Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljudje zlato občudujemo že več kot 6000 let
Zlato je v jezikih Egipčanov, Sumercev, Asircev, Hebrejcev in Grkov povezano s sijajem sonca in ognja. Vse do tedaj, ko ga je človek našel in začel uporabljati, je simboliziralo in predstavljalo predmet, ki pooseblja nadzemeljsko mogočnost. Tako je leta 1999 zapisal dr. Miha Jeršek v knjigi Zlato ( Jeršek, Miha. 1999, Zlato, Galerija Avsenik- HOHNER d.o.o. Begunje, Tiskarna Galerija Avsenik, Begunje) .
V oddaji Sledi časa pa ne bomo govorili o vse vidikih zlata, ampak se bomo osredotočili na zlato na ozemlju današnje Slovenije. Predvsem bomo skušali predstaviti izpiranje zlata na rekah Dravi in Muri. Seveda pa bomo predstavili tudi nekaj drobcev iz bogate zakladnice spominov moža, ki je v iskanju zlata prepotoval skorajda cel svet. Ob tem se zavedamo, da ima zlato, predvsem pa njegova uporaba, raba in predelava izjemno zgodovino, ki bi močno presegla okvir tokratne oddaje. O zlatarstvu bomo morali spregovoriti kdaj drugič.
Kot piše dr. Miha Jeršek je zlato po kemični sestavi kovina, ki je v naravi zelo redka in je edina rumene barve. Zanjo je značilna kovnost, nizko tališče in dobra kemična odpornost. Zato so iz nje že nekdaj izdelovali različne okrasne predmete. Ljudje zlato občudujemo in cenimo že več kot 6000 let.
O zlatu je pisal Janez Jalen v znameniti knjigi Bobri. V njej omenja zlatonosne reke in na koncu doda zgodbo o tujcih, ki so prenašali zlato runo po reki Savi in Ljubljanici. Pred njim pa je, med drugimi, o zlatu na območju današnje Slovenije, pisal že antični, rimski zgodovinar Plinij, in čeprav ni nekih trdnih dokazov, je zelo verjetno, da je šlo za sekundarna najdišča, ki pa jih še danes niso odkrili. Poglejmo kaj je v že omenjeni knjigi- Zlato je Miha Jeršek, na strani 28 zapisal: " Najbolj drzne trditev o nahajališčih zlata na današnjem Slovenskem (nekdanje področje noriških Tavriskov) je zapisal Strabon (4.6.12). Iz prispevka kustosa Narodnega muzeja , Draga Svoljšaka (1997), povzemamo prevod povzetka iz 34. knjige Polibijeve zgodovine ( 147-132 pr. Kr.):"
Polibij pravi poleg tega, da je v njegovem času bil odkrit, približno nasproti Ogleja, na področju noriških Tavriskov, rudnik zlata, na za izkoriščanje tako primernem kraju, da ko je enkrat odstranjena vrhnja plast zemlje do globine dveh čevljev, se je takoj nahajalo zlato in da nahajališča niso bila nikoli globja od petnajstih čevljev; in nadaljuje rekoč, da je del zlata takoj čistega, po meri fižola ali volčjega boba, izgubljajoč le osmino, tisto pa kar ostane je potrebno taliti, kar je še vedno umestno; in da se je po dveh mesecih, odkar so se Italioti pridružili delu v rudniku, cena zlata znižala za tretjino po vsej Italiji, ko pa so Tavriski to doumeli so pregnali svoje sodelavce in vpeljali monopol.
Precej bolj jasna je zgodovina izpred 300 let, ko je cesarica Marija Terezija dala številnim ljudem dovoljenja, oziroma koncesije za izpiranje zlata . V Sloveniji imamo dve zlatonosni reki Dravo in Muro. Docent na Katedri za mineralogijo, petrologijo in materiale, na oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, Dr. Uroš Herlec, doda, da so bili nekoč izpiralci zlata na omenjenih rekah kar številni, dandanes pa to počnejo predvsem posamezniki, bolj za zabavo, kot za preživetje.
Z dr. Urošem Herlecem smo se srečali v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, kjer imajo bogato zbirko kamnin, mineralov, rud in fosilov.
Zlato iz Visokih Tur se je skozi tisočletja izpiralo v naplavine rek Drave in Mure in številni ljudje so od iskanja zlatih luskic tudi "živeli". Zlato pa se pri nas pojavlja tudi v nekaterih manjših rudiščih skupaj z drugimi minerali. V rečnih usedlinah so spremljevalci zlata težki minerali, kot so: hematit, leukoksen, minerali granatove skupine, turmalin, muskovit, epidot, nekateri amfiboli in pirokseni, cirkon, rutil, zoisit in disten ( Jeršek, 28, 1999).
V zbirki Naravoslovnotehniške fakultete nam je seveda pozornost vzbudila velika "zlato-sijoča" kepa. Da to ne more biti "pravo zlato" smo nekako vedeli takoj, saj takega kosa, če bi bil pravi, zagotovo ne bi hranili kar na vitrini!
No ko smo to "skrivnostno" zlato kepo pogledali in jo prijeli v roke, se je pokazalo, da so bili sumi upravičeni. Dr. Herlec nam je z nasmehom povedal, da je to odlitek največjega zlatega nugget-a ( bolj razumljivo bi lahko rekli tudi kepa, zrno itd.) ki se imenuje "Precious". Najden je bil 5.1.1871 pri kraju Berlin v Viktoriji, Avstralija. Njegova skupna teža je bila 53,217 kg. Inventarna številka v zbirki Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, oddelek za geologijo pa je št. 5671.
