Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljudje zlato občudujemo že več kot 6000 let
Zlato je v jezikih Egipčanov, Sumercev, Asircev, Hebrejcev in Grkov povezano s sijajem sonca in ognja. Vse do tedaj, ko ga je človek našel in začel uporabljati, je simboliziralo in predstavljalo predmet, ki pooseblja nadzemeljsko mogočnost. Tako je leta 1999 zapisal dr. Miha Jeršek v knjigi Zlato ( Jeršek, Miha. 1999, Zlato, Galerija Avsenik- HOHNER d.o.o. Begunje, Tiskarna Galerija Avsenik, Begunje) .
V oddaji Sledi časa pa ne bomo govorili o vse vidikih zlata, ampak se bomo osredotočili na zlato na ozemlju današnje Slovenije. Predvsem bomo skušali predstaviti izpiranje zlata na rekah Dravi in Muri. Seveda pa bomo predstavili tudi nekaj drobcev iz bogate zakladnice spominov moža, ki je v iskanju zlata prepotoval skorajda cel svet. Ob tem se zavedamo, da ima zlato, predvsem pa njegova uporaba, raba in predelava izjemno zgodovino, ki bi močno presegla okvir tokratne oddaje. O zlatarstvu bomo morali spregovoriti kdaj drugič.
Kot piše dr. Miha Jeršek je zlato po kemični sestavi kovina, ki je v naravi zelo redka in je edina rumene barve. Zanjo je značilna kovnost, nizko tališče in dobra kemična odpornost. Zato so iz nje že nekdaj izdelovali različne okrasne predmete. Ljudje zlato občudujemo in cenimo že več kot 6000 let.
O zlatu je pisal Janez Jalen v znameniti knjigi Bobri. V njej omenja zlatonosne reke in na koncu doda zgodbo o tujcih, ki so prenašali zlato runo po reki Savi in Ljubljanici. Pred njim pa je, med drugimi, o zlatu na območju današnje Slovenije, pisal že antični, rimski zgodovinar Plinij, in čeprav ni nekih trdnih dokazov, je zelo verjetno, da je šlo za sekundarna najdišča, ki pa jih še danes niso odkrili. Poglejmo kaj je v že omenjeni knjigi- Zlato je Miha Jeršek, na strani 28 zapisal: " Najbolj drzne trditev o nahajališčih zlata na današnjem Slovenskem (nekdanje področje noriških Tavriskov) je zapisal Strabon (4.6.12). Iz prispevka kustosa Narodnega muzeja , Draga Svoljšaka (1997), povzemamo prevod povzetka iz 34. knjige Polibijeve zgodovine ( 147-132 pr. Kr.):"
Polibij pravi poleg tega, da je v njegovem času bil odkrit, približno nasproti Ogleja, na področju noriških Tavriskov, rudnik zlata, na za izkoriščanje tako primernem kraju, da ko je enkrat odstranjena vrhnja plast zemlje do globine dveh čevljev, se je takoj nahajalo zlato in da nahajališča niso bila nikoli globja od petnajstih čevljev; in nadaljuje rekoč, da je del zlata takoj čistega, po meri fižola ali volčjega boba, izgubljajoč le osmino, tisto pa kar ostane je potrebno taliti, kar je še vedno umestno; in da se je po dveh mesecih, odkar so se Italioti pridružili delu v rudniku, cena zlata znižala za tretjino po vsej Italiji, ko pa so Tavriski to doumeli so pregnali svoje sodelavce in vpeljali monopol.
Precej bolj jasna je zgodovina izpred 300 let, ko je cesarica Marija Terezija dala številnim ljudem dovoljenja, oziroma koncesije za izpiranje zlata . V Sloveniji imamo dve zlatonosni reki Dravo in Muro. Docent na Katedri za mineralogijo, petrologijo in materiale, na oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, Dr. Uroš Herlec, doda, da so bili nekoč izpiralci zlata na omenjenih rekah kar številni, dandanes pa to počnejo predvsem posamezniki, bolj za zabavo, kot za preživetje.
Z dr. Urošem Herlecem smo se srečali v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, kjer imajo bogato zbirko kamnin, mineralov, rud in fosilov.
Zlato iz Visokih Tur se je skozi tisočletja izpiralo v naplavine rek Drave in Mure in številni ljudje so od iskanja zlatih luskic tudi "živeli". Zlato pa se pri nas pojavlja tudi v nekaterih manjših rudiščih skupaj z drugimi minerali. V rečnih usedlinah so spremljevalci zlata težki minerali, kot so: hematit, leukoksen, minerali granatove skupine, turmalin, muskovit, epidot, nekateri amfiboli in pirokseni, cirkon, rutil, zoisit in disten ( Jeršek, 28, 1999).
V zbirki Naravoslovnotehniške fakultete nam je seveda pozornost vzbudila velika "zlato-sijoča" kepa. Da to ne more biti "pravo zlato" smo nekako vedeli takoj, saj takega kosa, če bi bil pravi, zagotovo ne bi hranili kar na vitrini!
