovca, so zlato ločili iz težke frakcije s pomočjo živega srebra, na katerega se luskice zlata sprimejo. Pri tem nastane amalgam. Odvečno živo srebro so nato stisnili skozi platneno krpo.
Kot smo že spoznali, reka Drava in Mura odnašata zlato iz primernih nahajališč v Visokih Turah. Miha Jeršek piše, da imajo reke v zgornjem toku več energije zato nosijo erodiran material s seboj v nižje dele ali dele z manj energije. Glede na velikost ali bolje rečeno maso posameznih zrn se najprej odložijo delci zlata z višjo maso. Tako se z oddaljenostjo od izvornega mesta zlata manjša velikost odloženih zlatih zrn v sedimentu. Zlato se odlaga skupaj z drugimi težkimi minerali na delih z manj energije. To so lahko mesta za določenimi ovirami v rekah, slapovi ali najpogosteje konkavni deli rečnih zavojev. Podatki govorijo, da zlato v reki Dravi in Muri nastopa v luskicah, premera 0,8 mm, kar pomeni, da je potrebno tudi do 9000 luskic za en gram zlata. Zato pa je potrebno sprati približno 1 prostorninski meter dravskega proda (Jeršek, 28, 26, 1999).
Davorin Založnik zelo dobro pozna minerale, ker ga ta skrivnostni svet veseli, tudi sam izpira zlato v reki Dravi. Ko smo se skupaj odpravili na eno takih nahajališč, je najprej povedal, kako izbira najprimernejši prostor.
Davorin Založnik na avstrijski strani ob reki Dravi ni še nikoli izpiral zlata, bo pa to poskusil in skupaj s prijatelji obiskal avstrijske kolege.
Mladen Čeranič je pravi iskalec zlata, kot ga srečamo v filmih, v zadnjih desetletjih je bil na 26 različnih koncih sveta: od Indonezije, Avstralije do Mehike, Peruja in Bolivije, kjer je iskal ne samo zlato, ampak tudi poldrage in drage kamne. Tako je recimo iskal opale. Kot pravi iskanje in kopanje zlata ni lahka zgodba, saj moraš za to imeti posebne stroje, ekipo, vse skupaj pa zahteva tudi zelo veliko denarja. Prvič se je odpravil na pot pred 30-imi leti.
910 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ljudje zlato občudujemo že več kot 6000 let
Zlato je v jezikih Egipčanov, Sumercev, Asircev, Hebrejcev in Grkov povezano s sijajem sonca in ognja. Vse do tedaj, ko ga je človek našel in začel uporabljati, je simboliziralo in predstavljalo predmet, ki pooseblja nadzemeljsko mogočnost. Tako je leta 1999 zapisal dr. Miha Jeršek v knjigi Zlato ( Jeršek, Miha. 1999, Zlato, Galerija Avsenik- HOHNER d.o.o. Begunje, Tiskarna Galerija Avsenik, Begunje) .
V oddaji Sledi časa pa ne bomo govorili o vse vidikih zlata, ampak se bomo osredotočili na zlato na ozemlju današnje Slovenije. Predvsem bomo skušali predstaviti izpiranje zlata na rekah Dravi in Muri. Seveda pa bomo predstavili tudi nekaj drobcev iz bogate zakladnice spominov moža, ki je v iskanju zlata prepotoval skorajda cel svet. Ob tem se zavedamo, da ima zlato, predvsem pa njegova uporaba, raba in predelava izjemno zgodovino, ki bi močno presegla okvir tokratne oddaje. O zlatarstvu bomo morali spregovoriti kdaj drugič.
Kot piše dr. Miha Jeršek je zlato po kemični sestavi kovina, ki je v naravi zelo redka in je edina rumene barve. Zanjo je značilna kovnost, nizko tališče in dobra kemična odpornost. Zato so iz nje že nekdaj izdelovali različne okrasne predmete. Ljudje zlato občudujemo in cenimo že več kot 6000 let.
