Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ljudsko zdravilstvo -Vid Strgar Fida

25.09.2016


Samosvoj ljudski zdravilec

 

Ljudsko zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini, predvsem na Solčavskem, ima bogato tradicijo, saj je bilo to področje naše domovine nekako odmaknjeno od glavnih prometnih povezav in velikih mestnih središč. Zato so se morali ljudje sami spopadati  z boleznimi, tako s svojimi, kot z boleznimi svojega največjega bogastva – živine. Pri tem so uporabljali tako zdravilne rastline, minerale in druge snovi, kot tudi zagovore, uroke, molitve in ne nazadnje magične prakse.  V oddaji Sledi časa bomo spoznali enega najbolj prepoznavnih zdravilcev v Solčavi, Vida Strgarja - Fido, ki skoraj sto let po smrti še vedno buri duhove. Spomin nanj je ohranjen v ustnem izročilu, tega zdravilca pa spoznamo v Fidovem gaju, in etnološki zbirki, ki so jo leta 2012 odprli pri gostišču Jože Firšt v Solčavi.

Fidov gaj

 

 

 

 

 

 

 

 

Iskanja sledi

Neutrudni raziskovalec etnološke, narodopisne, etnografske, zgodovinske in še kakšne podobe krajev v Zgornji Savinjski dolini in drugod, Aleksander Videčnik, je raziskoval tudi ljudsko zdravilstvo. Po dolgem in počez je prekrižaril samotne domačije od Logarske doline do Mozirja in se pogovarjal s številnimi starimi ljudskimi zdravilci. Kot so mu povedali, se je nekoč zdravilo na dva načina. Prvi je bil zagovarjanje.

Drug način zdravljenja pa je vključeval mistične elemente, saj so zdravilci prenašali bolezni z bolnika na drevo.

V Zgornji Savinjski dolini so imel kar nekaj odličnih zdravilcev, nekaj pa je bilo tudi šarlatanov, pove Aleksander Videčnik. Prvi izmed odličnih na Solčavskem je bil Vid Strgar - Fida.

Vid Strgar Fida

Po Vidu Strgarju - Fidi je v fizični obliki ostala le ena knjiga, ki nosi naslov: Zdravje bolnikov, in ki naj bi jo Fida dokončal leta 1866 v Solčavi, pove Janez Firšt.

 

 

 

O Fidi, ki je bil brez dvoma nekaj posebnega, se še danes pletejo različne zgodbe, ki so si v osnovi podobne, pa vendar različne – pač glede na pripovedovalca.

To potrjuje tudi  zanimiv zapis dr. Milana Dolenca objavljen v Loških razgledih, 1995, ta je na strani 129 je zapisal: "  Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani hrani rokopis: Zdravje bolnikov to je bukve polne naukov za človeško zdravje spisano h pomoči kmečkim ludmi Salzbach (Solčavi) 1866.  Bukve je napisal Vid Strgar ali, kot ss ga klicali, Fida, po predlogi Antona Košenine, ki pa je tudi sam prepisoval od Lipiča. Fida je bil po pripovedovanju starih ljudi iz Robanovega kota v Savinjski dolini, kjer je tudi živel. Bil je zanimiv, bister in čudaški človek. O njem je več pripovedovanj. Mladost je preživel v Podbreškem Košacu v neki drvarski bajti. Nekaj časa je živel tudi v Krznarjevi peči v neki votlini. Od česa je živel, ni menda nihče vedel. Pozneje se je nekoliko bolj približal ljudem, se poročil, sezidal si je kočico, delal pri kmetih ali v gozdu. Imel je mnogo knjig in je pridno študiral. Da se je iz teh knjig brez učitelja naučil nemško, bi še ne bilo tako čudno, a znal je baje tudi italijansko, latinsko in celo grško. Vsaj knjige je imel tudi grške. Iz knjig je študiral zdravilstvo in botaniko. Poznal je baje vse rože in njihovo zdravilno moč.."

Njegovo življenje

O življenju Vida Strgarja - Fide še vedno ni vse razjasnjeno. Zagotovo se ve, da je bil rojen v Solčavi, 15. junija 1836, na manjši kmetiji, ki naj bi se ji po domače reklo pr' Datelšu. Vid je bil nezakonski otrok gospodarjevega sina in ene izmed dekel, ki so službovale v Logarski dolini, pri Podbrežniku, pove Janez Firšt.

Janez Firšt, doda da je bil Fida krščen istega dne kot je bil rojen. Njegovo bistrost je opazil solčavski župnik Janez Janc, ki je nato zbiral denar za Fidovo šolanja med bogatimi kmeti in tudi sam dodal določeno vsoto. Fida so poslali v samostanske šole, kam se ne ve, pri 27 pa se je vrnil v Solčavo ne da bi študije končal, niti ni bil posvečen v duhovnika. To je bilo zagotovo trmasto in pogumno, da se je vrnil nazaj v kraj kjer so zanj zbirali denar, on pa šolanja ni končal. Nato se je umaknil v zelo težko dostopno jamo, ali zjalko, zijavko, daleč od ljudi, in v njej preživel devet let. Šele čez čas pa je počasi vzpostavil stik z domačini. Ti so kmalu opazili njegove darove in začeli govoriti o tem koliko knjig ima v različnih jezikih. To je sprožilo govorice, da lahko kadarkoli pokliče samega vraga.

 

 

 

Devet let v jami

Fida naj bi klical hudiča pred jamo, v kateri je preživel devet let. »Ta rogatega« naj bi poklical večkrat, pravi Janez Firšt.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Klicanje " ta rogatega"

Fida naj bi imel med drugimi tudi znamenito čarovniško knjigo – Kolomanov ali Kolomonov žegen, s katero je klical samega vraga, pravi Nejc Slapnik, iz  Poseben dan-zavod za pristna doživetja.

 

V risu

Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)

Vragova pomoč : Hudičava pumoč, stran 379.