No ko smo to "skrivnostno" zlato kepo pogledali in jo prijeli v roke, se je pokazalo, da so bili sumi upravičeni. Dr. Herlec nam je z nasmehom povedal, da je to odlitek največjega zlatega nugget-a ( bolj razumljivo bi lahko rekli tudi kepa, zrno itd.) ki se imenuje "Precious". Najden je bil 5.1.1871 pri kraju Berlin v Viktoriji, Avstralija. Njegova skupna teža je bila 53,217 kg. Inventarna številka v zbirki Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, oddelek za geologijo pa je št. 5671.
V vitrini pa je primerek pravega zlata iz Romunije.
Ni vse zlato, kar se sveti, je zagotovo eden najbolj znanih izrekov. Tak naslov pa nosi tudi povest Frana Erjavca iz leta 1887. Tam opisuje kmeta Čerina, ki najde "zlato" ali kot se izkaže svetleči pirit, ki so ga mnogi, pred in po Čerinu, zlahka zamenjali za zlato. Kot so zapisali na spletnih straneh Prirodoslovnega muzeja Slovenije, je pirit eden najbolj pogostih sulfidnih mineralov. Ima značilen kovinski sijaj in je običajno kovinsko rumen oziroma zlat. Nastaja v zelo širokem razponu temperature in pritiska. Zato ga najdemo v magmatskih, sedimantnih in metamorfnih kamninah. Še posebno značilen je za hidrotermalno fazo nastanka, ko je skupaj z galenitom, sfaleritom, kremenom. Pogosto nastane tudi v sedimentu, kjer vlada redukcijsko okolje. Najlepši kristali pirita so znani iz Španije, Peruja, Elbe. Tudi v Sloveniji je zelo pogost. Našli so ga v kristalih, kristalih dvojčkih, masivnega, ali pa nadomešča rastlinske in živalske ostanke. Pirit so nekoč pogosto zamenjevali za zlato. Vzrok temu sta njegova barva in izrazit kovinski sijaj. Vendar pa je zanimivo, da pirit lahko vsebuje primesi zlata. Pri procesih preperevanja, ko nastane limonit, se zlato izloči iz pirita in lahko se koncentrira tudi v gospodarsko pomembnih količinah!
Sigismund Zois, Sigismund (Žiga) Zois. Njegova zbirka je ena izmed temeljnih, ustanovnih zbirk prvega muzeja na Slovenskem. To je bil Deželni muzej, ki so ga ustanovili leta 1821, za javnost pa odprli deset let zatem. Danes hrani Zoisovo zbirko Prirodoslovni muzej Slovenije.
Tudi v Prirodoslovnem muzeju Slovenije imajo razstavljen primerke zlata iz Romunije.
Z izpiranje zlata se je pred drugo svetovno vojno preživljalo več kot 200 izpiralcev. Po nekaterih podatkih so v kraljevini SHS izpiralcem njihovo dejavnost priznali kot obrt. Po podatkih dr. Mihe Jerška: "sta bili, med letoma 1910 in 1940, področji reke Drave in Mure razdeljeni na posamezne koncesije za raziskave in izkoriščanje zlata. To so bile koncesije Benedicto Dravac ( Od Varaždina do Legrada), koncesija Stočes ( Dravski del od Prevalj do Varaždina, in murski del od Radgone do Legrada), okoli 8 kilometrov Drave je pripadalo tudi mlinarju Braunu. Omenjene koncesije je želelo odkupiti angleško podjetje Selection Trust, ki je izvedlo več raziskav na omenjenem področju. Pri tem so kot posredniki sodelovali strokovnjaki iz rudnika Trepča."(Jeršek, 26, 1999).
Izpiralca, ki ju vidimo na fotografiji mag. Milana Bidovca, sta leta 1986, ko je nastal posnetek, pomagala dokumentirati Geološkemu zavodu Slovenije način pridobivanja zlata iz dravskega proda. Pripomočke sta si izdelala sama.
Kot vidimo na spodnji sliki, mag. Milana Bidovca, so zlato ločili iz težke frakcije s pomočjo živega srebra, na katerega se luskice zlata sprimejo. Pri tem nastane amalgam. Odvečno živo srebro so nato stisnili skozi platneno krpo.
Kot smo že spoznali, reka Drava in Mura odnašata zlato iz primernih nahajališč v Visokih Turah. Miha Jeršek piše, da imajo reke v zgornjem toku več energije zato nosijo erodiran material s seboj v nižje dele ali dele z manj energije. Glede na velikost ali bolje rečeno maso posameznih zrn se najprej odložijo delci zlata z višjo maso. Tako se z oddaljenostjo od izvornega mesta zlata manjša velikost odloženih zlatih zrn v sedimentu. Zlato se odlaga skupaj z drugimi težkimi minerali na delih z manj energije. To so lahko mesta za določenimi ovirami v rekah, slapovi ali najpogosteje konkavni deli rečnih zavojev. Podatki govorijo, da zlato v reki Dravi in Muri nastopa v luskicah, premera 0,8 mm, kar pomeni, da je potrebno tudi do 9000 luskic za en gram zlata. Zato pa je potrebno sprati približno 1 prostorninski meter dravskega proda (Jeršek, 28, 26, 1999).
Davorin Založnik zelo dobro pozna minerale, ker ga ta skrivnostni svet veseli, tudi sam izpira zlato v reki Dravi. Ko smo se skupaj odpravili na eno takih nahajališč, je najprej povedal, kako izbira najprimernejši prostor.