O zlatu je pisal Janez Jalen v znameniti knjigi Bobri. V njej omenja zlatonosne reke in na koncu doda zgodbo o tujcih, ki so prenašali zlato runo po reki Savi in Ljubljanici. Pred njim pa je, med drugimi, o zlatu na območju današnje Slovenije, pisal že antični, rimski zgodovinar Plinij, in čeprav ni nekih trdnih dokazov, je zelo verjetno, da je šlo za sekundarna najdišča, ki pa jih še danes niso odkrili. Poglejmo kaj je v že omenjeni knjigi- Zlato je Miha Jeršek, na strani 28 zapisal: " Najbolj drzne trditev o nahajališčih zlata na današnjem Slovenskem (nekdanje področje noriških Tavriskov) je zapisal Strabon (4.6.12). Iz prispevka kustosa Narodnega muzeja , Draga Svoljšaka (1997), povzemamo prevod povzetka iz 34. knjige Polibijeve zgodovine ( 147-132 pr. Kr.):"
Polibij pravi poleg tega, da je v njegovem času bil odkrit, približno nasproti Ogleja, na področju noriških Tavriskov, rudnik zlata, na za izkoriščanje tako primernem kraju, da ko je enkrat odstranjena vrhnja plast zemlje do globine dveh čevljev, se je takoj nahajalo zlato in da nahajališča niso bila nikoli globja od petnajstih čevljev; in nadaljuje rekoč, da je del zlata takoj čistega, po meri fižola ali volčjega boba, izgubljajoč le osmino, tisto pa kar ostane je potrebno taliti, kar je še vedno umestno; in da se je po dveh mesecih, odkar so se Italioti pridružili delu v rudniku, cena zlata znižala za tretjino po vsej Italiji, ko pa so Tavriski to doumeli so pregnali svoje sodelavce in vpeljali monopol.
Precej bolj jasna je zgodovina izpred 300 let, ko je cesarica Marija Terezija dala številnim ljudem dovoljenja, oziroma koncesije za izpiranje zlata . V Sloveniji imamo dve zlatonosni reki Dravo in Muro. Docent na Katedri za mineralogijo, petrologijo in materiale, na oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, Dr. Uroš Herlec, doda, da so bili nekoč izpiralci zlata na omenjenih rekah kar številni, dandanes pa to počnejo predvsem posamezniki, bolj za zabavo, kot za preživetje.
Z dr. Urošem Herlecem smo se srečali v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, kjer imajo bogato zbirko kamnin, mineralov, rud in fosilov.
Zlato iz Visokih Tur se je skozi tisočletja izpiralo v naplavine rek Drave in Mure in številni ljudje so od iskanja zlatih luskic tudi "živeli". Zlato pa se pri nas pojavlja tudi v nekaterih manjših rudiščih skupaj z drugimi minerali. V rečnih usedlinah so spremljevalci zlata težki minerali, kot so: hematit, leukoksen, minerali granatove skupine, turmalin, muskovit, epidot, nekateri amfiboli in pirokseni, cirkon, rutil, zoisit in disten ( Jeršek, 28, 1999).
V zbirki Naravoslovnotehniške fakultete nam je seveda pozornost vzbudila velika "zlato-sijoča" kepa. Da to ne more biti "pravo zlato" smo nekako vedeli takoj, saj takega kosa, če bi bil pravi, zagotovo ne bi hranili kar na vitrini!
No ko smo to "skrivnostno" zlato kepo pogledali in jo prijeli v roke, se je pokazalo, da so bili sumi upravičeni. Dr. Herlec nam je z nasmehom povedal, da je to odlitek največjega zlatega nugget-a ( bolj razumljivo bi lahko rekli tudi kepa, zrno itd.) ki se imenuje "Precious". Najden je bil 5.1.1871 pri kraju Berlin v Viktoriji, Avstralija. Njegova skupna teža je bila 53,217 kg. Inventarna številka v zbirki Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, oddelek za geologijo pa je št. 5671.
V vitrini pa je primerek pravega zlata iz Romunije.