V vitrini pa je primerek pravega zlata iz Romunije.
Ni vse zlato, kar se sveti, je zagotovo eden najbolj znanih izrekov. Tak naslov pa nosi tudi povest Frana Erjavca iz leta 1887. Tam opisuje kmeta Čerina, ki najde "zlato" ali kot se izkaže svetleči pirit, ki so ga mnogi, pred in po Čerinu, zlahka zamenjali za zlato. Kot so zapisali na spletnih straneh Prirodoslovnega muzeja Slovenije, je pirit eden najbolj pogostih sulfidnih mineralov. Ima značilen kovinski sijaj in je običajno kovinsko rumen oziroma zlat. Nastaja v zelo širokem razponu temperature in pritiska. Zato ga najdemo v magmatskih, sedimantnih in metamorfnih kamninah. Še posebno značilen je za hidrotermalno fazo nastanka, ko je skupaj z galenitom, sfaleritom, kremenom. Pogosto nastane tudi v sedimentu, kjer vlada redukcijsko okolje. Najlepši kristali pirita so znani iz Španije, Peruja, Elbe. Tudi v Sloveniji je zelo pogost. Našli so ga v kristalih, kristalih dvojčkih, masivnega, ali pa nadomešča rastlinske in živalske ostanke. Pirit so nekoč pogosto zamenjevali za zlato. Vzrok temu sta njegova barva in izrazit kovinski sijaj. Vendar pa je zanimivo, da pirit lahko vsebuje primesi zlata. Pri procesih preperevanja, ko nastane limonit, se zlato izloči iz pirita in lahko se koncentrira tudi v gospodarsko pomembnih količinah!
Sigismund Zois, Sigismund (Žiga) Zois. Njegova zbirka je ena izmed temeljnih, ustanovnih zbirk prvega muzeja na Slovenskem. To je bil Deželni muzej, ki so ga ustanovili leta 1821, za javnost pa odprli deset let zatem. Danes hrani Zoisovo zbirko Prirodoslovni muzej Slovenije.
Tudi v Prirodoslovnem muzeju Slovenije imajo razstavljen primerke zlata iz Romunije.
Z izpiranje zlata se je pred drugo svetovno vojno preživljalo več kot 200 izpiralcev. Po nekaterih podatkih so v kraljevini SHS izpiralcem njihovo dejavnost priznali kot obrt. Po podatkih dr. Mihe Jerška: "sta bili, med letoma 1910 in 1940, področji reke Drave in Mure razdeljeni na posamezne koncesije za raziskave in izkoriščanje zlata. To so bile koncesije Benedicto Dravac ( Od Varaždina do Legrada), koncesija Stočes ( Dravski del od Prevalj do Varaždina, in murski del od Radgone do Legrada), okoli 8 kilometrov Drave je pripadalo tudi mlinarju Braunu. Omenjene koncesije je želelo odkupiti angleško podjetje Selection Trust, ki je izvedlo več raziskav na omenjenem področju. Pri tem so kot posredniki sodelovali strokovnjaki iz rudnika Trepča."(Jeršek, 26, 1999).
Izpiralca, ki ju vidimo na fotografiji mag. Milana Bidovca, sta leta 1986, ko je nastal posnetek, pomagala dokumentirati Geološkemu zavodu Slovenije način pridobivanja zlata iz dravskega proda. Pripomočke sta si izdelala sama.
Kot vidimo na spodnji sliki, mag. Milana Bidovca, so zlato ločili iz težke frakcije s pomočjo živega srebra, na katerega se luskice zlata sprimejo. Pri tem nastane amalgam. Odvečno živo srebro so nato stisnili skozi platneno krpo.
Kot smo že spoznali, reka Drava in Mura odnašata zlato iz primernih nahajališč v Visokih Turah. Miha Jeršek piše, da imajo reke v zgornjem toku več energije zato nosijo erodiran material s seboj v nižje dele ali dele z manj energije. Glede na velikost ali bolje rečeno maso posameznih zrn se najprej odložijo delci zlata z višjo maso. Tako se z oddaljenostjo od izvornega mesta zlata manjša velikost odloženih zlatih zrn v sedimentu. Zlato se odlaga skupaj z drugimi težkimi minerali na delih z manj energije. To so lahko mesta za določenimi ovirami v rekah, slapovi ali najpogosteje konkavni deli rečnih zavojev. Podatki govorijo, da zlato v reki Dravi in Muri nastopa v luskicah, premera 0,8 mm, kar pomeni, da je potrebno tudi do 9000 luskic za en gram zlata. Zato pa je potrebno sprati približno 1 prostorninski meter dravskega proda (Jeršek, 28, 26, 1999).
Davorin Založnik zelo dobro pozna minerale, ker ga ta skrivnostni svet veseli, tudi sam izpira zlato v reki Dravi. Ko smo se skupaj odpravili na eno takih nahajališč, je najprej povedal, kako izbira najprimernejši prostor.
Davorin Založnik na avstrijski strani ob reki Dravi ni še nikoli izpiral zlata, bo pa to poskusil in skupaj s prijatelji obiskal avstrijske kolege.