Davorin Založnik na avstrijski strani ob reki Dravi ni še nikoli izpiral zlata, bo pa to poskusil in skupaj s prijatelji obiskal avstrijske kolege.
Mladen Čeranič je pravi iskalec zlata, kot ga srečamo v filmih, v zadnjih desetletjih je bil na 26 različnih koncih sveta: od Indonezije, Avstralije do Mehike, Peruja in Bolivije, kjer je iskal ne samo zlato, ampak tudi poldrage in drage kamne. Tako je recimo iskal opale. Kot pravi iskanje in kopanje zlata ni lahka zgodba, saj moraš za to imeti posebne stroje, ekipo, vse skupaj pa zahteva tudi zelo veliko denarja. Prvič se je odpravil na pot pred 30-imi leti.
910 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ljudje zlato občudujemo že več kot 6000 let
Zlato je v jezikih Egipčanov, Sumercev, Asircev, Hebrejcev in Grkov povezano s sijajem sonca in ognja. Vse do tedaj, ko ga je človek našel in začel uporabljati, je simboliziralo in predstavljalo predmet, ki pooseblja nadzemeljsko mogočnost. Tako je leta 1999 zapisal dr. Miha Jeršek v knjigi Zlato ( Jeršek, Miha. 1999, Zlato, Galerija Avsenik- HOHNER d.o.o. Begunje, Tiskarna Galerija Avsenik, Begunje) .
V oddaji Sledi časa pa ne bomo govorili o vse vidikih zlata, ampak se bomo osredotočili na zlato na ozemlju današnje Slovenije. Predvsem bomo skušali predstaviti izpiranje zlata na rekah Dravi in Muri. Seveda pa bomo predstavili tudi nekaj drobcev iz bogate zakladnice spominov moža, ki je v iskanju zlata prepotoval skorajda cel svet. Ob tem se zavedamo, da ima zlato, predvsem pa njegova uporaba, raba in predelava izjemno zgodovino, ki bi močno presegla okvir tokratne oddaje. O zlatarstvu bomo morali spregovoriti kdaj drugič.
Kot piše dr. Miha Jeršek je zlato po kemični sestavi kovina, ki je v naravi zelo redka in je edina rumene barve. Zanjo je značilna kovnost, nizko tališče in dobra kemična odpornost. Zato so iz nje že nekdaj izdelovali različne okrasne predmete. Ljudje zlato občudujemo in cenimo že več kot 6000 let.
O zlatu je pisal Janez Jalen v znameniti knjigi Bobri. V njej omenja zlatonosne reke in na koncu doda zgodbo o tujcih, ki so prenašali zlato runo po reki Savi in Ljubljanici. Pred njim pa je, med drugimi, o zlatu na območju današnje Slovenije, pisal že antični, rimski zgodovinar Plinij, in čeprav ni nekih trdnih dokazov, je zelo verjetno, da je šlo za sekundarna najdišča, ki pa jih še danes niso odkrili. Poglejmo kaj je v že omenjeni knjigi- Zlato je Miha Jeršek, na strani 28 zapisal: " Najbolj drzne trditev o nahajališčih zlata na današnjem Slovenskem (nekdanje področje noriških Tavriskov) je zapisal Strabon (4.6.12). Iz prispevka kustosa Narodnega muzeja , Draga Svoljšaka (1997), povzemamo prevod povzetka iz 34. knjige Polibijeve zgodovine ( 147-132 pr. Kr.):"
Polibij pravi poleg tega, da je v njegovem času bil odkrit, približno nasproti Ogleja, na področju noriških Tavriskov, rudnik zlata, na za izkoriščanje tako primernem kraju, da ko je enkrat odstranjena vrhnja plast zemlje do globine dveh čevljev, se je takoj nahajalo zlato in da nahajališča niso bila nikoli globja od petnajstih čevljev; in nadaljuje rekoč, da je del zlata takoj čistega, po meri fižola ali volčjega boba, izgubljajoč le osmino, tisto pa kar ostane je potrebno taliti, kar je še vedno umestno; in da se je po dveh mesecih, odkar so se Italioti pridružili delu v rudniku, cena zlata znižala za tretjino po vsej Italiji, ko pa so Tavriski to doumeli so pregnali svoje sodelavce in vpeljali monopol.
Precej bolj jasna je zgodovina izpred 300 let, ko je cesarica Marija Terezija dala številnim ljudem dovoljenja, oziroma koncesije za izpiranje zlata . V Sloveniji imamo dve zlatonosni reki Dravo in Muro. Docent na Katedri za mineralogijo, petrologijo in materiale, na oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, Dr. Uroš Herlec, doda, da so bili nekoč izpiralci zlata na omenjenih rekah kar številni, dandanes pa to počnejo predvsem posamezniki, bolj za zabavo, kot za preživetje.
Z dr. Urošem Herlecem smo se srečali v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, kjer imajo bogato zbirko kamnin, mineralov, rud in fosilov.
Zlato iz Visokih Tur se je skozi tisočletja izpiralo v naplavine rek Drave in Mure in številni ljudje so od iskanja zlatih luskic tudi "živeli". Zlato pa se pri nas pojavlja tudi v nekaterih manjših rudiščih skupaj z drugimi minerali. V rečnih usedlinah so spremljevalci zlata težki minerali, kot so: hematit, leukoksen, minerali granatove skupine, turmalin, muskovit, epidot, nekateri amfiboli in pirokseni, cirkon, rutil, zoisit in disten ( Jeršek, 28, 1999).