Ni vse zlato, kar se sveti, je zagotovo eden najbolj znanih izrekov. Tak naslov pa nosi tudi povest Frana Erjavca iz leta 1887. Tam opisuje kmeta Čerina, ki najde "zlato" ali kot se izkaže svetleči pirit, ki so ga mnogi, pred in po Čerinu, zlahka zamenjali za zlato. Kot so zapisali na spletnih straneh Prirodoslovnega muzeja Slovenije, je pirit eden najbolj pogostih sulfidnih mineralov. Ima značilen kovinski sijaj in je običajno kovinsko rumen oziroma zlat. Nastaja v zelo širokem razponu temperature in pritiska. Zato ga najdemo v magmatskih, sedimantnih in metamorfnih kamninah. Še posebno značilen je za hidrotermalno fazo nastanka, ko je skupaj z galenitom, sfaleritom, kremenom. Pogosto nastane tudi v sedimentu, kjer vlada redukcijsko okolje. Najlepši kristali pirita so znani iz Španije, Peruja, Elbe. Tudi v Sloveniji je zelo pogost. Našli so ga v kristalih, kristalih dvojčkih, masivnega, ali pa nadomešča rastlinske in živalske ostanke. Pirit so nekoč pogosto zamenjevali za zlato. Vzrok temu sta njegova barva in izrazit kovinski sijaj. Vendar pa je zanimivo, da pirit lahko vsebuje primesi zlata. Pri procesih preperevanja, ko nastane limonit, se zlato izloči iz pirita in lahko se koncentrira tudi v gospodarsko pomembnih količinah!
Sigismund Zois, Sigismund (Žiga) Zois. Njegova zbirka je ena izmed temeljnih, ustanovnih zbirk prvega muzeja na Slovenskem. To je bil Deželni muzej, ki so ga ustanovili leta 1821, za javnost pa odprli deset let zatem. Danes hrani Zoisovo zbirko Prirodoslovni muzej Slovenije.
Tudi v Prirodoslovnem muzeju Slovenije imajo razstavljen primerke zlata iz Romunije.
Z izpiranje zlata se je pred drugo svetovno vojno preživljalo več kot 200 izpiralcev. Po nekaterih podatkih so v kraljevini SHS izpiralcem njihovo dejavnost priznali kot obrt. Po podatkih dr. Mihe Jerška: "sta bili, med letoma 1910 in 1940, področji reke Drave in Mure razdeljeni na posamezne koncesije za raziskave in izkoriščanje zlata. To so bile koncesije Benedicto Dravac ( Od Varaždina do Legrada), koncesija Stočes ( Dravski del od Prevalj do Varaždina, in murski del od Radgone do Legrada), okoli 8 kilometrov Drave je pripadalo tudi mlinarju Braunu. Omenjene koncesije je želelo odkupiti angleško podjetje Selection Trust, ki je izvedlo več raziskav na omenjenem področju. Pri tem so kot posredniki sodelovali strokovnjaki iz rudnika Trepča."(Jeršek, 26, 1999).
Izpiralca, ki ju vidimo na fotografiji mag. Milana Bidovca, sta leta 1986, ko je nastal posnetek, pomagala dokumentirati Geološkemu zavodu Slovenije način pridobivanja zlata iz dravskega proda. Pripomočke sta si izdelala sama.
Kot vidimo na spodnji sliki, mag. Milana Bidovca, so zlato ločili iz težke frakcije s pomočjo živega srebra, na katerega se luskice zlata sprimejo. Pri tem nastane amalgam. Odvečno živo srebro so nato stisnili skozi platneno krpo.
Kot smo že spoznali, reka Drava in Mura odnašata zlato iz primernih nahajališč v Visokih Turah. Miha Jeršek piše, da imajo reke v zgornjem toku več energije zato nosijo erodiran material s seboj v nižje dele ali dele z manj energije. Glede na velikost ali bolje rečeno maso posameznih zrn se najprej odložijo delci zlata z višjo maso. Tako se z oddaljenostjo od izvornega mesta zlata manjša velikost odloženih zlatih zrn v sedimentu. Zlato se odlaga skupaj z drugimi težkimi minerali na delih z manj energije. To so lahko mesta za določenimi ovirami v rekah, slapovi ali najpogosteje konkavni deli rečnih zavojev. Podatki govorijo, da zlato v reki Dravi in Muri nastopa v luskicah, premera 0,8 mm, kar pomeni, da je potrebno tudi do 9000 luskic za en gram zlata. Zato pa je potrebno sprati približno 1 prostorninski meter dravskega proda (Jeršek, 28, 26, 1999).
Davorin Založnik zelo dobro pozna minerale, ker ga ta skrivnostni svet veseli, tudi sam izpira zlato v reki Dravi. Ko smo se skupaj odpravili na eno takih nahajališč, je najprej povedal, kako izbira najprimernejši prostor.
Davorin Založnik na avstrijski strani ob reki Dravi ni še nikoli izpiral zlata, bo pa to poskusil in skupaj s prijatelji obiskal avstrijske kolege.
Mladen Čeranič je pravi iskalec zlata, kot ga srečamo v filmih, v zadnjih desetletjih je bil na 26 različnih koncih sveta: od Indonezije, Avstralije do Mehike, Peruja in Bolivije, kjer je iskal ne samo zlato, ampak tudi poldrage in drage kamne. Tako je recimo iskal opale. Kot pravi iskanje in kopanje zlata ni lahka zgodba, saj moraš za to imeti posebne stroje, ekipo, vse skupaj pa zahteva tudi zelo veliko denarja. Prvič se je odpravil na pot pred 30-imi leti.
Smo Slovenci hlapčevski ali uporni narod? Vprašanje se zdi smiselno glede na to, da letos zaznamujemo pol tisočletja vseslovenskega kmečkega upora iz leta 1515. Začel se je v Konjicah in Kočevju, zajel pa je območje več kot petindvajset tisoč kvadratnih kilometrov površine nekdanjih slovenskih dežel razen Gorenjske in dela Primorske. Uprlo se je več kot osemdeset tisoč kmetov, ki so jih vedno nove in nove dajatve zemljiškim gospodom, cerkvi in cesarstvu pripeljale na rob revščine in obupa. Ta upor sodi med šest velikih v naši zgodovini, zraven pa moramo prišteti še stotnijo malih in nekaj srednjih, torej vsega skupaj več kot sto dvajset kmečkih uporov. Ta podatek postavlja pod vprašaj Cankarjevo sintagmo "za hlapce rojeni ...". Pa vendar, preučevanje učinkov kmečkih uporov pripelje do spoznanja, da so bili uporni kmetje vedno poraženi, upori pa niso ustavili procesa razvoja ideologije družbe treh rodov - tistih, ki vladajo, tistih, ki molijo in tistih, ki delajo. Ta družbeni antagonizem je bil in je še zmeraj temeljni model urejenosti sveta. Kaj je pomenil in kaj je prinesel, pa tudi o tem, kako je leta 1515 vseslovenski kmečki upor potekal, bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Jurij Popov.
Društvo novinarjev Slovenije je bilo ustanovljeno 28. marca 1905, ko je bil sklican ustanovni občni zbor Društva slovenskih književnikov in časnikarjev. Morda bi lahko iskali korenine slovenskega novinarstva že pri Primožu Trubarju, saj je bil s svojimi Newe Zeitungen novičar 16. stoletja. Vsekakor pa velja, da je bil začetnik slovenskega časnikarstva Valentin Vodnik, ki je leta 1797 začel urejati Lublanske novice, naš prvi dnevnik pa je bil Slovenski narod, ki je začel leta 1868 izhajati v Mariboru. Komu so "služili" slovenski novinarji v preteklih sto in več letih: ljudstvu, oblasti, kapitalu? So bili vedno ob pravem času na pravem mestu? Je slovenski novinar omikan in spoštovan? Kako stanovsko povezovanje krepi moč in verodostojnost slovenskega novinarstva? Je novinarstvo samo še obrt, servis? Ali pa je vendarle "čuvaj demokracije"? Po sledeh 110 let dolge zgodovine novinarske stanovske organizacije nas bo v oddaji Sledi časa popeljal Bojan Leskovec.
