Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ljudsko zdravilstvo -Vid Strgar Fida

25.09.2016


Samosvoj ljudski zdravilec

 

Ljudsko zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini, predvsem na Solčavskem, ima bogato tradicijo, saj je bilo to področje naše domovine nekako odmaknjeno od glavnih prometnih povezav in velikih mestnih središč. Zato so se morali ljudje sami spopadati  z boleznimi, tako s svojimi, kot z boleznimi svojega največjega bogastva – živine. Pri tem so uporabljali tako zdravilne rastline, minerale in druge snovi, kot tudi zagovore, uroke, molitve in ne nazadnje magične prakse.  V oddaji Sledi časa bomo spoznali enega najbolj prepoznavnih zdravilcev v Solčavi, Vida Strgarja - Fido, ki skoraj sto let po smrti še vedno buri duhove. Spomin nanj je ohranjen v ustnem izročilu, tega zdravilca pa spoznamo v Fidovem gaju, in etnološki zbirki, ki so jo leta 2012 odprli pri gostišču Jože Firšt v Solčavi.

Fidov gaj

 

 

 

 

 

 

 

 

Iskanja sledi

Neutrudni raziskovalec etnološke, narodopisne, etnografske, zgodovinske in še kakšne podobe krajev v Zgornji Savinjski dolini in drugod, Aleksander Videčnik, je raziskoval tudi ljudsko zdravilstvo. Po dolgem in počez je prekrižaril samotne domačije od Logarske doline do Mozirja in se pogovarjal s številnimi starimi ljudskimi zdravilci. Kot so mu povedali, se je nekoč zdravilo na dva načina. Prvi je bil zagovarjanje.

Drug način zdravljenja pa je vključeval mistične elemente, saj so zdravilci prenašali bolezni z bolnika na drevo.

V Zgornji Savinjski dolini so imel kar nekaj odličnih zdravilcev, nekaj pa je bilo tudi šarlatanov, pove Aleksander Videčnik. Prvi izmed odličnih na Solčavskem je bil Vid Strgar - Fida.

Vid Strgar Fida

Po Vidu Strgarju - Fidi je v fizični obliki ostala le ena knjiga, ki nosi naslov: Zdravje bolnikov, in ki naj bi jo Fida dokončal leta 1866 v Solčavi, pove Janez Firšt.

 

 

 

O Fidi, ki je bil brez dvoma nekaj posebnega, se še danes pletejo različne zgodbe, ki so si v osnovi podobne, pa vendar različne – pač glede na pripovedovalca.

To potrjuje tudi  zanimiv zapis dr. Milana Dolenca objavljen v Loških razgledih, 1995, ta je na strani 129 je zapisal: "  Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani hrani rokopis: Zdravje bolnikov to je bukve polne naukov za človeško zdravje spisano h pomoči kmečkim ludmi Salzbach (Solčavi) 1866.  Bukve je napisal Vid Strgar ali, kot ss ga klicali, Fida, po predlogi Antona Košenine, ki pa je tudi sam prepisoval od Lipiča. Fida je bil po pripovedovanju starih ljudi iz Robanovega kota v Savinjski dolini, kjer je tudi živel. Bil je zanimiv, bister in čudaški človek. O njem je več pripovedovanj. Mladost je preživel v Podbreškem Košacu v neki drvarski bajti. Nekaj časa je živel tudi v Krznarjevi peči v neki votlini. Od česa je živel, ni menda nihče vedel. Pozneje se je nekoliko bolj približal ljudem, se poročil, sezidal si je kočico, delal pri kmetih ali v gozdu. Imel je mnogo knjig in je pridno študiral. Da se je iz teh knjig brez učitelja naučil nemško, bi še ne bilo tako čudno, a znal je baje tudi italijansko, latinsko in celo grško. Vsaj knjige je imel tudi grške. Iz knjig je študiral zdravilstvo in botaniko. Poznal je baje vse rože in njihovo zdravilno moč.."

Njegovo življenje

O življenju Vida Strgarja - Fide še vedno ni vse razjasnjeno. Zagotovo se ve, da je bil rojen v Solčavi, 15. junija 1836, na manjši kmetiji, ki naj bi se ji po domače reklo pr' Datelšu. Vid je bil nezakonski otrok gospodarjevega sina in ene izmed dekel, ki so službovale v Logarski dolini, pri Podbrežniku, pove Janez Firšt.

Janez Firšt, doda da je bil Fida krščen istega dne kot je bil rojen. Njegovo bistrost je opazil solčavski župnik Janez Janc, ki je nato zbiral denar za Fidovo šolanja med bogatimi kmeti in tudi sam dodal določeno vsoto. Fida so poslali v samostanske šole, kam se ne ve, pri 27 pa se je vrnil v Solčavo ne da bi študije končal, niti ni bil posvečen v duhovnika. To je bilo zagotovo trmasto in pogumno, da se je vrnil nazaj v kraj kjer so zanj zbirali denar, on pa šolanja ni končal. Nato se je umaknil v zelo težko dostopno jamo, ali zjalko, zijavko, daleč od ljudi, in v njej preživel devet let. Šele čez čas pa je počasi vzpostavil stik z domačini. Ti so kmalu opazili njegove darove in začeli govoriti o tem koliko knjig ima v različnih jezikih. To je sprožilo govorice, da lahko kadarkoli pokliče samega vraga.

 

 

 

Devet let v jami

Fida naj bi klical hudiča pred jamo, v kateri je preživel devet let. »Ta rogatega« naj bi poklical večkrat, pravi Janez Firšt.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Klicanje " ta rogatega"

Fida naj bi imel med drugimi tudi znamenito čarovniško knjigo – Kolomanov ali Kolomonov žegen, s katero je klical samega vraga, pravi Nejc Slapnik, iz  Poseben dan-zavod za pristna doživetja.

 

V risu

Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)

Vragova pomoč : Hudičava pumoč, stran 379.

Tiste je blə pa gor nèk u Logarski, gor deleč u nih pečeh. Fida pa Lašekar sta sekala gor. To je biv ud tistga Ložekarja oče, k je u vojski padu. Je pa en mucesən tək stav, da b məru dov čez pèč past. Če b dovta padu, se b pa zdrobu. Je Logar jamru, k se ga mə je škoda zdelə. Po gèna sta pa gruntala, kək pa ka b nardila. Je Fida djav: – Ma pa skusla, mogoče bə pa šlə. Mə je pa naróču: – Najprej ga ud zgora glubòkə zaseki, po ga bəš pa ud spoda seku. Fida je pa malə ta bèk sedu pa có mə gledu. Gèn je pa seku. Pa tək dovgə, da je mucesən pa res padu gorta. Je reku Fida: – A si čuv, kək je hudič réžu, k je tək težkə uleku? Po pa pride Logar, se mə je pa tək čudnə zdelə, na kak način se b tiste gorta molə pudrət.

Solčava, 2000

bèk – stran; có – zraven

 

Pripovedi živijo

Nejc Slapnik  pripovedovalec, iz Poseben Dan, zavod za pristna doživetja Solčava, črpa svoje izročila iz pripovedovanj, ki jih je slišal od svoje stare mame, v oddaji lahko slišimo nekaj pripovedi v izvirnem solčavskem narečju, kot dodatek pa dodajam:  Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)

Fida in vrag : Fida pa urag, stran  378.

Ta rejn Ləžekar bi pa rəd nə takə kosə, da b kər zmerəm rezala, da b je nəblə treba nèč klèpat pa brust. Je pa Fida pròsu, da b mə jə pər uragə zrihtu. Po pa tək dovgə, tək dovgə, da ga je nagovóru. Je reku: – Ma pa skusla. Po je pa ris naredu pər Klemenšekə glih na drug kraj môsta, k je dov prèšlə, ənd je blə pa lih križišče, k mrliče čez cestə nesejə. Takə križišče məre bèt za ris. Sta se pa lih ənd pərpravla. Fida je začev urage klicat. Po pa le enkrat pridejə. Dèd je biv vəs u luftə. Tək ga je blə strah, da ga je mèv žə povne hlače. Fida je kuma gènga zadržu, da mə ušov ni vən z risa. Ənd bi ga pa kərlih nèsli. Sə pravli uragi Fidə: – Kər enga vəsranga mi dej vən. Po sta se pa tək dovgə pričkala, da je utrucalə. Lih kuma je urage spravu nazaj. Pa níblə nèč s tisti kosi.

Solčava, 2000

gènga – onega

 

 

 

 

 

Moji spomini

Vid Strgar - Fida še vedno živi v izročilu Solčavanov in tudi  sam se spomnim, kako mi je mama povedala, da je Fida napovedal svojo smrt. Ker mu žena ni verjela, mu je tisti dan spekla krape – ajdove hlebčke– in mu jih, čeprav je že mrtev ležal na postelji, tlačila v usta z besedami: »Fida, jej, Fida, jej!« To izročilo so zapisali tudi v : Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.) 

Krofi : Krapi 383

Predən je Fida uməru, je pa pərnesu u Icmanku mlin pšenice u nmə žaklnə, da b mə jə zəmlèv. Je pa reku Icmankə: – Čuj, jes bi pa s tobój še rəd guvóru o takih rečéh, kə jəh səmə jes vem. Je pa reku stari Icmank, Rok je biv: – Zdej pa lih nimam cajta tebe puslušat. Je mislu, da bə kər tək kej. Pò ga pa ni puslušu. Zmlèv mə je, un je pa šov. Tək mə je blə vsə živlejne žəv pol. Mi je žena pravla, kək mə je blə vsə živlejne žəv, kə ga ni puslušu. Po je pa s tiste moke Fidava žena Urša spekla krapu. Un se je pa spreubleku upražnə, pa se na póstu ulegu pa uməru. Urša mə je pa tiste krape še punujala. Mə jəh je tlačla nətər u uste. Je rekla: – Tək səm mə jəh punujala, pa še krapu noče jèst. Čez en kedən je pa šla ta h grabnə. Je pa nékakšnə tək padla, da je lih gləvə nətər u tistə mičkənə vodə tíšala, se je pa zadušila.

Solčava, 2002

póstu – posteljo

To sem si zapomnil vse do danes, kot tudi tetino pripoved, da je za Fidovo krsto hodil črn pes – to naj bi bilo znamenje, da je bil povezan s hudičem. Tudi to pripoved so zapisali: Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)

Fidov pogreb : Fidu pôgreb 384

Mama sə čas pravli ud tistga Fida. S rèkli, da je coprnk bov. Pa da sə ga pol, a sə le tistga nèsli pol h pogrébə, da je bla tək težka tista truga, da sə se kər sčépali. Tək čudnə težka je bla. Župnik je bu pa mənda u tistih cajteh, kə je Fida biv, pa strəšnə modər tud. Kə je vidu, da sə žə kər pu vseh štirih skor hodli, tək težkə sə nesli tistə trugə, tək sə se putil, je pa reku: – A vəs kej zanima, ka ste pərnèsli? – O, to nəs pa res zanima. S pa udprli, je bla pa prazna truga. – A ste vidli kakšənga hudobca a pa kej? – Nčesər nismə vidli. En velki črn pəs je za nəm lêtu pa čist vse pulizu, k je teklə tək ud truge. – Tiste je biv pa lih urəgəc. Pa kər nésu je vse prót. – Zaka je bla pa truga tək čudnə težka? – To s bli tisti negovi grehi pa vse tiste. Mórda je biv Fida zlə zlə študiran, da je znəv kake take stvari narédit, da se jəm je u tistih cajteh zdelə nemogoče.

Robanov Kot, 2001

 

Zdravilec in ofer

Po devetih letih življenja v jami se je Fida preselil in nato živel v različnih kočah kot najemnik.

V Fidovem gaju so na podlagi pričevanj, izročila, zgradili ofersko-najemniško hiško, bajto, z gospodarskim poslopjem.

Fida se je poročil, ko je bil star 45 let. Kolikor je ljudem uspelo odkriti, pa naj bi s svojo ženo Urško prijateljeval že kar nekaj časa pred poroko. Janez Firšt pravi, da se je Fida poročil dober mesec pred rojstvom hčerke. Fida ni hotel, da bi njegova hčerka imela enako usodo kot on, zato sta se z Urško poročila, vendar pa je njuna hčerka vseeno že kot majhen otrok odšla služit na Koroško. Nato se je občasno vračala nazaj v Solčavo, zlasti ob velikih deli, kot je bila košnja ali žetev.  Živela naj bi do konca 80-letih prejšnjega stoletja, z njo pa naj bi se sestal domačin, ljubiteljski zgodovinar. Ni pa znano, ali je imela kaj potomcev ali ne.

 

Nekateri so veliko uporabljali njegovo znanje o zdravljenju z zdravilnimi rastlinami pove Janez Firšt.

Fida in Cerkev

Katoliška Cerkve je bila v Fidovem življenju izredno pomembna, šlo je tako za sprejemanje, kot tudi zavračanje. In kako na Fido gleda sedanji kaplan v Solčavi, dr. Karel Gržan?  Po njegovem, ljudje ki nekaj velikega naredijo v svojem času niso všeč nobenemu sistemu, pa naj bo to posvetni ali religiozni. Fida je bil po svoje čuden, vendar je bil čudovit in čudežen, saj je zaznal to čudovitost v stvarstvu, to zdravilnost naravnih moči s katerimi je hotel pomagati ljudem v svojem okolju. Ker pa je posegal v skrivnostni, sicer božji naravni svet, je zbujal vedno znova določene sume, ki trajajo vse do danes. To pa je popolnoma nespametno. Bil je človek, ki si je upal v svojem času izpostaviti to kar je v korist ljudje na svojski inovativne način bogatenja.

Dr. Karel Gržan, kaplan v Solčavi, 2104.

foto: MMC RTVSLO

dr. Gržan doda, da je Fida živel je v času ko so vse posege v naravni, božji naravni svet, pripisovali hudiču. Zaradi tega so ga grdo gledali, še posebni s strani solčavskega kaplana, in kar je Gržanu težko razumljivo je, da njegov grob še do danes ni označen. Bil je pravzaprav pokopan ob pokopališkem zidu, na prav čuden in nedopusten način.

In kako bi na Fida gledali danes? Tudi danes ni nič drugače, včasih so tistega ki je prestopal prag dopustnega in za takratno institucijo obvladljivega,  pripisali hudiču, v današnjem času pa takšnega človeka ne pripišejo hudiču ampak v norišnico. Če bi Fida živel danes ne bi  bil tako močno zaznamovan, bil pa veljal za čudaka. Čudoviti ljudje so vedno malo čudni. Tisti utečeni vklopljeni v splošnost, tisti dolgočasni, pa ne morejo vnesti v čas nič inovativnega in mirno preživijo rok svojega trajanja in neredko so označeni kot pametni, predvsem pa so zelo prilagodljivi.


Sledi časa

900 epizod


Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Ljudsko zdravilstvo -Vid Strgar Fida

25.09.2016


Samosvoj ljudski zdravilec

 

Ljudsko zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini, predvsem na Solčavskem, ima bogato tradicijo, saj je bilo to področje naše domovine nekako odmaknjeno od glavnih prometnih povezav in velikih mestnih središč. Zato so se morali ljudje sami spopadati  z boleznimi, tako s svojimi, kot z boleznimi svojega največjega bogastva – živine. Pri tem so uporabljali tako zdravilne rastline, minerale in druge snovi, kot tudi zagovore, uroke, molitve in ne nazadnje magične prakse.  V oddaji Sledi časa bomo spoznali enega najbolj prepoznavnih zdravilcev v Solčavi, Vida Strgarja - Fido, ki skoraj sto let po smrti še vedno buri duhove. Spomin nanj je ohranjen v ustnem izročilu, tega zdravilca pa spoznamo v Fidovem gaju, in etnološki zbirki, ki so jo leta 2012 odprli pri gostišču Jože Firšt v Solčavi.

Fidov gaj

 

 

 

 

 

 

 

 

Iskanja sledi

Neutrudni raziskovalec etnološke, narodopisne, etnografske, zgodovinske in še kakšne podobe krajev v Zgornji Savinjski dolini in drugod, Aleksander Videčnik, je raziskoval tudi ljudsko zdravilstvo. Po dolgem in počez je prekrižaril samotne domačije od Logarske doline do Mozirja in se pogovarjal s številnimi starimi ljudskimi zdravilci. Kot so mu povedali, se je nekoč zdravilo na dva načina. Prvi je bil zagovarjanje.

Drug način zdravljenja pa je vključeval mistične elemente, saj so zdravilci prenašali bolezni z bolnika na drevo.

V Zgornji Savinjski dolini so imel kar nekaj odličnih zdravilcev, nekaj pa je bilo tudi šarlatanov, pove Aleksander Videčnik. Prvi izmed odličnih na Solčavskem je bil Vid Strgar - Fida.

Vid Strgar Fida

Po Vidu Strgarju - Fidi je v fizični obliki ostala le ena knjiga, ki nosi naslov: Zdravje bolnikov, in ki naj bi jo Fida dokončal leta 1866 v Solčavi, pove Janez Firšt.

 

 

 

O Fidi, ki je bil brez dvoma nekaj posebnega, se še danes pletejo različne zgodbe, ki so si v osnovi podobne, pa vendar različne – pač glede na pripovedovalca.

To potrjuje tudi  zanimiv zapis dr. Milana Dolenca objavljen v Loških razgledih, 1995, ta je na strani 129 je zapisal: "  Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani hrani rokopis: Zdravje bolnikov to je bukve polne naukov za človeško zdravje spisano h pomoči kmečkim ludmi Salzbach (Solčavi) 1866.  Bukve je napisal Vid Strgar ali, kot ss ga klicali, Fida, po predlogi Antona Košenine, ki pa je tudi sam prepisoval od Lipiča. Fida je bil po pripovedovanju starih ljudi iz Robanovega kota v Savinjski dolini, kjer je tudi živel. Bil je zanimiv, bister in čudaški človek. O njem je več pripovedovanj. Mladost je preživel v Podbreškem Košacu v neki drvarski bajti. Nekaj časa je živel tudi v Krznarjevi peči v neki votlini. Od česa je živel, ni menda nihče vedel. Pozneje se je nekoliko bolj približal ljudem, se poročil, sezidal si je kočico, delal pri kmetih ali v gozdu. Imel je mnogo knjig in je pridno študiral. Da se je iz teh knjig brez učitelja naučil nemško, bi še ne bilo tako čudno, a znal je baje tudi italijansko, latinsko in celo grško. Vsaj knjige je imel tudi grške. Iz knjig je študiral zdravilstvo in botaniko. Poznal je baje vse rože in njihovo zdravilno moč.."

Njegovo življenje

O življenju Vida Strgarja - Fide še vedno ni vse razjasnjeno. Zagotovo se ve, da je bil rojen v Solčavi, 15. junija 1836, na manjši kmetiji, ki naj bi se ji po domače reklo pr' Datelšu. Vid je bil nezakonski otrok gospodarjevega sina in ene izmed dekel, ki so službovale v Logarski dolini, pri Podbrežniku, pove Janez Firšt.

Janez Firšt, doda da je bil Fida krščen istega dne kot je bil rojen. Njegovo bistrost je opazil solčavski župnik Janez Janc, ki je nato zbiral denar za Fidovo šolanja med bogatimi kmeti in tudi sam dodal določeno vsoto. Fida so poslali v samostanske šole, kam se ne ve, pri 27 pa se je vrnil v Solčavo ne da bi študije končal, niti ni bil posvečen v duhovnika. To je bilo zagotovo trmasto in pogumno, da se je vrnil nazaj v kraj kjer so zanj zbirali denar, on pa šolanja ni končal. Nato se je umaknil v zelo težko dostopno jamo, ali zjalko, zijavko, daleč od ljudi, in v njej preživel devet let. Šele čez čas pa je počasi vzpostavil stik z domačini. Ti so kmalu opazili njegove darove in začeli govoriti o tem koliko knjig ima v različnih jezikih. To je sprožilo govorice, da lahko kadarkoli pokliče samega vraga.

 

 

 

Devet let v jami

Fida naj bi klical hudiča pred jamo, v kateri je preživel devet let. »Ta rogatega« naj bi poklical večkrat, pravi Janez Firšt.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Klicanje " ta rogatega"

Fida naj bi imel med drugimi tudi znamenito čarovniško knjigo – Kolomanov ali Kolomonov žegen, s katero je klical samega vraga, pravi Nejc Slapnik, iz  Poseben dan-zavod za pristna doživetja.

 

V risu

Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)

Vragova pomoč : Hudičava pumoč, stran 379.

Tiste je blə pa gor nèk u Logarski, gor deleč u nih pečeh. Fida pa Lašekar sta sekala gor. To je biv ud tistga Ložekarja oče, k je u vojski padu. Je pa en mucesən tək stav, da b məru dov čez pèč past. Če b dovta padu, se b pa zdrobu. Je Logar jamru, k se ga mə je škoda zdelə. Po gèna sta pa gruntala, kək pa ka b nardila. Je Fida djav: – Ma pa skusla, mogoče bə pa šlə. Mə je pa naróču: – Najprej ga ud zgora glubòkə zaseki, po ga bəš pa ud spoda seku. Fida je pa malə ta bèk sedu pa có mə gledu. Gèn je pa seku. Pa tək dovgə, da je mucesən pa res padu gorta. Je reku Fida: – A si čuv, kək je hudič réžu, k je tək težkə uleku? Po pa pride Logar, se mə je pa tək čudnə zdelə, na kak način se b tiste gorta molə pudrət.

Solčava, 2000

bèk – stran; có – zraven

 

Pripovedi živijo

Nejc Slapnik  pripovedovalec, iz Poseben Dan, zavod za pristna doživetja Solčava, črpa svoje izročila iz pripovedovanj, ki jih je slišal od svoje stare mame, v oddaji lahko slišimo nekaj pripovedi v izvirnem solčavskem narečju, kot dodatek pa dodajam:  Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)

Fida in vrag : Fida pa urag, stran  378.

Ta rejn Ləžekar bi pa rəd nə takə kosə, da b kər zmerəm rezala, da b je nəblə treba nèč klèpat pa brust. Je pa Fida pròsu, da b mə jə pər uragə zrihtu. Po pa tək dovgə, tək dovgə, da ga je nagovóru. Je reku: – Ma pa skusla. Po je pa ris naredu pər Klemenšekə glih na drug kraj môsta, k je dov prèšlə, ənd je blə pa lih križišče, k mrliče čez cestə nesejə. Takə križišče məre bèt za ris. Sta se pa lih ənd pərpravla. Fida je začev urage klicat. Po pa le enkrat pridejə. Dèd je biv vəs u luftə. Tək ga je blə strah, da ga je mèv žə povne hlače. Fida je kuma gènga zadržu, da mə ušov ni vən z risa. Ənd bi ga pa kərlih nèsli. Sə pravli uragi Fidə: – Kər enga vəsranga mi dej vən. Po sta se pa tək dovgə pričkala, da je utrucalə. Lih kuma je urage spravu nazaj. Pa níblə nèč s tisti kosi.

Solčava, 2000

gènga – onega

 

 

 

 

 

Moji spomini

Vid Strgar - Fida še vedno živi v izročilu Solčavanov in tudi  sam se spomnim, kako mi je mama povedala, da je Fida napovedal svojo smrt. Ker mu žena ni verjela, mu je tisti dan spekla krape – ajdove hlebčke– in mu jih, čeprav je že mrtev ležal na postelji, tlačila v usta z besedami: »Fida, jej, Fida, jej!« To izročilo so zapisali tudi v : Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.) 

Krofi : Krapi 383

Predən je Fida uməru, je pa pərnesu u Icmanku mlin pšenice u nmə žaklnə, da b mə jə zəmlèv. Je pa reku Icmankə: – Čuj, jes bi pa s tobój še rəd guvóru o takih rečéh, kə jəh səmə jes vem. Je pa reku stari Icmank, Rok je biv: – Zdej pa lih nimam cajta tebe puslušat. Je mislu, da bə kər tək kej. Pò ga pa ni puslušu. Zmlèv mə je, un je pa šov. Tək mə je blə vsə živlejne žəv pol. Mi je žena pravla, kək mə je blə vsə živlejne žəv, kə ga ni puslušu. Po je pa s tiste moke Fidava žena Urša spekla krapu. Un se je pa spreubleku upražnə, pa se na póstu ulegu pa uməru. Urša mə je pa tiste krape še punujala. Mə jəh je tlačla nətər u uste. Je rekla: – Tək səm mə jəh punujala, pa še krapu noče jèst. Čez en kedən je pa šla ta h grabnə. Je pa nékakšnə tək padla, da je lih gləvə nətər u tistə mičkənə vodə tíšala, se je pa zadušila.

Solčava, 2002

póstu – posteljo

To sem si zapomnil vse do danes, kot tudi tetino pripoved, da je za Fidovo krsto hodil črn pes – to naj bi bilo znamenje, da je bil povezan s hudičem. Tudi to pripoved so zapisali: Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)

Fidov pogreb : Fidu pôgreb 384

Mama sə čas pravli ud tistga Fida. S rèkli, da je coprnk bov. Pa da sə ga pol, a sə le tistga nèsli pol h pogrébə, da je bla tək težka tista truga, da sə se kər sčépali. Tək čudnə težka je bla. Župnik je bu pa mənda u tistih cajteh, kə je Fida biv, pa strəšnə modər tud. Kə je vidu, da sə žə kər pu vseh štirih skor hodli, tək težkə sə nesli tistə trugə, tək sə se putil, je pa reku: – A vəs kej zanima, ka ste pərnèsli? – O, to nəs pa res zanima. S pa udprli, je bla pa prazna truga. – A ste vidli kakšənga hudobca a pa kej? – Nčesər nismə vidli. En velki črn pəs je za nəm lêtu pa čist vse pulizu, k je teklə tək ud truge. – Tiste je biv pa lih urəgəc. Pa kər nésu je vse prót. – Zaka je bla pa truga tək čudnə težka? – To s bli tisti negovi grehi pa vse tiste. Mórda je biv Fida zlə zlə študiran, da je znəv kake take stvari narédit, da se jəm je u tistih cajteh zdelə nemogoče.

Robanov Kot, 2001

 

Zdravilec in ofer

Po devetih letih življenja v jami se je Fida preselil in nato živel v različnih kočah kot najemnik.

V Fidovem gaju so na podlagi pričevanj, izročila, zgradili ofersko-najemniško hiško, bajto, z gospodarskim poslopjem.

Fida se je poročil, ko je bil star 45 let. Kolikor je ljudem uspelo odkriti, pa naj bi s svojo ženo Urško prijateljeval že kar nekaj časa pred poroko. Janez Firšt pravi, da se je Fida poročil dober mesec pred rojstvom hčerke. Fida ni hotel, da bi njegova hčerka imela enako usodo kot on, zato sta se z Urško poročila, vendar pa je njuna hčerka vseeno že kot majhen otrok odšla služit na Koroško. Nato se je občasno vračala nazaj v Solčavo, zlasti ob velikih deli, kot je bila košnja ali žetev.  Živela naj bi do konca 80-letih prejšnjega stoletja, z njo pa naj bi se sestal domačin, ljubiteljski zgodovinar. Ni pa znano, ali je imela kaj potomcev ali ne.

 

Nekateri so veliko uporabljali njegovo znanje o zdravljenju z zdravilnimi rastlinami pove Janez Firšt.

Fida in Cerkev

Katoliška Cerkve je bila v Fidovem življenju izredno pomembna, šlo je tako za sprejemanje, kot tudi zavračanje. In kako na Fido gleda sedanji kaplan v Solčavi, dr. Karel Gržan?  Po njegovem, ljudje ki nekaj velikega naredijo v svojem času niso všeč nobenemu sistemu, pa naj bo to posvetni ali religiozni. Fida je bil po svoje čuden, vendar je bil čudovit in čudežen, saj je zaznal to čudovitost v stvarstvu, to zdravilnost naravnih moči s katerimi je hotel pomagati ljudem v svojem okolju. Ker pa je posegal v skrivnostni, sicer božji naravni svet, je zbujal vedno znova določene sume, ki trajajo vse do danes. To pa je popolnoma nespametno. Bil je človek, ki si je upal v svojem času izpostaviti to kar je v korist ljudje na svojski inovativne način bogatenja.

Dr. Karel Gržan, kaplan v Solčavi, 2104.

foto: MMC RTVSLO

dr. Gržan doda, da je Fida živel je v času ko so vse posege v naravni, božji naravni svet, pripisovali hudiču. Zaradi tega so ga grdo gledali, še posebni s strani solčavskega kaplana, in kar je Gržanu težko razumljivo je, da njegov grob še do danes ni označen. Bil je pravzaprav pokopan ob pokopališkem zidu, na prav čuden in nedopusten način.

In kako bi na Fida gledali danes? Tudi danes ni nič drugače, včasih so tistega ki je prestopal prag dopustnega in za takratno institucijo obvladljivega,  pripisali hudiču, v današnjem času pa takšnega človeka ne pripišejo hudiču ampak v norišnico. Če bi Fida živel danes ne bi  bil tako močno zaznamovan, bil pa veljal za čudaka. Čudoviti ljudje so vedno malo čudni. Tisti utečeni vklopljeni v splošnost, tisti dolgočasni, pa ne morejo vnesti v čas nič inovativnega in mirno preživijo rok svojega trajanja in neredko so označeni kot pametni, predvsem pa so zelo prilagodljivi.


25.02.2024

Slovenci se bomo letos vpisali v 250. razred osnovne šole

Letos mineva četrt tisočletja, odkar je Marija Terezija z izdajo Splošne šolske naredbe postavila temelje splošnemu in obveznemu osnovnemu šolstvu na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Goriškem


18.02.2024

Bajeslovna bitja

V vse bolj urbaniziranem okolju, v kateremizgubljamo pristen stik z naravo in v katerem vse bolj prevladujejo nove tehnologije, se ljudje kljub vsemu radi vračajo k temam, kot so mitologija, pripovedke, svet mitičnih bitij in bajeslovje. Omenjene teme niso prav pogosto del raziskovalnih projektov etnologije in sorodnih ved, pa vendar najdejo tudi pot v razstavne prostore. Taka zelo zanimiva in enkratna je bila razstava v Dolenjskem muzeju z naslovom: Bajeslovna bitja v ljudskem izročilu Dolenjske ali Kam so se skrili škrati? Razstava se je ujela z razglasitvijo leta 2023 za Unescovo leto nesnovne kulturne dediščine. Del te dediščine pa so tudi škratje, palčki in preostala bajeslovna bitja. Hkrati je bila razstava tudi spodbuda k zapisovanju zgodb, v katerih se skrivajo znanje in arhetipska spoznanja naših prednikov. Razstavo in svet bajeslovnih bitij bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


11.02.2024

Zakaj stojimo v kolonah - kratka zgodovina cest na Slovenskem

Ena največjih nadlog sodobnosti je čas, preživet v prometnem zastoju. Da je nadloga resnično velika in vseobsegajoča, nam dokazuje to, da se je sploh ne zavedamo več. Šele ko se za nekaj časa umaknemo s cest, ko si vzamemo počitek od sodobne mobilnosti in se vsi sveži ponovno odpravljamo čakati med pločevinaste kokone, se zavemo, kako človeka nevredno, brezpredmetno in frustracij polno početje je to. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič ne ponuja rešitve za prometne zastoje. Ponuja pa njihovo razumevanje. Povedano drugače: če hočemo poznati, resnično razumeti razmere na cestah, moramo poznati njihovo zgodovino. Njihovo preteklost. Kdo in kaj so ceste, ne le na horizontali zemljevida, temveč tudi na premici časa. Kajti kakorkoli se sliši neverjetno, verjetno je ni stvari, ki bi bila tako globoko povezana s človeškim bitjem in o kateri bi paradoksalno vedeli tako malo, kot so to ceste.


04.02.2024

Sarajevske olimpijske igre so zelo zaznamovali tudi Slovenci

Sarajevske olimpijske igre leta 1984 so prve in edine olimpijske igre v državi, katere del smo (bili) Slovenci. Jugoslovanom in tudi Slovencem so prinesle prvo kolajno v zimskih športih na tem tekmovanju, a bile so več kot le športni dogodek. Označili so jih za največje in najbolj uspešne zimske olimpijske igre do takrat, bile so tudi finančno uspešne. Dodobra smo jih zaznamovali Slovenci, pa ne le s prevlado med športniki, temveč tudi v zaodrju. Kako slovenske so bile? Zakaj je bilo Sarajevo tisto jugoslovansko mesto, ki je oddalo kandidaturo za gostitelja zimskega športnega spektakla in jo tudi dobilo? In kako se iger po štiridesetih letih spominjajo tisti, ki so bili tam: Jure Franko, Bojan Križaj, Ivo Čarman, Andrej Vidmar, Rajko Dolinšek, Marjan Lah in Andrej Šifrer? V leto 1984 nas pelje oddaja Sledi časa, ki jo je pripravila Špela Šebenik, tudi s pomočjo arhiva in kolegov z Vala202.


28.01.2024

Luknja v vratih

Luknja v vratih je bila iztočnica za naše raziskovanje zgodovine ene večjih palač na Bregu v starem mestnem jedru Ljubljane. To je Zoisova palača, ki sicer deluje mogočno, a je hkrati vsaj glede arhitekturnega okrasja dokaj pusta. Za razliko od bogato okrašenih baročnih fasad palač na starem ali mestnem trgu gre za zelo racionalistično fasado, ki kaže duha in miselnost človeka, ki je vrsto srednjeveških hiš prezidal v enotno palačo, kot jo poznamo danes. Zois je s svojo palačo tako znanilec nove dobe – razsvetljenstva. Žiga Zois je bil v svojem času eden najbogatejših Slovencev, posestnik, fužinar, industrialec in mecen slovenskega narodnega preporoda. Kot rečeno, deluje njegova palača na zunaj kot dokaj racionalna stavba, ko pa vstopiš, se pokaže, da je vse od stopnišča do vratnic to še vedno aristokratska rezidenca. In ta skriva tudi vrsto zanimivih usod in zgodb, ki jih bomo odkrivali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.


21.01.2024

Pol stoletja po tragediji na Čakorju

Pred skoraj pol stoletja se je v gorskem masivu Prokletij zgodila nezamisljiva tragedija. Dva mladeniča sta umorila svojo vrstnico, ko se je vračala z vpisa v četrti letnik. Zaradi nacionalnih strasti je ostal umor gimnazijke Branke Đukić dolga leta nekakšen simbol krutosti in brezizhodnosti ne le tistega časa, temveč tudi sodobnosti, ki na prostorih med Srbijo, Črno goro in Kosovom še vedno grozi z vseuničujočim spopadom. V oddaji Sledi časa objavljamo feljton, ki ga je pripravil Marko Radmilovič, ter se z njim tudi to nedeljo pridružujemo najbolj poslušanim žanrom radiofonskega medija, ki v podkastih obravnavajo predvsem znane ali pa pozabljene kriminalne primere iz preteklosti.


14.01.2024

Rožengrunt

Poznati preteklost ne pomeni le brati zgodovinske knjige in se navduševati nad to ali ono interpretacijo časa, ki je minil. Pomeni tudi razumeti in sprejeti skrajnosti, ki so izoblikovale naš čas, prav tako kot glavni tok zgodovine. Med obema vojnama je bilo štajersko podeželje eden najrevnejših in najbolj zaostalih delov Dravske banovine, h kateri je spadala večina slovenskega etničnega ozemlja. In na tem podeželju je bil socialni stik izjemno slab. Katastrofalen. Revščina, brezpravnost, zaostalost; vsi ti dejavniki so najmočneje prizadeli sloj prebivalstva, ki ga danes poznamo kot kmečke delavce. In med tem slojem so se, kot se v revščini rado zgodi, začeli taki in drugačni zločini, tudi vedno hujše oblike družinskega nasilja. Knjiga dr. Mateje Ratej, na podlagi katere je Marko Radmilovič pripravil oddajo Sledi časa, se ukvarja z obrnjeno optiko družinskega nasilja: opisuje nasilje žensk nad svojimi zakonskimi partnerji.


07.01.2024

Milko Brezigar, »stric iz ozadja« liberalcev prve Jugoslavije

Slovenci se razmeroma dobro zavedamo, da ni povsem samoumevno, da danes na tem prostoru lahko govorimo svoj jezik in gojimo svojo kulturo - elementa, ki ju vidimo kot poglavitni del svoje nacionalne identitete. Pogosto tako občudujemo ljudi, ki so skozi zgodovino pripomogli k temu, da smo si same sebe sploh lahko začeli zamišljati kot povsem svoj, poseben narod. Pri tem pa se zdi, da večkrat pozabljamo, da je za vsak narod, če želi imeli kolikor toliko suverenosti, bistveno, da o samem sebi razmišlja tudi z nekaterih drugih, morda bolj profanih, materialnih vidikov - ter da ti vidiki pravzaprav niso nič bolj samoumevni ter si jih je bilo na neki točki prav tako potrebno zamisliti in jih načrtovati. V današnji oddaji se tako podajamo po sledeh prvega sistematičnega poskusa zamišljanja tega, kako bi sploh lahko izgledalo slovensko gospodarstvo, in to v času, ko je bilo takšno razmišljanje resnično še nekaj, kar je presegalo tedanjo resničnost. Ob izidu besedila prvega slovenskega programa narodnega gospodarstva - ki ga je leta 1918, ob razpadu Avstro-Ogrske, napisal ekonomist Milko Brezigar - bomo o avtorju tega programa in njegovih pogledih na gospodarske možnosti v slovenskem prostoru govorili z dvema zgodovinarjema, direktorjem Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož dr. Aleksandrom Lorenčičem in dr. Božom Repetom z ljubljanske Filozofske fakultete, ki je Brezigarjevemu programu, izdanemu pod naslovom »Vsakdo mora imeti priliko, da udejstvi vse svoje telesne in duševne moči« pri Založbi Univerze v Ljubljani, pripisal tudi obširno uvodno besedilo. Oddajo je pripravila Alja Zore.


31.12.2023

December premožnih

Advent, veseli december, miklavževanje, Božiček, dedek Mraz, silvestrovanje in še druga manj znana ali celo že pozabljena praznovanja zaznamujejo prehod iz starega v novo koledarsko leto. In ker smo ljudje radovedna bitja, nas seveda zanima, kako vse te praznike praznujejo širom po svetu, v različnih kulturah, pa tudi kaj počnejo naši sosedje. Tu pa nastane zagata. V najrazličnejših zapisih, filmih in podobno lahko izvemo tako rekoč vse o šegah in navadah najširšega sloja prebivalcev, zadeva pa se postavi na glavo, če hočemo izvedeti, kako so decembrski čas preživljali v najpremožnejših plemiških in meščanskih družinah na Slovenskem. Kot da tega sloja prebivalcev pri nas ni bilo in kot da njihovo vsakdanje in praznično življenje ni za seboj pustilo nobenih sledi. In ko so pri odkrivanju tega odkimavali predstavniki strok, nas je to samo še spodbudilo, da smo šli na pot iskanja pozabljenih drobcev spominov o tem, kako so december nekoč preživljali plemiči in bogati meščani. Zaveso pozabe bomo odškrnili v oddaji Sledi časa, avtor je Milan Trobič.


24.12.2023

Božič v času socializma

Čeprav se praznični dnevi včasih zdijo kot nekakšno brezčasno ponavljanje enih in istih obredov, ima vsak praznik vendarle tudi svojo zgodovino. In ko se zazremo v drugo polovico preteklega stoletja, gotovo lahko rečemo, da se je ena najbolj zanimivih prazničnih zgodb na našem prostoru spisala prav okoli božiča. Eden najpomembnejših praznikov večinsko katoliškega slovenskega prebivalstva, ki so ga praznovali celo v partizanih, svoje mesto v družbi pa je ohranil še celih 7 let po koncu vojne, so jugoslovanske oblasti leta 1952 ukinile kot dela prost dan in prepovedale njegovo praznovanje v javnosti, prvo javno medijsko voščilo božiča po več-desetletnem izključno zasebnem praznovanju pa smo dobili šele leta 1986 - in to s strani predsednika Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije. Kaj je torej določalo odnos jugoslovanske države do božiča? Kako se je ta skozi čas spreminjal in kako lahko nanj gledamo v širšem notranje in zunanje-političnem kontekstu, v katerem se je v posameznih obdobjih znašla naša nekdanja država? Ter kaj se je v ozadju vseh teh ukrepov dogajalo z resničnim praznovanjem tega praznika med ljudmi? Zgodbo o božiču v socialistični Jugoslaviji sta nam za tokratne, praznične Sledi časa pomagala predstaviti teolog in zgodovinar dr. Dejan Pacek ter etnolog in antropolog dr. Božidar Jezernik. Oddajo je pripravila Alja Zore.


17.12.2023

Franc Oderlap, jekleni Korošec, ki je stal na najvišjih vrhovih vseh celin

Franc Oderlap je bil človek, ki je rad pomagal ljudem. Gorski reševalec, vodnik psa reševalca, prostovoljni gasilec, pripadnik službe za proženje plazov in udeleženec pri odstranjevanju posledic letalske nesreče na gori San Pietro na Korziki. Ob vsem tem je bil najbolj od vsega predan goram, zaradi katerih se je kot pomemben alpinist zapisal tudi v slovensko zgodovino. Po njegovih sledeh na najvišje vrhove prav vseh celin se je s sogovorniki v oddaji Sledi časa podal Jure K. Čokl.


10.12.2023

Smučarska arheologija severne Primorske

Po poteh opuščenih žičniških naprav Tri desetletja in več nazaj je bilo po naši deželi posejanih skoraj brez števila žičniških naprav. V glavnem je šlo za vlečnice, ogromno število je bilo tudi nizko vrvnih prenosnih naprav koprskega Tomosa. Na teh »vaških smučiščih« se je smučarskim prvim korakom in užitkom smučanja predajala množica državljanov naše dežele, ki jim je danes postalo smučanje skoraj nedostopno. Žal. Kot dokaz, kako zelo je bilo pred desetletji smučanje priljubljeno, se v oddaji Sledi časa odpravljamo v pokrajino, kjer smučanja ne bi pričakovali. Na Primorskem je Marko Radmilovič obiskal tri pozabljene »Smučarske centre«!


03.12.2023

Ljubljansko obzidje

Ljubljana je imela vsaj tri obzidja; prvi tak objekt, ki je varoval tudi prvo znano naselbino, je bil na grajskem griču. Glede na doslej odkrite arheološke ostanke naj bi šlo za utrjeno gradišče na vzpetini s precej dobro možnostjo obrambe z nasipi in lesenimi palisadami. Drugo pomembno obzidje je bilo postavljeno ob graditvi antične Emone, ki je bila skrbno načrtovano mesto, urejeno po pravilih rimskih merilcev in gradbincev. Emona je imela obzidje z dvojnimi obrambnimi jarki, zanimivo pa je, da so del tega vzhodnega obzidja v današnji Vegovi ulici uporabili tudi v srednjem veku. In srednjeveško obzidje Ljubljane bomo odkrivali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.


26.11.2023

Minilo je 1400 let od Samove zveze

Izvorno pisno zgodovinsko besedilo Fredegerjeva kronika, ki izpričuje oblikovanje Samove t.i. plemenske zveze, čeprav danes raje govorimo le o Samovi zvezi, navaja čas in okoliščine njenega porajanja. Kraja ne tega zgodovinskega dogajanja ne poznamo, čeprav naj bi se to zgodilo leta 623, kar pomeni, da letos mineva 1400 let od takrat, ko se je ta vodja izkazal kot vladar zgodnjesrednjeveške slovanske entitete. Nekateri to zvezo, ki ni trajala dolgo, približno 35 let, imenujejo tudi kraljestvo ali država, čeprav v pravem in današnjem pomenu besede to ni mogla biti, je pa, tudi ob pomoči večkrat netočnih in pomanjkljivih virov, zanimovo slediti poznejšemu razvoju slovanskih, karantanskih državotvornih teženj. Sicer pa naj bi bil Samo frankovskega rodu, mož, ki bi lahko trgoval z orožjem in s sužnji. Slovani, ki se jim je pridružil, pa niso mogli več prenašati avarskega nasilja in davščin vseh vrst, zato je, kot je zapisano v kroniki iz 7. stoletja, v 40. letu vladarja Klotarja, prišlo do slovanskega upora proti zatiralcem.


19.11.2023

V arheološki kleti

Med prostori Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani - ki letos praznuje 100-letnico prvih predavanj - je poleg predavalnic, knjižnice in kabinetov tudi "skrivnostna" klet. Ta je do vrha napolnjena z najrazličnejšimi arheološkimi najdbami ter s pripomočki, ki te najdbe pomagajo razumeti in shraniti.


12.11.2023

Spomini na potres v Skopju

Letos mineva šestdeset let od rušilnega potresa, ki je julija 1963 porušil prestolnico takrat Republike Makedonije – Skopje. Potres je pomenil ne le kolaž v glavnem tragičnih človeških usod, temveč je spremenil gradbene standarde in vsodbudil potrebo po protipotresni gradnji. Mesto so nato bleščeče obnovili po merilih urbanizma in vrhunske arhitekture iz šestdesetih let dvajsetega stoletja. V sledeh časa, pa ob tej priložnosti zgodbi o potresu in v glavnem naključnih deležnikih ob njegovi obnovi, raziskujemo pa tudi zgodbo o prvi makedonski pesnici, ki je bila slovenskih korenin.


05.11.2023

Piranska Punta

Piranska Punta, piranski svetilnik, Rt Madona. Katero od teh treh imen je pravo? Pirančani pravijo, da uporabljajo vsa tri imena, s tem da ko rečejo Punta, mislijo na ves polotok. Ko pa rečejo grem do svetilnika ali na Rt Madona, pa je jasno, da so mislili točno določeno točko na Punti. To sestavlja kompleks stavb, ki so nekaj posebnega, lepo oblikovanega in načrtovanega. Vse skupaj ima dolgo in zanimivo zgodbo. Tu je namreč svetilnik, ki je del nekdanjega obrambnega stolpa, ki je bil del srednjeveškega piranskega obzidja. Del kompleksa stavb je tudi srednjeveška cerkev Marije zdravja. Svetilnik je dobil današnjo podobo v 19. stoletju. Sestavljata ga osmerokotni kamniti stolp in hišica s stanovanjem za svetilničarja. Ta je tu bival do leta 1976, pozneje pa so nekaj časa tu ustvarjali umetniki, med njimi tudi kipar Janez Lenassi. Piransko Punto bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


28.10.2023

Od Radia Ljubljana do RTV Slovenija

Radijska kukavica se je oglasila že leta 1928. Za uradni dan otvoritve Radia Ljubljana velja 28. oktober, dan, ko je minilo 10 let od razpada Avstro-Ogrske monarhije in ustanovitve skupne države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ljubljanska radijska postaja je sicer oddajala že sredi avgusta tega leta, uradno poskusno predvajanje pa se je začelo 1. septembra. Kakšen je bil prvi radijski studio, kakšna vsebina se je predvajala v prvih desetletjih radia in kako se je starejšemu bratu leta 1958 pridružila televizija? Kakšno poslanstvo je imel Radio Ljubljano, kakšnega ima RTV Slovenija? V Sledeh časa smo se potopili v zgodovino našega javnega nacionalnega radia, in - sicer v bolj skromnem obsegu - tudi televizije.


22.10.2023

Gorske bukve

Gorske bukve. Najbrž bi marsikdo pomislil, da bomo govorili o kakšni redki drevesni vrsti, ki si zasluži posebno pozornost. Vendar pa to ne bo tako. Leta 1582 je župnijski vikar Andrej Recelj na Raki pri Krškem prevedel štajerski vinogradniški ali gorski zakon iz leta 1543. Recljev prevod pa je znan pod imenom Gorske bukve. To je najstarejše ohranjeno slovensko zakonsko besedilo in najobsežnejše ohranjeno slovensko besedilo kakega katoliškega avtorja iz obdobja, ko so slovenski protestanti vzpostavili slovenski knjižni jezik. Prinaša pa tudi bogato besedišče, ki ga je prevajalec črpal iz ljudskih izrazov v zvezi z vinogradništvom ter iz tradicije ustnega sodstva, zlasti gorskega prava, v okviru katerega se je izoblikovalo slovensko pravno izrazje. Tako so med drugim zapisali ob izidu kritičnih prepisov in jezikovnih posodobitev Gorskih bukev leta 2022. In o Gorskih bukvah bomo govorili tudi v oddaji Sledi časa, avtor je Milan Trobič.


15.10.2023

100 let mestnega kina Kinodvor

Leto 2023 je za mestni kino Kinodvor izjemno pomembno. Nekdanji ponos jugoslovanskih kinodvoran praznuje tri obletnice: stoletnico delovanja kina na Kolodvorski, dvajset let art kina ter petnajst let Javnega zavoda Kinodvor in s tem delovanja Mestnega kina Kinodvor. Da je ta kinodvorana preživela vse do danes, si je nadela vrsto različnih podob: najprej je bila Kino Ljubljanski dvor, ki se je sredi tridesetih let preimenoval v Kino Sloga. Kasneje je Sloga postala erotični kino in sinonim za mehko erotiko. In to je ostala do leta 1992, ko je na isti lokaciji zaživel Kino Dvor in nazadnje današnji Mestni kino Kinodvor. Skozi njegovo rojstvo, odraščanje in zrela leta se je s sogovorniki sprehodil Jure K. Čokl.


Stran 2 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov