Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljudje zlato občudujemo že več kot 6000 let
Zlato je v jezikih Egipčanov, Sumercev, Asircev, Hebrejcev in Grkov povezano s sijajem sonca in ognja. Vse do tedaj, ko ga je človek našel in začel uporabljati, je simboliziralo in predstavljalo predmet, ki pooseblja nadzemeljsko mogočnost. Tako je leta 1999 zapisal dr. Miha Jeršek v knjigi Zlato ( Jeršek, Miha. 1999, Zlato, Galerija Avsenik- HOHNER d.o.o. Begunje, Tiskarna Galerija Avsenik, Begunje) .
V oddaji Sledi časa pa ne bomo govorili o vse vidikih zlata, ampak se bomo osredotočili na zlato na ozemlju današnje Slovenije. Predvsem bomo skušali predstaviti izpiranje zlata na rekah Dravi in Muri. Seveda pa bomo predstavili tudi nekaj drobcev iz bogate zakladnice spominov moža, ki je v iskanju zlata prepotoval skorajda cel svet. Ob tem se zavedamo, da ima zlato, predvsem pa njegova uporaba, raba in predelava izjemno zgodovino, ki bi močno presegla okvir tokratne oddaje. O zlatarstvu bomo morali spregovoriti kdaj drugič.
Kot piše dr. Miha Jeršek je zlato po kemični sestavi kovina, ki je v naravi zelo redka in je edina rumene barve. Zanjo je značilna kovnost, nizko tališče in dobra kemična odpornost. Zato so iz nje že nekdaj izdelovali različne okrasne predmete. Ljudje zlato občudujemo in cenimo že več kot 6000 let.
O zlatu je pisal Janez Jalen v znameniti knjigi Bobri. V njej omenja zlatonosne reke in na koncu doda zgodbo o tujcih, ki so prenašali zlato runo po reki Savi in Ljubljanici. Pred njim pa je, med drugimi, o zlatu na območju današnje Slovenije, pisal že antični, rimski zgodovinar Plinij, in čeprav ni nekih trdnih dokazov, je zelo verjetno, da je šlo za sekundarna najdišča, ki pa jih še danes niso odkrili. Poglejmo kaj je v že omenjeni knjigi- Zlato je Miha Jeršek, na strani 28 zapisal: " Najbolj drzne trditev o nahajališčih zlata na današnjem Slovenskem (nekdanje področje noriških Tavriskov) je zapisal Strabon (4.6.12). Iz prispevka kustosa Narodnega muzeja , Draga Svoljšaka (1997), povzemamo prevod povzetka iz 34. knjige Polibijeve zgodovine ( 147-132 pr. Kr.):"
Polibij pravi poleg tega, da je v njegovem času bil odkrit, približno nasproti Ogleja, na področju noriških Tavriskov, rudnik zlata, na za izkoriščanje tako primernem kraju, da ko je enkrat odstranjena vrhnja plast zemlje do globine dveh čevljev, se je takoj nahajalo zlato in da nahajališča niso bila nikoli globja od petnajstih čevljev; in nadaljuje rekoč, da je del zlata takoj čistega, po meri fižola ali volčjega boba, izgubljajoč le osmino, tisto pa kar ostane je potrebno taliti, kar je še vedno umestno; in da se je po dveh mesecih, odkar so se Italioti pridružili delu v rudniku, cena zlata znižala za tretjino po vsej Italiji, ko pa so Tavriski to doumeli so pregnali svoje sodelavce in vpeljali monopol.
Precej bolj jasna je zgodovina izpred 300 let, ko je cesarica Marija Terezija dala številnim ljudem dovoljenja, oziroma koncesije za izpiranje zlata . V Sloveniji imamo dve zlatonosni reki Dravo in Muro. Docent na Katedri za mineralogijo, petrologijo in materiale, na oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, Dr. Uroš Herlec, doda, da so bili nekoč izpiralci zlata na omenjenih rekah kar številni, dandanes pa to počnejo predvsem posamezniki, bolj za zabavo, kot za preživetje.
Z dr. Urošem Herlecem smo se srečali v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, kjer imajo bogato zbirko kamnin, mineralov, rud in fosilov.
Zlato iz Visokih Tur se je skozi tisočletja izpiralo v naplavine rek Drave in Mure in številni ljudje so od iskanja zlatih luskic tudi "živeli". Zlato pa se pri nas pojavlja tudi v nekaterih manjših rudiščih skupaj z drugimi minerali. V rečnih usedlinah so spremljevalci zlata težki minerali, kot so: hematit, leukoksen, minerali granatove skupine, turmalin, muskovit, epidot, nekateri amfiboli in pirokseni, cirkon, rutil, zoisit in disten ( Jeršek, 28, 1999).
V zbirki Naravoslovnotehniške fakultete nam je seveda pozornost vzbudila velika "zlato-sijoča" kepa. Da to ne more biti "pravo zlato" smo nekako vedeli takoj, saj takega kosa, če bi bil pravi, zagotovo ne bi hranili kar na vitrini!
No ko smo to "skrivnostno" zlato kepo pogledali in jo prijeli v roke, se je pokazalo, da so bili sumi upravičeni. Dr. Herlec nam je z nasmehom povedal, da je to odlitek največjega zlatega nugget-a ( bolj razumljivo bi lahko rekli tudi kepa, zrno itd.) ki se imenuje "Precious". Najden je bil 5.1.1871 pri kraju Berlin v Viktoriji, Avstralija. Njegova skupna teža je bila 53,217 kg. Inventarna številka v zbirki Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, oddelek za geologijo pa je št. 5671.
V vitrini pa je primerek pravega zlata iz Romunije.
Ni vse zlato, kar se sveti, je zagotovo eden najbolj znanih izrekov. Tak naslov pa nosi tudi povest Frana Erjavca iz leta 1887. Tam opisuje kmeta Čerina, ki najde "zlato" ali kot se izkaže svetleči pirit, ki so ga mnogi, pred in po Čerinu, zlahka zamenjali za zlato. Kot so zapisali na spletnih straneh Prirodoslovnega muzeja Slovenije, je pirit eden najbolj pogostih sulfidnih mineralov. Ima značilen kovinski sijaj in je običajno kovinsko rumen oziroma zlat. Nastaja v zelo širokem razponu temperature in pritiska. Zato ga najdemo v magmatskih, sedimantnih in metamorfnih kamninah. Še posebno značilen je za hidrotermalno fazo nastanka, ko je skupaj z galenitom, sfaleritom, kremenom. Pogosto nastane tudi v sedimentu, kjer vlada redukcijsko okolje. Najlepši kristali pirita so znani iz Španije, Peruja, Elbe. Tudi v Sloveniji je zelo pogost. Našli so ga v kristalih, kristalih dvojčkih, masivnega, ali pa nadomešča rastlinske in živalske ostanke. Pirit so nekoč pogosto zamenjevali za zlato. Vzrok temu sta njegova barva in izrazit kovinski sijaj. Vendar pa je zanimivo, da pirit lahko vsebuje primesi zlata. Pri procesih preperevanja, ko nastane limonit, se zlato izloči iz pirita in lahko se koncentrira tudi v gospodarsko pomembnih količinah!
Sigismund Zois, Sigismund (Žiga) Zois. Njegova zbirka je ena izmed temeljnih, ustanovnih zbirk prvega muzeja na Slovenskem. To je bil Deželni muzej, ki so ga ustanovili leta 1821, za javnost pa odprli deset let zatem. Danes hrani Zoisovo zbirko Prirodoslovni muzej Slovenije.
Tudi v Prirodoslovnem muzeju Slovenije imajo razstavljen primerke zlata iz Romunije.
Z izpiranje zlata se je pred drugo svetovno vojno preživljalo več kot 200 izpiralcev. Po nekaterih podatkih so v kraljevini SHS izpiralcem njihovo dejavnost priznali kot obrt. Po podatkih dr. Mihe Jerška: "sta bili, med letoma 1910 in 1940, področji reke Drave in Mure razdeljeni na posamezne koncesije za raziskave in izkoriščanje zlata. To so bile koncesije Benedicto Dravac ( Od Varaždina do Legrada), koncesija Stočes ( Dravski del od Prevalj do Varaždina, in murski del od Radgone do Legrada), okoli 8 kilometrov Drave je pripadalo tudi mlinarju Braunu. Omenjene koncesije je želelo odkupiti angleško podjetje Selection Trust, ki je izvedlo več raziskav na omenjenem področju. Pri tem so kot posredniki sodelovali strokovnjaki iz rudnika Trepča."(Jeršek, 26, 1999).
Izpiralca, ki ju vidimo na fotografiji mag. Milana Bidovca, sta leta 1986, ko je nastal posnetek, pomagala dokumentirati Geološkemu zavodu Slovenije način pridobivanja zlata iz dravskega proda. Pripomočke sta si izdelala sama.
Kot vidimo na spodnji sliki, mag. Milana Bidovca, so zlato ločili iz težke frakcije s pomočjo živega srebra, na katerega se luskice zlata sprimejo. Pri tem nastane amalgam. Odvečno živo srebro so nato stisnili skozi platneno krpo.
Kot smo že spoznali, reka Drava in Mura odnašata zlato iz primernih nahajališč v Visokih Turah. Miha Jeršek piše, da imajo reke v zgornjem toku več energije zato nosijo erodiran material s seboj v nižje dele ali dele z manj energije. Glede na velikost ali bolje rečeno maso posameznih zrn se najprej odložijo delci zlata z višjo maso. Tako se z oddaljenostjo od izvornega mesta zlata manjša velikost odloženih zlatih zrn v sedimentu. Zlato se odlaga skupaj z drugimi težkimi minerali na delih z manj energije. To so lahko mesta za določenimi ovirami v rekah, slapovi ali najpogosteje konkavni deli rečnih zavojev. Podatki govorijo, da zlato v reki Dravi in Muri nastopa v luskicah, premera 0,8 mm, kar pomeni, da je potrebno tudi do 9000 luskic za en gram zlata. Zato pa je potrebno sprati približno 1 prostorninski meter dravskega proda (Jeršek, 28, 26, 1999).
Davorin Založnik zelo dobro pozna minerale, ker ga ta skrivnostni svet veseli, tudi sam izpira zlato v reki Dravi. Ko smo se skupaj odpravili na eno takih nahajališč, je najprej povedal, kako izbira najprimernejši prostor.
Davorin Založnik na avstrijski strani ob reki Dravi ni še nikoli izpiral zlata, bo pa to poskusil in skupaj s prijatelji obiskal avstrijske kolege.
Mladen Čeranič je pravi iskalec zlata, kot ga srečamo v filmih, v zadnjih desetletjih je bil na 26 različnih koncih sveta: od Indonezije, Avstralije do Mehike, Peruja in Bolivije, kjer je iskal ne samo zlato, ampak tudi poldrage in drage kamne. Tako je recimo iskal opale. Kot pravi iskanje in kopanje zlata ni lahka zgodba, saj moraš za to imeti posebne stroje, ekipo, vse skupaj pa zahteva tudi zelo veliko denarja. Prvič se je odpravil na pot pred 30-imi leti.
910 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ljudje zlato občudujemo že več kot 6000 let
Zlato je v jezikih Egipčanov, Sumercev, Asircev, Hebrejcev in Grkov povezano s sijajem sonca in ognja. Vse do tedaj, ko ga je človek našel in začel uporabljati, je simboliziralo in predstavljalo predmet, ki pooseblja nadzemeljsko mogočnost. Tako je leta 1999 zapisal dr. Miha Jeršek v knjigi Zlato ( Jeršek, Miha. 1999, Zlato, Galerija Avsenik- HOHNER d.o.o. Begunje, Tiskarna Galerija Avsenik, Begunje) .
V oddaji Sledi časa pa ne bomo govorili o vse vidikih zlata, ampak se bomo osredotočili na zlato na ozemlju današnje Slovenije. Predvsem bomo skušali predstaviti izpiranje zlata na rekah Dravi in Muri. Seveda pa bomo predstavili tudi nekaj drobcev iz bogate zakladnice spominov moža, ki je v iskanju zlata prepotoval skorajda cel svet. Ob tem se zavedamo, da ima zlato, predvsem pa njegova uporaba, raba in predelava izjemno zgodovino, ki bi močno presegla okvir tokratne oddaje. O zlatarstvu bomo morali spregovoriti kdaj drugič.
Kot piše dr. Miha Jeršek je zlato po kemični sestavi kovina, ki je v naravi zelo redka in je edina rumene barve. Zanjo je značilna kovnost, nizko tališče in dobra kemična odpornost. Zato so iz nje že nekdaj izdelovali različne okrasne predmete. Ljudje zlato občudujemo in cenimo že več kot 6000 let.
O zlatu je pisal Janez Jalen v znameniti knjigi Bobri. V njej omenja zlatonosne reke in na koncu doda zgodbo o tujcih, ki so prenašali zlato runo po reki Savi in Ljubljanici. Pred njim pa je, med drugimi, o zlatu na območju današnje Slovenije, pisal že antični, rimski zgodovinar Plinij, in čeprav ni nekih trdnih dokazov, je zelo verjetno, da je šlo za sekundarna najdišča, ki pa jih še danes niso odkrili. Poglejmo kaj je v že omenjeni knjigi- Zlato je Miha Jeršek, na strani 28 zapisal: " Najbolj drzne trditev o nahajališčih zlata na današnjem Slovenskem (nekdanje področje noriških Tavriskov) je zapisal Strabon (4.6.12). Iz prispevka kustosa Narodnega muzeja , Draga Svoljšaka (1997), povzemamo prevod povzetka iz 34. knjige Polibijeve zgodovine ( 147-132 pr. Kr.):"
Polibij pravi poleg tega, da je v njegovem času bil odkrit, približno nasproti Ogleja, na področju noriških Tavriskov, rudnik zlata, na za izkoriščanje tako primernem kraju, da ko je enkrat odstranjena vrhnja plast zemlje do globine dveh čevljev, se je takoj nahajalo zlato in da nahajališča niso bila nikoli globja od petnajstih čevljev; in nadaljuje rekoč, da je del zlata takoj čistega, po meri fižola ali volčjega boba, izgubljajoč le osmino, tisto pa kar ostane je potrebno taliti, kar je še vedno umestno; in da se je po dveh mesecih, odkar so se Italioti pridružili delu v rudniku, cena zlata znižala za tretjino po vsej Italiji, ko pa so Tavriski to doumeli so pregnali svoje sodelavce in vpeljali monopol.
Precej bolj jasna je zgodovina izpred 300 let, ko je cesarica Marija Terezija dala številnim ljudem dovoljenja, oziroma koncesije za izpiranje zlata . V Sloveniji imamo dve zlatonosni reki Dravo in Muro. Docent na Katedri za mineralogijo, petrologijo in materiale, na oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, Dr. Uroš Herlec, doda, da so bili nekoč izpiralci zlata na omenjenih rekah kar številni, dandanes pa to počnejo predvsem posamezniki, bolj za zabavo, kot za preživetje.
Z dr. Urošem Herlecem smo se srečali v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, kjer imajo bogato zbirko kamnin, mineralov, rud in fosilov.
Zlato iz Visokih Tur se je skozi tisočletja izpiralo v naplavine rek Drave in Mure in številni ljudje so od iskanja zlatih luskic tudi "živeli". Zlato pa se pri nas pojavlja tudi v nekaterih manjših rudiščih skupaj z drugimi minerali. V rečnih usedlinah so spremljevalci zlata težki minerali, kot so: hematit, leukoksen, minerali granatove skupine, turmalin, muskovit, epidot, nekateri amfiboli in pirokseni, cirkon, rutil, zoisit in disten ( Jeršek, 28, 1999).
V zbirki Naravoslovnotehniške fakultete nam je seveda pozornost vzbudila velika "zlato-sijoča" kepa. Da to ne more biti "pravo zlato" smo nekako vedeli takoj, saj takega kosa, če bi bil pravi, zagotovo ne bi hranili kar na vitrini!
No ko smo to "skrivnostno" zlato kepo pogledali in jo prijeli v roke, se je pokazalo, da so bili sumi upravičeni. Dr. Herlec nam je z nasmehom povedal, da je to odlitek največjega zlatega nugget-a ( bolj razumljivo bi lahko rekli tudi kepa, zrno itd.) ki se imenuje "Precious". Najden je bil 5.1.1871 pri kraju Berlin v Viktoriji, Avstralija. Njegova skupna teža je bila 53,217 kg. Inventarna številka v zbirki Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, oddelek za geologijo pa je št. 5671.
V vitrini pa je primerek pravega zlata iz Romunije.
Ni vse zlato, kar se sveti, je zagotovo eden najbolj znanih izrekov. Tak naslov pa nosi tudi povest Frana Erjavca iz leta 1887. Tam opisuje kmeta Čerina, ki najde "zlato" ali kot se izkaže svetleči pirit, ki so ga mnogi, pred in po Čerinu, zlahka zamenjali za zlato. Kot so zapisali na spletnih straneh Prirodoslovnega muzeja Slovenije, je pirit eden najbolj pogostih sulfidnih mineralov. Ima značilen kovinski sijaj in je običajno kovinsko rumen oziroma zlat. Nastaja v zelo širokem razponu temperature in pritiska. Zato ga najdemo v magmatskih, sedimantnih in metamorfnih kamninah. Še posebno značilen je za hidrotermalno fazo nastanka, ko je skupaj z galenitom, sfaleritom, kremenom. Pogosto nastane tudi v sedimentu, kjer vlada redukcijsko okolje. Najlepši kristali pirita so znani iz Španije, Peruja, Elbe. Tudi v Sloveniji je zelo pogost. Našli so ga v kristalih, kristalih dvojčkih, masivnega, ali pa nadomešča rastlinske in živalske ostanke. Pirit so nekoč pogosto zamenjevali za zlato. Vzrok temu sta njegova barva in izrazit kovinski sijaj. Vendar pa je zanimivo, da pirit lahko vsebuje primesi zlata. Pri procesih preperevanja, ko nastane limonit, se zlato izloči iz pirita in lahko se koncentrira tudi v gospodarsko pomembnih količinah!
Sigismund Zois, Sigismund (Žiga) Zois. Njegova zbirka je ena izmed temeljnih, ustanovnih zbirk prvega muzeja na Slovenskem. To je bil Deželni muzej, ki so ga ustanovili leta 1821, za javnost pa odprli deset let zatem. Danes hrani Zoisovo zbirko Prirodoslovni muzej Slovenije.
Tudi v Prirodoslovnem muzeju Slovenije imajo razstavljen primerke zlata iz Romunije.
Z izpiranje zlata se je pred drugo svetovno vojno preživljalo več kot 200 izpiralcev. Po nekaterih podatkih so v kraljevini SHS izpiralcem njihovo dejavnost priznali kot obrt. Po podatkih dr. Mihe Jerška: "sta bili, med letoma 1910 in 1940, področji reke Drave in Mure razdeljeni na posamezne koncesije za raziskave in izkoriščanje zlata. To so bile koncesije Benedicto Dravac ( Od Varaždina do Legrada), koncesija Stočes ( Dravski del od Prevalj do Varaždina, in murski del od Radgone do Legrada), okoli 8 kilometrov Drave je pripadalo tudi mlinarju Braunu. Omenjene koncesije je želelo odkupiti angleško podjetje Selection Trust, ki je izvedlo več raziskav na omenjenem področju. Pri tem so kot posredniki sodelovali strokovnjaki iz rudnika Trepča."(Jeršek, 26, 1999).
Izpiralca, ki ju vidimo na fotografiji mag. Milana Bidovca, sta leta 1986, ko je nastal posnetek, pomagala dokumentirati Geološkemu zavodu Slovenije način pridobivanja zlata iz dravskega proda. Pripomočke sta si izdelala sama.
Kot vidimo na spodnji sliki, mag. Milana Bidovca, so zlato ločili iz težke frakcije s pomočjo živega srebra, na katerega se luskice zlata sprimejo. Pri tem nastane amalgam. Odvečno živo srebro so nato stisnili skozi platneno krpo.
Kot smo že spoznali, reka Drava in Mura odnašata zlato iz primernih nahajališč v Visokih Turah. Miha Jeršek piše, da imajo reke v zgornjem toku več energije zato nosijo erodiran material s seboj v nižje dele ali dele z manj energije. Glede na velikost ali bolje rečeno maso posameznih zrn se najprej odložijo delci zlata z višjo maso. Tako se z oddaljenostjo od izvornega mesta zlata manjša velikost odloženih zlatih zrn v sedimentu. Zlato se odlaga skupaj z drugimi težkimi minerali na delih z manj energije. To so lahko mesta za določenimi ovirami v rekah, slapovi ali najpogosteje konkavni deli rečnih zavojev. Podatki govorijo, da zlato v reki Dravi in Muri nastopa v luskicah, premera 0,8 mm, kar pomeni, da je potrebno tudi do 9000 luskic za en gram zlata. Zato pa je potrebno sprati približno 1 prostorninski meter dravskega proda (Jeršek, 28, 26, 1999).
Davorin Založnik zelo dobro pozna minerale, ker ga ta skrivnostni svet veseli, tudi sam izpira zlato v reki Dravi. Ko smo se skupaj odpravili na eno takih nahajališč, je najprej povedal, kako izbira najprimernejši prostor.
Davorin Založnik na avstrijski strani ob reki Dravi ni še nikoli izpiral zlata, bo pa to poskusil in skupaj s prijatelji obiskal avstrijske kolege.
Mladen Čeranič je pravi iskalec zlata, kot ga srečamo v filmih, v zadnjih desetletjih je bil na 26 različnih koncih sveta: od Indonezije, Avstralije do Mehike, Peruja in Bolivije, kjer je iskal ne samo zlato, ampak tudi poldrage in drage kamne. Tako je recimo iskal opale. Kot pravi iskanje in kopanje zlata ni lahka zgodba, saj moraš za to imeti posebne stroje, ekipo, vse skupaj pa zahteva tudi zelo veliko denarja. Prvič se je odpravil na pot pred 30-imi leti.
Prvi turški vpad se je zgodil pri Metliki leta 1408. Turke so sicer imenovali krvoločni psi, roparski ptiči, pa požigalci in divje svinje v vinogradu krščanstva.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Pred nekaj leti je skupina opernih zanesenjakov pričela iz pozabe obujati operno pevko Valerijo Heybal. Rojeno Kamničanko je osebno in z njim testno povezano umetniško življenje premetavalo iz operne hiše v operno hišo, iz mesta v mestu, dokler ni pod večer življenja pristala v Ljubljani. Njena zgodba pa ni le zgodba o umetniku, ki se sooča s poklicnimi izzivi, z branjenem svoje umetniške integritete, temveč tudi zgodba o nemirnem času, skozi katerega je morala tudi glasba, kot najbolj posvečena med vsemi umetnostmi v nemirnem dvajsetem stoletju. Več o usodi, vsaj med ljubitelji opere znameniti Slovenke, lahko slišite v tokratni oddaji.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Sledi časa nas tokrat peljejo daleč v preteklost; v čas, ko je svet razlagala in življenje usmerjala mitologija. Ko so se takratni ljudje odločali za gradnjo novega objekta – predvsem večjega, kot sta most ali svetišče – se je bilo o tem treba posvetovati tudi z nadnaravnimi bitji, ki so naseljevala prostor, predviden za gradnjo. Da so ta bitja gradnjo dovolila in postavljenega niso rušila, so v zameno zahtevala žrtev, vzidano v temelje ali zidove novogradnje. Danes, ko se marsikdaj gradi vsepovprek, nas na to, da stavbe za trdnost in varnost nujno potrebujejo daritev, spominjajo le še dobro skriti drobci pripovedi, pesmi, šeg in navad.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
V zakladnicah nemške, avstrijske in slovenske literarne zapuščine je njenih 26 objavljenih in 32 pomembnejših, še ne objavljenih, žanrsko različnih proznih del.
Letos praznujemo 240. obletnico prvega dokumentiranega pristopa na vrh Triglava. Od tistih dob očaka nismo pustili več pri miru. Ob dejstvu, da velja vzpon za neformalno potrditev narodnosti, je bilo kar nekaj vzponov na meji čudaštva, tudi bizarnosti. A vzpon iz oktobra 1961 je po svoji nenavadnosti in enkratnosti v samem vrhu. Več o podvigu planinskega bataljona takrat jugoslovanske vojske v Sledeh časa z naslovom: »Iz vseh topov!«
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
izu dokumentarnih oddaj od 90-letnici Radia in 60-letnici Televizije Slovenija bomo tokrat dodali še eno. Osvetlili bomo namreč zelo zanimivo zgodovino Oddajnega centra Krvavec, ki se je na 1740-ih metrih nadmorske višine začela pisati že pred več kot šestimi desetletji. Toda prvo oddajanje televizijskega signala z najviše ležečega oddajnega centra v Sloveniji ni potekalo s sedanje lokacije, ampak iz starega planinskega doma na Krvavcu, kamor so Siemensov oddajnik prepeljali z Ljubljanskega gradu. »In ker leta 1957 na Krvavec še ni bila speljana cesta, smo oddajnik najprej z volovsko vprego prepeljali do Kriške planine, ga tam razstavili, potem pa kar v nahrbtnikih in koših znosili do planinskega doma,« lahko med drugim preberemo v spominih enega izmed pionirjev Oddajnega centra Krvavec…
Naša dežela je zaradi svoje geografske lege že od nekdaj križišče poti, ki vodijo iz osrednje Evrope proti jugu, od vzhodnih step do Sredozemskega morja, na zahod. Ta izjemna lega pa se ne kaže le v cestnih povezavah, ampak so pomembno vlogo odigrale tudi naše reke, predvsem Ljubljanica in Sava. Že konec 17. stoletja je Janez Vajkard Valvazor v knjigi Slava vojvodine Kranjske zapisal, "da reki Ljubljanica in Sava nosita veliko ladij, ki prevažajo najrazličnejše blago, ki prihaja iz Italije in je namenjeno vse do Siska; ista pot je bila tudi v obratni smeri. Vozilo se je podnevi in ponoči z majhnimi in velikimi ladjami. Delo so opravljali brodarji na ladji, ki so ladjo porivali z drogovi, da ne bi nasedla na obrežje. Ko je ladja vozila proti toku, so jo vlekli ljudje." Pozneje se je rečni promet še povečeval in v 18. stoletju se je začelo širiti tudi rečno pristanišče v Zalogu pri Ljubljani, kjer so takrat postavili za tiste čase moderno skladišče. To rečno pristanišče, njegov nastanek, razvoj in zaton bomo spoznali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
V obdobju, ko se planet spopada z največjimi presežki hrane kot tudi še vedno z bičem lakote, se zdi pogled v preteklost prehranjevanja več kot primerna tema. Prehranjevanje se je iz potrebe, v kulturo in končno sistem izgradilo v globoki preteklosti, antika pa je tej temeljni človeški potrebi dala smisel. Tako je v Rimskem cesarstvu sistem prehranjevanja zaokrožala svetovna prehranska politika, imenovana annona, ki jo je država izoblikovala skozi zapleten sistem prehranskih subvencij. Zanimivo pa je, da lahko antično prehransko politiko, ki jo je imperij večkrat uporabljal tudi kot orožje, brez prevelikega napora prepoznamo tudi v današnjih, umetno vsiljenih prehranskih navadah in težnji po svetovno, od korporacij nadzorovanem prehranskem sistemu.
V Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični sta na ogled razstavi Stiški urbarji iz 16. stoletja in Dolga zgodovina urbarjev. Kakšna je zgodovina urbarjev, kakšen pomen imajo za slovensko zgodovino in kakšni so izsledki raziskav o stiških urbarjih iz 16. stoletja Cistercijanskega samostana v Stični, ki je v srednjem in novem veku močno vplival na versko, kulturno in gospodarsko podobo Kranjske? O tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
V zgodovini človeštva je bilo približno 30 pandemij gripe, ki so pustile različne posledice. Od vseh je bila najhujša pandemija španske gripe v letih 1918/1919. Izbruhnila je oktobra leta 1918 v ameriškem vojaškem oporišču v Kansasu kot navadna gripa, ki so jo ameriški vojaki v zadnjem letu prve svetovne vojne prinesli v Evropo. V Franciji je virus mutiral in postal smrtonosen, saj je sejal smrt po vsem svetu. Dosegel je tudi samotne otoke v Tihem oceanu. Šele po 86 letih so v New Yorku odkrili genetsko kodo tega virusa. Zdaj vemo, da je šlo za čisti ptičji virus gripe tipa A, podtipa H1N1. Drugi val te gripe, ki se je končal čez noč, in sicer isti dan kot se je končala prva svetovna vojna – 11.11.1918, je zahteval najmanj trikrat toliko žrtev, kot takrat končana prva svetovna vojna. Svetovna zdravstvena organizacija je na podlagi natančnega preučevanja sprejela oceno, da je španska gripa povzročila 50 milijonov žrtev in okužila 20 odstotkov svetovnega prebivalstva. Skrajne ocene govorijo o pol milijarde obolelih, kar je takrat pomenilo tretjino prebivalstva sveta, in 100 milijonov žrtev. Gripa je bila atipična, saj je izbruhnila v za gripo neprimernem času in je prizadela mlade ljudi v starosti od 20 do 40 let. Vzrok za to je mogoče iskati v dejstvu, da je šlo za zadnje leto tako imenovane velike vojne, ko je bilo prebivalstvo izčrpano, podhranjeno, lačno in tudi psihično precej na tleh. Zaradi vojne in drugačne medicinske politike pred sto leti, so podatki o natančnem številu obolelih in umrlih le ocene. Razlogov, zakaj gre za takšno razliko glede števila okuženih in umrlih je še več. Kar zadeva današnje slovensko ozemlje, tudi tu razpolagamo le z ocenami o posledicah te pandemije. V slovenskih deželah naj bi za špansko gripo umrlo približno šest tisoč ljudi, na območju takratne države SHS pa približno 60 tisoč. Več v oddaji, v kateri bomo zvedeli tudi zakaj so to gripo poimenovali španska, v Španiji pa so ji rekli francoska. Povejmo še, da je gripa še edina neobvladana nalezljiva bolezen, ki grozi človeštvu in zato je pomembno, da poznamo njene vzroke in mehanizme delovanja ter genetske kode, da se ji lahko postavimo po robu s primernim cepljenjem.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ob 27. januarju, mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta, se zdi skoraj neverjetno je še vedno (ali pa vedno več) posameznikov, kot tudi političnih organizacij po svetu, ki dvomijo, da se je ta velika tragedija sploh kdaj zgodila. Ne gre za dvom ali zanikanje, ki sega v svet trivialnosti, kot so skupine, ki propagirajo zemljo kot ploskev, temveč gre za načrtno zanikanje enega najgrozovitejših poglavij v pestri zgodovini človeške bestialnosti. Avtor Marko Radmilovič nas vodi po dokumentih, ki ne dopuščajo nobenega dvoma.
Letos se bomo spominjali najrazličnejših pomembnih dogodkov in oseb, ki so zaznamovali domačo in svetovno zgodovino. Pri nas se bomo spomnili 100-te obletnice smrti velikega slovenskega književnika Ivana Cankarja. In v Cankarjevem letu se bo veliko dogajalo v njegovem rojstnem kraju Vrhniki in po vsej Sloveniji. Spomine na njegovo življenje in delo bodo obujali v najrazličnejših ustanovah in zavodih, na takih in drugačnih prireditvah. Mi bomo obudili spomin na ''enajsto šolo pod mostom'', ki jo je proslavil in ji dal nov pomen z opisom v črtici Moje življenje. Pred njim pa je " enajsta šola na Vrhniki" veljala za zbadljivko, ki so jo očitno poznali daleč naokrog. O "enajsti šoli" in pomenu podobnih zbadljivk bomo govorili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Neveljaven email naslov