V zbirki Naravoslovnotehniške fakultete nam je seveda pozornost vzbudila velika "zlato-sijoča" kepa. Da to ne more biti "pravo zlato" smo nekako vedeli takoj, saj takega kosa, če bi bil pravi, zagotovo ne bi hranili kar na vitrini!
No ko smo to "skrivnostno" zlato kepo pogledali in jo prijeli v roke, se je pokazalo, da so bili sumi upravičeni. Dr. Herlec nam je z nasmehom povedal, da je to odlitek največjega zlatega nugget-a ( bolj razumljivo bi lahko rekli tudi kepa, zrno itd.) ki se imenuje "Precious". Najden je bil 5.1.1871 pri kraju Berlin v Viktoriji, Avstralija. Njegova skupna teža je bila 53,217 kg. Inventarna številka v zbirki Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, oddelek za geologijo pa je št. 5671.
V vitrini pa je primerek pravega zlata iz Romunije.
Ni vse zlato, kar se sveti, je zagotovo eden najbolj znanih izrekov. Tak naslov pa nosi tudi povest Frana Erjavca iz leta 1887. Tam opisuje kmeta Čerina, ki najde "zlato" ali kot se izkaže svetleči pirit, ki so ga mnogi, pred in po Čerinu, zlahka zamenjali za zlato. Kot so zapisali na spletnih straneh Prirodoslovnega muzeja Slovenije, je pirit eden najbolj pogostih sulfidnih mineralov. Ima značilen kovinski sijaj in je običajno kovinsko rumen oziroma zlat. Nastaja v zelo širokem razponu temperature in pritiska. Zato ga najdemo v magmatskih, sedimantnih in metamorfnih kamninah. Še posebno značilen je za hidrotermalno fazo nastanka, ko je skupaj z galenitom, sfaleritom, kremenom. Pogosto nastane tudi v sedimentu, kjer vlada redukcijsko okolje. Najlepši kristali pirita so znani iz Španije, Peruja, Elbe. Tudi v Sloveniji je zelo pogost. Našli so ga v kristalih, kristalih dvojčkih, masivnega, ali pa nadomešča rastlinske in živalske ostanke. Pirit so nekoč pogosto zamenjevali za zlato. Vzrok temu sta njegova barva in izrazit kovinski sijaj. Vendar pa je zanimivo, da pirit lahko vsebuje primesi zlata. Pri procesih preperevanja, ko nastane limonit, se zlato izloči iz pirita in lahko se koncentrira tudi v gospodarsko pomembnih količinah!
Sigismund Zois, Sigismund (Žiga) Zois. Njegova zbirka je ena izmed temeljnih, ustanovnih zbirk prvega muzeja na Slovenskem. To je bil Deželni muzej, ki so ga ustanovili leta 1821, za javnost pa odprli deset let zatem. Danes hrani Zoisovo zbirko Prirodoslovni muzej Slovenije.
Tudi v Prirodoslovnem muzeju Slovenije imajo razstavljen primerke zlata iz Romunije.
Z izpiranje zlata se je pred drugo svetovno vojno preživljalo več kot 200 izpiralcev. Po nekaterih podatkih so v kraljevini SHS izpiralcem njihovo dejavnost priznali kot obrt. Po podatkih dr. Mihe Jerška: "sta bili, med letoma 1910 in 1940, področji reke Drave in Mure razdeljeni na posamezne koncesije za raziskave in izkoriščanje zlata. To so bile koncesije Benedicto Dravac ( Od Varaždina do Legrada), koncesija Stočes ( Dravski del od Prevalj do Varaždina, in murski del od Radgone do Legrada), okoli 8 kilometrov Drave je pripadalo tudi mlinarju Braunu. Omenjene koncesije je želelo odkupiti angleško podjetje Selection Trust, ki je izvedlo več raziskav na omenjenem področju. Pri tem so kot posredniki sodelovali strokovnjaki iz rudnika Trepča."(Jeršek, 26, 1999).
Izpiralca, ki ju vidimo na fotografiji mag. Milana Bidovca, sta leta 1986, ko je nastal posnetek, pomagala dokumentirati Geološkemu zavodu Slovenije način pridobivanja zlata iz dravskega proda. Pripomočke sta si izdelala sama.
Kot vidimo na spodnji sliki, mag. Milana Bidovca, so zlato ločili iz težke frakcije s pomočjo živega srebra, na katerega se luskice zlata sprimejo. Pri tem nastane amalgam. Odvečno živo srebro so nato stisnili skozi platneno krpo.
Kot smo že spoznali, reka Drava in Mura odnašata zlato iz primernih nahajališč v Visokih Turah. Miha Jeršek piše, da imajo reke v zgornjem toku več energije zato nosijo erodiran material s seboj v nižje dele ali dele z manj energije. Glede na velikost ali bolje rečeno maso posameznih zrn se najprej odložijo delci zlata z višjo maso. Tako se z oddaljenostjo od izvornega mesta zlata manjša velikost odloženih zlatih zrn v sedimentu. Zlato se odlaga skupaj z drugimi težkimi minerali na delih z manj energije. To so lahko mesta za določenimi ovirami v rekah, slapovi ali najpogosteje konkavni deli rečnih zavojev. Podatki govorijo, da zlato v reki Dravi in Muri nastopa v luskicah, premera 0,8 mm, kar pomeni, da je potrebno tudi do 9000 luskic za en gram zlata. Zato pa je potrebno sprati približno 1 prostorninski meter dravskega proda (Jeršek, 28, 26, 1999).
Davorin Založnik zelo dobro pozna minerale, ker ga ta skrivnostni svet veseli, tudi sam izpira zlato v reki Dravi. Ko smo se skupaj odpravili na eno takih nahajališč, je najprej povedal, kako izbira najprimernejši prostor.
Davorin Založnik na avstrijski strani ob reki Dravi ni še nikoli izpiral zlata, bo pa to poskusil in skupaj s prijatelji obiskal avstrijske kolege.
Mladen Čeranič je pravi iskalec zlata, kot ga srečamo v filmih, v zadnjih desetletjih je bil na 26 različnih koncih sveta: od Indonezije, Avstralije do Mehike, Peruja in Bolivije, kjer je iskal ne samo zlato, ampak tudi poldrage in drage kamne. Tako je recimo iskal opale. Kot pravi iskanje in kopanje zlata ni lahka zgodba, saj moraš za to imeti posebne stroje, ekipo, vse skupaj pa zahteva tudi zelo veliko denarja. Prvič se je odpravil na pot pred 30-imi leti.
Deblak iz hrastovega lesa je v Ljubljanici v osemdesetih letih prejšnjega stoletja našel potapljač Miro Potočnik. Minilo je kar 30 let, preden je tehnologija toliko napredovala, da so ga končno uspeli dvigniti in prenesti v restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Kaj se bo potem zgodilo z njim? Kako pomembna najdba je to in kaj je njena največja vrednost? Kaj se je dogajalo na tem področju nekoč in kaj so arheologi našli pod ostanki deblaka? Globoko v mulj in daleč v zgodovino se bo v oddaji Sledi časa s sogovorniki potopil Jure K. Čokl.
Sledi časa bomo nekoliko zapletli. V oddaji bo namreč tekla beseda o Koroški, vendar ne o pokrajini, ampak o cesti. Še podrobneje bo oddaja govorila o Rožu, Podjuni in Zili, vendar ne o "vencu treh dolin", temveč o treh bifejih. "Rož, Podjuna, Zila" je tudi naslov oddaje, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.
Če kje, si v Sečoveljskih solinah preteklost in sedanjost podajata roko. Gre za ene zadnjih tradicionalnih mediteranskih solin. Tradicionalnih pomeni, da so se v zadnjih sedemsto letih spremenila samo oblačila solinarjev, vse drugo pa je ostalo enako. Pri tem mislimo na način pridelave soli. Res je tudi, da pri nas ni več nobenega tako življenjsko pomembnega živila, ki bi ga pridelovali na tako tradicionalni način kot sol v teh in strunjanskih solinah. Za pridobivanje soli v Sečoveljskih solinah so pomembne predvsem tri značilnosti; najprej pridelovanje soli na petoli, podlagi, ki jo solinarji uporabljajo od 14. stoletja naprej, zatem dnevno pobiranje soli in zdaj že opuščeno življenje v hišah sredi solin. Nekoč so namreč solinarji prišli na soline konec aprila, in sicer v svoje zidane solinarske hiše - nekoč jih je bilo tam okoli štiristo - in tam ostali do konca pobiranja soli, vsega skupaj približno pol leta. Ob vsem tem pa je znana tudi nekoliko protislovna resnica, "da se sol dela pozimi." Zakaj pozimi? Zato, ker je to čas v katerem se urejajo solna polja ali fondi, kjer bodo poleti pridobivali sol. Jurij Popov, ki je zgodbo o soli strnil v Sledi časa, se je ob tem vprašal tudi, kako to, da Sečoveljske soline niso na seznamu svetovne kulturne dediščine, oziroma, kako to, da niso vsaj med kandidati zanj.
Zaplaz je bil najprej grič, porasel z gozdom in grmovjem. Ljudsko izročilo pravi, da je na njem pobožen mož našel čudodelni kip Matere božje in ljudje so s prošnjami za pomoč v stiski začeli prihajati od blizu in daleč. Božja pot na Zaplaz je nastala v začetku 19. stoletja, podobno kot na Brezje. Zaplaz je skozi čas iz legende prerasel v eno najživahnejših romarskih središč na Slovenskem. Leta 2008 je postal osrednje romarsko svetišče novomeške škofije, v romarski cerkvi Matere božje pa so shranjene tudi relikvije našega drugega blaženega, Alojzija Grozdeta. V oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Petra Medved, se bomo sprehodili skozi zgodovino cerkve in romanja vanjo ter spoznali umetnike, ki so jo gradili in krasili..
Koliko zgodb skriva Plečnikov stadion za Bežigradom? Kako in zakaj je bil zgrajen in kaj je nekoč pomenil Ljubljani? Kako so ga doživljali navijači in kako Ljubljančani? Bo na njem še kdo kdaj zabil kakšen gol ali ga morda do zadnjega kotička napolnil s svojimi oboževalci? Sledi, ki jih je v času pustil ljubljanski nekdaj osrednji stadion, bo s sogovorniki iskal Jure K. Čokl.
