Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljudje zlato občudujemo že več kot 6000 let
Zlato je v jezikih Egipčanov, Sumercev, Asircev, Hebrejcev in Grkov povezano s sijajem sonca in ognja. Vse do tedaj, ko ga je človek našel in začel uporabljati, je simboliziralo in predstavljalo predmet, ki pooseblja nadzemeljsko mogočnost. Tako je leta 1999 zapisal dr. Miha Jeršek v knjigi Zlato ( Jeršek, Miha. 1999, Zlato, Galerija Avsenik- HOHNER d.o.o. Begunje, Tiskarna Galerija Avsenik, Begunje) .
V oddaji Sledi časa pa ne bomo govorili o vse vidikih zlata, ampak se bomo osredotočili na zlato na ozemlju današnje Slovenije. Predvsem bomo skušali predstaviti izpiranje zlata na rekah Dravi in Muri. Seveda pa bomo predstavili tudi nekaj drobcev iz bogate zakladnice spominov moža, ki je v iskanju zlata prepotoval skorajda cel svet. Ob tem se zavedamo, da ima zlato, predvsem pa njegova uporaba, raba in predelava izjemno zgodovino, ki bi močno presegla okvir tokratne oddaje. O zlatarstvu bomo morali spregovoriti kdaj drugič.
Kot piše dr. Miha Jeršek je zlato po kemični sestavi kovina, ki je v naravi zelo redka in je edina rumene barve. Zanjo je značilna kovnost, nizko tališče in dobra kemična odpornost. Zato so iz nje že nekdaj izdelovali različne okrasne predmete. Ljudje zlato občudujemo in cenimo že več kot 6000 let.
O zlatu je pisal Janez Jalen v znameniti knjigi Bobri. V njej omenja zlatonosne reke in na koncu doda zgodbo o tujcih, ki so prenašali zlato runo po reki Savi in Ljubljanici. Pred njim pa je, med drugimi, o zlatu na območju današnje Slovenije, pisal že antični, rimski zgodovinar Plinij, in čeprav ni nekih trdnih dokazov, je zelo verjetno, da je šlo za sekundarna najdišča, ki pa jih še danes niso odkrili. Poglejmo kaj je v že omenjeni knjigi- Zlato je Miha Jeršek, na strani 28 zapisal: " Najbolj drzne trditev o nahajališčih zlata na današnjem Slovenskem (nekdanje področje noriških Tavriskov) je zapisal Strabon (4.6.12). Iz prispevka kustosa Narodnega muzeja , Draga Svoljšaka (1997), povzemamo prevod povzetka iz 34. knjige Polibijeve zgodovine ( 147-132 pr. Kr.):"
Polibij pravi poleg tega, da je v njegovem času bil odkrit, približno nasproti Ogleja, na področju noriških Tavriskov, rudnik zlata, na za izkoriščanje tako primernem kraju, da ko je enkrat odstranjena vrhnja plast zemlje do globine dveh čevljev, se je takoj nahajalo zlato in da nahajališča niso bila nikoli globja od petnajstih čevljev; in nadaljuje rekoč, da je del zlata takoj čistega, po meri fižola ali volčjega boba, izgubljajoč le osmino, tisto pa kar ostane je potrebno taliti, kar je še vedno umestno; in da se je po dveh mesecih, odkar so se Italioti pridružili delu v rudniku, cena zlata znižala za tretjino po vsej Italiji, ko pa so Tavriski to doumeli so pregnali svoje sodelavce in vpeljali monopol.
Precej bolj jasna je zgodovina izpred 300 let, ko je cesarica Marija Terezija dala številnim ljudem dovoljenja, oziroma koncesije za izpiranje zlata . V Sloveniji imamo dve zlatonosni reki Dravo in Muro. Docent na Katedri za mineralogijo, petrologijo in materiale, na oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, Dr. Uroš Herlec, doda, da so bili nekoč izpiralci zlata na omenjenih rekah kar številni, dandanes pa to počnejo predvsem posamezniki, bolj za zabavo, kot za preživetje.
Z dr. Urošem Herlecem smo se srečali v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, kjer imajo bogato zbirko kamnin, mineralov, rud in fosilov.
Zlato iz Visokih Tur se je skozi tisočletja izpiralo v naplavine rek Drave in Mure in številni ljudje so od iskanja zlatih luskic tudi "živeli". Zlato pa se pri nas pojavlja tudi v nekaterih manjših rudiščih skupaj z drugimi minerali. V rečnih usedlinah so spremljevalci zlata težki minerali, kot so: hematit, leukoksen, minerali granatove skupine, turmalin, muskovit, epidot, nekateri amfiboli in pirokseni, cirkon, rutil, zoisit in disten ( Jeršek, 28, 1999).
V zbirki Naravoslovnotehniške fakultete nam je seveda pozornost vzbudila velika "zlato-sijoča" kepa. Da to ne more biti "pravo zlato" smo nekako vedeli takoj, saj takega kosa, če bi bil pravi, zagotovo ne bi hranili kar na vitrini!
No ko smo to "skrivnostno" zlato kepo pogledali in jo prijeli v roke, se je pokazalo, da so bili sumi upravičeni. Dr. Herlec nam je z nasmehom povedal, da je to odlitek največjega zlatega nugget-a ( bolj razumljivo bi lahko rekli tudi kepa, zrno itd.) ki se imenuje "Precious". Najden je bil 5.1.1871 pri kraju Berlin v Viktoriji, Avstralija. Njegova skupna teža je bila 53,217 kg. Inventarna številka v zbirki Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, oddelek za geologijo pa je št. 5671.
V vitrini pa je primerek pravega zlata iz Romunije.
Ni vse zlato, kar se sveti, je zagotovo eden najbolj znanih izrekov. Tak naslov pa nosi tudi povest Frana Erjavca iz leta 1887. Tam opisuje kmeta Čerina, ki najde "zlato" ali kot se izkaže svetleči pirit, ki so ga mnogi, pred in po Čerinu, zlahka zamenjali za zlato. Kot so zapisali na spletnih straneh Prirodoslovnega muzeja Slovenije, je pirit eden najbolj pogostih sulfidnih mineralov. Ima značilen kovinski sijaj in je običajno kovinsko rumen oziroma zlat. Nastaja v zelo širokem razponu temperature in pritiska. Zato ga najdemo v magmatskih, sedimantnih in metamorfnih kamninah. Še posebno značilen je za hidrotermalno fazo nastanka, ko je skupaj z galenitom, sfaleritom, kremenom. Pogosto nastane tudi v sedimentu, kjer vlada redukcijsko okolje. Najlepši kristali pirita so znani iz Španije, Peruja, Elbe. Tudi v Sloveniji je zelo pogost. Našli so ga v kristalih, kristalih dvojčkih, masivnega, ali pa nadomešča rastlinske in živalske ostanke. Pirit so nekoč pogosto zamenjevali za zlato. Vzrok temu sta njegova barva in izrazit kovinski sijaj. Vendar pa je zanimivo, da pirit lahko vsebuje primesi zlata. Pri procesih preperevanja, ko nastane limonit, se zlato izloči iz pirita in lahko se koncentrira tudi v gospodarsko pomembnih količinah!
Sigismund Zois, Sigismund (Žiga) Zois. Njegova zbirka je ena izmed temeljnih, ustanovnih zbirk prvega muzeja na Slovenskem. To je bil Deželni muzej, ki so ga ustanovili leta 1821, za javnost pa odprli deset let zatem. Danes hrani Zoisovo zbirko Prirodoslovni muzej Slovenije.
Tudi v Prirodoslovnem muzeju Slovenije imajo razstavljen primerke zlata iz Romunije.
Z izpiranje zlata se je pred drugo svetovno vojno preživljalo več kot 200 izpiralcev. Po nekaterih podatkih so v kraljevini SHS izpiralcem njihovo dejavnost priznali kot obrt. Po podatkih dr. Mihe Jerška: "sta bili, med letoma 1910 in 1940, področji reke Drave in Mure razdeljeni na posamezne koncesije za raziskave in izkoriščanje zlata. To so bile koncesije Benedicto Dravac ( Od Varaždina do Legrada), koncesija Stočes ( Dravski del od Prevalj do Varaždina, in murski del od Radgone do Legrada), okoli 8 kilometrov Drave je pripadalo tudi mlinarju Braunu. Omenjene koncesije je želelo odkupiti angleško podjetje Selection Trust, ki je izvedlo več raziskav na omenjenem področju. Pri tem so kot posredniki sodelovali strokovnjaki iz rudnika Trepča."(Jeršek, 26, 1999).
Izpiralca, ki ju vidimo na fotografiji mag. Milana Bidovca, sta leta 1986, ko je nastal posnetek, pomagala dokumentirati Geološkemu zavodu Slovenije način pridobivanja zlata iz dravskega proda. Pripomočke sta si izdelala sama.
Kot vidimo na spodnji sliki, mag. Milana Bidovca, so zlato ločili iz težke frakcije s pomočjo živega srebra, na katerega se luskice zlata sprimejo. Pri tem nastane amalgam. Odvečno živo srebro so nato stisnili skozi platneno krpo.