V teh časih, ko nam v ušesih še vedno odmeva posplošeno skandiranje "lopovi, lopovi!", se ponuja priložnost, da se tudi natančneje ozremo po zgodovini tolovajstva v naši deželi. Marko Radmilovič nas tako v Sledeh časa vabi na vznemirljivo potepanje po kozjanskih globelih, kjer se še vedno prepletajo resnice in legende o življenju razbojnika Franca Guzaja.
Po padcu fašizma in kapitulaciji Italije septembra leta 1943 so sicer maloštevilni partizani na Primorskem razorožili italijansko vojsko, ki se je s slovenskega ozemlja umikala v Italijo. Tako so pridobili veliko orožja, streliva in živil, celo več, kot so bili tedaj sposobni uporabiti. Toda pričakovati je bilo, da se bodo iz italijanske vojske vračali mladi primorski fantje, ki bi jih vključili v narodnoosvobodilni boj. V prvih dneh zmede so se partizani odločili zasesti in braniti Gorico pred veliko močnejšo nemško vojaško silo, ki je zasedala izpraznjen prostor po umiku italijanskih okupatorjev. Izoblikovala se je Goriška fronta. Je bila vojaški nesmisel, saj je bilo očitno, da maloštevilni partizani ne bodo zmogli obdržati mesta? Ali je bil pomen drugje? Avtor oddaje je Ivan Merljak.
V doslej pripravljenih oddajah o prvi svetovni vojni ali "veliki vojni" ali "vojni, ki naj bi botrovala koncu vseh vojn", smo vedno znova poudarjali, da je bila ta vojna precedens v zgodovini človeštva. Je prva vojna, ki jo lahko imenujemo totalna vojna. To je vojna, ki v vrtinec pobijanja in uničevanja potegne vse, od vojakov na fronti do prebivalstva v zaledju in vsa področja človekovega delovanja. Lahko bi rekli, da je "velika vojna" uzakonila tudi propagando kot brezobzirno sredstvo za doseganje vojaških in političnih ciljev. Pri tem se ni ozirala na resnico, vse do takrat veljavne moralne vrednostne sisteme pa je kršila v skladu s potrebami. Tako so jo uporabljali za dokazovanje tako imenovane "nujnosti vojne", za demoniziranje nasprotnikov, za norčevanje iz nasprotnikov in njihovih voditeljev (na primer ostarelega in dementnega cesarja Jožefa II.), za dokazovanje lastne superiornosti, in tako naprej. Na različne načine je manipulirala predvsem z vojaki na fronti in s civilnim prebivalstvom. Pogosto je tako tudi duhovščina s prižnic omalovaževala in demonizirala nasprotnike, zahtevala in opravičevala njihovo pobijanje, žrtvovanje lastnega življenja pa poveličevala v sveti cilj. V slovenskih deželah je to najbolj poudarilo geslo "vse za vero, dom, cesarja". V propagandne namene so bili uporabljeni vsi takratni mediji - tiskani, radijski in filmski. V letih 1914-1918 so bili tako postavljeni temelji sodobne propagandne obrti, ki se še danes zateka k že pred davnimi leti izoblikovanim načelom za udejanjanje ciljev predvsem tiste elite, ki ima največjo družbeno moč.
Sredi prihodnjega meseca bo minilo 70 let od zadnjega anglo-ameriškega bombardiranja Maribora med drugo svetovno vojno. Prvi dan groze rušilnih in zažigalnih bomb so Mariborčani doživeli 7. januarja 1944, najhuje pa je bilo oktobra tega leta. Trpljenja in strahu, ki ga v takšnem obsegu in tako silovito ni doživelo nobeno drugo slovensko mesto. Odvrženih je bilo 15.795 bomb, ki so skupaj tehtale 4.750 ton. Popolnoma porušenih ali poškodovanih je bilo 2.290 zgradb, kar je bila slaba polovica vsega stavbnega fonda v mestu. Brez bivališč je ostalo več kot 4.200 ljudi, umrlo pa jih je 483, med njimi 60 otrok. V nekaj več kot petnajstih mesecih med prvim in zadnjim bombnim napadom na mesto so prebivalci Maribora v zakloniščih preživeli približno 14 dni. Mesto si potem še desetletja ni povsem opomoglo od posledic anglo-ameriških rušilnih letalskih napadov, na vzhodnem območju Maribora pa lahko na zidovih starejših hiš še danes brez večjih težav najdemo sledi teh bombardiranj. Kakšni spomini še živijo na tisti čas, kaj pravijo zgodovinarji, v kakšnem stanju so zaklonišča, v katera so ljudje bežali pred sedmimi desetletji, in kako je z neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi Made in USA, katerih najdbe so še zdaj dokaj pogoste? O tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Stane Kocutar.
Življenja genijev so pogosto nepredvidljiva in včasih celo čudaška, so pa praviloma dobro raziskana. Izjemni možje preteklosti, ki so še za življenja vzbujali občudovanje, so vedno znova pod drobnogledom tako laične kot tudi strokovne javnosti. In med njimi je eden najbolj izpostavljenih prav gotovo Nikola Tesla. Zato preseneča, da je šele pred kratkim prišlo na dan poglavje, ki tega velikega moža naše civilizacije povezuje z Mariborom. Več v oddaji Sledi časa Marka Radmiloviča z naslovom Mariborski tedni Nikole Tesle.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Lahko bi rekli, da je izpovedovanje ljubezni staro toliko kot človeštvo. Poleg besed pa so že naši davni predniki uporabljali tudi različne predmete, s katerimi so obdarovali ljubljeno osebo in ji tako pokazali, kaj čutijo. No, lectovo srce je eden takšnih predmetov, ki že stoletja služi predvsem temu namenu, tako v Evropi, kot tudi pri nas. In v pričakovanju pomladi, ko začnejo tudi srca zaljubljencev hitreje utripati, bomo lahko še enkrat poslušali zanimivo pripoved o zgodovini in tradiciji lectarstva na Slovenskem. V oddajo Sledi časa jo je zaokrožil - Ivan Merljak.
Lahko bi rekli, da je izpovedovanje ljubezni staro toliko kot človeštvo. Poleg besed pa so že naši davni predniki uporabljali tudi različne predmete, s katerimi so obdarovali ljubljeno osebo in ji tako pokazali, kaj čutijo. No, lectovo srce je eden takšnih predmetov, ki že stoletja služi predvsem temu namenu, tako v Evropi, kot tudi pri nas. In v pričakovanju pomladi, ko začnejo tudi srca zaljubljencev hitreje utripati, bomo lahko še enkrat poslušali zanimivo pripoved o zgodovini in tradiciji lectarstva na Slovenskem. V oddajo Sledi časa jo je zaokrožil - Ivan Merljak.
Ob vsega občudovanja in predvsem spoštovanja vredni beri medalj, ki so jih na drugi strani »velike luže« obesili okoli vratu »naše Tine«, se nam spet ponuja priložnost, da se na kratko ozremo tudi v zgodovino našega smučanja. Mogoče ne na samem začetku tako imenovane »pionirske smučarije« na Slovenskem, lahko tako najdemo tudi ime Rudolfa Badjure, ki ga mnogi nehote zamenjujejo z njegovim bratom Metodom. No, po zaslugi nekaterih zanesenjakov je Rudolf Badjura, v obsežni študiji, ki jo v oddaji Sledi časa predstavlja Marko Radmilovič, vnovič »prišel« med Slovence …
Ob vsega občudovanja in predvsem spoštovanja vredni beri medalj, ki so jih na drugi strani »velike luže« obesili okoli vratu »naše Tine«, se nam spet ponuja priložnost, da se na kratko ozremo tudi v zgodovino našega smučanja. Mogoče ne na samem začetku tako imenovane »pionirske smučarije« na Slovenskem, lahko tako najdemo tudi ime Rudolfa Badjure, ki ga mnogi nehote zamenjujejo z njegovim bratom Metodom. No, po zaslugi nekaterih zanesenjakov je Rudolf Badjura, v obsežni študiji, ki jo v oddaji Sledi časa predstavlja Marko Radmilovič, vnovič »prišel« med Slovence …
Centralna pravosodna knjižnica je najstarejša slovenska posebna knjižnica, saj je nastala pred skoraj sto leti. Lahko bi rekli, da je sopotnica zadnjega dela poti v slovensko samostojnost. Nastala je namreč leta 1918 po razpadu Avstro-Ogrske, ko je kranjska dežela dobila svoje prvo višje sodišče. Sam začetek slovenskih javnih knjižnic pa sodi v leto 1693, ko je bila v Ljubljani ustanovljena Academia Operosorum, ki je imela namen ustanavljati takšne knjižnice, vendar je prej razpadla. Ideja pa je ostala in pred skoraj sto leti smo dobili prvo posebno knjižnico. Za ustanovitev današnje Centralne pravosodne knjižnice ima največ zaslug prvi predsednik Višjega deželnega sodišča v Ljubljani pravnik, sodnik in juristični pisatelj Ivan Kavčnik. Knjižnica ima svoje domovanje v ljubljanski sodni palači, zgrajeni v letih 1898-1902 v neoklasicističnem slogu, kar ji daje tudi poseben čar. V njenem najstarejšem delu posebno pozornost zbujajo galerije, ki so v sodobnih knjižnicah redkost. Po vsebini in organizaciji je prilagojena sodobnim potrebam stroke, vendar pa hrani tudi posebne knjižne zaklade, ki so premalo znani in preučevani. Omenimo samo dragoceno zbirko nekdanjega Juridičnega društva, ki obsega približno 770 knjig v 1.938 zvezkih. Kot poudarja avtor Sledi časa Jurij Popov, sta med njimi zagotovo največji dragocenosti Bamberški kazenski zakonik iz leta 1510 in Corpus iurius civilis iz leta 1663.
Ljubljana ima smučišče. Z žičnico, ustrezno višinsko razliko za izvedbo ženskega slaloma, možnostjo nočne smuke in v bližini velikega parkirišča. Na tem smučišču so nekoč trenirali celo Bojan Križaj, Nuša Tome in drugi reprezentanti, na njem sta prve turno smučarske zavoje opravila slovenska alpinista Viki Grošelj in Danilo Cedilnik - Den. Po njegovi strmini se je rad spustil celo legendarni muzikant Lojze Slak. Če se sprašujete, ali je vse našteto res, poslušajte oddajo Sledi časa. Na strmino ljubljanskega smučišča, za katerega večina najbrž še ni niti slišala, se je podal Jure K. Čokl.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Pred sedemdesetimi leti je bila Evropa na koncu druge svetovne vojne. Vojne, ki se je v zgodovino človeštva vpisala predvsem po do tedaj neverjetni krutosti, ki je je sposoben človek. Ko je bila razkrita resnica o koncentracijskih taboriščih, je svet obnemel. Nacistična Nemčija je namreč zgradila sitem koncentracijskih taborišč - vsega skupaj jih je bilo med 15 in 20 tisoč - in v njih sistematično odstranjevala svoje nasprotnike in vse tiste, za katere je mislila, da niso vredni življenja. Prvo koncentracijsko taborišče je bilo zgrajeno v Dachau, majhnem mestecu v bližini Munchna. Zgradili so ga že leta 1933, zaprli pa 12 let pozneje, 29. aprila leta 1945. Taborišča so rastla in se razvijala v vse hujše centre razčlovečenja, zlorab in iztrebljanja. Najhujše koncentracijsko taborišče, imenovano tudi tovarna smrti, je bilo Auschwitz?Birkenau na Poljskem. Osvobojeno, če je temu mogoče tako reči, je bilo 27. januarja leta 1945. Zato je 27. januar mednarodni dan koncentracijskih taborišč, s katerim počastimo spomin na 15 do 20 milijonov žrtev tega taboriščnega sistema in sistema getov, ki ga je vzpostavila nacistična okupacijska oblast. V Sledeh časa, posvečenih 70-letnici zaprtja vseh omenjenih taborišč, je Jurij Popov pred mikrofon povabil preživele iz treh nacističnih koncentracijskih taborišč ? iz Auschwitza, Mauthausna in Dachaua. Samo v teh treh taboriščih je bilo po ocenah zgodovinarjev zaprtih približno 10.400 Slovenk in Slovencev, od katerih se več kot tretjina ni nikoli več vrnila domov. Foto: Internet stock. Avtor: Jurij Popov.
Decembra je minilo 70 let od drzne in pogumne akcije petih aktivistov Osvobodilne fronte, ki so vdrli v celjski gestapovski zapor imenovan Stari pisker. Brez strela so onesposobili stražo ter kljub zmedi in nezaupanju osvobodili politične zapornike, med katerimi je bilo veliko takšnih, ki bi jih nemški nacisti naslednji dan odpeljali na morišče v Maribor. Koliko zapornikov je tisto noč zapustilo Stari pisker ni znano, po podatkih iz nemških dokumentov pa naj bi se takrat pred gotovo smrtjo rešilo najmanj 127 ljudi. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
Pred več kot desetimi leti so med pospravljanjem podstrešja najstarejše hiše v Selščku pri Cerknici našli skromen gledališki listek, ki je vabil na ogled gledališke igre v štirih dejanjih z naslovom "Ne v Ameriko!". Igro, ki je bila potem krstno uprizorjena 6. decembra leta 1914, je napisal župnik Josip Lavtižar v začetku dvajsetega stoletja, ko je Amerika pri nas veljala za tako imenovano obljubljeno deželo. Gledališka predstava je bila tako nekakšen propagandno obarvan opomin, ki naj bi mlade fante in dekleta prepričal, da naj se ne odpravljajo "s trebuhom za kruhom čez veliko lužo", saj se marsikatero takšno potovanje na drugi konec sveta slabo konča. V Kulturno družabnem središču Menišija v Begunjah pri Cerknici so igro ob stoletnici njene premiere ponovno preselili na odrske deske in jo še dodatno aktualizirali v kontekstu novodobnega "bega možganov" iz Slovenije v svet. Po sledeh porumenelega vabila za ogled gledališkega dogodka pred stotimi leti se je odpravil Bojan Leskovec.
Med arheološkimi izkopavanji, ki v Novem mestu potekajo že od konca 19. stoletja, so doslej odkrili 53 zemljenih gomil s skoraj tisoč grobovi iz starejše železne dobe. Med najdbami je tudi devet okrašenih bronastih situl, za katere strokovnjaki pravijo, da so vrhunski dosežek železnodobne Evrope. Situlski spomeniki Novega mesta kažejo na posebnosti tega območja, njihovo število pa priča tudi o gospodarskem vzponu družbe na tem prostoru. Kakšna je situlska umetnost, kaj bronaste vedrice - situle pripovedujejo, kako so izdelane ter kaj ob njih izvemo o takratni družbi in življenju, bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Petra Medved.
Se še spomnite filma Dan pozneje? To je film, ki je prikazoval, kakšen naj bi bil svet dan po jedrskem spopadu. Mi smo se vprašali, kakšna je domovina 24 let pozneje, 24 let po plebiscitu. Pravzaprav smo se omejili le na del samostojne Slovenije, tisti, ki meji na Hrvaško. In še to smo skrčili na tiste mejne točke, o katerih smo nekoč veliko govorili. Vprašali smo se torej, kako ljudje v Razkrižju, na Trdinovem vrhu in v Piranskem zalivu razmišljajo ob obletnici plebiscita. Leta 1990 se je velika večina Slovencev odločila za samostojno državo. Toda ta plebiscitna odločitev je bila le prvi korak, korak, ki je bil podlaga za oblikovanje svoje države v polnem pomenu besede. Kaj pa o naslednjih korakih mlade države menijo ljudje, ki so bili najbolj neposredno prizadeti na omenjenih območjih. Jih je država dovolj zavarovala, se je zavzela za njih ali jih prepustila toku samovolje? Nosijo v sebi veselje in ponos ali grenkobo? O tem bo tekla beseda v Sledeh časa, ki jih je pripravil Jurij Popov.
Neveljaven email naslov