Drugega decembra leta 1941 je flota pod poveljstvom japonskega admirala Isorokuja Jamamota sprejela šifrirano sporočilo "Splezajte na goro Niitaka", ki je bilo nepreklicen ukaz za napad Pearl Harbor. In čeprav je Američanom uspelo že vsaj nekaj dni pred tem dešifrirati tajne japonske šifre, je bil sedmega decembra napad na to ameriško tihomorsko oporišče za analitike in politike v Washingtonu "popolno presenečenje". Ob zori 16. julija leta 1945 so v puščavi v New Mexicu na jeklen stolp pri letalskem oporišču v Alamagordu postavili prvo atomsko napravo in jo sprožili. Dr. Robert Oppenheimer, vodja tega ameriškega tajnega pojekta, je ob pogledu na ognjeno kroglo, ki je osvetlila puščavo in na prvi srhljivi oblak v obliki gobe nad njo, citiral misel iz starega hindujskega epa: "Postal sem smrt, uničevalec svetov." Polkovnik Paul Tibbets ml., pilot letala Enola Gay, s katerega so 6. avgusta leta 1945 odvrgli atomsko bombo na Hirošimo, je prizor apokalipse po eksploziji takole opisal: "Tisto spodaj me je bolj spominjalo na kotel vrelega katrana, kot na karkoli drugega. Bilo je črno in vrelo je pod nami, na vrhu pa je plavala meglica sopare. Ko smo prileteli, smo videli mesto, ko smo se vrnili, ni bilo kaj videti." 15. avgusta, dan po brezpogojni kapitulaciji Japonske, je japonski cesar Hirohito v radijskem nagovoru ljudstvu med drugim dejal: "Sovražnik, ki je nedavno uporabil nečloveško bombo, nenehno zadaja nedolžnim ljudem hude rane in jih mori. Uničenje postaja neznansko veliko. Če bi nadaljevali vojno v teh okoliščinah, bi to pripeljalo ne samo do uničenja naroda, ampak tudi do konca človeške civilizacije." Štirje datumi, štirje citati, vmes pa tragično poglavje iz zgodovine človeštva, ki ga bomo, ob 70-letnici konca vojne na Pacifiku, orisali in osvetlili v oddaji Sledi časa.
Domačija Rus je z razvojem gospodarskih dejavnosti dobivala vedno lepši zunanji videz. Iz male domačije je postala prava veleposestniška hiša z gospodarskimi poslopji ter pomožnimi objekti. Največji razcvet je doživela v času, ko so jo upravljali bratje Rus, saj so s svojim znanjem in strogostjo ter spoštovanjem vrednot nanjo prinesli velik razvoj v gospodarskem, kmetijskem in finančnem smislu ter družabnem življenju v samem kraju. V tem času je domačija Rus dobila novo notranjo podobo: notranjost vrat se je zvišala, zunanji balkoni so dobili oboke v vseh treh nadstropjih in na gangu oz. balkonu, v vsakem nadstropju so postavili stranišče. Na kmetijskem področju so postali lastniki in upravitelji veliko gozdov in kmetijskih zemljišč v okolici. Na gospodarskem področju so postali lastniki parne žage v Domžalah in lastniki starega gradu nad Kamnikom. Ko danes vstopimo v hišo, dobimo občutek, da se je v njej čas ustavil. Ko smo snemali oddajo, nas je kot pred veliko leti sprejela Alojzija Mihelčič, ki je nekoč bila gospodinjska pomočnica pri ‘gospodu ravnatelju’, Franciju Rusu. S Tanjo Šubelj sta nas popeljali skozi sobe, ki jih v vaškem okolju ne bi nikoli pričakovali. A vendarle so opremljene tako, da tvorijo zanimivo celoto, ki govori o prefinjenem okusu, ki razume lokalno miselnost na eni in se spogleduje z meščansko miselnostjo na drugi strani. Sledi časa je iskal Jure K. Čokl.
Slovensko letalstvo ima pestro zgodovino. Od pionirskih letalskih dosežkov do presežkov sodobne izdelave letal. V stotih letih od Edvarda Rusjana in njegovih letal Eda do Panthere Iva Boscarola in njegove konstruktorske ekipe, ki v svetu nima prave primerjave, se je zvrstilo na desetine jadralnih in motornih letal slovenskih konstruktorjev, med njimi Stanka Bloudka, Antona Kuhlja, Borisa Cijana in drugih. Prav tako smo lahko ponosni na predvojne delavnice in obrate ter tudi na povojne tovarne za izdelavo letal Libis in Elan. Pika na i pa je ajdovsko podjetje Pipistrel s svojimi naprednimi in vizionarskimi letali, ki v letalstvu podirajo meje mogočega. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Hermanov brlog, prvi in edini otroški muzej pri nas, je star že dvajset let. Rojstni dan bo slavil brez torte. Tudi pihanja svečk ne bo. Upravljavci tega muzeja, ki je sicer del Muzeja novejše zgodovine v Celju, verjamejo, da je vsak dan, ko jih obiščejo otroci, njihovi starši in pedagogi, praznik. Obiskovalcev je vsako leto povprečno deset tisoč, doslej torej dvesto tisoč. Muzej od začetka sledi temeljnemu poslanstvu, ki so ga opredelili takole: "Naše najmlajše na spontan in njim prilagojen način seznanjati s preteklostjo, svetom, ki jih obdaja, in s spremembami, ki jih prinaša čas." Muzej vabi k uporabi vseh čutov, od tipa, vida in vonja do sluha, na številnih delavnicah pa spodbuja predvsem ustvarjalnost najmlajših. V teh letih so imeli odmevne razstave, ena najboljših je bila posvečena denarju. Niso je mogli v celoti podreti, otroci so namreč zahtevali, da ohranijo banko, ki tako še danes deluje. Muzej je ob jubileju obiskal Jurij Popov in v njem posnel oddajo Sledi časa.
Tokrat se v Sledeh časa ne bomo ukvarjali s svetniškim življenjem maloazijskega svetnika Pankracija. Niti ne z majskimi ledenimi možmi. Oddaja, ki jo pripravlja Marko Radmilovič, bo govorila o svetišču. O cerkvi na naši severni meji, katere zgodovina in usoda je nekaj posebnega med vsemi slovenskimi cerkvami. Gre namreč za sakralni objekt, ki je v svoji stoletni zgodovini doživel tako slavo kot tudi propad in skrunitve. V naši pripovedi pa bomo osvetlili tudi poglavja, ko je bila ta cerkev svetišče, pribežališče, hlev in turistični objekt ?
Potem ko je nacistična okupacijska oblast zasedla Gorenjsko, Mežiško dolino, Spodnjo Štajersko s severnim delom Dolenjske in del Prekmurja se je začel množični izgon prebivalstva, ki naj bi potekal v štirih valovih in zajel od 220.000 do 260.000 Slovencev. Statistično vzeto so nacisti namenili izgon vsakemu tretjemu Slovencu, ki je živel pod nemško okupacijo. Z okupiranih ozemelj so v letih 1941 - 1945 izgnali 63.000 Slovencev, in to največ v nemška izgnanska taborišča, kar 45.000, na Hrvaško 10.000, v Srbijo 7500, približno 17.000 Slovencev pa je pred izgonom pobegnilo v Ljubljansko pokrajino in drugam. Po končani vojni so se začeli izgnanci vračati na svoje domove, več kot 2400 pa jih je za vedno ostalo v tuji zemlji. Vračanje v domovino je bilo dolgotrajno. Veliko izgnanih se je vrnilo šele v jeseni 1945. Doma so našli večinoma izropane hiše in neobdelana polja. V tokratnih Sledeh časa, ki jih pripravlja Stane Kocutar, bodo o izgnanstvu in predvsem o poti domov spregovorili tedanji otroci, ki še po več kot sedmih desetletjih pomnijo vse grozote eksodusa.
Slovenci nimamo "prave filmske industrije". Toda zgodnje obdobje slovenskega igranega filma v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja je obetalo tedanjemu Triglav filmu bleščečo prihodnost, največ zaradi filmskega studia na Fornačah v Piranu. Tam so posneli nekaj slovenskih filmov, še več pa koprodukcijskih z Nemci, Italijani in Američani iz slovitega Hollywooda. Teh filmov je bilo vsega skupaj več kot 50. Na Fornačah na Tartinijevem trgu in po piranskih ulicah so tedaj snemale največje filmske zvezde. Toda prva kriza naše filmski dejavnosti je sredi šestdesetih let najprej pokopala Triglav film, njegov naslednik, Viba film, pa ni nikdar našel dovolj posluha za studio, ki je kar precej oddaljen od Ljubljane. Tako ta dandanes pozabljen sameva in propada, ujet v spomine nekdanje slave. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Škocjanske jame so ene najbolj znamenitih na svetu. Od leta 1986 so tudi na UNESC-ovem seznamu svetovne kulturne in naravne dediščine. Prvi pisni viri o teh jamah segajo v antiko. O njih je pisal Pozidonij iz Apameje. Arheološke raziskave dokazujejo, da je človek bival v teh jamah že v neolitiku. Najdbe v Tominčevi jami, Ozki špilji in Jami na Prevali ali Mušji jami dokazujejo, da so bile pomembne ne le lokalno, ampak tudi regionalno. Najdbe povedo, da so jih nekoč imeli za vhod v skrivnostni podzemni svet, za vhod v Had. O Škocjanskih jamah je pisal tudi Valvasor, najdemo jih na najstarejših jamskih zemljevidih v Evropi in v številnih publikacijah. Žal je večina teh bodisi v Trstu bodisi na Dunaju. Pred približno dvesto leti se je začelo intenzivnejše raziskovanje Škocjanskih jam in traja še danes. Zato te jame tudi štejejo za zibelko speleologije. Trije ključni možje, zaslužni za razmah raziskovanja, so bili Joseph Marinitsch, Anton Hanke in Friedrich Müller. Seveda vse ob pomoči številnih hrabrih in drznih domačinov, ki so jim rekli preprosto jamski delavci. Zgodovina raziskovanja beleži tudi dva obiska pomembne avstrijske raziskovalke, ene redkih v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, Poldi Furich. V jame se je spustila leta 1921 in leta 1922. Škocjanske jame so tudi ene prvih turističnih jam na Slovenskem. V Sledeh časa bo Jurij Popov s sogovorniki pripravil prerez zgodovine raziskovanja tega edinstvenega jamskega sveta.
Kar trinajst obmejnih stražnic je štel Mariborski mejni odsek, kot se je imenovala obmejna enota Jugoslovanske armade. Vse od Gornje Radgone, prek Slovenskih goric pa tja do Kozjaka, kjer se je področje končalo s stražnico na Kapli, so se v junijskih dneh leta 1991 dogajale večje ali manjše drame. Zgodbe iz štirih stražnic oziroma karavel ter njihov bolj ali manj gladek prehod v roke nove slovenske oblasti, bo v Sledeh časa s sogovorniki opisal Marko Radmilovič.
Leta 1895 je avstro-ogrsko kmetijsko ministrstvo napotilo na Kranjsko mladega agronoma praške in dunajske šole. Pisal se je Bohuslav Skalicky. Pomagal naj bi pri obnovi vinogradov, ki jih je uničujoče napadla trtna uš. Delo je uspešno končal, postal vinarski nadzornik, kmetijski svetnik, zet ravnatelja kmetijske šole na Grmu pri Novem mestu Riharda Dolenca in kasneje tudi sam ravnatelj te šole. Leta 1908 je v Pragi organiziral razstavo "pravilno šolanih kranjskih vin", kar je pospešilo vinsko trgovino med deželama. Leta 1924 je Bohuslav Skalicky napisal prvi sodobni učbenik kletarstva v slovenskem jeziku v 20. stoletju. V Sledeh časa bomo osvetlili njegovo delo in izvedeli, kako se je 120 let po prihodu na Kranjsko znova vrnil v zavest rojstnega kraja Cerekvice nad Bystřicu pri znamenitem Hradcu Královém na severu Češke ter kraja svojega delovanja - našega Novega mesta. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
V oddaji Sledi časa, ki bo prepletena tudi z elementi dokumentarnega eseja, nas Marko Radmilovič vodi v Kumanovo. V čas pred več kot tridesetimi leti, ko je v tem dandanes medijsko izpostavljenem mestu, preživel približno leto dni kot branilec tedanje države. V oddaji, v kateri bo tekla beseda tudi o poznejših vojnih zločincih na eni ter tudi o političnih zapornikih na drugi strani, ne bo šlo toliko za poskus razumevanja težav sedanje Makedonije, ampak bomo skušali ovreči vsaj delček stereotipov o vzrokih za nekdanje in morebitne prihodnje balkanske morije, ki so se zasejali prav v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
V noči s 23. na 24. maj leta 1915 se je prva svetovna vojna tudi dejansko preselila na del današnjega slovenskega ozemlja. Italija je, kot je obljubila silam antante v tajnem Londonskem sporazumu 26. aprila 1915, napovedala vojno Avstro-Ogrski in ob polnoči prestopila skupno mejo nad Livekom. Za dvojno monarhijo je to bila že tretja fronta, potekala pa je od prelaza Stelvio na tromeji med Švico, Italijo in Avsto-Ogrsko čez Tirolsko Dolomite, Karnijske in Julijske Alpe ob reki Soči do njenega izliva v Jadransko morje. Dolga je bila 600 kilometrov, od tega je je približno 90 kilometrov - od Rombona do Tržaškega zaliva - potekalo tudi po delu našega današnjega ozemlja. Ta del poznamo pod imenom soška fronta. Takoj prvi dan vojne so italijanski bersaljerji na kolesih brez enega samega strela osvojili Kobarid, 29 mesecev pozneje pa je prav tako imenovani "čudež pri Kobaridu" oziroma 12. soška ofenziva prinesla njen konec. Že takoj prve dni so se začeli spopadi na Mrzlem vrhu, eni izmed treh klavnic prve svetovne vojne na naših tleh - poleg Mrzlega vrha še na Rdečem robu in Škabrijelu. Spopadi so potekali vseh 29 mesecev ali 888 dni, ne da bi se fronta premaknila z mesta. Kaj vse se je dogajalo prve dni soške fronte in kako je ta fronta zaznamovala naše kraje, bomo lahko slišali v Sledeh časa, ki jih pripravlja Jurij Popov.
Ime boga Triglava se pojavlja med slovanskimi narodi vse Evrope. Trimužjat, Troglav, Terglau, Terglou, pri zahodnih, neslovanskih sosedih tudi Dreiherrnspitze in Corno Tre Signori. Imena, ki izpričujejo zgodbo božanstva, ki smo ga Slovenci v obliki gore vzeli kot enega izmed najbolj prepoznavnih narodnih simbolov. Kako je Triglav postal Slovencem tako pomemben simbol, kakšno vlogo je imel pri tem baron Žiga Zois, kakšna je bila tržna vrednost vrha te Slovencem svete gore leta 1895 in kaj nam pomeni danes? Pod njegovo severno steno se je v iskanju odgovorov podal Jure K. Čokl.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Dan se je prebudil in zasijalo je sonce. Toplo in prijetno je postalo, kakor bi narava hotela umiti in izbrisati trpljenje minulih petih let. "Svoboda!" je glasna misel, še hitrejša kot vihar, preletela Evropo. In nenavadna tišina je oznanila: "Nikjer nobenega ni!" Okupator je v naglici zbežal ... Le na Koroškem je še govorilo orožje ... Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Neveljaven email naslov