Kot smo že spoznali, reka Drava in Mura odnašata zlato iz primernih nahajališč v Visokih Turah. Miha Jeršek piše, da imajo reke v zgornjem toku več energije zato nosijo erodiran material s seboj v nižje dele ali dele z manj energije. Glede na velikost ali bolje rečeno maso posameznih zrn se najprej odložijo delci zlata z višjo maso. Tako se z oddaljenostjo od izvornega mesta zlata manjša velikost odloženih zlatih zrn v sedimentu. Zlato se odlaga skupaj z drugimi težkimi minerali na delih z manj energije. To so lahko mesta za določenimi ovirami v rekah, slapovi ali najpogosteje konkavni deli rečnih zavojev. Podatki govorijo, da zlato v reki Dravi in Muri nastopa v luskicah, premera 0,8 mm, kar pomeni, da je potrebno tudi do 9000 luskic za en gram zlata. Zato pa je potrebno sprati približno 1 prostorninski meter dravskega proda (Jeršek, 28, 26, 1999).
Davorin Založnik zelo dobro pozna minerale, ker ga ta skrivnostni svet veseli, tudi sam izpira zlato v reki Dravi. Ko smo se skupaj odpravili na eno takih nahajališč, je najprej povedal, kako izbira najprimernejši prostor.
Davorin Založnik na avstrijski strani ob reki Dravi ni še nikoli izpiral zlata, bo pa to poskusil in skupaj s prijatelji obiskal avstrijske kolege.
Mladen Čeranič je pravi iskalec zlata, kot ga srečamo v filmih, v zadnjih desetletjih je bil na 26 različnih koncih sveta: od Indonezije, Avstralije do Mehike, Peruja in Bolivije, kjer je iskal ne samo zlato, ampak tudi poldrage in drage kamne. Tako je recimo iskal opale. Kot pravi iskanje in kopanje zlata ni lahka zgodba, saj moraš za to imeti posebne stroje, ekipo, vse skupaj pa zahteva tudi zelo veliko denarja. Prvič se je odpravil na pot pred 30-imi leti.
910 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ljudje zlato občudujemo že več kot 6000 let
Zlato je v jezikih Egipčanov, Sumercev, Asircev, Hebrejcev in Grkov povezano s sijajem sonca in ognja. Vse do tedaj, ko ga je človek našel in začel uporabljati, je simboliziralo in predstavljalo predmet, ki pooseblja nadzemeljsko mogočnost. Tako je leta 1999 zapisal dr. Miha Jeršek v knjigi Zlato ( Jeršek, Miha. 1999, Zlato, Galerija Avsenik- HOHNER d.o.o. Begunje, Tiskarna Galerija Avsenik, Begunje) .
V oddaji Sledi časa pa ne bomo govorili o vse vidikih zlata, ampak se bomo osredotočili na zlato na ozemlju današnje Slovenije. Predvsem bomo skušali predstaviti izpiranje zlata na rekah Dravi in Muri. Seveda pa bomo predstavili tudi nekaj drobcev iz bogate zakladnice spominov moža, ki je v iskanju zlata prepotoval skorajda cel svet. Ob tem se zavedamo, da ima zlato, predvsem pa njegova uporaba, raba in predelava izjemno zgodovino, ki bi močno presegla okvir tokratne oddaje. O zlatarstvu bomo morali spregovoriti kdaj drugič.
Kot piše dr. Miha Jeršek je zlato po kemični sestavi kovina, ki je v naravi zelo redka in je edina rumene barve. Zanjo je značilna kovnost, nizko tališče in dobra kemična odpornost. Zato so iz nje že nekdaj izdelovali različne okrasne predmete. Ljudje zlato občudujemo in cenimo že več kot 6000 let.
O zlatu je pisal Janez Jalen v znameniti knjigi Bobri. V njej omenja zlatonosne reke in na koncu doda zgodbo o tujcih, ki so prenašali zlato runo po reki Savi in Ljubljanici. Pred njim pa je, med drugimi, o zlatu na območju današnje Slovenije, pisal že antični, rimski zgodovinar Plinij, in čeprav ni nekih trdnih dokazov, je zelo verjetno, da je šlo za sekundarna najdišča, ki pa jih še danes niso odkrili. Poglejmo kaj je v že omenjeni knjigi- Zlato je Miha Jeršek, na strani 28 zapisal: " Najbolj drzne trditev o nahajališčih zlata na današnjem Slovenskem (nekdanje področje noriških Tavriskov) je zapisal Strabon (4.6.12). Iz prispevka kustosa Narodnega muzeja , Draga Svoljšaka (1997), povzemamo prevod povzetka iz 34. knjige Polibijeve zgodovine ( 147-132 pr. Kr.):"
Polibij pravi poleg tega, da je v njegovem času bil odkrit, približno nasproti Ogleja, na področju noriških Tavriskov, rudnik zlata, na za izkoriščanje tako primernem kraju, da ko je enkrat odstranjena vrhnja plast zemlje do globine dveh čevljev, se je takoj nahajalo zlato in da nahajališča niso bila nikoli globja od petnajstih čevljev; in nadaljuje rekoč, da je del zlata takoj čistega, po meri fižola ali volčjega boba, izgubljajoč le osmino, tisto pa kar ostane je potrebno taliti, kar je še vedno umestno; in da se je po dveh mesecih, odkar so se Italioti pridružili delu v rudniku, cena zlata znižala za tretjino po vsej Italiji, ko pa so Tavriski to doumeli so pregnali svoje sodelavce in vpeljali monopol.
Precej bolj jasna je zgodovina izpred 300 let, ko je cesarica Marija Terezija dala številnim ljudem dovoljenja, oziroma koncesije za izpiranje zlata . V Sloveniji imamo dve zlatonosni reki Dravo in Muro. Docent na Katedri za mineralogijo, petrologijo in materiale, na oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, Dr. Uroš Herlec, doda, da so bili nekoč izpiralci zlata na omenjenih rekah kar številni, dandanes pa to počnejo predvsem posamezniki, bolj za zabavo, kot za preživetje.
Z dr. Urošem Herlecem smo se srečali v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, kjer imajo bogato zbirko kamnin, mineralov, rud in fosilov.
Zlato iz Visokih Tur se je skozi tisočletja izpiralo v naplavine rek Drave in Mure in številni ljudje so od iskanja zlatih luskic tudi "živeli". Zlato pa se pri nas pojavlja tudi v nekaterih manjših rudiščih skupaj z drugimi minerali. V rečnih usedlinah so spremljevalci zlata težki minerali, kot so: hematit, leukoksen, minerali granatove skupine, turmalin, muskovit, epidot, nekateri amfiboli in pirokseni, cirkon, rutil, zoisit in disten ( Jeršek, 28, 1999).
V zbirki Naravoslovnotehniške fakultete nam je seveda pozornost vzbudila velika "zlato-sijoča" kepa. Da to ne more biti "pravo zlato" smo nekako vedeli takoj, saj takega kosa, če bi bil pravi, zagotovo ne bi hranili kar na vitrini!
No ko smo to "skrivnostno" zlato kepo pogledali in jo prijeli v roke, se je pokazalo, da so bili sumi upravičeni. Dr. Herlec nam je z nasmehom povedal, da je to odlitek največjega zlatega nugget-a ( bolj razumljivo bi lahko rekli tudi kepa, zrno itd.) ki se imenuje "Precious". Najden je bil 5.1.1871 pri kraju Berlin v Viktoriji, Avstralija. Njegova skupna teža je bila 53,217 kg. Inventarna številka v zbirki Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, oddelek za geologijo pa je št. 5671.
V vitrini pa je primerek pravega zlata iz Romunije.
Ni vse zlato, kar se sveti, je zagotovo eden najbolj znanih izrekov. Tak naslov pa nosi tudi povest Frana Erjavca iz leta 1887. Tam opisuje kmeta Čerina, ki najde "zlato" ali kot se izkaže svetleči pirit, ki so ga mnogi, pred in po Čerinu, zlahka zamenjali za zlato. Kot so zapisali na spletnih straneh Prirodoslovnega muzeja Slovenije, je pirit eden najbolj pogostih sulfidnih mineralov. Ima značilen kovinski sijaj in je običajno kovinsko rumen oziroma zlat. Nastaja v zelo širokem razponu temperature in pritiska. Zato ga najdemo v magmatskih, sedimantnih in metamorfnih kamninah. Še posebno značilen je za hidrotermalno fazo nastanka, ko je skupaj z galenitom, sfaleritom, kremenom. Pogosto nastane tudi v sedimentu, kjer vlada redukcijsko okolje. Najlepši kristali pirita so znani iz Španije, Peruja, Elbe. Tudi v Sloveniji je zelo pogost. Našli so ga v kristalih, kristalih dvojčkih, masivnega, ali pa nadomešča rastlinske in živalske ostanke. Pirit so nekoč pogosto zamenjevali za zlato. Vzrok temu sta njegova barva in izrazit kovinski sijaj. Vendar pa je zanimivo, da pirit lahko vsebuje primesi zlata. Pri procesih preperevanja, ko nastane limonit, se zlato izloči iz pirita in lahko se koncentrira tudi v gospodarsko pomembnih količinah!
Sigismund Zois, Sigismund (Žiga) Zois. Njegova zbirka je ena izmed temeljnih, ustanovnih zbirk prvega muzeja na Slovenskem. To je bil Deželni muzej, ki so ga ustanovili leta 1821, za javnost pa odprli deset let zatem. Danes hrani Zoisovo zbirko Prirodoslovni muzej Slovenije.
Tudi v Prirodoslovnem muzeju Slovenije imajo razstavljen primerke zlata iz Romunije.
Z izpiranje zlata se je pred drugo svetovno vojno preživljalo več kot 200 izpiralcev. Po nekaterih podatkih so v kraljevini SHS izpiralcem njihovo dejavnost priznali kot obrt. Po podatkih dr. Mihe Jerška: "sta bili, med letoma 1910 in 1940, področji reke Drave in Mure razdeljeni na posamezne koncesije za raziskave in izkoriščanje zlata. To so bile koncesije Benedicto Dravac ( Od Varaždina do Legrada), koncesija Stočes ( Dravski del od Prevalj do Varaždina, in murski del od Radgone do Legrada), okoli 8 kilometrov Drave je pripadalo tudi mlinarju Braunu. Omenjene koncesije je želelo odkupiti angleško podjetje Selection Trust, ki je izvedlo več raziskav na omenjenem področju. Pri tem so kot posredniki sodelovali strokovnjaki iz rudnika Trepča."(Jeršek, 26, 1999).
Izpiralca, ki ju vidimo na fotografiji mag. Milana Bidovca, sta leta 1986, ko je nastal posnetek, pomagala dokumentirati Geološkemu zavodu Slovenije način pridobivanja zlata iz dravskega proda. Pripomočke sta si izdelala sama.
Kot vidimo na spodnji sliki, mag. Milana Bidovca, so zlato ločili iz težke frakcije s pomočjo živega srebra, na katerega se luskice zlata sprimejo. Pri tem nastane amalgam. Odvečno živo srebro so nato stisnili skozi platneno krpo.
Kot smo že spoznali, reka Drava in Mura odnašata zlato iz primernih nahajališč v Visokih Turah. Miha Jeršek piše, da imajo reke v zgornjem toku več energije zato nosijo erodiran material s seboj v nižje dele ali dele z manj energije. Glede na velikost ali bolje rečeno maso posameznih zrn se najprej odložijo delci zlata z višjo maso. Tako se z oddaljenostjo od izvornega mesta zlata manjša velikost odloženih zlatih zrn v sedimentu. Zlato se odlaga skupaj z drugimi težkimi minerali na delih z manj energije. To so lahko mesta za določenimi ovirami v rekah, slapovi ali najpogosteje konkavni deli rečnih zavojev. Podatki govorijo, da zlato v reki Dravi in Muri nastopa v luskicah, premera 0,8 mm, kar pomeni, da je potrebno tudi do 9000 luskic za en gram zlata. Zato pa je potrebno sprati približno 1 prostorninski meter dravskega proda (Jeršek, 28, 26, 1999).
Davorin Založnik zelo dobro pozna minerale, ker ga ta skrivnostni svet veseli, tudi sam izpira zlato v reki Dravi. Ko smo se skupaj odpravili na eno takih nahajališč, je najprej povedal, kako izbira najprimernejši prostor.
Davorin Založnik na avstrijski strani ob reki Dravi ni še nikoli izpiral zlata, bo pa to poskusil in skupaj s prijatelji obiskal avstrijske kolege.
Mladen Čeranič je pravi iskalec zlata, kot ga srečamo v filmih, v zadnjih desetletjih je bil na 26 različnih koncih sveta: od Indonezije, Avstralije do Mehike, Peruja in Bolivije, kjer je iskal ne samo zlato, ampak tudi poldrage in drage kamne. Tako je recimo iskal opale. Kot pravi iskanje in kopanje zlata ni lahka zgodba, saj moraš za to imeti posebne stroje, ekipo, vse skupaj pa zahteva tudi zelo veliko denarja. Prvič se je odpravil na pot pred 30-imi leti.
Bitka za ohranitev dediščine se v glavnem še zmeraj bije po muzejih, izza pultov predavalnic, ali pri nepregledni množici navdušenih zbirateljev. Počasi pa se vzpostavlja tudi drugačen pogled na dediščino. Že pred leti so pričeli predvsem v Skandinaviji s tako imenovano eksperimentalno arheologijo. Dogodke in dosežke globoko v preteklosti so pričeli fizično ponavljati in na tak način tudi vrednotiti. Postavljanje recimo srednjeveških stavb ali celo plovil, s katerimi so se odpravljali tudi preko oceana, je povzročilo pravo revolucijo v zanimanju za pozabljene tehnologije in posledično obrti, ki so jih poznali in implementirali naši predniki. V Sloveniji smo na tem področju šele na začetku poti, a spremenjen odnos predvsem do oživljanja pozabljenih obrti, se počasi kaže že tudi pri nas. O tem in še o čem bo govorila oddaja Sledi časa, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.
V Arhivu Republike Slovenije hranijo prepis tako imenovanega Jegličevega dnevnika, v katerem lahko med drugim preberemo: "Od vseh strani se čuje o nemoralnosti naših oficirjev: dobro jedo in pijejo, pa z ženskami nesramno žive. Mnogo je sifilističnih in marsikateri se sam nalašč okuži, da mu na fronto ni treba." V časopisnem članku z naslovom "Pozdrav iz domovine našim vojakom na bojišču" pa piše: "Blagohotna svarila moralnih avtoritet, ki so bila slehernemu vojaku velikega habsburškega imperija polagana na srce, da naj ob junaškem zavračanju zunanjega sovražnika na meji enako zavzeto odbija tudi zavratne in skrivne napade spolne nevarnosti, so bila zaman." O tem, kako je čoln morale nasedel na čereh velike svetovne vojne in kakšno je bilo spolno vedenje avstroogrskih vojakov med prvo svetovno vojno, bomo govorili v Sledeh časa. Avtor: Dušan Berne
Velikokrat utemeljeno dejstvo pravi, da življenja brez zgodovine ni. Na tak ali drugačen način ter na tej ali neki drugi ravni se nas dotika vsak dan in njen vpliv na naš vsakdan je večji, kot se morda tega zavedamo. Navsezadnje je tako pomembna, da se je razvila do najvišje stopnje znanosti. Kot vsak družbeni pojav, tudi zgodovina pozna svoje pozitivne in negativne plati. Ker je tako pomembna, razširjena in seveda uporabna, je navzoča tudi na naših radijskih valovih in to vse od radijske premiere 1.septembra leta 1928 naprej. V zgoščeni in vsakodnevni obliki pa se je usidrala na naš program pred petdesetimi leti. Poleg vseh drugih oblik seveda. Takrat smo začeli objavljati oddajo NA DANAŠNJI DAN, ki je najstarejša vsakodneva oddaja naše radijsko hiše. Vsak dan jo objavljamo ob 12.05 in traja približno pet minut, v povprečju pa omeni pet pomembnih dogodkov in ljudi, ki so vezani na tekoči datum. Vsako leto torej objavimo po 364 ali 365 tovrstnih oddaj. Oddaja je imela zanimivo pot od svojega nastanka do današnjega dne, ko jo pripravlja in ureja Pavle Jakopič, prvi "vremenko" TV Ljubljana (danes Slovenija), od njenega samega začetka 11. oktobra leta 1958. Kaj vse je zgodovina, na kakšen način smo jo predstavljali in jo predtavljamo danes, koliko zanimivih in nenavadnih dejstev smo odkrili in objavili, kako zanimivo je poslušanje starih radijskih posnetkov in tako naprej. Oddaja Sledi časa, pripravlja jo Jurij Popov, bo tako na poseben način ovrednotila eno izmed pomembnih in pogosto spregledanih funkcij naše radijske hiše, hranjenje zvočnega arhiva naše mlade dežele in naroda, ki mu je ta dežela dom. Tudi to je zgodovina. Pripravlja: Jurij Popov
Lokostrelstvo je za nekatere "prestižen šport", za druge pa čisto navadna športna dejavnost, ki zahteva veliko potrpežljivosti, vztrajnosti in discipline. Vendar ves ta trud poplačajo trenutki, ko se človek zlije z lokom in odkrije svojo prvobitnost. Ko se tetivi zares posvetiš, ne odnehaš več. Tak zanesenjak je tudi Marjan Podržaj, ki se je začel ukvarjati z različnimi športi že v zgodnji mladosti, v 70-ih letih prejšnjega stoletja pa ga je "zastrupilo" lokostrelstvo in tako je že od leta 1977 član lokostrelske reprezentance, najprej v nekdanji skupni državi, danes v samostojni Sloveniji. Toda v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, ne bomo govorili o njegovih izjemnih uspehih, ampak predvsem o njegovi zbirki lokov, ki je od začetka septembra 2016 postavljena kot stalna razstava v Parku vojaške zgodovine v Pivki.
Je človek gospodar časa ali je čas njegov gospodar? V oddaji Sledi časa se bomo posvetili uram in urarski obrti, ki počasi izumira. Pogledali bom globoko v zgodovino k sončnim uram in se prestavili v sedanjost k atomski uri, ki jo imamo tudi v Sloveniji. Zgodovino si bomo razložili s pomočjo ur, ki so bile sprva dragocen, znanstveni instrument, ki so ga znali uporabljati le redki posamezniki, kasneje pa so ure vse bolj začele oblikovati življenje slehernega posameznika. In tako se že več stoletij človek prilagaja stroju, ki ga je sam ustvaril. Po sledeh časa se je odpravila Petra Medved.
Ljudsko zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini, predvsem na Solčavskem, ima bogato tradicijo, saj je bilo to področje naše domovine, od nekdaj nekako odmaknjeno od glavnih prometnih povezav in velikih mestnih središč. Zato so se morali ljudje sami spopadati z boleznimi, tako s svojimi, kot z boleznimi svojega največjega bogastva - živine. Pri tem so uporabljali tako zdravilne rastline, minerale in druge snovi, kot tudi zagovore, uroke, molitve in ne nazadnje magične prakse. V oddaji Sledi časa bomo spoznali enega najbolj prepoznavnih zdravilcev v Solčavi, Vida Strgarja - Fido, ki skoraj sto let po smrti še vedno buri duhove. Spomin nanj je ohranjen v ustnem izročilu, tega zdravilca pa lahko vsaj malo spoznamo, če obiščemo Fidov gaj, etnološko zbirko, ki so jo leta 2012 odprli v gostišču Jože Firšt v Solčavi. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Da bi pomagal krajem, ki so jih prizadeli turški vpadi, je avstrijski cesar Friderik III. Habsburški že leta 1492 izdal tako imenovani krošnjarski patent, ki je, sicer večkrat posodobljen, ostal v veljavi do konca monarhije in celo v obdobju med obema vojnama. S to listino je Kočevarjem dovolil izvažati živino, doma izdelano platno in lesene predmete po vseh deželah monarhije. Sčasoma pa so krošnjarji postali mali trgovci, ki so po znižanih cenah kupovali drobno galanterijsko blago pri velikih trgovcih, si oprtali na ramena krošnjo oziroma leseno ogrodje, v katerem so prenašali svojo "robo", in jo skušali na sejmih in s prodajo od vrat do vrat čim dražje prodati. Zgodovino krošnjarstva pri nas bomo osvetlili v Sledeh časa. Pripravlja: Dušan Berne
Tokratna oddaja se pričenja tam, kjer se je ena prejšnjih končala. Bilo je leta nazaj. Marko Radmilovič je obiskal mlin na potoku Kozarici pod Resevno v občini Šentjur. Z lastnikom sta bila pri koncu pogovora se poslavljala. Tik preden je pomahal v pozdrav, je videl na steni mlina nad strugo zarisano črto. Ker je že videl znamenja, s katerimi v glavnem nesrečni lastniki označijo najvišji vodostaj vodotoka, je le vprašujoče pogledal lastnika. »To je iz avgusta leta 1898, ko so v Šentrupertu pokopali župnika!« In nato mu je povedal zgodbo, preveč fantastično da bi ji v celoti verjel.
Kultura mora med ljudi, so si mislili ljubitelji umetniškega ustvarjanja zbrani v dveh kulturnih društvih, enem v Žalcu in drugem na Vranskem. Umentost ni sama sebi namen, saj je potreba po ustvarjanju organsko vezana na potrebo po predstavljanju. Kar je napisano, kar je narisano, kar je uglasbeno, skratka vse, kar je ustvarjeno in samo diši po umetnosti v ožjem pomenu besede, mora biti videno ali slišano, zaznano s človeškimi očmi in čutili. S takšno temeljno mislijo v podzavesti so se rodili Kavarniški večeri v spodnji Savinjski dolini, ki potekajo že skoraj desetletje. Prvi je bil septembra leta 2007 v kavarni na Vranskem, stoti, ki se ga je udeležil tudi Jurij Popov in tam posnel oddajo Sledi časa, pa avgusta tega leta v dvorcu Novo Celje. Vmes so bili kavarniški večeri še na dveh lokacijah in kmalu se bodo spet selili, kar ni nič hudega, le da ne ugasnejo. Kakšen je značaj teh kavarniških večerov? Predvsem niso smrtno resni in filozofsko globokoumni. Oblikovalci teh večerov vedno zdruižijo tri ali vsaj dve različni umetnosti, literaturo in glasbo na primer, ali še likovno umetnost zraven in jo ponudijo ljudem, ki so prišli v kavarno na kavico, vino ali pivo in klepet. Zraven lahko slišijo še dela kantavtorjev in umetnikov pisane besede, si ogledajo skulpture, slike ali grafike raznih ustvarjalcev in to je to. Z umetniki lahko povsem nenačrtno preživijo zanimiv večer, ki vsem in vsakomur posebaj prinese nekaj dobrega. Kultura namreč ne boli, vsaj večinoma ne.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Zbiranje orožja in vojaške opreme ima zelo dolgo tradicijo ter uživa prestižno mesto tudi v muzealstvu. Temu v prid govori tudi podatek, da so v ljubljanskem Deželnem muzeju v poznem 19. stoletju začeli sestavljati inventurni popis muzejskega fonda prav z orožjem. Po številu, pestrosti in kakovosti primerkov je zbirka orožja Narodnega muzeja Slovenije najpomembnejša pri nas. Med gradivom izstopa več zaokroženih skupin: bodala, sablje, meči, starejše in novejše strelno orožje. Meč iz zgodnjega 15. stoletja iz struge Ljubljanice, plaščni oklep iz Nurnberga, pištola poprnica in samurajski oklep so samo nekateri izmed izjemnih primerkov, ki jih bomo spoznali, ko bomo šli po sledeh zbirke orožja Narodnega muzeja Slovenije. Oddajo pripravlja Bojan Leskovec.
Praški Jezušček in druge voščene figure iz Slovenskega verskega muzeja so izjemna zbirka štiridesetih voščenih figur, ki je največja tovrstna zbirka na Slovenskem in je primerljiva s sorodnimi zbirkami po Evropi. Večino figur so Slovenskemu verskemu muzeju med letoma 1990 in 1992 v hrambo zaupale škofjeloške uršulinke. V muzeju tako med drugim hranijo tudi dve kopiji svetovno znanega Jezuščka iz Prage. Čaščenje deteta Jezusa je bilo razširjeno po evropskih deželah predvsem v 17. in 18. stoletju, znanje izdelovanja takšnih voščenih figur pa se je prenašalo iz samostana v samostan. Kako je potekalo čaščenje deteta Jezusa na Slovenskem, zakaj je škofjeloški praški Jezušček tudi čudodelen ter kako so se v muzeju lotili zahtevnega konserviranja in restavriranja figur, boste izvedeli v današnji oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
»Dama se lahko udeleži partije, ako so ji bili predstavljeni vsi udeležniki. Gospodom, ki nimajo tenisove obleke, je dovoljeno igrati brez suknjiča. Srajca ne sme biti prepotena, ampak popolnoma čista. Dame naj nosijo kratka krila in športne čevlje ter naj gledajo še pri tako razvneti igri, da so mične in dostojne. Zato naj ne delajo prevelikih skokov in naj ne zvijajo preveč telesa.« Te napotke je leta 1932 objavil Domači vedež, mi pa se bomo na našem potepanju po zgodovini tenisa na Slovenskem ustavili že vsaj v letu 1897, ko je dal pisatelj Ivan Tavčar na svojem posestvu na Visokem zgraditi prvo igrišče za tenis.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Na mestu, kjer danes stoji dijaški dom Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna, je nekoč stal slavni Grand hotel Adelsberg. Zgradili so ga pred 140 leti in je bil eden najimenitnejših hotelov svojega časa na Kranjskem, primerljiv s Parkhotelom Mallnar na Bledu, hotelom St. Johann v Bohinju ter Grandhotelom Union v Ljubljani. Hotel z imenitnim parkom z alejo kostanjev so propagirali kot zračne toplice, v turističnih vodnikih Thomasa Cooka ga je bilo moč najti že na tretji strani, celo pred švicarskimi hoteli. Zato ni čudno, da so si ga za svoje bivanje poleg bogatih Tržačanov izbirali tudi Francozi, Angleži, Američani in drugi. Razvoj hotela je šel z roko v roki z razvojem turizma v Postojnski jami. Hotel so obiskovale tudi kronane glave, denimo švedski kralj, slovel pa je tudi po izvrstni francoski kuhinji. Prva svetovna vojna prinese začetek konca slavnih hotelskih let, petične turiste zamenjajo visoki častniki, saj se v hotelu naseli poveljstvo soške fronte. Spomine na grand hotel, ki ga več ni bomo obudili v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Neveljaven email naslov