Mladen Čeranič je pravi iskalec zlata, kot ga srečamo v filmih, v zadnjih desetletjih je bil na 26 različnih koncih sveta: od Indonezije, Avstralije do Mehike, Peruja in Bolivije, kjer je iskal ne samo zlato, ampak tudi poldrage in drage kamne. Tako je recimo iskal opale. Kot pravi iskanje in kopanje zlata ni lahka zgodba, saj moraš za to imeti posebne stroje, ekipo, vse skupaj pa zahteva tudi zelo veliko denarja. Prvič se je odpravil na pot pred 30-imi leti.
905 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ljudje zlato občudujemo že več kot 6000 let
Zlato je v jezikih Egipčanov, Sumercev, Asircev, Hebrejcev in Grkov povezano s sijajem sonca in ognja. Vse do tedaj, ko ga je človek našel in začel uporabljati, je simboliziralo in predstavljalo predmet, ki pooseblja nadzemeljsko mogočnost. Tako je leta 1999 zapisal dr. Miha Jeršek v knjigi Zlato ( Jeršek, Miha. 1999, Zlato, Galerija Avsenik- HOHNER d.o.o. Begunje, Tiskarna Galerija Avsenik, Begunje) .
V oddaji Sledi časa pa ne bomo govorili o vse vidikih zlata, ampak se bomo osredotočili na zlato na ozemlju današnje Slovenije. Predvsem bomo skušali predstaviti izpiranje zlata na rekah Dravi in Muri. Seveda pa bomo predstavili tudi nekaj drobcev iz bogate zakladnice spominov moža, ki je v iskanju zlata prepotoval skorajda cel svet. Ob tem se zavedamo, da ima zlato, predvsem pa njegova uporaba, raba in predelava izjemno zgodovino, ki bi močno presegla okvir tokratne oddaje. O zlatarstvu bomo morali spregovoriti kdaj drugič.
Kot piše dr. Miha Jeršek je zlato po kemični sestavi kovina, ki je v naravi zelo redka in je edina rumene barve. Zanjo je značilna kovnost, nizko tališče in dobra kemična odpornost. Zato so iz nje že nekdaj izdelovali različne okrasne predmete. Ljudje zlato občudujemo in cenimo že več kot 6000 let.
O zlatu je pisal Janez Jalen v znameniti knjigi Bobri. V njej omenja zlatonosne reke in na koncu doda zgodbo o tujcih, ki so prenašali zlato runo po reki Savi in Ljubljanici. Pred njim pa je, med drugimi, o zlatu na območju današnje Slovenije, pisal že antični, rimski zgodovinar Plinij, in čeprav ni nekih trdnih dokazov, je zelo verjetno, da je šlo za sekundarna najdišča, ki pa jih še danes niso odkrili. Poglejmo kaj je v že omenjeni knjigi- Zlato je Miha Jeršek, na strani 28 zapisal: " Najbolj drzne trditev o nahajališčih zlata na današnjem Slovenskem (nekdanje področje noriških Tavriskov) je zapisal Strabon (4.6.12). Iz prispevka kustosa Narodnega muzeja , Draga Svoljšaka (1997), povzemamo prevod povzetka iz 34. knjige Polibijeve zgodovine ( 147-132 pr. Kr.):"
Polibij pravi poleg tega, da je v njegovem času bil odkrit, približno nasproti Ogleja, na področju noriških Tavriskov, rudnik zlata, na za izkoriščanje tako primernem kraju, da ko je enkrat odstranjena vrhnja plast zemlje do globine dveh čevljev, se je takoj nahajalo zlato in da nahajališča niso bila nikoli globja od petnajstih čevljev; in nadaljuje rekoč, da je del zlata takoj čistega, po meri fižola ali volčjega boba, izgubljajoč le osmino, tisto pa kar ostane je potrebno taliti, kar je še vedno umestno; in da se je po dveh mesecih, odkar so se Italioti pridružili delu v rudniku, cena zlata znižala za tretjino po vsej Italiji, ko pa so Tavriski to doumeli so pregnali svoje sodelavce in vpeljali monopol.
Precej bolj jasna je zgodovina izpred 300 let, ko je cesarica Marija Terezija dala številnim ljudem dovoljenja, oziroma koncesije za izpiranje zlata . V Sloveniji imamo dve zlatonosni reki Dravo in Muro. Docent na Katedri za mineralogijo, petrologijo in materiale, na oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, Dr. Uroš Herlec, doda, da so bili nekoč izpiralci zlata na omenjenih rekah kar številni, dandanes pa to počnejo predvsem posamezniki, bolj za zabavo, kot za preživetje.
Z dr. Urošem Herlecem smo se srečali v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, kjer imajo bogato zbirko kamnin, mineralov, rud in fosilov.
Zlato iz Visokih Tur se je skozi tisočletja izpiralo v naplavine rek Drave in Mure in številni ljudje so od iskanja zlatih luskic tudi "živeli". Zlato pa se pri nas pojavlja tudi v nekaterih manjših rudiščih skupaj z drugimi minerali. V rečnih usedlinah so spremljevalci zlata težki minerali, kot so: hematit, leukoksen, minerali granatove skupine, turmalin, muskovit, epidot, nekateri amfiboli in pirokseni, cirkon, rutil, zoisit in disten ( Jeršek, 28, 1999).
V zbirki Naravoslovnotehniške fakultete nam je seveda pozornost vzbudila velika "zlato-sijoča" kepa. Da to ne more biti "pravo zlato" smo nekako vedeli takoj, saj takega kosa, če bi bil pravi, zagotovo ne bi hranili kar na vitrini!
No ko smo to "skrivnostno" zlato kepo pogledali in jo prijeli v roke, se je pokazalo, da so bili sumi upravičeni. Dr. Herlec nam je z nasmehom povedal, da je to odlitek največjega zlatega nugget-a ( bolj razumljivo bi lahko rekli tudi kepa, zrno itd.) ki se imenuje "Precious". Najden je bil 5.1.1871 pri kraju Berlin v Viktoriji, Avstralija. Njegova skupna teža je bila 53,217 kg. Inventarna številka v zbirki Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, oddelek za geologijo pa je št. 5671.
V vitrini pa je primerek pravega zlata iz Romunije.
Ni vse zlato, kar se sveti, je zagotovo eden najbolj znanih izrekov. Tak naslov pa nosi tudi povest Frana Erjavca iz leta 1887. Tam opisuje kmeta Čerina, ki najde "zlato" ali kot se izkaže svetleči pirit, ki so ga mnogi, pred in po Čerinu, zlahka zamenjali za zlato. Kot so zapisali na spletnih straneh Prirodoslovnega muzeja Slovenije, je pirit eden najbolj pogostih sulfidnih mineralov. Ima značilen kovinski sijaj in je običajno kovinsko rumen oziroma zlat. Nastaja v zelo širokem razponu temperature in pritiska. Zato ga najdemo v magmatskih, sedimantnih in metamorfnih kamninah. Še posebno značilen je za hidrotermalno fazo nastanka, ko je skupaj z galenitom, sfaleritom, kremenom. Pogosto nastane tudi v sedimentu, kjer vlada redukcijsko okolje. Najlepši kristali pirita so znani iz Španije, Peruja, Elbe. Tudi v Sloveniji je zelo pogost. Našli so ga v kristalih, kristalih dvojčkih, masivnega, ali pa nadomešča rastlinske in živalske ostanke. Pirit so nekoč pogosto zamenjevali za zlato. Vzrok temu sta njegova barva in izrazit kovinski sijaj. Vendar pa je zanimivo, da pirit lahko vsebuje primesi zlata. Pri procesih preperevanja, ko nastane limonit, se zlato izloči iz pirita in lahko se koncentrira tudi v gospodarsko pomembnih količinah!
Sigismund Zois, Sigismund (Žiga) Zois. Njegova zbirka je ena izmed temeljnih, ustanovnih zbirk prvega muzeja na Slovenskem. To je bil Deželni muzej, ki so ga ustanovili leta 1821, za javnost pa odprli deset let zatem. Danes hrani Zoisovo zbirko Prirodoslovni muzej Slovenije.
Tudi v Prirodoslovnem muzeju Slovenije imajo razstavljen primerke zlata iz Romunije.
Z izpiranje zlata se je pred drugo svetovno vojno preživljalo več kot 200 izpiralcev. Po nekaterih podatkih so v kraljevini SHS izpiralcem njihovo dejavnost priznali kot obrt. Po podatkih dr. Mihe Jerška: "sta bili, med letoma 1910 in 1940, področji reke Drave in Mure razdeljeni na posamezne koncesije za raziskave in izkoriščanje zlata. To so bile koncesije Benedicto Dravac ( Od Varaždina do Legrada), koncesija Stočes ( Dravski del od Prevalj do Varaždina, in murski del od Radgone do Legrada), okoli 8 kilometrov Drave je pripadalo tudi mlinarju Braunu. Omenjene koncesije je želelo odkupiti angleško podjetje Selection Trust, ki je izvedlo več raziskav na omenjenem področju. Pri tem so kot posredniki sodelovali strokovnjaki iz rudnika Trepča."(Jeršek, 26, 1999).
Izpiralca, ki ju vidimo na fotografiji mag. Milana Bidovca, sta leta 1986, ko je nastal posnetek, pomagala dokumentirati Geološkemu zavodu Slovenije način pridobivanja zlata iz dravskega proda. Pripomočke sta si izdelala sama.
Kot vidimo na spodnji sliki, mag. Milana Bidovca, so zlato ločili iz težke frakcije s pomočjo živega srebra, na katerega se luskice zlata sprimejo. Pri tem nastane amalgam. Odvečno živo srebro so nato stisnili skozi platneno krpo.
Kot smo že spoznali, reka Drava in Mura odnašata zlato iz primernih nahajališč v Visokih Turah. Miha Jeršek piše, da imajo reke v zgornjem toku več energije zato nosijo erodiran material s seboj v nižje dele ali dele z manj energije. Glede na velikost ali bolje rečeno maso posameznih zrn se najprej odložijo delci zlata z višjo maso. Tako se z oddaljenostjo od izvornega mesta zlata manjša velikost odloženih zlatih zrn v sedimentu. Zlato se odlaga skupaj z drugimi težkimi minerali na delih z manj energije. To so lahko mesta za določenimi ovirami v rekah, slapovi ali najpogosteje konkavni deli rečnih zavojev. Podatki govorijo, da zlato v reki Dravi in Muri nastopa v luskicah, premera 0,8 mm, kar pomeni, da je potrebno tudi do 9000 luskic za en gram zlata. Zato pa je potrebno sprati približno 1 prostorninski meter dravskega proda (Jeršek, 28, 26, 1999).
Davorin Založnik zelo dobro pozna minerale, ker ga ta skrivnostni svet veseli, tudi sam izpira zlato v reki Dravi. Ko smo se skupaj odpravili na eno takih nahajališč, je najprej povedal, kako izbira najprimernejši prostor.
Davorin Založnik na avstrijski strani ob reki Dravi ni še nikoli izpiral zlata, bo pa to poskusil in skupaj s prijatelji obiskal avstrijske kolege.
Mladen Čeranič je pravi iskalec zlata, kot ga srečamo v filmih, v zadnjih desetletjih je bil na 26 različnih koncih sveta: od Indonezije, Avstralije do Mehike, Peruja in Bolivije, kjer je iskal ne samo zlato, ampak tudi poldrage in drage kamne. Tako je recimo iskal opale. Kot pravi iskanje in kopanje zlata ni lahka zgodba, saj moraš za to imeti posebne stroje, ekipo, vse skupaj pa zahteva tudi zelo veliko denarja. Prvič se je odpravil na pot pred 30-imi leti.
Je posmrtna maska stvar preteklosti ali je še vedno del žive kiparske prakse? Kakšno vlogo ima in kdo so bili umetniki in politiki, katerih obličja so bila nekoč odlita? Koliko posmrtnih mask hranijo javne zbirke po Sloveniji in kako so nastali kulturni svetniki? Društvo za domače raziskave je v galeriji Vžigalica v Ljubljani v sodelovanju z akademskim kiparjem Viktorjem Gojkovičem pripravilo razstavo z naslovom Odlivanje smrti, ki se osredotoča na samo prakso odlivanja, hranjenja in arhiviranja posmrtnih mask ter na njihovo večnamensko uporabnost.
Za Celje pravijo, da je malo mesto velikih športnih uspehov. Podobno kot to velja za Slovenijo, le da je Slovenija mala dežela velikih športnih uspehov. Vsi ti uspehi so vsakokratni vrhovi mnogih malih in velikih športnih zgodb. Ko govorimo o slovenskem hokeju, pomislimo predvsem na vlogo, ki sta jo v tej zgodbi odigrali tradicionalni središči te zimske igre na ledu, Jesenice in Ljubljana.
Čaščenje dreves in kamnov, dobro poznavanje luninega koledarja, déhnar - duhovni vodja, zdravilci, črna vahta, verovanje v ponovna rojstva in zduhca, zgodbe o vesoljnem potopu in beli kači ? Ne, to ne bo potovanje v mitologijo druidov ali zgodovino starih ameriških plemen. Ne, ostali bomo doma in spoznali zapuščino starovercev v Zahodni Sloveniji - takšno, kot jo je v pogovoru z zadnjimi staroverci na levi in desni strani Soče po drugi svetovni vojni spoznal Pavel Medvešček, lastnik etnološke zbirke Staroverstvo in staroverci, ki je na ogled v Goriškem muzeju. Njegovi zapiski in zbirka so zaradi oglarske prisege čakali več kot 40 let, da so prišli med ljudi, zdaj pa Slovencem odpirajo oči v še vedno zelo skrivno, a ne tako daljno preteklost, ko so na svoji zemlji živeli po svojih pravilih in v skladu z naravo.
Dušan Benko, Zvone Zorko in Florijan Laimiš so trije komentatorji in uredniki, ki so vtisnili globok pečat ne samo radijskemu ampak slovenskemu novinarstvu nasploh. Pred skoraj dvema desetletjema je zato Dušan Berne vsakega posebej portretno predstavil v takratnih oddajah Naš gost, zdaj pa je iz kamenčkov v mozaikih njihovih pripovedi izoblikoval novo celoto in jo zaokrožil v oddajo Sledi časa, ki jo uvrščamo v program ob rob 89-letnici delovanja naše radijske postaje. Pripravlja: Dušan Berne
Koliko je stara neandertalčeva piščal? Je bil v loncu, ki so ga našli pri Drnovem, skrit zaklad? Kakšen je bil zadnji celjski grof Ulrik II.? Kaj nam pripovedujejo muzejski predmeti in kakšna vprašanja nam zastavljajo? So sporočilo naše preteklosti, toda ali znamo pogledati v njihovo notranjost tako, da vidimo tudi očem nevidno? Kako pri tem pomagajo naravoslovne raziskave? Kakšen je njihov namen pri preučevanju muzejskih predmetov in do kakšnih novih ugotovitev se lahko dokopljemo ob njihovi pomoči? Odgovore na to bo dala prihajajoča razstava Narodnega muzeja Slovenije Preteklost pod mikroskopom - naravoslovne raziskave v muzeju, ki bo na ogled od srede, 25. oktobra. Kaj nam pripovedujejo znani predmeti iz slovenske arheologije, zgodovine in umetnostne zgodovine, ki bodo na razstavi, pa bomo izvedeli tudi v današnji oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Pol tisočletja je dolga doba, še zlasti za današnje razumevanje časa. Kot da bi ta pridobival pri hitrosti. Zato je posebna vrednost, da se kaj, na primer družbeno gibanje, ohrani tako dolgo. Pred pol tisočletja, leta 1517, se je nemški duhovnik in teolog Martin Luter v Wittenbergu z znanimi 95 tezami postavil po robu predvsem papeški prodaji odpustkov in zahteval spoštovanje božje besede, kot je zapisana v Bibliji. Tako je povzročil enega najhujših razkolov v zgodovini krščanstva, ki je med drugim sto let pozneje, leta 1618, povzročil tridesetletno vojno, v kateri so se spopadle evropske katoliške in protestantske države. To je negativna posledica reformacije, teh pa je bilo še nekaj, toda protestantizem kot gibanje se je ohranil predvsem zaradi pozitivnih učinkov, ki jih je gotovo več kot negativnih. Temeljnim vrednotam reformacije je posvečen tudi spomenik Spametnost v Puconcih, ki so od letos eno izmed 41-ih evropskih mest reformacije. Ta naziv je mestu podelila Skupnost protestantskih cerkva v Evropi s sedežem na Dunaju. Evropsko mesto reformacije je tudi Ljubljana. V tamkajšnjem Parku reformacije so letos v neposredni bližini evangeličanske cerkve odkrili spomenik, posvečen slovenskim protestantskim piscem 16. stoletja – Primožu Trubarju, Juriju Dalmatinu, Adamu Bohoriču in Sebastijanu Krelju, ki so odločilno vplivali na nastanek slovenskega knjižnega jezika. Avtor spomenika je kipar Luj Vodopivec. Zakaj pa so Puconci dobili naziv mesto reformacije? V Puconcih je nastala prva protestantska občina in bila zgrajena prva protestantska cerkev na današnjem slovenskem ozemlju. Zapisali smo, da je spomenik Spametnost posvečen desetim bistvenim vrednotam reformacije. Te so: svoboda, pismenost, apologija, materinščina, ekumena, toleranca, napredek, odgovornost, svetost in transcendenca. Jurij Popov je prav tem vrednotam namenil Sledi časa, k sodelovanju je povabil škofa Evangeličanske cerkve na Slovenskem Gezo Fila in enega izmed očetov preučevanja religije na Slovenskem, doktorja Marka Kerševana.
Na današnji dan pred sto leti se je v Šentjanžu pri Sevnici končala vsestransko bogata in uspešna življenska pot duhovnika, politika, teologa, pisatelja, publicista in časnikarja dr. Janeza Evangelista Kreka, ki velja za začetnika krščansko-socialnega gibanja na Slovenskem. Od leta 1895 pa vse do upokojitve leta 1916 je bil vodja na novo ustanovljene stolice za fundamentalno teologijo in tomistično filozofijo, bil je državni in deželni poslanec ter zelo dober predavatelj in govornik. Deloval je na socialnem, gospodarskem, izobraževalnem in narodnopolitičnem področju, pisal je daljša literarna dela, pesmi in sociološko-filozofske razprave, kot časnikar pa je objavil približno šest tisoč člankov o najbolj perečih socialnih, političnih in družbenih vprašanjih tistega prelomnega obdobja, ko so se v politično odločanje vključile tudi množice. Tako imenovani zgodovinski portret dr. Janeza Evangelista Kreka bomo izoblikovali v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Dušan Berne.
Misel, da je trgovina z ljudmi pojav nam nedosegljive preteklosti, je v prvi vrsti zmotna. Prav tako je zmotna misel, da so trgovino z ljudmi odpravili z zakoni, ki so jih začeli po posameznih državah sprejemati pred več kot 250-imi leti. Zadnja država, ki je kriminalizirala to trgovino, je Mavretanija leta 2007. Suženjstvo oziroma trgovanje s sužnji, torej z ljudmi, je staro toliko, kot je stara zgodovina človeštva in tudi danes ni preteklost. Na vprašanje, koliko je danes ljudi v tej trgovini, ni mogoče odgovoriti. Različne organizacije po svetu postrežejo z različnimi podatki. V letnem poročilu UNODC (United Nations Office on Drugs and Crime – Urad Združenih narodov za mamila in kriminal) za leto 2016 med drugim piše, da nobena država na svetu ni imuna pred tem pojavom. V Evropi na primer, so prepoznali žrtve iz 137-tih držav sveta. Med letoma 2012 in 2014 so zabeležili več kot 500 »valov« trgovanja z ljudmi. Vsi ti valovi pljuskajo iz revnejših delov sveta v bogatejše dele. Žrtev trgovine z ljudmi je več kot sto milijonov, vendar gre le za ocene, saj se trgovina z ljudmi prepleta s številnimi drugimi pojavi kot, so zakonite in nezakonite migracije, tihotapljenje ljudi, različne oblike neformalne ekonomije in ne nazadnje kriminalom. Koliko je v med žrtvami žensk, koliko otrok in koliko moških, za kaj vse uporabljajo žrtve trgovine z ljudmi in podobna vprašanja imajo le medle odgovore, ki nikakor ne razkrijejo celotne slike tega pojava. Kakšne pa so razmere pri nas? Danes je znano, da je val trgovine z ljudmi tudi v Slovenijo pljusknil že pred petindvajsetimi leti, in da Slovenija v tej trgovini nastopa, kot država izvora, država tranzita in končna destinacija, predvsem za ženske. Pred petnajstimi leti je bila ustanovljena tudi še vedno ednina nevladna organizacija za boj proti temu pojavu Ključ – Center za boj proti trgovini z ljudmi, ki ima tudi svojo varno stanovanje za neposrdno pomoč žrtvam, ki se zanjo odločijo. Z nekaterimi članicami te organizacije je Jurij Popov posnel oddajo Sledi časa v kateri teče beseda o »gibanju« tega pojava pri nas. Kakšen je razvoj tega pojava od začetkov zaznavanja in začetkov organiziranega boja proti njemu? Koliko žrtvam so doslej pomagali in za kakšne zlorabe so žrtve pretežno namenjene? To je le nekaj vprašanj nakatera bo dala odgovore oddaja.
"Slišim naenkrat močno bobnenje v zraku. Hitro stopim iz župnišča in ugledam ravno nad našo vasjo plavati okoli 10 aeroplanov. Na prvi pogled nisem mogel razločiti, čigavi da so, zato letim po daljnogled in jih opazujem. Takoj sem spoznal, da so italijanski. Hitro tečem skozi vas in ljudi silim iz vasi venkaj pod Lebniče, češ, ako bi kaka bomba padla na vas, da ne bi ubila kakega človeka. Aeroplani so plavali dalje in kmalu zaslišimo močan pok, ki se je ponavljal, kar nam je bilo znamenje, da padajo bombe ?" Tako je takratni župnik Franc Košir v Kroniki župnije opisal začetek bombardiranja Koroške Bele, ki je 14. avgusta leta 1917 spremenilo vas v veliko pogorišče in kup ruševin. Po sledeh Koširjevih zapisov, doslej ugotovljenih in le deloma raziskanih zgodovinskih dejstev, pa tudi še nekaterih odprtih vprašanj, bomo skušali povedati vsaj širši javnosti tako rekoč neznano zgodbo o še enem tragičnem nesmislu prve svetovne vojne. Kajti zdi se, da so tistega vročega poletnega dne italijanska letala bombardirala strateško povsem nepomembno Koroško Belo pravzaprav po pomoti ?
Svila danes nima več tako prestižne vloge, kot jo je imela nekoč, ko je bila predvsem domena visokih posvetnih in duhovnih vladarjev in avtoritet. To dokazuje tudi podatek, da je bilo treba v davnih časih za kilogram svile odšteti kilogram zlata. Tehnologija izdelave svile ali svilogojstvo pa je bila kar nekaj tisočletij skrbno varovana skrivnost, dokler ni, lahko bi rekli, zaradi “klasičnega industrijskega vohunstva in tihotapstva” postala laže dostopna večjemu krogu prebivalstva. V Slovenijo so sviloprejke dobivali iz Italije, in to v času vladavine Marije Terezije, ki je spodbujala tovrstno gospodarsko dejavnost. To je bilo obdobje monokultur in tisti, ki so bili pripravljeni zasaditi murve in se ukvarjati s svilogojstvom, so bili nagrajeni. Zato se je nad to panogo počasi navdušilo tudi kmečko prebivalstvo. Najprej pa so se s tem ukvarjali v premožnejših družinah, v katerih so imeli večje potrebe po svili. Konec 17. stoletja in v začetku 18. pa je pri nas napočila zlata doba svilogojstva.
Na slovenskem Parnasu častimo nabor imen, ki se ni spremenil že desetletja. Kdo so slovenski literati in kakšna zasluga jim gre pri mitološki ohranitvi slovenstvo, se učimo že z maternim mlekom. Zato se zdi možnost odkriti novega poeta, pa čeprav neznatnega in oddaljenega, skoraj zanemarljiva. A je kljub temu mogoče! Marko Radmilovič se v Sledeh časa odpravlja do življenja Leopolda Volkmerja.
Ljudje so že od pradavnine dojemali krajino, prostor drugače kot danes. Niso ga dojemali dvodimenzionalno, tako kot to velja po sodobnem zahodnjaškem modelu, ampak so trem vidnim silam dodali še četrto dimenzijo, ki je pomenila onstranstvo. V krajini najdemo tudi številne nenavadne naravne oblike: kamnite osamelce, stebre, monolite, stene in podobno. V številnih primerih so take oblike imenovali Babe in Dedci, najdemo pa tudi Kamnite mize, Kamnite lovce, Kamnite svate in druge. Vendar vse skalne oblike niso mitične, in prav tako imamo tudi na tisoče kraških jam, pa imajo le nekatere mitično vlogo in pomenijo stik z onstranstvom. V oddaji Sledi časa se bomo sprehodili po krajini skozi oči prednikov oziroma bomo sledili ostankom izročila, ki je ohranjeno v številnih povedkah, opisih in podobno. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Na območju Kapiteljske njive v Novem mestu so letos, že 31. leto po vrsti, potekala znanstvena raziskovanja prazgodovinskega grobišča. Doslej so izkopali že 51 gomil s 1100 skeletnimi grobovi iz starejše in več kot 720 žganih grobov iz mlajše železne dobe ter več kot 320 žganih grobov iz pozne bronaste dobe. Kakšni so letošnji rezultati, kakšne so bile najdbe, kaj nam povedo in kdo so bili ljudje, ki so nekoč živeli na tem področju, o tem v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Miroslava Marija Štefanija Debelak se je rodila 26. decembra 1904 v Sarajevu. Bila je najmlajši otrok prvega slovenskega direktorja Jugoslovanske pošte, dr. Janka Debelaka. Drobna deklica je prva leta preživela v Sarajevu in Zadru, potem pa se je skupaj s starši preselila v Ljubljano. Študirala je na Likovni akademiji v Zagrebu, učila se je celo pri takih mojstrih, kot sta bila Šubic in Stele. Njena mladost je bila brezskrbna – njen oče je dobro zaslužil in spadali so v višje sloje tedanje družbe. V Ljubljani so živeli v meščanskem stanovanju nasproti hotela Slon, in dokler je Mira živela pri starših, ji pravzaprav ni manjkalo ničesar. Vedno bolj pa se je kazal njen nemirni duh – najprej se je kot 17-letnica včlanila v takrat ustanovljeno Turistovsko društvo Skala, potem se je po vsega dveh letih in nekaj mesecih po v naprej dogovorjeni poroki ločila od svojega moža, zamenjala celo svojo vero in odšla s svojim bodočim možem, boemskim slikarjem in prav tako plezalcem Edom Deržajem. Sliši se filmsko, a to je le začetek zgodbe o Miri Marko Debelak, ženski, zaradi katere alpinizem v Sloveniji ni bil nikoli več tak, kot je bil prej.
Ob besedi tržnica si pogosto predstavljamo živopisno podobo stojnic z najrazličnejšimi pridelki, izdelki in še marsičem. V večjih urbanih središčih je obisk tržnice del vsakodnevnih opravil. V manjših krajih pa je tržnica odprta le ob koncu tedna. Ne glede na to, kakšen je urnik, je tržnica kraj, kjer srečujemo znance, prijatelje. Na njej kupujemo ali prodajamo. In kot so zapisali na straneh Tolminskega muzeja, na tržnici si izmenjujemo recepte, iščemo nasvete, se pogovarjamo o vremenu, politični in gospodarski situaciji ali včerajšnji televizijski oddaji. Tržnice imajo torej več pomenov - od družbenega do gospodarskega in turističnega. To so prostori komunikacije, družabnosti, tu poteka večplastna interakcija med kupci, prodajalci ali samo opazovalci. Kako so prebivalci Gornjega Posočja prodajali svoje izdelke in pridelke takrat, ko tržnic pri nas še ni bilo in sta bila najbližja trga v Gorici in Čedadu? O tem in o različnih oblikah trgovanja na našem območju pripoveduje slovenski del muzejske razstave, ki sta jo pripravila Etnografski muzej Istre/Museo Etnografico dell'Istria iz Pazina in Pomorski i povijesni muzej Hrvatskog primorja Rijeka v sodelovanju s Tolminskim muzejem. V oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, bomo spoznali pomen tržnic, trgov in sejmov v Posočju nekoč in danes.
Slovenci so v drugi Jugoslaviji predstavljali kakih osem odstotkov prebivalstva. V jugoslovanski armadi je bilo poklicnih vojakov slovenskega rodu še manj - približno dva odstotka. Toda med podmorničarji je bil kar vsak tretji Slovenec! Kaj je Slovence pravzaprav gnalo pod morske valove? Kakšne spretnosti je moral imeti podmorničar in kako je potekalo njegovo življenje? Kakšne spomine so slovenski podmorničarji navsezadnje prinesli s seboj, pa preverjamo ob obisku žepne oziroma diverzantske podmornice razreda Una, ki jo hranijo v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
Spomladi leta 1906 je bila pod okriljem Slovenske krščanske socialne zveze ustanovljena telovadna organizacija Orel, ki se je potem v relativno kratkem času izoblikovala v pomembno mladinsko telovadno in vzgojno organizacijo na Slovenskem. Eden glavnih namenov te orlovske, ali, kot so jo tudi imenovali, klerikalne organizacije je bil, postati konkurenca sokolskemu oziroma liberalnemu gibanju. Medtem ko je imelo sokolstvo poudarek na telesni vzgoji, cilj orlovstva ni bila izključno telovadba, ampak naj bi bila telesna vzgoja le ena izmed panog izobraževalnega dela. Pripravlja: Dušan Berne
"V začetku septembra leta 1920 so v nekem gozdu v bližini Lenarta v Slovenskih goricah našli truplo." Tako se začne eden najodmevnejših slovenskih sodnih procesov, sploh pa najodmevnejši sodni proces na Štajerskem med obema vojnama. Glavni igralci v tem več kot desetletje dolgem kazenskem procesu, so bili člani družine Markuzzi. Njihov priimek danes zgodovinarka Mateja Ratej razume kot simbol rojstva človekovih pravic v pravni pokrajini, uničeni v vihri prve svetovne vojne. Zgodbo procesa povzema v Sledeh časa Marko Radmilovič z naslovom: "Markuzzujev madež!"
Mlini na veter so zagotovo eden od simbolov Nizozemske, najdemo pa jih tudi v Skandinaviji, Španiji, Nemčiji in Veliki Britaniji. Na Nizozemskem naj bi jih bilo nekoč več kot 10.000, danes pa jih je le še okrog tisoč. Uporabljali so jih za črpanje vode, mletje žita, žaganje lesa in številne druge industrijske ali kmetijske dejavnosti. Med posebnostmi je treba omeniti, da so bili mlini na veter nekoč tako zanimivi, da so bile nizozemske oblasti prisiljene leta 1752 celo prepovedati izvoz sestavnih delov zanje. Tuji popotniki so namreč hodili po deželi in želeli dobiti potrebne podatke za izdelavo mlinov, ob tem pa so nagovarjali tiste, ki so obvladali tehnologijo izdelovanja in rokovanja z mlini, da bi odšli z njimi v tujino. Zaščitni ukrepi seveda niso zalegli in kmalu so mlini na veter rezali veter tudi izven svoje domovine Nizozemske. V oddaji Sledi čas pa bomo spoznali edini pri nas še ohranjeni in delujoči mlin na veter, ki stoji na Stari Gori v občini Sveti Jurij ob Ščavnici. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov