Samosvoj ljudski zdravilec

Ljudsko zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini, predvsem na Solčavskem, ima bogato tradicijo, saj je bilo to področje naše domovine nekako odmaknjeno od glavnih prometnih povezav in velikih mestnih središč. Zato so se morali ljudje sami spopadati  z boleznimi, tako s svojimi, kot z boleznimi svojega največjega bogastva – živine. Pri tem so uporabljali tako zdravilne rastline, minerale in druge snovi, kot tudi zagovore, uroke, molitve in ne nazadnje magične prakse.  V oddaji Sledi časa bomo spoznali enega najbolj prepoznavnih zdravilcev v Solčavi, Vida Strgarja - Fido, ki skoraj sto let po smrti še vedno buri duhove. Spomin nanj je ohranjen v ustnem izročilu, tega zdravilca pa spoznamo v Fidovem gaju, in etnološki zbirki, ki so jo leta 2012 odprli pri gostišču Jože Firšt v Solčavi.

Fidov gaj

Iskanja sledi

Neutrudni raziskovalec etnološke, narodopisne, etnografske, zgodovinske in še kakšne podobe krajev v Zgornji Savinjski dolini in drugod, Aleksander Videčnik, je raziskoval tudi ljudsko zdravilstvo. Po dolgem in počez je prekrižaril samotne domačije od Logarske doline do Mozirja in se pogovarjal s številnimi starimi ljudskimi zdravilci. Kot so mu povedali, se je nekoč zdravilo na dva načina. Prvi je bil zagovarjanje.

Drug način zdravljenja pa je vključeval mistične elemente, saj so zdravilci prenašali bolezni z bolnika na drevo.

V Zgornji Savinjski dolini so imel kar nekaj odličnih zdravilcev, nekaj pa je bilo tudi šarlatanov, pove Aleksander Videčnik. Prvi izmed odličnih na Solčavskem je bil Vid Strgar - Fida.

Vid Strgar Fida

Po Vidu Strgarju - Fidi je v fizični obliki ostala le ena knjiga, ki nosi naslov: Zdravje bolnikov, in ki naj bi jo Fida dokončal leta 1866 v Solčavi, pove Janez Firšt.

O Fidi, ki je bil brez dvoma nekaj posebnega, se še danes pletejo različne zgodbe, ki so si v osnovi podobne, pa vendar različne – pač glede na pripovedovalca.

To potrjuje tudi  zanimiv zapis dr. Milana Dolenca objavljen v Loških razgledih, 1995, ta je na strani 129 je zapisal: "  Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani hrani rokopis: Zdravje bolnikov to je bukve polne naukov za človeško zdravje spisano h pomoči kmečkim ludmi Salzbach (Solčavi) 1866.  Bukve je napisal Vid Strgar ali, kot ss ga klicali, Fida, po predlogi Antona Košenine, ki pa je tudi sam prepisoval od Lipiča. Fida je bil po pripovedovanju starih ljudi iz Robanovega kota v Savinjski dolini, kjer je tudi živel. Bil je zanimiv, bister in čudaški človek. O njem je več pripovedovanj. Mladost je preživel v Podbreškem Košacu v neki drvarski bajti. Nekaj časa je živel tudi v Krznarjevi peči v neki votlini. Od česa je živel, ni menda nihče vedel. Pozneje se je nekoliko bolj približal ljudem, se poročil, sezidal si je kočico, delal pri kmetih ali v gozdu. Imel je mnogo knjig in je pridno študiral. Da se je iz teh knjig brez učitelja naučil nemško, bi še ne bilo tako čudno, a znal je baje tudi italijansko, latinsko in celo grško. Vsaj knjige je imel tudi grške. Iz knjig je študiral zdravilstvo in botaniko. Poznal je baje vse rože in njihovo zdravilno moč.."

Njegovo življenje

O življenju Vida Strgarja - Fide še vedno ni vse razjasnjeno. Zagotovo se ve, da je bil rojen v Solčavi, 15. junija 1836, na manjši kmetiji, ki naj bi se ji po domače reklo pr' Datelšu. Vid je bil nezakonski otrok gospodarjevega sina in ene izmed dekel, ki so službovale v Logarski dolini, pri Podbrežniku, pove Janez Firšt.

Janez Firšt, doda da je bil Fida krščen istega dne kot je bil rojen. Njegovo bistrost je opazil solčavski župnik Janez Janc, ki je nato zbiral denar za Fidovo šolanja med bogatimi kmeti in tudi sam dodal določeno vsoto. Fida so poslali v samostanske šole, kam se ne ve, pri 27 pa se je vrnil v Solčavo ne da bi študije končal, niti ni bil posvečen v duhovnika. To je bilo zagotovo trmasto in pogumno, da se je vrnil nazaj v kraj kjer so zanj zbirali denar, on pa šolanja ni končal. Nato se je umaknil v zelo težko dostopno jamo, ali zjalko, zijavko, daleč od ljudi, in v njej preživel devet let. Šele čez čas pa je počasi vzpostavil stik z domačini. Ti so kmalu opazili njegove darove in začeli govoriti o tem koliko knjig ima v različnih jezikih. To je sprožilo govorice, da lahko kadarkoli pokliče samega vraga.

Devet let v jami

Fida naj bi klical hudiča pred jamo, v kateri je preživel devet let. »Ta rogatega« naj bi poklical večkrat, pravi Janez Firšt.

Klicanje " ta rogatega"

Fida naj bi imel med drugimi tudi znamenito čarovniško knjigo – Kolomanov ali Kolomonov žegen, s katero je klical samega vraga, pravi Nejc Slapnik, iz  Poseben dan-zavod za pristna doživetja.

V risu

Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)

Vragova pomoč : Hudičava pumoč, stran 379.

Tiste je blə pa gor nèk u Logarski, gor deleč u nih pečeh. Fida pa Lašekar sta sekala gor. To je biv ud tistga Ložekarja oče, k je u vojski padu. Je pa en mucesən tək stav, da b məru dov čez pèč past. Če b dovta padu, se b pa zdrobu. Je Logar jamru, k se ga mə je škoda zdelə. Po gèna sta pa gruntala, kək pa ka b nardila. Je Fida djav: – Ma pa skusla, mogoče bə pa šlə. Mə je pa naróču: – Najprej ga ud zgora glubòkə zaseki, po ga bəš pa ud spoda seku. Fida je pa malə ta bèk sedu pa có mə gledu. Gèn je pa seku. Pa tək dovgə, da je mucesən pa res padu gorta. Je reku Fida: – A si čuv, kək je hudič réžu, k je tək težkə uleku? Po pa pride Logar, se mə je pa tək čudnə zdelə, na kak način se b tiste gorta molə pudrət.

Solčava, 2000

bèk – stran; có – zraven

Pripovedi živijo

Nejc Slapnik  pripovedovalec, iz Poseben Dan, zavod za pristna doživetja Solčava, črpa svoje izročila iz pripovedovanj, ki jih je slišal od svoje stare mame, v oddaji lahko slišimo nekaj pripovedi v izvirnem solčavskem narečju, kot dodatek pa dodajam:  Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)

Fida in vrag : Fida pa urag, stran  378.

Ta rejn Ləžekar bi pa rəd nə takə kosə, da b kər zmerəm rezala, da b je nəblə treba nèč klèpat pa brust. Je pa Fida pròsu, da b mə jə pər uragə zrihtu. Po pa tək dovgə, tək dovgə, da ga je nagovóru. Je reku: – Ma pa skusla. Po je pa ris naredu pər Klemenšekə glih na drug kraj môsta, k je dov prèšlə, ənd je blə pa lih križišče, k mrliče čez cestə nesejə. Takə križišče məre bèt za ris. Sta se pa lih ənd pərpravla. Fida je začev urage klicat. Po pa le enkrat pridejə. Dèd je biv vəs u luftə. Tək ga je blə strah, da ga je mèv žə povne hlače. Fida je kuma gènga zadržu, da mə ušov ni vən z risa. Ənd bi ga pa kərlih nèsli. Sə pravli uragi Fidə: – Kər enga vəsranga mi dej vən. Po sta se pa tək dovgə pričkala, da je utrucalə. Lih kuma je urage spravu nazaj. Pa níblə nèč s tisti kosi.

Solčava, 2000

gènga – onega

Moji spomini

Vid Strgar - Fida še vedno živi v izročilu Solčavanov in tudi  sam se spomnim, kako mi je mama povedala, da je Fida napovedal svojo smrt. Ker mu žena ni verjela, mu je tisti dan spekla krape – ajdove hlebčke– in mu jih, čeprav je že mrtev ležal na postelji, tlačila v usta z besedami: »Fida, jej, Fida, jej!« To izročilo so zapisali tudi v : Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.) 

Krofi : Krapi 383

Predən je Fida uməru, je pa pərnesu u Icmanku mlin pšenice u nmə žaklnə, da b mə jə zəmlèv. Je pa reku Icmankə: – Čuj, jes bi pa s tobój še rəd guvóru o takih rečéh, kə jəh səmə jes vem. Je pa reku stari Icmank, Rok je biv: – Zdej pa lih nimam cajta tebe puslušat. Je mislu, da bə kər tək kej. Pò ga pa ni puslušu. Zmlèv mə je, un je pa šov. Tək mə je blə vsə živlejne žəv pol. Mi je žena pravla, kək mə je blə vsə živlejne žəv, kə ga ni puslušu. Po je pa s tiste moke Fidava žena Urša spekla krapu. Un se je pa spreubleku upražnə, pa se na póstu ulegu pa uməru. Urša mə je pa tiste krape še punujala. Mə jəh je tlačla nətər u uste. Je rekla: – Tək səm mə jəh punujala, pa še krapu noče jèst. Čez en kedən je pa šla ta h grabnə. Je pa nékakšnə tək padla, da je lih gləvə nətər u tistə mičkənə vodə tíšala, se je pa zadušila.

Solčava, 2002

póstu – posteljo

To sem si zapomnil vse do danes, kot tudi tetino pripoved, da je za Fidovo krsto hodil črn pes – to naj bi bilo znamenje, da je bil povezan s hudičem. Tudi to pripoved so zapisali: Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)

Fidov pogreb : Fidu pôgreb 384

Mama sə čas pravli ud tistga Fida. S rèkli, da je coprnk bov. Pa da sə ga pol, a sə le tistga nèsli pol h pogrébə, da je bla tək težka tista truga, da sə se kər sčépali. Tək čudnə težka je bla. Župnik je bu pa mənda u tistih cajteh, kə je Fida biv, pa strəšnə modər tud. Kə je vidu, da sə žə kər pu vseh štirih skor hodli, tək težkə sə nesli tistə trugə, tək sə se putil, je pa reku: – A vəs kej zanima, ka ste pərnèsli? – O, to nəs pa res zanima. S pa udprli, je bla pa prazna truga. – A ste vidli kakšənga hudobca a pa kej? – Nčesər nismə vidli. En velki črn pəs je za nəm lêtu pa čist vse pulizu, k je teklə tək ud truge. – Tiste je biv pa lih urəgəc. Pa kər nésu je vse prót. – Zaka je bla pa truga tək čudnə težka? – To s bli tisti negovi grehi pa vse tiste. Mórda je biv Fida zlə zlə študiran, da je znəv kake take stvari narédit, da se jəm je u tistih cajteh zdelə nemogoče.

Robanov Kot, 2001

Zdravilec in ofer

Po devetih letih življenja v jami se je Fida preselil in nato živel v različnih kočah kot najemnik.

V Fidovem gaju so na podlagi pričevanj, izročila, zgradili ofersko-najemniško hiško, bajto, z gospodarskim poslopjem.

Fida se je poročil, ko je bil star 45 let. Kolikor je ljudem uspelo odkriti, pa naj bi s svojo ženo Urško prijateljeval že kar nekaj časa pred poroko. Janez Firšt pravi, da se je Fida poročil dober mesec pred rojstvom hčerke. Fida ni hotel, da bi njegova hčerka imela enako usodo kot on, zato sta se z Urško poročila, vendar pa je njuna hčerka vseeno že kot majhen otrok odšla služit na Koroško. Nato se je občasno vračala nazaj v Solčavo, zlasti ob velikih deli, kot je bila košnja ali žetev.  Živela naj bi do konca 80-letih prejšnjega stoletja, z njo pa naj bi se sestal domačin, ljubiteljski zgodovinar. Ni pa znano, ali je imela kaj potomcev ali ne.

Nekateri so veliko uporabljali njegovo znanje o zdravljenju z zdravilnimi rastlinami pove Janez Firšt.

Fida in Cerkev

Katoliška Cerkve je bila v Fidovem življenju izredno pomembna, šlo je tako za sprejemanje, kot tudi zavračanje. In kako na Fido gleda sedanji kaplan v Solčavi, dr. Karel Gržan?  Po njegovem, ljudje ki nekaj velikega naredijo v svojem času niso všeč nobenemu sistemu, pa naj bo to posvetni ali religiozni. Fida je bil po svoje čuden, vendar je bil čudovit in čudežen, saj je zaznal to čudovitost v stvarstvu, to zdravilnost naravnih moči s katerimi je hotel pomagati ljudem v svojem okolju. Ker pa je posegal v skrivnostni, sicer božji naravni svet, je zbujal vedno znova določene sume, ki trajajo vse do danes. To pa je popolnoma nespametno. Bil je človek, ki si je upal v svojem času izpostaviti to kar je v korist ljudje na svojski inovativne način bogatenja.

dr. Gržan doda, da je Fida živel je v času ko so vse posege v naravni, božji naravni svet, pripisovali hudiču. Zaradi tega so ga grdo gledali, še posebni s strani solčavskega kaplana, in kar je Gržanu težko razumljivo je, da njegov grob še do danes ni označen. Bil je pravzaprav pokopan ob pokopališkem zidu, na prav čuden in nedopusten način.

In kako bi na Fida gledali danes? Tudi danes ni nič drugače, včasih so tistega ki je prestopal prag dopustnega in za takratno institucijo obvladljivega,  pripisali hudiču, v današnjem času pa takšnega človeka ne pripišejo hudiču ampak v norišnico. Če bi Fida živel danes ne bi  bil tako močno zaznamovan, bil pa veljal za čudaka. Čudoviti ljudje so vedno malo čudni. Tisti utečeni vklopljeni v splošnost, tisti dolgočasni, pa ne morejo vnesti v čas nič inovativnega in mirno preživijo rok svojega trajanja in neredko so označeni kot pametni, predvsem pa so zelo prilagodljivi.