Tiste je blə pa gor nèk u Logarski, gor deleč u nih pečeh. Fida pa Lašekar sta sekala gor. To je biv ud tistga Ložekarja oče, k je u vojski padu. Je pa en mucesən tək stav, da b məru dov čez pèč past. Če b dovta padu, se b pa zdrobu. Je Logar jamru, k se ga mə je škoda zdelə. Po gèna sta pa gruntala, kək pa ka b nardila. Je Fida djav: – Ma pa skusla, mogoče bə pa šlə. Mə je pa naróču: – Najprej ga ud zgora glubòkə zaseki, po ga bəš pa ud spoda seku. Fida je pa malə ta bèk sedu pa có mə gledu. Gèn je pa seku. Pa tək dovgə, da je mucesən pa res padu gorta. Je reku Fida: – A si čuv, kək je hudič réžu, k je tək težkə uleku? Po pa pride Logar, se mə je pa tək čudnə zdelə, na kak način se b tiste gorta molə pudrət.

Solčava, 2000

bèk – stran; có – zraven

 

Pripovedi živijo

Nejc Slapnik  pripovedovalec, iz Poseben Dan, zavod za pristna doživetja Solčava, črpa svoje izročila iz pripovedovanj, ki jih je slišal od svoje stare mame, v oddaji lahko slišimo nekaj pripovedi v izvirnem solčavskem narečju, kot dodatek pa dodajam:  Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)

Fida in vrag : Fida pa urag, stran  378.

Ta rejn Ləžekar bi pa rəd nə takə kosə, da b kər zmerəm rezala, da b je nəblə treba nèč klèpat pa brust. Je pa Fida pròsu, da b mə jə pər uragə zrihtu. Po pa tək dovgə, tək dovgə, da ga je nagovóru. Je reku: – Ma pa skusla. Po je pa ris naredu pər Klemenšekə glih na drug kraj môsta, k je dov prèšlə, ənd je blə pa lih križišče, k mrliče čez cestə nesejə. Takə križišče məre bèt za ris. Sta se pa lih ənd pərpravla. Fida je začev urage klicat. Po pa le enkrat pridejə. Dèd je biv vəs u luftə. Tək ga je blə strah, da ga je mèv žə povne hlače. Fida je kuma gènga zadržu, da mə ušov ni vən z risa. Ənd bi ga pa kərlih nèsli. Sə pravli uragi Fidə: – Kər enga vəsranga mi dej vən. Po sta se pa tək dovgə pričkala, da je utrucalə. Lih kuma je urage spravu nazaj. Pa níblə nèč s tisti kosi.

Solčava, 2000

gènga – onega

 

 

 

 

 

Moji spomini

Vid Strgar - Fida še vedno živi v izročilu Solčavanov in tudi  sam se spomnim, kako mi je mama povedala, da je Fida napovedal svojo smrt. Ker mu žena ni verjela, mu je tisti dan spekla krape – ajdove hlebčke– in mu jih, čeprav je že mrtev ležal na postelji, tlačila v usta z besedami: »Fida, jej, Fida, jej!« To izročilo so zapisali tudi v : Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.) 

Krofi : Krapi 383

Predən je Fida uməru, je pa pərnesu u Icmanku mlin pšenice u nmə žaklnə, da b mə jə zəmlèv. Je pa reku Icmankə: – Čuj, jes bi pa s tobój še rəd guvóru o takih rečéh, kə jəh səmə jes vem. Je pa reku stari Icmank, Rok je biv: – Zdej pa lih nimam cajta tebe puslušat. Je mislu, da bə kər tək kej. Pò ga pa ni puslušu. Zmlèv mə je, un je pa šov. Tək mə je blə vsə živlejne žəv pol. Mi je žena pravla, kək mə je blə vsə živlejne žəv, kə ga ni puslušu. Po je pa s tiste moke Fidava žena Urša spekla krapu. Un se je pa spreubleku upražnə, pa se na póstu ulegu pa uməru. Urša mə je pa tiste krape še punujala. Mə jəh je tlačla nətər u uste. Je rekla: – Tək səm mə jəh punujala, pa še krapu noče jèst. Čez en kedən je pa šla ta h grabnə. Je pa nékakšnə tək padla, da je lih gləvə nətər u tistə mičkənə vodə tíšala, se je pa zadušila.

Solčava, 2002

póstu – posteljo

To sem si zapomnil vse do danes, kot tudi tetino pripoved, da je za Fidovo krsto hodil črn pes – to naj bi bilo znamenje, da je bil povezan s hudičem. Tudi to pripoved so zapisali: Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)

Fidov pogreb : Fidu pôgreb 384

Mama sə čas pravli ud tistga Fida. S rèkli, da je coprnk bov. Pa da sə ga pol, a sə le tistga nèsli pol h pogrébə, da je bla tək težka tista truga, da sə se kər sčépali. Tək čudnə težka je bla. Župnik je bu pa mənda u tistih cajteh, kə je Fida biv, pa strəšnə modər tud. Kə je vidu, da sə žə kər pu vseh štirih skor hodli, tək težkə sə nesli tistə trugə, tək sə se putil, je pa reku: – A vəs kej zanima, ka ste pərnèsli? – O, to nəs pa res zanima. S pa udprli, je bla pa prazna truga. – A ste vidli kakšənga hudobca a pa kej? – Nčesər nismə vidli. En velki črn pəs je za nəm lêtu pa čist vse pulizu, k je teklə tək ud truge. – Tiste je biv pa lih urəgəc. Pa kər nésu je vse prót. – Zaka je bla pa truga tək čudnə težka? – To s bli tisti negovi grehi pa vse tiste. Mórda je biv Fida zlə zlə študiran, da je znəv kake take stvari narédit, da se jəm je u tistih cajteh zdelə nemogoče.

Robanov Kot, 2001

 

Zdravilec in ofer

Po devetih letih življenja v jami se je Fida preselil in nato živel v različnih kočah kot najemnik.

V Fidovem gaju so na podlagi pričevanj, izročila, zgradili ofersko-najemniško hiško, bajto, z gospodarskim poslopjem.

Fida se je poročil, ko je bil star 45 let. Kolikor je ljudem uspelo odkriti, pa naj bi s svojo ženo Urško prijateljeval že kar nekaj časa pred poroko. Janez Firšt pravi, da se je Fida poročil dober mesec pred rojstvom hčerke. Fida ni hotel, da bi njegova hčerka imela enako usodo kot on, zato sta se z Urško poročila, vendar pa je njuna hčerka vseeno že kot majhen otrok odšla služit na Koroško. Nato se je občasno vračala nazaj v Solčavo, zlasti ob velikih deli, kot je bila košnja ali žetev.  Živela naj bi do konca 80-letih prejšnjega stoletja, z njo pa naj bi se sestal domačin, ljubiteljski zgodovinar. Ni pa znano, ali je imela kaj potomcev ali ne.

 

Nekateri so veliko uporabljali njegovo znanje o zdravljenju z zdravilnimi rastlinami pove Janez Firšt.

Fida in Cerkev

Katoliška Cerkve je bila v Fidovem življenju izredno pomembna, šlo je tako za sprejemanje, kot tudi zavračanje. In kako na Fido gleda sedanji kaplan v Solčavi, dr. Karel Gržan?  Po njegovem, ljudje ki nekaj velikega naredijo v svojem času niso všeč nobenemu sistemu, pa naj bo to posvetni ali religiozni. Fida je bil po svoje čuden, vendar je bil čudovit in čudežen, saj je zaznal to čudovitost v stvarstvu, to zdravilnost naravnih moči s katerimi je hotel pomagati ljudem v svojem okolju. Ker pa je posegal v skrivnostni, sicer božji naravni svet, je zbujal vedno znova določene sume, ki trajajo vse do danes. To pa je popolnoma nespametno. Bil je človek, ki si je upal v svojem času izpostaviti to kar je v korist ljudje na svojski inovativne način bogatenja.

Dr. Karel Gržan, kaplan v Solčavi, 2104.

foto: MMC RTVSLO

dr. Gržan doda, da je Fida živel je v času ko so vse posege v naravni, božji naravni svet, pripisovali hudiču. Zaradi tega so ga grdo gledali, še posebni s strani solčavskega kaplana, in kar je Gržanu težko razumljivo je, da njegov grob še do danes ni označen. Bil je pravzaprav pokopan ob pokopališkem zidu, na prav čuden in nedopusten način.

In kako bi na Fida gledali danes? Tudi danes ni nič drugače, včasih so tistega ki je prestopal prag dopustnega in za takratno institucijo obvladljivega,  pripisali hudiču, v današnjem času pa takšnega človeka ne pripišejo hudiču ampak v norišnico. Če bi Fida živel danes ne bi  bil tako močno zaznamovan, bil pa veljal za čudaka. Čudoviti ljudje so vedno malo čudni. Tisti utečeni vklopljeni v splošnost, tisti dolgočasni, pa ne morejo vnesti v čas nič inovativnega in mirno preživijo rok svojega trajanja in neredko so označeni kot pametni, predvsem pa so zelo prilagodljivi.


Sledi časa

905 epizod


Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Ljudsko zdravilstvo -Vid Strgar Fida

25.09.2016


Samosvoj ljudski zdravilec

 

Ljudsko zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini, predvsem na Solčavskem, ima bogato tradicijo, saj je bilo to področje naše domovine nekako odmaknjeno od glavnih prometnih povezav in velikih mestnih središč. Zato so se morali ljudje sami spopadati  z boleznimi, tako s svojimi, kot z boleznimi svojega največjega bogastva – živine. Pri tem so uporabljali tako zdravilne rastline, minerale in druge snovi, kot tudi zagovore, uroke, molitve in ne nazadnje magične prakse.  V oddaji Sledi časa bomo spoznali enega najbolj prepoznavnih zdravilcev v Solčavi, Vida Strgarja - Fido, ki skoraj sto let po smrti še vedno buri duhove. Spomin nanj je ohranjen v ustnem izročilu, tega zdravilca pa spoznamo v Fidovem gaju, in etnološki zbirki, ki so jo leta 2012 odprli pri gostišču Jože Firšt v Solčavi.

Fidov gaj

 

 

 

 

 

 

 

 

Iskanja sledi

Neutrudni raziskovalec etnološke, narodopisne, etnografske, zgodovinske in še kakšne podobe krajev v Zgornji Savinjski dolini in drugod, Aleksander Videčnik, je raziskoval tudi ljudsko zdravilstvo. Po dolgem in počez je prekrižaril samotne domačije od Logarske doline do Mozirja in se pogovarjal s številnimi starimi ljudskimi zdravilci. Kot so mu povedali, se je nekoč zdravilo na dva načina. Prvi je bil zagovarjanje.

Drug način zdravljenja pa je vključeval mistične elemente, saj so zdravilci prenašali bolezni z bolnika na drevo.

V Zgornji Savinjski dolini so imel kar nekaj odličnih zdravilcev, nekaj pa je bilo tudi šarlatanov, pove Aleksander Videčnik. Prvi izmed odličnih na Solčavskem je bil Vid Strgar - Fida.

Vid Strgar Fida

Po Vidu Strgarju - Fidi je v fizični obliki ostala le ena knjiga, ki nosi naslov: Zdravje bolnikov, in ki naj bi jo Fida dokončal leta 1866 v Solčavi, pove Janez Firšt.

 

 

 

O Fidi, ki je bil brez dvoma nekaj posebnega, se še danes pletejo različne zgodbe, ki so si v osnovi podobne, pa vendar različne – pač glede na pripovedovalca.

To potrjuje tudi  zanimiv zapis dr. Milana Dolenca objavljen v Loških razgledih, 1995, ta je na strani 129 je zapisal: "  Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani hrani rokopis: Zdravje bolnikov to je bukve polne naukov za človeško zdravje spisano h pomoči kmečkim ludmi Salzbach (Solčavi) 1866.  Bukve je napisal Vid Strgar ali, kot ss ga klicali, Fida, po predlogi Antona Košenine, ki pa je tudi sam prepisoval od Lipiča. Fida je bil po pripovedovanju starih ljudi iz Robanovega kota v Savinjski dolini, kjer je tudi živel. Bil je zanimiv, bister in čudaški človek. O njem je več pripovedovanj. Mladost je preživel v Podbreškem Košacu v neki drvarski bajti. Nekaj časa je živel tudi v Krznarjevi peči v neki votlini. Od česa je živel, ni menda nihče vedel. Pozneje se je nekoliko bolj približal ljudem, se poročil, sezidal si je kočico, delal pri kmetih ali v gozdu. Imel je mnogo knjig in je pridno študiral. Da se je iz teh knjig brez učitelja naučil nemško, bi še ne bilo tako čudno, a znal je baje tudi italijansko, latinsko in celo grško. Vsaj knjige je imel tudi grške. Iz knjig je študiral zdravilstvo in botaniko. Poznal je baje vse rože in njihovo zdravilno moč.."

Njegovo življenje

O življenju Vida Strgarja - Fide še vedno ni vse razjasnjeno. Zagotovo se ve, da je bil rojen v Solčavi, 15. junija 1836, na manjši kmetiji, ki naj bi se ji po domače reklo pr' Datelšu. Vid je bil nezakonski otrok gospodarjevega sina in ene izmed dekel, ki so službovale v Logarski dolini, pri Podbrežniku, pove Janez Firšt.

Janez Firšt, doda da je bil Fida krščen istega dne kot je bil rojen. Njegovo bistrost je opazil solčavski župnik Janez Janc, ki je nato zbiral denar za Fidovo šolanja med bogatimi kmeti in tudi sam dodal določeno vsoto. Fida so poslali v samostanske šole, kam se ne ve, pri 27 pa se je vrnil v Solčavo ne da bi študije končal, niti ni bil posvečen v duhovnika. To je bilo zagotovo trmasto in pogumno, da se je vrnil nazaj v kraj kjer so zanj zbirali denar, on pa šolanja ni končal. Nato se je umaknil v zelo težko dostopno jamo, ali zjalko, zijavko, daleč od ljudi, in v njej preživel devet let. Šele čez čas pa je počasi vzpostavil stik z domačini. Ti so kmalu opazili njegove darove in začeli govoriti o tem koliko knjig ima v različnih jezikih. To je sprožilo govorice, da lahko kadarkoli pokliče samega vraga.

 

 

 

Devet let v jami

Fida naj bi klical hudiča pred jamo, v kateri je preživel devet let. »Ta rogatega« naj bi poklical večkrat, pravi Janez Firšt.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Klicanje " ta rogatega"

Fida naj bi imel med drugimi tudi znamenito čarovniško knjigo – Kolomanov ali Kolomonov žegen, s katero je klical samega vraga, pravi Nejc Slapnik, iz  Poseben dan-zavod za pristna doživetja.

 

V risu

Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)

Vragova pomoč : Hudičava pumoč, stran 379.

Tiste je blə pa gor nèk u Logarski, gor deleč u nih pečeh. Fida pa Lašekar sta sekala gor. To je biv ud tistga Ložekarja oče, k je u vojski padu. Je pa en mucesən tək stav, da b məru dov čez pèč past. Če b dovta padu, se b pa zdrobu. Je Logar jamru, k se ga mə je škoda zdelə. Po gèna sta pa gruntala, kək pa ka b nardila. Je Fida djav: – Ma pa skusla, mogoče bə pa šlə. Mə je pa naróču: – Najprej ga ud zgora glubòkə zaseki, po ga bəš pa ud spoda seku. Fida je pa malə ta bèk sedu pa có mə gledu. Gèn je pa seku. Pa tək dovgə, da je mucesən pa res padu gorta. Je reku Fida: – A si čuv, kək je hudič réžu, k je tək težkə uleku? Po pa pride Logar, se mə je pa tək čudnə zdelə, na kak način se b tiste gorta molə pudrət.

Solčava, 2000

bèk – stran; có – zraven

 

Pripovedi živijo

Nejc Slapnik  pripovedovalec, iz Poseben Dan, zavod za pristna doživetja Solčava, črpa svoje izročila iz pripovedovanj, ki jih je slišal od svoje stare mame, v oddaji lahko slišimo nekaj pripovedi v izvirnem solčavskem narečju, kot dodatek pa dodajam:  Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)

Fida in vrag : Fida pa urag, stran  378.

Ta rejn Ləžekar bi pa rəd nə takə kosə, da b kər zmerəm rezala, da b je nəblə treba nèč klèpat pa brust. Je pa Fida pròsu, da b mə jə pər uragə zrihtu. Po pa tək dovgə, tək dovgə, da ga je nagovóru. Je reku: – Ma pa skusla. Po je pa ris naredu pər Klemenšekə glih na drug kraj môsta, k je dov prèšlə, ənd je blə pa lih križišče, k mrliče čez cestə nesejə. Takə križišče məre bèt za ris. Sta se pa lih ənd pərpravla. Fida je začev urage klicat. Po pa le enkrat pridejə. Dèd je biv vəs u luftə. Tək ga je blə strah, da ga je mèv žə povne hlače. Fida je kuma gènga zadržu, da mə ušov ni vən z risa. Ənd bi ga pa kərlih nèsli. Sə pravli uragi Fidə: – Kər enga vəsranga mi dej vən. Po sta se pa tək dovgə pričkala, da je utrucalə. Lih kuma je urage spravu nazaj. Pa níblə nèč s tisti kosi.

Solčava, 2000

gènga – onega

 

 

 

 

 

Moji spomini

Vid Strgar - Fida še vedno živi v izročilu Solčavanov in tudi  sam se spomnim, kako mi je mama povedala, da je Fida napovedal svojo smrt. Ker mu žena ni verjela, mu je tisti dan spekla krape – ajdove hlebčke– in mu jih, čeprav je že mrtev ležal na postelji, tlačila v usta z besedami: »Fida, jej, Fida, jej!« To izročilo so zapisali tudi v : Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.) 

Krofi : Krapi 383

Predən je Fida uməru, je pa pərnesu u Icmanku mlin pšenice u nmə žaklnə, da b mə jə zəmlèv. Je pa reku Icmankə: – Čuj, jes bi pa s tobój še rəd guvóru o takih rečéh, kə jəh səmə jes vem. Je pa reku stari Icmank, Rok je biv: – Zdej pa lih nimam cajta tebe puslušat. Je mislu, da bə kər tək kej. Pò ga pa ni puslušu. Zmlèv mə je, un je pa šov. Tək mə je blə vsə živlejne žəv pol. Mi je žena pravla, kək mə je blə vsə živlejne žəv, kə ga ni puslušu. Po je pa s tiste moke Fidava žena Urša spekla krapu. Un se je pa spreubleku upražnə, pa se na póstu ulegu pa uməru. Urša mə je pa tiste krape še punujala. Mə jəh je tlačla nətər u uste. Je rekla: – Tək səm mə jəh punujala, pa še krapu noče jèst. Čez en kedən je pa šla ta h grabnə. Je pa nékakšnə tək padla, da je lih gləvə nətər u tistə mičkənə vodə tíšala, se je pa zadušila.

Solčava, 2002

póstu – posteljo

To sem si zapomnil vse do danes, kot tudi tetino pripoved, da je za Fidovo krsto hodil črn pes – to naj bi bilo znamenje, da je bil povezan s hudičem. Tudi to pripoved so zapisali: Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)

Fidov pogreb : Fidu pôgreb 384

Mama sə čas pravli ud tistga Fida. S rèkli, da je coprnk bov. Pa da sə ga pol, a sə le tistga nèsli pol h pogrébə, da je bla tək težka tista truga, da sə se kər sčépali. Tək čudnə težka je bla. Župnik je bu pa mənda u tistih cajteh, kə je Fida biv, pa strəšnə modər tud. Kə je vidu, da sə žə kər pu vseh štirih skor hodli, tək težkə sə nesli tistə trugə, tək sə se putil, je pa reku: – A vəs kej zanima, ka ste pərnèsli? – O, to nəs pa res zanima. S pa udprli, je bla pa prazna truga. – A ste vidli kakšənga hudobca a pa kej? – Nčesər nismə vidli. En velki črn pəs je za nəm lêtu pa čist vse pulizu, k je teklə tək ud truge. – Tiste je biv pa lih urəgəc. Pa kər nésu je vse prót. – Zaka je bla pa truga tək čudnə težka? – To s bli tisti negovi grehi pa vse tiste. Mórda je biv Fida zlə zlə študiran, da je znəv kake take stvari narédit, da se jəm je u tistih cajteh zdelə nemogoče.

Robanov Kot, 2001

 

Zdravilec in ofer

Po devetih letih življenja v jami se je Fida preselil in nato živel v različnih kočah kot najemnik.

V Fidovem gaju so na podlagi pričevanj, izročila, zgradili ofersko-najemniško hiško, bajto, z gospodarskim poslopjem.

Fida se je poročil, ko je bil star 45 let. Kolikor je ljudem uspelo odkriti, pa naj bi s svojo ženo Urško prijateljeval že kar nekaj časa pred poroko. Janez Firšt pravi, da se je Fida poročil dober mesec pred rojstvom hčerke. Fida ni hotel, da bi njegova hčerka imela enako usodo kot on, zato sta se z Urško poročila, vendar pa je njuna hčerka vseeno že kot majhen otrok odšla služit na Koroško. Nato se je občasno vračala nazaj v Solčavo, zlasti ob velikih deli, kot je bila košnja ali žetev.  Živela naj bi do konca 80-letih prejšnjega stoletja, z njo pa naj bi se sestal domačin, ljubiteljski zgodovinar. Ni pa znano, ali je imela kaj potomcev ali ne.

 

Nekateri so veliko uporabljali njegovo znanje o zdravljenju z zdravilnimi rastlinami pove Janez Firšt.

Fida in Cerkev

Katoliška Cerkve je bila v Fidovem življenju izredno pomembna, šlo je tako za sprejemanje, kot tudi zavračanje. In kako na Fido gleda sedanji kaplan v Solčavi, dr. Karel Gržan?  Po njegovem, ljudje ki nekaj velikega naredijo v svojem času niso všeč nobenemu sistemu, pa naj bo to posvetni ali religiozni. Fida je bil po svoje čuden, vendar je bil čudovit in čudežen, saj je zaznal to čudovitost v stvarstvu, to zdravilnost naravnih moči s katerimi je hotel pomagati ljudem v svojem okolju. Ker pa je posegal v skrivnostni, sicer božji naravni svet, je zbujal vedno znova določene sume, ki trajajo vse do danes. To pa je popolnoma nespametno. Bil je človek, ki si je upal v svojem času izpostaviti to kar je v korist ljudje na svojski inovativne način bogatenja.

Dr. Karel Gržan, kaplan v Solčavi, 2104.

foto: MMC RTVSLO

dr. Gržan doda, da je Fida živel je v času ko so vse posege v naravni, božji naravni svet, pripisovali hudiču. Zaradi tega so ga grdo gledali, še posebni s strani solčavskega kaplana, in kar je Gržanu težko razumljivo je, da njegov grob še do danes ni označen. Bil je pravzaprav pokopan ob pokopališkem zidu, na prav čuden in nedopusten način.

In kako bi na Fida gledali danes? Tudi danes ni nič drugače, včasih so tistega ki je prestopal prag dopustnega in za takratno institucijo obvladljivega,  pripisali hudiču, v današnjem času pa takšnega človeka ne pripišejo hudiču ampak v norišnico. Če bi Fida živel danes ne bi  bil tako močno zaznamovan, bil pa veljal za čudaka. Čudoviti ljudje so vedno malo čudni. Tisti utečeni vklopljeni v splošnost, tisti dolgočasni, pa ne morejo vnesti v čas nič inovativnega in mirno preživijo rok svojega trajanja in neredko so označeni kot pametni, predvsem pa so zelo prilagodljivi.


27.10.2019

Čudež brez Kobarida

Te dni se spominjamo vrhunca bitke, ki je v zgodovino odšla kot soška fronta. Meglenega oktobrskega jutra so namreč enote sil osi prebile italijanske linije v Soški dolini in nekoliko nenatančno je ta akcija znana kot "preboj pri Kobaridu". Čez nekaj dni se je zato zrušila vsa fronta, a zgodovina se je, sploh za Slovence, ki so živeli v zaledju fronte, kljub vsemu zavrtela v neprijazno smer. O bitki sami radi rečemo, da je bilo prelito že ogromno črnila, pa je ravno nasprotno. Tehtnih, predvsem vojaških študij je sorazmerno malo, čeprav se štabi raznih vojska v zadnjih sto letih še kako radi ozirajo na strategije in taktike, uporabljene na Soči. Več o tem prinaša oddaja Sledi časa, ki jo tokrat prijavlja Marko Radmilovič.


20.10.2019

Gorička Mariška - od uporabnosti do romantika

Letos je bilo veliko besed o Prekmurju. Je pač stoletnica priključitve Prekmurja k matični državi, to pa je jubilej, ki za nekaj časa vzbudi večjo pozornost. Brskanje po zgodovini kaže na krajino, ki je bila nekoč pozabljena od boga: revščina, nerazvito kmetijstvo in industrija, skromna izobrazba, izseljevanje, transportna nepovezanost navznoter in navzven in vse drugo, kar sodi k nižji stopnji razvitosti ali celo k nerazvitosti – vse to je pred sto leti krasilo krajino onkraj Mure. V začetku 20. stoletja še železnice ni imela. Prvo je dobila 26. junija 1907, ko so slovesno odprli progo Murska Sobota–Hodoš. Za krajino je ta proga pomenila veliko novost in je zbujala nemalo pozornosti. Vlak, ki je vozil po njej, je kmalu dobil ime Gorička Mariška. Danes Goričke Mariške kot železnega parnega vlaka ni več, je pa ohranjena v spominu ljudi in v številnih književnih zapisih. Nanjo spominja tudi parna lokomotiva pred prenovljeno železniško postajo v Murski Soboti, ki pa ni Mariška. Kje pa je ta? Nihče ne ve. Kot da bi izparela skupaj z vso paro, ki jo je do leta 1968 izpuščala v goričko ozračje. Nanjo spominja tudi rek: »Sopihaš kot Gorička Mariška.« Kaj je Gorička Mariška pomenila za krajino in kakšna je bila njena zgodovina od prvega do zadnjega piska, o tem bo govorila oddaja Sledi časa Jurija Popova.


13.10.2019

Dober prijem

Ribolov se je skozi tisočletja in stoletja iz ene najstarejših oblik človekovega črpanja naravnih virov za preživetje preobrazil v priljubljeni način preživljanja prostega časa. Oddaja razkriva, kako se je ta razvoj zgodil ob slovenskih rekah in jezerih.


06.10.2019

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


29.09.2019

Stoletje Vandotovega Kekca

Od leta 1900 do leta 1939, celih štirideset let, je v Ljubljani izhajala mladinska revija Zvonček, ki jo je ustanovil pesnik, pisatelj, esejist, dramatik, kritik, med drugim tudi mladinski pisatelj, sicer pa prosvetni delavec Engelbert Gangl. Sam jo je urejal do leta 1929. V devetnajsti številki, izdani januarja leta 1918, je izšel prvi del Vandotove mladinske povesti Kekec na hudi poti. To je prva izmed treh pripovedi o Kekcu, ki jih je napisal Kranjskogorčan Josip Vandot. Drugi dve sta Kekec na volčji sledi, izšla je leta 1922, in Kekec nad samotnim breznom iz leta 1924. Vse tri so bile objavljene v reviji Zvonček, in sicer vsaka v dvanajstih nadaljevanjih. V Mariboru, kjer je živel, preden so ga Nemci z družino vred izgnali v bližino Slavonskega Broda, je imel v rokopisni obliki pripravljeno že četrto pripoved o tem pogumnem pastirčku, vendar so ga zažgali skupaj s številnimi drugimi literarnimi osnutki in približno tri tisoč knjigami iz Vandotove osebne knjižnice. Pripovedke o pastirčku Kekcu so bile in ostale tako priljubljene, da so celo potisnile v ozadje zanimanje za drugo delo njihovega avtorja. Tako se zdi, da je Josip Vandot napisal le te tri mladinske pripovedi in z njim dosegel skoraj pravljični uspeh, kar pa ne drži. Manj znano je, da je bil najprej pesnik. Napisal je več kot dvesto pesmi, vse niso bile objavljene, veliko pesmi in črtic pa je že kot gimnazijec objavil v Domu in svetu. Njegov opus zajema tudi približno dvesto petdeset črtic in povesti. Pisal je tudi kritike, ocene in študije o mladinski literaturi. Med drugim je napisal tudi daljšo pripoved Begunci o primorskih rojakih, ki so morali zaradi bojev na soški fronti zapustiti svoje domove. Pred leti je bil objavljen tudi njegov dnevnik, ki ga je pisal do svoje tragične smrti v Trnjavski Kuti na Hrvaškem leta 1944. Umrl je kot žrtev bombardiranja, njegova žena, hči in vnukinja pa so bile ranjene, a so preživele. Kakšna je bila življenjska pot Josipa Vandota, desetega od dvanajstih otrok družine Vandot, in o tem, koliko je cenjen v slovenski literaturi in svojem rojstnem kraju, govori oddaja Jurija Popova Sledi časa, ki je bila deloma posneta tudi v Kekčevi deželi v Kranjski Gori.


22.09.2019

Zdravje in bolezen na Pohorju

V časih, ko se počasi sesuva javno zdravstvo, se zdi smiselno ozreti v čase, ko zdravstva še ni bilo. Sploh pa ne javnega. Etnologi imajo z zdravstvom podobno veselje kot z vsemi vidiki človekovega življenja v preteklosti. Le da so razprave in dela na to temo zaradi težko dostopnih virov sorazmerno redki. Zato veseli pred kratkim obelodanjeno delo etnologinje dr.Mojce Ramšak, ki govori o zdravju in boleznih na Pohorju v predindustrijskem času. O tegobah minulih stoletij se ob premisleku k današnjim zdravstvenim stranpotem posvečamo v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.


15.09.2019

Robba v Slavini

Med imeni, ki so zaznamovala naše glavno mesto Ljubljano, je prav gotovo kipar Francesco Robba, ki ga večina pozna prav zaradi istoimenskega vodnjaka, ki stoji pred mestno hišo. Malo manj znano pa je, da najdemo njegova kiparska dela tudi v drugih krajih od Zagreba, Karlovca do Reke in v vasi na Pivškem, v Slavini. To je zelo zanimivo in presenetljivo, saj gre za vas, ki je, lahko bi rekli, v senci večjih središč, kot sta Pivka in Postojna. Toda Slavina je bila očitno nekoč zelo pomemba, da so lahko naročali take kiparske mojstrovine, kot so jih izdelovali v tedaj izjemno priznani delavnici Francesca Robbe. Ta baročni kipar se je rodil v Benetkah 1. maja 1689 v družini, v kateri so se, to pa še ni dokazano, nekateri predniki ukvarjali tudi s kamnoseštvom in kiparstvom. Robba se je skupaj s kiparjem iz Padove Jacobom Contierijem okrog leta 1720 pojavil v Ljubljani in tu tudi ostal. Poročil se je s Terezijo, hčerko kamnoseka Luke Misleja. Po njegovi smrti pa je Robba leta 1727 prevzel kamnoseško delavnico, v kateri je lahko sprejemal velika kamnoseška in kiparska naročila. Njegova dela nato najdemo v različnih krajih, med njimi tudi v vasi Slavina. Povezavo Robbe in omenjene pivške vasi bomo odkrivali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


08.09.2019

80 let od začetka druge svetovne vojne

Kakšna so bila geopolitična razmerja moči v obdobju pred 1. septembrom leta 1939, ko se je začela Hitlerjeva invazija na Poljsko, in kakšen je bil razvoj dogodkov na stari celini v prvih dneh in tednih po okupaciji Poljske? Vse to in še več ob 80. obletnici začetka druge svetovne vojne analitično osvetljujemo v pogovoru z zgodovinarji z ljubljanske Filozofske fakultete in z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani.


01.09.2019

Sledi časa

O oglarstvu lahko govorimo že v času tako imenovane prazgodovine, saj je imelo osnovno vlogo pri pridobivanju in taljenju kovin, kot so baker, bron in železo. Svojo vlogo pa je imelo oglje tudi v postopkih balzamiranja v egipčanski kulturi. Največji razcvet je v naših krajih doživelo oglarstvo v 19. stoletju, ko so se razvile fužine. Tako naj bi bilo leta 1826 na Jelovici kar 838 oglarskih kop ali kopišč. Oglje so kuhali na številnih območjihod Gorenjske, Kočevske do Dolenjske in Notranjske ter v Trnovskem gozdu, kjer so z ogljem oskrbovali zlasti rudnik živega srebra v Idriji. Z ogljem so trgovali v Trstu, Ljubljani in na Reki, odkupovali so ga različni trgovci in ga prodajali tudi v Furlaniji. Oglarstvo je kulturni pojav in je bilo nekoč pomemba dopolnilna gospodarska dejavnost, danes pa seveda nima več takega obsega kot nekoč. Je pa zanimiva popestritev turistične ponudbe, ko obiskovalci lahko spremljajo celoten postopek – od priprave lesa, kope do kuhanja oglja. O oglarstvu bomo govorili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


25.08.2019

Pod svobodnim soncem

Viri pričajo, da se je leta 1919 v Beltincih zbralo dvajset tisoč ljudi v podporo združitvi Prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. In se je slednje tudi zgodilo. Kaj se šele zgodi, če se v Prekmurju zbere štirideset tisoč ljudi. Marko Radmilovič v oddaji "Sledi časa," prinaša zgodbo o tej veliki manifestaciji, ki jo je raziskoval ravno na dan, ko se je v Beltincih mudil cvet slovenske politike.


18.08.2019

Razvoj medicine od antike do današnjih dni

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


11.08.2019

Stanko Pirnat

Na pred kakšnim mesecem odkriti pološči Stanku Pirnatu v Mokronogu piše, da je bil notar in skladatelj, poglabljanje v njegovo kratko življenjsko pot, živel je le 40 let, pa kaže, da bi lahko vso njegovo življenjsko filozofijo in delovanje objeli v eni sami besedi rodoljub. Vse, kar je bil in počel, je namreč služilo predvsem rodoljubju. V obdobju, v katerem je živel in deloval, je ta beseda pomenila veliko več kot danes. Stanko Pirnat je študiral pravo na Dunaju in tam med drugim vodil tudi študentski pevski zbor, ki je prepeval le slovenske pesmi. Kot notarski pripravnik je delal v Ormožu, na Ptuju, v Ljubljani, Kranju in Brežicah, kot notar pa v Stični in Mokronogu. Kot državni uradnik se je zavzemal za aktivno uporabo slovenskega jezika. V vseh teh krajih pa je deloval v ali ustanavljal slovenska društva, ki jih je tudi finančno podpiral. Glasbeno se je udejstvoval že kot gimnazijec, pel je namreč na koru ljubljanske stolnice, saj je imel čudovit bariton. Tam ga je opazil in poučeval komponist Anton Foerster, pozneje tudi Matej Hubad, ki ga je navdušil za skladanje. Njegov glasbeni opus ni velik, na kar je vplivala bolezen, po vsej verjetnosti je imel trebušnega raka, res pa je, da so glasbeni strokovnjaki, na primer iz ljubljanske Glasben matice, od njega pričakovali pomemben prispevek. Res je tudi, da njegovo glasbeno delo še ni v celoti raziskano. Stanka Pirnata v pozabo ni pahnilo ideološko ali kakšno drugačno zanikanje ali mogoče le oporekanje vrednosti njegovega dela. Krivo je naključje, ki je iz povsem nepolitičnih razlogov vplivalo na odstranitev groba, v katerem je bil pokopan.


04.08.2019

Mestna hranilnica ljubljanska

Nad Čopovo ulico v Ljubljani se dviguje mogočna bela zgradba Mestne hranilnice ljubljanske – prve slovenske bančne ustanove. Nastala je na višku slovenskega narodnega prebujanja in je na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje odigrala ključno vlogo pri poslovnem osamosvajanju in finančnem opismenjevanju Slovencev.


28.07.2019

Vila vesolje

Vsaj na našem programu bomo spomin na vznemirjanje izpred petdesetih let, ko je posadka Apolla 11 poletela proti Luni, podaljšali še za teden. V oddaji Sledi časa nam Marko Radmilovič prinaša malo znano, ali vsaj že skoraj pozabljeno zgodbo o vlogi tedanje Jugoslavije pri tem veličastnem uspehu. Če izdamo – niti ni bila tako neznatna, kot bi dandanašnji pričakovali.


21.07.2019

Premeteni, prebrisani, prefrigani

V množici zgodb, ki si jih pripovedujemo vsak dan, se najdejo tudi takšne, v katerih nekomu s premetenostjo uspe prelisičiti sistem in se ob tem še okoristiti. Če jih poslušamo pozorneje, nam veliko povedo tudi o nas samih in o naših skritih fantazijah, da bi podrli ustaljeni družbeni red inse uprli korporacijam, oblastem in drugim družbenim avtoritetam. Te zgodbe, ki spremljajo človeštvo že od pradavnine, pripoveduje oddaja Sledi časa.


14.07.2019

Zasebne zbirke

Zbirateljstvo ima tudi na Slovenskem dolgo in bogato zgodovino in je nastalo enako kot drugod po svetu ter ima podobno usodo. Pred leti so pri nas delali popis zasebnih zbirk in ugotovili, da jih je veliko, če ne največ v Posočju in na Koroškem. Verjetno je največ tako imenovanih kmečkih muzejev. Ni pa nujno. Zato smo se odpravili na teren, da bi ugotovili, kakšne so razmere vsaj v delu Slovenije, seveda tudi na Koroškem in v Posočju. Jurij Popov je skušal ugotoviti, kakšno je življenje tamkajšnjih zasebnih zbirk in v kakšnem razmerju so do javnih.


07.07.2019

Poldrugo stoletje tekmovalne naveze med človekom in konjem na Murskem polju

Aprila letos je minilo 145 let od ustanovitve Dunajskega kasaškega kluba, ki velja za najstarejši tovrstni klub v Evropi. Pet mesecev in dva dni pozneje so v Ljutomeru – med križema na Lokavskem polju in Globetkinem mostu – priredili prve konjske dirke. Bile so uspešno izvedene in dobro obiskane, zato so Prleki konec avgusta 1874 poslali dopis Štajerski kmetijski družbi v Gradcu. V njem je Avgust pl. Schenkel, predsednik ljutomerske podružnice te družbe, pojasnil, da je bil na zborovanju tamkajšnjih rejcev konj sprejet sklep, da bodo za izboljšanje kakovosti konjereje in prepoznavnosti ljutomerskega konjskega trga vsako leto pripravili tekmo z enovpregami. Društvo za dirkanje s kobilami v kasu, predhodnik današnjega Kasaškega kluba Ljutomer, je bilo registrirano maja 1875 – dobro leto za Dunajskim. Letos bo tako minilo 145 let od prvih konjeniških prireditev v Ljutomeru, zato bomo v Sledeh časa obiskali muzej Ljutomerski kasač in se ustavili ob najpomembnejših postajah tega športa v obdobju zadnjega nekaj manj kot poldrugega stoletja.


30.06.2019

Ivan Rudolf

Minilo je 120 let od rojstva Ivana Rudolfa, manj znanega primorskega rojaka, ki se je rodil in živel v obdobju, polnem usodnih izzivov. Ko se ga spominjamo danes, govorimo o zavednem Slovencu, o borcu za severno in zahodno mejo, o obveščevalcu zahodnih protifašističnih sil, oblikovalcu prekomorskih vojaških enot, liberalcu in demokratu. Oddajo sledi časa o njegovem delu in življenju je pripravil Jurij Popov.


23.06.2019

Sveča je dogorela

V mesecu, ko praznujemo prvo obletnico svetovnega dneva čebel, Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa pripravlja miniserijo o teh neverjetnih žuželkah. V eni prejšnjih oddaj nam je predstavil ključna imena slovenskega čebelarstva, v tokratni pa nas pelje po sledeh obrti, ki je bila neposredno vezana na čebelarstvo. Pred nekaj meseci so namreč v Slovenskem etnografskem muzeju postavili celotno Svečarsko in lectarsko delavnico, ki jo je družina Krbavčič dolga desetletja vodila na Trubarjevi cesti v Ljubljani. O postavitvi, pa tudi preteklem in zdajšnjem trenutku svečarstva in medarstva v oddaji Sledi časa.


16.06.2019

50 let Alana Forda

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


Stran 13 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov