Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ljudsko zdravilstvo -Vid Strgar Fida

25.09.2016


Samosvoj ljudski zdravilec

 

Ljudsko zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini, predvsem na Solčavskem, ima bogato tradicijo, saj je bilo to področje naše domovine nekako odmaknjeno od glavnih prometnih povezav in velikih mestnih središč. Zato so se morali ljudje sami spopadati  z boleznimi, tako s svojimi, kot z boleznimi svojega največjega bogastva – živine. Pri tem so uporabljali tako zdravilne rastline, minerale in druge snovi, kot tudi zagovore, uroke, molitve in ne nazadnje magične prakse.  V oddaji Sledi časa bomo spoznali enega najbolj prepoznavnih zdravilcev v Solčavi, Vida Strgarja - Fido, ki skoraj sto let po smrti še vedno buri duhove. Spomin nanj je ohranjen v ustnem izročilu, tega zdravilca pa spoznamo v Fidovem gaju, in etnološki zbirki, ki so jo leta 2012 odprli pri gostišču Jože Firšt v Solčavi.

Fidov gaj

 

 

 

 

 

 

 

 

Iskanja sledi

Neutrudni raziskovalec etnološke, narodopisne, etnografske, zgodovinske in še kakšne podobe krajev v Zgornji Savinjski dolini in drugod, Aleksander Videčnik, je raziskoval tudi ljudsko zdravilstvo. Po dolgem in počez je prekrižaril samotne domačije od Logarske doline do Mozirja in se pogovarjal s številnimi starimi ljudskimi zdravilci. Kot so mu povedali, se je nekoč zdravilo na dva načina. Prvi je bil zagovarjanje.

Drug način zdravljenja pa je vključeval mistične elemente, saj so zdravilci prenašali bolezni z bolnika na drevo.

V Zgornji Savinjski dolini so imel kar nekaj odličnih zdravilcev, nekaj pa je bilo tudi šarlatanov, pove Aleksander Videčnik. Prvi izmed odličnih na Solčavskem je bil Vid Strgar - Fida.

Vid Strgar Fida

Po Vidu Strgarju - Fidi je v fizični obliki ostala le ena knjiga, ki nosi naslov: Zdravje bolnikov, in ki naj bi jo Fida dokončal leta 1866 v Solčavi, pove Janez Firšt.

 

 

 

O Fidi, ki je bil brez dvoma nekaj posebnega, se še danes pletejo različne zgodbe, ki so si v osnovi podobne, pa vendar različne – pač glede na pripovedovalca.

To potrjuje tudi  zanimiv zapis dr. Milana Dolenca objavljen v Loških razgledih, 1995, ta je na strani 129 je zapisal: "  Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani hrani rokopis: Zdravje bolnikov to je bukve polne naukov za človeško zdravje spisano h pomoči kmečkim ludmi Salzbach (Solčavi) 1866.  Bukve je napisal Vid Strgar ali, kot ss ga klicali, Fida, po predlogi Antona Košenine, ki pa je tudi sam prepisoval od Lipiča. Fida je bil po pripovedovanju starih ljudi iz Robanovega kota v Savinjski dolini, kjer je tudi živel. Bil je zanimiv, bister in čudaški človek. O njem je več pripovedovanj. Mladost je preživel v Podbreškem Košacu v neki drvarski bajti. Nekaj časa je živel tudi v Krznarjevi peči v neki votlini. Od česa je živel, ni menda nihče vedel. Pozneje se je nekoliko bolj približal ljudem, se poročil, sezidal si je kočico, delal pri kmetih ali v gozdu. Imel je mnogo knjig in je pridno študiral. Da se je iz teh knjig brez učitelja naučil nemško, bi še ne bilo tako čudno, a znal je baje tudi italijansko, latinsko in celo grško. Vsaj knjige je imel tudi grške. Iz knjig je študiral zdravilstvo in botaniko. Poznal je baje vse rože in njihovo zdravilno moč.."

Njegovo življenje

O življenju Vida Strgarja - Fide še vedno ni vse razjasnjeno. Zagotovo se ve, da je bil rojen v Solčavi, 15. junija 1836, na manjši kmetiji, ki naj bi se ji po domače reklo pr' Datelšu. Vid je bil nezakonski otrok gospodarjevega sina in ene izmed dekel, ki so službovale v Logarski dolini, pri Podbrežniku, pove Janez Firšt.

Janez Firšt, doda da je bil Fida krščen istega dne kot je bil rojen. Njegovo bistrost je opazil solčavski župnik Janez Janc, ki je nato zbiral denar za Fidovo šolanja med bogatimi kmeti in tudi sam dodal določeno vsoto. Fida so poslali v samostanske šole, kam se ne ve, pri 27 pa se je vrnil v Solčavo ne da bi študije končal, niti ni bil posvečen v duhovnika. To je bilo zagotovo trmasto in pogumno, da se je vrnil nazaj v kraj kjer so zanj zbirali denar, on pa šolanja ni končal. Nato se je umaknil v zelo težko dostopno jamo, ali zjalko, zijavko, daleč od ljudi, in v njej preživel devet let. Šele čez čas pa je počasi vzpostavil stik z domačini. Ti so kmalu opazili njegove darove in začeli govoriti o tem koliko knjig ima v različnih jezikih. To je sprožilo govorice, da lahko kadarkoli pokliče samega vraga.

 

 

 

Devet let v jami

Fida naj bi klical hudiča pred jamo, v kateri je preživel devet let. »Ta rogatega« naj bi poklical večkrat, pravi Janez Firšt.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Klicanje " ta rogatega"

Fida naj bi imel med drugimi tudi znamenito čarovniško knjigo – Kolomanov ali Kolomonov žegen, s katero je klical samega vraga, pravi Nejc Slapnik, iz  Poseben dan-zavod za pristna doživetja.

 

V risu

Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)

Vragova pomoč : Hudičava pumoč, stran 379.

Tiste je blə pa gor nèk u Logarski, gor deleč u nih pečeh. Fida pa Lašekar sta sekala gor. To je biv ud tistga Ložekarja oče, k je u vojski padu. Je pa en mucesən tək stav, da b məru dov čez pèč past. Če b dovta padu, se b pa zdrobu. Je Logar jamru, k se ga mə je škoda zdelə. Po gèna sta pa gruntala, kək pa ka b nardila. Je Fida djav: – Ma pa skusla, mogoče bə pa šlə. Mə je pa naróču: – Najprej ga ud zgora glubòkə zaseki, po ga bəš pa ud spoda seku. Fida je pa malə ta bèk sedu pa có mə gledu. Gèn je pa seku. Pa tək dovgə, da je mucesən pa res padu gorta. Je reku Fida: – A si čuv, kək je hudič réžu, k je tək težkə uleku? Po pa pride Logar, se mə je pa tək čudnə zdelə, na kak način se b tiste gorta molə pudrət.

Solčava, 2000

bèk – stran; có – zraven

 

Pripovedi živijo

Nejc Slapnik  pripovedovalec, iz Poseben Dan, zavod za pristna doživetja Solčava, črpa svoje izročila iz pripovedovanj, ki jih je slišal od svoje stare mame, v oddaji lahko slišimo nekaj pripovedi v izvirnem solčavskem narečju, kot dodatek pa dodajam:  Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)

Fida in vrag : Fida pa urag, stran  378.

Ta rejn Ləžekar bi pa rəd nə takə kosə, da b kər zmerəm rezala, da b je nəblə treba nèč klèpat pa brust. Je pa Fida pròsu, da b mə jə pər uragə zrihtu. Po pa tək dovgə, tək dovgə, da ga je nagovóru. Je reku: – Ma pa skusla. Po je pa ris naredu pər Klemenšekə glih na drug kraj môsta, k je dov prèšlə, ənd je blə pa lih križišče, k mrliče čez cestə nesejə. Takə križišče məre bèt za ris. Sta se pa lih ənd pərpravla. Fida je začev urage klicat. Po pa le enkrat pridejə. Dèd je biv vəs u luftə. Tək ga je blə strah, da ga je mèv žə povne hlače. Fida je kuma gènga zadržu, da mə ušov ni vən z risa. Ənd bi ga pa kərlih nèsli. Sə pravli uragi Fidə: – Kər enga vəsranga mi dej vən. Po sta se pa tək dovgə pričkala, da je utrucalə. Lih kuma je urage spravu nazaj. Pa níblə nèč s tisti kosi.

Solčava, 2000

gènga – onega

 

 

 

 

 

Moji spomini

Vid Strgar - Fida še vedno živi v izročilu Solčavanov in tudi  sam se spomnim, kako mi je mama povedala, da je Fida napovedal svojo smrt. Ker mu žena ni verjela, mu je tisti dan spekla krape – ajdove hlebčke– in mu jih, čeprav je že mrtev ležal na postelji, tlačila v usta z besedami: »Fida, jej, Fida, jej!« To izročilo so zapisali tudi v : Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.) 

Krofi : Krapi 383

Predən je Fida uməru, je pa pərnesu u Icmanku mlin pšenice u nmə žaklnə, da b mə jə zəmlèv. Je pa reku Icmankə: – Čuj, jes bi pa s tobój še rəd guvóru o takih rečéh, kə jəh səmə jes vem. Je pa reku stari Icmank, Rok je biv: – Zdej pa lih nimam cajta tebe puslušat. Je mislu, da bə kər tək kej. Pò ga pa ni puslušu. Zmlèv mə je, un je pa šov. Tək mə je blə vsə živlejne žəv pol. Mi je žena pravla, kək mə je blə vsə živlejne žəv, kə ga ni puslušu. Po je pa s tiste moke Fidava žena Urša spekla krapu. Un se je pa spreubleku upražnə, pa se na póstu ulegu pa uməru. Urša mə je pa tiste krape še punujala. Mə jəh je tlačla nətər u uste. Je rekla: – Tək səm mə jəh punujala, pa še krapu noče jèst. Čez en kedən je pa šla ta h grabnə. Je pa nékakšnə tək padla, da je lih gləvə nətər u tistə mičkənə vodə tíšala, se je pa zadušila.

Solčava, 2002

póstu – posteljo

To sem si zapomnil vse do danes, kot tudi tetino pripoved, da je za Fidovo krsto hodil črn pes – to naj bi bilo znamenje, da je bil povezan s hudičem. Tudi to pripoved so zapisali: Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)

Fidov pogreb : Fidu pôgreb 384

Mama sə čas pravli ud tistga Fida. S rèkli, da je coprnk bov. Pa da sə ga pol, a sə le tistga nèsli pol h pogrébə, da je bla tək težka tista truga, da sə se kər sčépali. Tək čudnə težka je bla. Župnik je bu pa mənda u tistih cajteh, kə je Fida biv, pa strəšnə modər tud. Kə je vidu, da sə žə kər pu vseh štirih skor hodli, tək težkə sə nesli tistə trugə, tək sə se putil, je pa reku: – A vəs kej zanima, ka ste pərnèsli? – O, to nəs pa res zanima. S pa udprli, je bla pa prazna truga. – A ste vidli kakšənga hudobca a pa kej? – Nčesər nismə vidli. En velki črn pəs je za nəm lêtu pa čist vse pulizu, k je teklə tək ud truge. – Tiste je biv pa lih urəgəc. Pa kər nésu je vse prót. – Zaka je bla pa truga tək čudnə težka? – To s bli tisti negovi grehi pa vse tiste. Mórda je biv Fida zlə zlə študiran, da je znəv kake take stvari narédit, da se jəm je u tistih cajteh zdelə nemogoče.

Robanov Kot, 2001

 

Zdravilec in ofer

Po devetih letih življenja v jami se je Fida preselil in nato živel v različnih kočah kot najemnik.

V Fidovem gaju so na podlagi pričevanj, izročila, zgradili ofersko-najemniško hiško, bajto, z gospodarskim poslopjem.

Fida se je poročil, ko je bil star 45 let. Kolikor je ljudem uspelo odkriti, pa naj bi s svojo ženo Urško prijateljeval že kar nekaj časa pred poroko. Janez Firšt pravi, da se je Fida poročil dober mesec pred rojstvom hčerke. Fida ni hotel, da bi njegova hčerka imela enako usodo kot on, zato sta se z Urško poročila, vendar pa je njuna hčerka vseeno že kot majhen otrok odšla služit na Koroško. Nato se je občasno vračala nazaj v Solčavo, zlasti ob velikih deli, kot je bila košnja ali žetev.  Živela naj bi do konca 80-letih prejšnjega stoletja, z njo pa naj bi se sestal domačin, ljubiteljski zgodovinar. Ni pa znano, ali je imela kaj potomcev ali ne.

 

Nekateri so veliko uporabljali njegovo znanje o zdravljenju z zdravilnimi rastlinami pove Janez Firšt.

Fida in Cerkev

Katoliška Cerkve je bila v Fidovem življenju izredno pomembna, šlo je tako za sprejemanje, kot tudi zavračanje. In kako na Fido gleda sedanji kaplan v Solčavi, dr. Karel Gržan?  Po njegovem, ljudje ki nekaj velikega naredijo v svojem času niso všeč nobenemu sistemu, pa naj bo to posvetni ali religiozni. Fida je bil po svoje čuden, vendar je bil čudovit in čudežen, saj je zaznal to čudovitost v stvarstvu, to zdravilnost naravnih moči s katerimi je hotel pomagati ljudem v svojem okolju. Ker pa je posegal v skrivnostni, sicer božji naravni svet, je zbujal vedno znova določene sume, ki trajajo vse do danes. To pa je popolnoma nespametno. Bil je človek, ki si je upal v svojem času izpostaviti to kar je v korist ljudje na svojski inovativne način bogatenja.

Dr. Karel Gržan, kaplan v Solčavi, 2104.

foto: MMC RTVSLO

dr. Gržan doda, da je Fida živel je v času ko so vse posege v naravni, božji naravni svet, pripisovali hudiču. Zaradi tega so ga grdo gledali, še posebni s strani solčavskega kaplana, in kar je Gržanu težko razumljivo je, da njegov grob še do danes ni označen. Bil je pravzaprav pokopan ob pokopališkem zidu, na prav čuden in nedopusten način.

In kako bi na Fida gledali danes? Tudi danes ni nič drugače, včasih so tistega ki je prestopal prag dopustnega in za takratno institucijo obvladljivega,  pripisali hudiču, v današnjem času pa takšnega človeka ne pripišejo hudiču ampak v norišnico. Če bi Fida živel danes ne bi  bil tako močno zaznamovan, bil pa veljal za čudaka. Čudoviti ljudje so vedno malo čudni. Tisti utečeni vklopljeni v splošnost, tisti dolgočasni, pa ne morejo vnesti v čas nič inovativnega in mirno preživijo rok svojega trajanja in neredko so označeni kot pametni, predvsem pa so zelo prilagodljivi.


Sledi časa

900 epizod


Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Ljudsko zdravilstvo -Vid Strgar Fida

25.09.2016


Samosvoj ljudski zdravilec

 

Ljudsko zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini, predvsem na Solčavskem, ima bogato tradicijo, saj je bilo to področje naše domovine nekako odmaknjeno od glavnih prometnih povezav in velikih mestnih središč. Zato so se morali ljudje sami spopadati  z boleznimi, tako s svojimi, kot z boleznimi svojega največjega bogastva – živine. Pri tem so uporabljali tako zdravilne rastline, minerale in druge snovi, kot tudi zagovore, uroke, molitve in ne nazadnje magične prakse.  V oddaji Sledi časa bomo spoznali enega najbolj prepoznavnih zdravilcev v Solčavi, Vida Strgarja - Fido, ki skoraj sto let po smrti še vedno buri duhove. Spomin nanj je ohranjen v ustnem izročilu, tega zdravilca pa spoznamo v Fidovem gaju, in etnološki zbirki, ki so jo leta 2012 odprli pri gostišču Jože Firšt v Solčavi.

Fidov gaj

 

 

 

 

 

 

 

 

Iskanja sledi

Neutrudni raziskovalec etnološke, narodopisne, etnografske, zgodovinske in še kakšne podobe krajev v Zgornji Savinjski dolini in drugod, Aleksander Videčnik, je raziskoval tudi ljudsko zdravilstvo. Po dolgem in počez je prekrižaril samotne domačije od Logarske doline do Mozirja in se pogovarjal s številnimi starimi ljudskimi zdravilci. Kot so mu povedali, se je nekoč zdravilo na dva načina. Prvi je bil zagovarjanje.

Drug način zdravljenja pa je vključeval mistične elemente, saj so zdravilci prenašali bolezni z bolnika na drevo.

V Zgornji Savinjski dolini so imel kar nekaj odličnih zdravilcev, nekaj pa je bilo tudi šarlatanov, pove Aleksander Videčnik. Prvi izmed odličnih na Solčavskem je bil Vid Strgar - Fida.

Vid Strgar Fida

Po Vidu Strgarju - Fidi je v fizični obliki ostala le ena knjiga, ki nosi naslov: Zdravje bolnikov, in ki naj bi jo Fida dokončal leta 1866 v Solčavi, pove Janez Firšt.

 

 

 

O Fidi, ki je bil brez dvoma nekaj posebnega, se še danes pletejo različne zgodbe, ki so si v osnovi podobne, pa vendar različne – pač glede na pripovedovalca.

To potrjuje tudi  zanimiv zapis dr. Milana Dolenca objavljen v Loških razgledih, 1995, ta je na strani 129 je zapisal: "  Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani hrani rokopis: Zdravje bolnikov to je bukve polne naukov za človeško zdravje spisano h pomoči kmečkim ludmi Salzbach (Solčavi) 1866.  Bukve je napisal Vid Strgar ali, kot ss ga klicali, Fida, po predlogi Antona Košenine, ki pa je tudi sam prepisoval od Lipiča. Fida je bil po pripovedovanju starih ljudi iz Robanovega kota v Savinjski dolini, kjer je tudi živel. Bil je zanimiv, bister in čudaški človek. O njem je več pripovedovanj. Mladost je preživel v Podbreškem Košacu v neki drvarski bajti. Nekaj časa je živel tudi v Krznarjevi peči v neki votlini. Od česa je živel, ni menda nihče vedel. Pozneje se je nekoliko bolj približal ljudem, se poročil, sezidal si je kočico, delal pri kmetih ali v gozdu. Imel je mnogo knjig in je pridno študiral. Da se je iz teh knjig brez učitelja naučil nemško, bi še ne bilo tako čudno, a znal je baje tudi italijansko, latinsko in celo grško. Vsaj knjige je imel tudi grške. Iz knjig je študiral zdravilstvo in botaniko. Poznal je baje vse rože in njihovo zdravilno moč.."

Njegovo življenje

O življenju Vida Strgarja - Fide še vedno ni vse razjasnjeno. Zagotovo se ve, da je bil rojen v Solčavi, 15. junija 1836, na manjši kmetiji, ki naj bi se ji po domače reklo pr' Datelšu. Vid je bil nezakonski otrok gospodarjevega sina in ene izmed dekel, ki so službovale v Logarski dolini, pri Podbrežniku, pove Janez Firšt.

Janez Firšt, doda da je bil Fida krščen istega dne kot je bil rojen. Njegovo bistrost je opazil solčavski župnik Janez Janc, ki je nato zbiral denar za Fidovo šolanja med bogatimi kmeti in tudi sam dodal določeno vsoto. Fida so poslali v samostanske šole, kam se ne ve, pri 27 pa se je vrnil v Solčavo ne da bi študije končal, niti ni bil posvečen v duhovnika. To je bilo zagotovo trmasto in pogumno, da se je vrnil nazaj v kraj kjer so zanj zbirali denar, on pa šolanja ni končal. Nato se je umaknil v zelo težko dostopno jamo, ali zjalko, zijavko, daleč od ljudi, in v njej preživel devet let. Šele čez čas pa je počasi vzpostavil stik z domačini. Ti so kmalu opazili njegove darove in začeli govoriti o tem koliko knjig ima v različnih jezikih. To je sprožilo govorice, da lahko kadarkoli pokliče samega vraga.

 

 

 

Devet let v jami

Fida naj bi klical hudiča pred jamo, v kateri je preživel devet let. »Ta rogatega« naj bi poklical večkrat, pravi Janez Firšt.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Klicanje " ta rogatega"

Fida naj bi imel med drugimi tudi znamenito čarovniško knjigo – Kolomanov ali Kolomonov žegen, s katero je klical samega vraga, pravi Nejc Slapnik, iz  Poseben dan-zavod za pristna doživetja.

 

V risu

Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)

Vragova pomoč : Hudičava pumoč, stran 379.

Tiste je blə pa gor nèk u Logarski, gor deleč u nih pečeh. Fida pa Lašekar sta sekala gor. To je biv ud tistga Ložekarja oče, k je u vojski padu. Je pa en mucesən tək stav, da b məru dov čez pèč past. Če b dovta padu, se b pa zdrobu. Je Logar jamru, k se ga mə je škoda zdelə. Po gèna sta pa gruntala, kək pa ka b nardila. Je Fida djav: – Ma pa skusla, mogoče bə pa šlə. Mə je pa naróču: – Najprej ga ud zgora glubòkə zaseki, po ga bəš pa ud spoda seku. Fida je pa malə ta bèk sedu pa có mə gledu. Gèn je pa seku. Pa tək dovgə, da je mucesən pa res padu gorta. Je reku Fida: – A si čuv, kək je hudič réžu, k je tək težkə uleku? Po pa pride Logar, se mə je pa tək čudnə zdelə, na kak način se b tiste gorta molə pudrət.

Solčava, 2000

bèk – stran; có – zraven

 

Pripovedi živijo

Nejc Slapnik  pripovedovalec, iz Poseben Dan, zavod za pristna doživetja Solčava, črpa svoje izročila iz pripovedovanj, ki jih je slišal od svoje stare mame, v oddaji lahko slišimo nekaj pripovedi v izvirnem solčavskem narečju, kot dodatek pa dodajam:  Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)

Fida in vrag : Fida pa urag, stran  378.

Ta rejn Ləžekar bi pa rəd nə takə kosə, da b kər zmerəm rezala, da b je nəblə treba nèč klèpat pa brust. Je pa Fida pròsu, da b mə jə pər uragə zrihtu. Po pa tək dovgə, tək dovgə, da ga je nagovóru. Je reku: – Ma pa skusla. Po je pa ris naredu pər Klemenšekə glih na drug kraj môsta, k je dov prèšlə, ənd je blə pa lih križišče, k mrliče čez cestə nesejə. Takə križišče məre bèt za ris. Sta se pa lih ənd pərpravla. Fida je začev urage klicat. Po pa le enkrat pridejə. Dèd je biv vəs u luftə. Tək ga je blə strah, da ga je mèv žə povne hlače. Fida je kuma gènga zadržu, da mə ušov ni vən z risa. Ənd bi ga pa kərlih nèsli. Sə pravli uragi Fidə: – Kər enga vəsranga mi dej vən. Po sta se pa tək dovgə pričkala, da je utrucalə. Lih kuma je urage spravu nazaj. Pa níblə nèč s tisti kosi.

Solčava, 2000

gènga – onega

 

 

 

 

 

Moji spomini

Vid Strgar - Fida še vedno živi v izročilu Solčavanov in tudi  sam se spomnim, kako mi je mama povedala, da je Fida napovedal svojo smrt. Ker mu žena ni verjela, mu je tisti dan spekla krape – ajdove hlebčke– in mu jih, čeprav je že mrtev ležal na postelji, tlačila v usta z besedami: »Fida, jej, Fida, jej!« To izročilo so zapisali tudi v : Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.) 

Krofi : Krapi 383

Predən je Fida uməru, je pa pərnesu u Icmanku mlin pšenice u nmə žaklnə, da b mə jə zəmlèv. Je pa reku Icmankə: – Čuj, jes bi pa s tobój še rəd guvóru o takih rečéh, kə jəh səmə jes vem. Je pa reku stari Icmank, Rok je biv: – Zdej pa lih nimam cajta tebe puslušat. Je mislu, da bə kər tək kej. Pò ga pa ni puslušu. Zmlèv mə je, un je pa šov. Tək mə je blə vsə živlejne žəv pol. Mi je žena pravla, kək mə je blə vsə živlejne žəv, kə ga ni puslušu. Po je pa s tiste moke Fidava žena Urša spekla krapu. Un se je pa spreubleku upražnə, pa se na póstu ulegu pa uməru. Urša mə je pa tiste krape še punujala. Mə jəh je tlačla nətər u uste. Je rekla: – Tək səm mə jəh punujala, pa še krapu noče jèst. Čez en kedən je pa šla ta h grabnə. Je pa nékakšnə tək padla, da je lih gləvə nətər u tistə mičkənə vodə tíšala, se je pa zadušila.

Solčava, 2002

póstu – posteljo

To sem si zapomnil vse do danes, kot tudi tetino pripoved, da je za Fidovo krsto hodil črn pes – to naj bi bilo znamenje, da je bil povezan s hudičem. Tudi to pripoved so zapisali: Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)

Fidov pogreb : Fidu pôgreb 384

Mama sə čas pravli ud tistga Fida. S rèkli, da je coprnk bov. Pa da sə ga pol, a sə le tistga nèsli pol h pogrébə, da je bla tək težka tista truga, da sə se kər sčépali. Tək čudnə težka je bla. Župnik je bu pa mənda u tistih cajteh, kə je Fida biv, pa strəšnə modər tud. Kə je vidu, da sə žə kər pu vseh štirih skor hodli, tək težkə sə nesli tistə trugə, tək sə se putil, je pa reku: – A vəs kej zanima, ka ste pərnèsli? – O, to nəs pa res zanima. S pa udprli, je bla pa prazna truga. – A ste vidli kakšənga hudobca a pa kej? – Nčesər nismə vidli. En velki črn pəs je za nəm lêtu pa čist vse pulizu, k je teklə tək ud truge. – Tiste je biv pa lih urəgəc. Pa kər nésu je vse prót. – Zaka je bla pa truga tək čudnə težka? – To s bli tisti negovi grehi pa vse tiste. Mórda je biv Fida zlə zlə študiran, da je znəv kake take stvari narédit, da se jəm je u tistih cajteh zdelə nemogoče.

Robanov Kot, 2001

 

Zdravilec in ofer

Po devetih letih življenja v jami se je Fida preselil in nato živel v različnih kočah kot najemnik.

V Fidovem gaju so na podlagi pričevanj, izročila, zgradili ofersko-najemniško hiško, bajto, z gospodarskim poslopjem.

Fida se je poročil, ko je bil star 45 let. Kolikor je ljudem uspelo odkriti, pa naj bi s svojo ženo Urško prijateljeval že kar nekaj časa pred poroko. Janez Firšt pravi, da se je Fida poročil dober mesec pred rojstvom hčerke. Fida ni hotel, da bi njegova hčerka imela enako usodo kot on, zato sta se z Urško poročila, vendar pa je njuna hčerka vseeno že kot majhen otrok odšla služit na Koroško. Nato se je občasno vračala nazaj v Solčavo, zlasti ob velikih deli, kot je bila košnja ali žetev.  Živela naj bi do konca 80-letih prejšnjega stoletja, z njo pa naj bi se sestal domačin, ljubiteljski zgodovinar. Ni pa znano, ali je imela kaj potomcev ali ne.

 

Nekateri so veliko uporabljali njegovo znanje o zdravljenju z zdravilnimi rastlinami pove Janez Firšt.

Fida in Cerkev

Katoliška Cerkve je bila v Fidovem življenju izredno pomembna, šlo je tako za sprejemanje, kot tudi zavračanje. In kako na Fido gleda sedanji kaplan v Solčavi, dr. Karel Gržan?  Po njegovem, ljudje ki nekaj velikega naredijo v svojem času niso všeč nobenemu sistemu, pa naj bo to posvetni ali religiozni. Fida je bil po svoje čuden, vendar je bil čudovit in čudežen, saj je zaznal to čudovitost v stvarstvu, to zdravilnost naravnih moči s katerimi je hotel pomagati ljudem v svojem okolju. Ker pa je posegal v skrivnostni, sicer božji naravni svet, je zbujal vedno znova določene sume, ki trajajo vse do danes. To pa je popolnoma nespametno. Bil je človek, ki si je upal v svojem času izpostaviti to kar je v korist ljudje na svojski inovativne način bogatenja.

Dr. Karel Gržan, kaplan v Solčavi, 2104.

foto: MMC RTVSLO

dr. Gržan doda, da je Fida živel je v času ko so vse posege v naravni, božji naravni svet, pripisovali hudiču. Zaradi tega so ga grdo gledali, še posebni s strani solčavskega kaplana, in kar je Gržanu težko razumljivo je, da njegov grob še do danes ni označen. Bil je pravzaprav pokopan ob pokopališkem zidu, na prav čuden in nedopusten način.

In kako bi na Fida gledali danes? Tudi danes ni nič drugače, včasih so tistega ki je prestopal prag dopustnega in za takratno institucijo obvladljivega,  pripisali hudiču, v današnjem času pa takšnega človeka ne pripišejo hudiču ampak v norišnico. Če bi Fida živel danes ne bi  bil tako močno zaznamovan, bil pa veljal za čudaka. Čudoviti ljudje so vedno malo čudni. Tisti utečeni vklopljeni v splošnost, tisti dolgočasni, pa ne morejo vnesti v čas nič inovativnega in mirno preživijo rok svojega trajanja in neredko so označeni kot pametni, predvsem pa so zelo prilagodljivi.


05.07.2015

Dolga pot domov - povratek izgnancev leta 1945

Potem ko je nacistična okupacijska oblast zasedla Gorenjsko, Mežiško dolino, Spodnjo Štajersko s severnim delom Dolenjske in del Prekmurja se je začel množični izgon prebivalstva, ki naj bi potekal v štirih valovih in zajel od 220.000 do 260.000 Slovencev. Statistično vzeto so nacisti namenili izgon vsakemu tretjemu Slovencu, ki je živel pod nemško okupacijo. Z okupiranih ozemelj so v letih 1941 - 1945 izgnali 63.000 Slovencev, in to največ v nemška izgnanska taborišča, kar 45.000, na Hrvaško 10.000, v Srbijo 7500, približno 17.000 Slovencev pa je pred izgonom pobegnilo v Ljubljansko pokrajino in drugam. Po končani vojni so se začeli izgnanci vračati na svoje domove, več kot 2400 pa jih je za vedno ostalo v tuji zemlji. Vračanje v domovino je bilo dolgotrajno. Veliko izgnanih se je vrnilo šele v jeseni 1945. Doma so našli večinoma izropane hiše in neobdelana polja. V tokratnih Sledeh časa, ki jih pripravlja Stane Kocutar, bodo o izgnanstvu in predvsem o poti domov spregovorili tedanji otroci, ki še po več kot sedmih desetletjih pomnijo vse grozote eksodusa.


28.06.2015

Utrinki iz zgodovine nekdanjega filmskega studia na Fornačah

Slovenci nimamo "prave filmske industrije". Toda zgodnje obdobje slovenskega igranega filma v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja je obetalo tedanjemu Triglav filmu bleščečo prihodnost, največ zaradi filmskega studia na Fornačah v Piranu. Tam so posneli nekaj slovenskih filmov, še več pa koprodukcijskih z Nemci, Italijani in Američani iz slovitega Hollywooda. Teh filmov je bilo vsega skupaj več kot 50. Na Fornačah na Tartinijevem trgu in po piranskih ulicah so tedaj snemale največje filmske zvezde. Toda prva kriza naše filmski dejavnosti je sredi šestdesetih let najprej pokopala Triglav film, njegov naslednik, Viba film, pa ni nikdar našel dovolj posluha za studio, ki je kar precej oddaljen od Ljubljane. Tako ta dandanes pozabljen sameva in propada, ujet v spomine nekdanje slave. Avtor oddaje je Ivan Merljak.


21.06.2015

Dve stoletji zibelke speleologije

Škocjanske jame so ene najbolj znamenitih na svetu. Od leta 1986 so tudi na UNESC-ovem seznamu svetovne kulturne in naravne dediščine. Prvi pisni viri o teh jamah segajo v antiko. O njih je pisal Pozidonij iz Apameje. Arheološke raziskave dokazujejo, da je človek bival v teh jamah že v neolitiku. Najdbe v Tominčevi jami, Ozki špilji in Jami na Prevali ali Mušji jami dokazujejo, da so bile pomembne ne le lokalno, ampak tudi regionalno. Najdbe povedo, da so jih nekoč imeli za vhod v skrivnostni podzemni svet, za vhod v Had. O Škocjanskih jamah je pisal tudi Valvasor, najdemo jih na najstarejših jamskih zemljevidih v Evropi in v številnih publikacijah. Žal je večina teh bodisi v Trstu bodisi na Dunaju. Pred približno dvesto leti se je začelo intenzivnejše raziskovanje Škocjanskih jam in traja še danes. Zato te jame tudi štejejo za zibelko speleologije. Trije ključni možje, zaslužni za razmah raziskovanja, so bili Joseph Marinitsch, Anton Hanke in Friedrich Müller. Seveda vse ob pomoči številnih hrabrih in drznih domačinov, ki so jim rekli preprosto jamski delavci. Zgodovina raziskovanja beleži tudi dva obiska pomembne avstrijske raziskovalke, ene redkih v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, Poldi Furich. V jame se je spustila leta 1921 in leta 1922. Škocjanske jame so tudi ene prvih turističnih jam na Slovenskem. V Sledeh časa bo Jurij Popov s sogovorniki pripravil prerez zgodovine raziskovanja tega edinstvenega jamskega sveta.


14.06.2015

Zgodbe iz štirih karavel

Kar trinajst obmejnih stražnic je štel Mariborski mejni odsek, kot se je imenovala obmejna enota Jugoslovanske armade. Vse od Gornje Radgone, prek Slovenskih goric pa tja do Kozjaka, kjer se je področje končalo s stražnico na Kapli, so se v junijskih dneh leta 1991 dogajale večje ali manjše drame. Zgodbe iz štirih stražnic oziroma karavel ter njihov bolj ali manj gladek prehod v roke nove slovenske oblasti, bo v Sledeh časa s sogovorniki opisal Marko Radmilovič.


07.06.2015

Bohuslav Skalicky - češki vinarski strokovnjak na naših tleh

Leta 1895 je avstro-ogrsko kmetijsko ministrstvo napotilo na Kranjsko mladega agronoma praške in dunajske šole. Pisal se je Bohuslav Skalicky. Pomagal naj bi pri obnovi vinogradov, ki jih je uničujoče napadla trtna uš. Delo je uspešno končal, postal vinarski nadzornik, kmetijski svetnik, zet ravnatelja kmetijske šole na Grmu pri Novem mestu Riharda Dolenca in kasneje tudi sam ravnatelj te šole. Leta 1908 je v Pragi organiziral razstavo "pravilno šolanih kranjskih vin", kar je pospešilo vinsko trgovino med deželama. Leta 1924 je Bohuslav Skalicky napisal prvi sodobni učbenik kletarstva v slovenskem jeziku v 20. stoletju. V Sledeh časa bomo osvetlili njegovo delo in izvedeli, kako se je 120 let po prihodu na Kranjsko znova vrnil v zavest rojstnega kraja Cerekvice nad Bystřicu pri znamenitem Hradcu Královém na severu Češke ter kraja svojega delovanja - našega Novega mesta. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.


31.05.2015

Kumanovo v spominih in danes

V oddaji Sledi časa, ki bo prepletena tudi z elementi dokumentarnega eseja, nas Marko Radmilovič vodi v Kumanovo. V čas pred več kot tridesetimi leti, ko je v tem dandanes medijsko izpostavljenem mestu, preživel približno leto dni kot branilec tedanje države. V oddaji, v kateri bo tekla beseda tudi o poznejših vojnih zločincih na eni ter tudi o političnih zapornikih na drugi strani, ne bo šlo toliko za poskus razumevanja težav sedanje Makedonije, ampak bomo skušali ovreči vsaj delček stereotipov o vzrokih za nekdanje in morebitne prihodnje balkanske morije, ki so se zasejali prav v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja.


24.05.2015

Sto let začetka soške fronte

V noči s 23. na 24. maj leta 1915 se je prva svetovna vojna tudi dejansko preselila na del današnjega slovenskega ozemlja. Italija je, kot je obljubila silam antante v tajnem Londonskem sporazumu 26. aprila 1915, napovedala vojno Avstro-Ogrski in ob polnoči prestopila skupno mejo nad Livekom. Za dvojno monarhijo je to bila že tretja fronta, potekala pa je od prelaza Stelvio na tromeji med Švico, Italijo in Avsto-Ogrsko čez Tirolsko Dolomite, Karnijske in Julijske Alpe ob reki Soči do njenega izliva v Jadransko morje. Dolga je bila 600 kilometrov, od tega je je približno 90 kilometrov - od Rombona do Tržaškega zaliva - potekalo tudi po delu našega današnjega ozemlja. Ta del poznamo pod imenom soška fronta. Takoj prvi dan vojne so italijanski bersaljerji na kolesih brez enega samega strela osvojili Kobarid, 29 mesecev pozneje pa je prav tako imenovani "čudež pri Kobaridu" oziroma 12. soška ofenziva prinesla njen konec. Že takoj prve dni so se začeli spopadi na Mrzlem vrhu, eni izmed treh klavnic prve svetovne vojne na naših tleh - poleg Mrzlega vrha še na Rdečem robu in Škabrijelu. Spopadi so potekali vseh 29 mesecev ali 888 dni, ne da bi se fronta premaknila z mesta. Kaj vse se je dogajalo prve dni soške fronte in kako je ta fronta zaznamovala naše kraje, bomo lahko slišali v Sledeh časa, ki jih pripravlja Jurij Popov.


17.05.2015

Slovenci in simbolika Triglava

Ime boga Triglava se pojavlja med slovanskimi narodi vse Evrope. Trimužjat, Troglav, Terglau, Terglou, pri zahodnih, neslovanskih sosedih tudi Dreiherrnspitze in Corno Tre Signori. Imena, ki izpričujejo zgodbo božanstva, ki smo ga Slovenci v obliki gore vzeli kot enega izmed najbolj prepoznavnih narodnih simbolov. Kako je Triglav postal Slovencem tako pomemben simbol, kakšno vlogo je imel pri tem baron Žiga Zois, kakšna je bila tržna vrednost vrha te Slovencem svete gore leta 1895 in kaj nam pomeni danes? Pod njegovo severno steno se je v iskanju odgovorov podal Jure K. Čokl.


10.05.2015

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


03.05.2015

"N'čir n'benga ni!"

Dan se je prebudil in zasijalo je sonce. Toplo in prijetno je postalo, kakor bi narava hotela umiti in izbrisati trpljenje minulih petih let. "Svoboda!" je glasna misel, še hitrejša kot vihar, preletela Evropo. In nenavadna tišina je oznanila: "Nikjer nobenega ni!" Okupator je v naglici zbežal ... Le na Koroškem je še govorilo orožje ... Avtor oddaje je Ivan Merljak.


26.04.2015

Le vkup, le vkup uboga gmajna ..."

Smo Slovenci hlapčevski ali uporni narod? Vprašanje se zdi smiselno glede na to, da letos zaznamujemo pol tisočletja vseslovenskega kmečkega upora iz leta 1515. Začel se je v Konjicah in Kočevju, zajel pa je območje več kot petindvajset tisoč kvadratnih kilometrov površine nekdanjih slovenskih dežel razen Gorenjske in dela Primorske. Uprlo se je več kot osemdeset tisoč kmetov, ki so jih vedno nove in nove dajatve zemljiškim gospodom, cerkvi in cesarstvu pripeljale na rob revščine in obupa. Ta upor sodi med šest velikih v naši zgodovini, zraven pa moramo prišteti še stotnijo malih in nekaj srednjih, torej vsega skupaj več kot sto dvajset kmečkih uporov. Ta podatek postavlja pod vprašaj Cankarjevo sintagmo "za hlapce rojeni ...". Pa vendar, preučevanje učinkov kmečkih uporov pripelje do spoznanja, da so bili uporni kmetje vedno poraženi, upori pa niso ustavili procesa razvoja ideologije družbe treh rodov - tistih, ki vladajo, tistih, ki molijo in tistih, ki delajo. Ta družbeni antagonizem je bil in je še zmeraj temeljni model urejenosti sveta. Kaj je pomenil in kaj je prinesel, pa tudi o tem, kako je leta 1515 vseslovenski kmečki upor potekal, bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Jurij Popov.


19.04.2015

110 let Društva novinarjev Slovenije

Društvo novinarjev Slovenije je bilo ustanovljeno 28. marca 1905, ko je bil sklican ustanovni občni zbor Društva slovenskih književnikov in časnikarjev. Morda bi lahko iskali korenine slovenskega novinarstva že pri Primožu Trubarju, saj je bil s svojimi Newe Zeitungen novičar 16. stoletja. Vsekakor pa velja, da je bil začetnik slovenskega časnikarstva Valentin Vodnik, ki je leta 1797 začel urejati Lublanske novice, naš prvi dnevnik pa je bil Slovenski narod, ki je začel leta 1868 izhajati v Mariboru. Komu so "služili" slovenski novinarji v preteklih sto in več letih: ljudstvu, oblasti, kapitalu? So bili vedno ob pravem času na pravem mestu? Je slovenski novinar omikan in spoštovan? Kako stanovsko povezovanje krepi moč in verodostojnost slovenskega novinarstva? Je novinarstvo samo še obrt, servis? Ali pa je vendarle "čuvaj demokracije"? Po sledeh 110 let dolge zgodovine novinarske stanovske organizacije nas bo v oddaji Sledi časa popeljal Bojan Leskovec.


12.04.2015

Resnice in legende o razbojniku Francu Guzaju

V teh časih, ko nam v ušesih še vedno odmeva posplošeno skandiranje "lopovi, lopovi!", se ponuja priložnost, da se tudi natančneje ozremo po zgodovini tolovajstva v naši deželi. Marko Radmilovič nas tako v Sledeh časa vabi na vznemirljivo potepanje po kozjanskih globelih, kjer se še vedno prepletajo resnice in legende o življenju razbojnika Franca Guzaja.


05.04.2015

Goriška fronta po kapitulaciji Italije

Po padcu fašizma in kapitulaciji Italije septembra leta 1943 so sicer maloštevilni partizani na Primorskem razorožili italijansko vojsko, ki se je s slovenskega ozemlja umikala v Italijo. Tako so pridobili veliko orožja, streliva in živil, celo več, kot so bili tedaj sposobni uporabiti. Toda pričakovati je bilo, da se bodo iz italijanske vojske vračali mladi primorski fantje, ki bi jih vključili v narodnoosvobodilni boj. V prvih dneh zmede so se partizani odločili zasesti in braniti Gorico pred veliko močnejšo nemško vojaško silo, ki je zasedala izpraznjen prostor po umiku italijanskih okupatorjev. Izoblikovala se je Goriška fronta. Je bila vojaški nesmisel, saj je bilo očitno, da maloštevilni partizani ne bodo zmogli obdržati mesta? Ali je bil pomen drugje? Avtor oddaje je Ivan Merljak.


29.03.2015

"Vse za vero, dom, cesarja!"

V doslej pripravljenih oddajah o prvi svetovni vojni ali "veliki vojni" ali "vojni, ki naj bi botrovala koncu vseh vojn", smo vedno znova poudarjali, da je bila ta vojna precedens v zgodovini človeštva. Je prva vojna, ki jo lahko imenujemo totalna vojna. To je vojna, ki v vrtinec pobijanja in uničevanja potegne vse, od vojakov na fronti do prebivalstva v zaledju in vsa področja človekovega delovanja. Lahko bi rekli, da je "velika vojna" uzakonila tudi propagando kot brezobzirno sredstvo za doseganje vojaških in političnih ciljev. Pri tem se ni ozirala na resnico, vse do takrat veljavne moralne vrednostne sisteme pa je kršila v skladu s potrebami. Tako so jo uporabljali za dokazovanje tako imenovane "nujnosti vojne", za demoniziranje nasprotnikov, za norčevanje iz nasprotnikov in njihovih voditeljev (na primer ostarelega in dementnega cesarja Jožefa II.), za dokazovanje lastne superiornosti, in tako naprej. Na različne načine je manipulirala predvsem z vojaki na fronti in s civilnim prebivalstvom. Pogosto je tako tudi duhovščina s prižnic omalovaževala in demonizirala nasprotnike, zahtevala in opravičevala njihovo pobijanje, žrtvovanje lastnega življenja pa poveličevala v sveti cilj. V slovenskih deželah je to najbolj poudarilo geslo "vse za vero, dom, cesarja". V propagandne namene so bili uporabljeni vsi takratni mediji - tiskani, radijski in filmski. V letih 1914-1918 so bili tako postavljeni temelji sodobne propagandne obrti, ki se še danes zateka k že pred davnimi leti izoblikovanim načelom za udejanjanje ciljev predvsem tiste elite, ki ima največjo družbeno moč.


22.03.2015

Sledi časa

Sredi prihodnjega meseca bo minilo 70 let od zadnjega anglo-ameriškega bombardiranja Maribora med drugo svetovno vojno. Prvi dan groze rušilnih in zažigalnih bomb so Mariborčani doživeli 7. januarja 1944, najhuje pa je bilo oktobra tega leta. Trpljenja in strahu, ki ga v takšnem obsegu in tako silovito ni doživelo nobeno drugo slovensko mesto. Odvrženih je bilo 15.795 bomb, ki so skupaj tehtale 4.750 ton. Popolnoma porušenih ali poškodovanih je bilo 2.290 zgradb, kar je bila slaba polovica vsega stavbnega fonda v mestu. Brez bivališč je ostalo več kot 4.200 ljudi, umrlo pa jih je 483, med njimi 60 otrok. V nekaj več kot petnajstih mesecih med prvim in zadnjim bombnim napadom na mesto so prebivalci Maribora v zakloniščih preživeli približno 14 dni. Mesto si potem še desetletja ni povsem opomoglo od posledic anglo-ameriških rušilnih letalskih napadov, na vzhodnem območju Maribora pa lahko na zidovih starejših hiš še danes brez večjih težav najdemo sledi teh bombardiranj. Kakšni spomini še živijo na tisti čas, kaj pravijo zgodovinarji, v kakšnem stanju so zaklonišča, v katera so ljudje bežali pred sedmimi desetletji, in kako je z neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi Made in USA, katerih najdbe so še zdaj dokaj pogoste? O tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Stane Kocutar.


15.03.2015

Mariborski tedni Nikole Tesle

Življenja genijev so pogosto nepredvidljiva in včasih celo čudaška, so pa praviloma dobro raziskana. Izjemni možje preteklosti, ki so še za življenja vzbujali občudovanje, so vedno znova pod drobnogledom tako laične kot tudi strokovne javnosti. In med njimi je eden najbolj izpostavljenih prav gotovo Nikola Tesla. Zato preseneča, da je šele pred kratkim prišlo na dan poglavje, ki tega velikega moža naše civilizacije povezuje z Mariborom. Več v oddaji Sledi časa Marka Radmiloviča z naslovom Mariborski tedni Nikole Tesle.


08.03.2015

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


01.03.2015

Lectovo srce

Lahko bi rekli, da je izpovedovanje ljubezni staro toliko kot človeštvo. Poleg besed pa so že naši davni predniki uporabljali tudi različne predmete, s katerimi so obdarovali ljubljeno osebo in ji tako pokazali, kaj čutijo. No, lectovo srce je eden takšnih predmetov, ki že stoletja služi predvsem temu namenu, tako v Evropi, kot tudi pri nas. In v pričakovanju pomladi, ko začnejo tudi srca zaljubljencev hitreje utripati, bomo lahko še enkrat poslušali zanimivo pripoved o zgodovini in tradiciji lectarstva na Slovenskem. V oddajo Sledi časa jo je zaokrožil - Ivan Merljak.


01.03.2015

Lectovo srce

Lahko bi rekli, da je izpovedovanje ljubezni staro toliko kot človeštvo. Poleg besed pa so že naši davni predniki uporabljali tudi različne predmete, s katerimi so obdarovali ljubljeno osebo in ji tako pokazali, kaj čutijo. No, lectovo srce je eden takšnih predmetov, ki že stoletja služi predvsem temu namenu, tako v Evropi, kot tudi pri nas. In v pričakovanju pomladi, ko začnejo tudi srca zaljubljencev hitreje utripati, bomo lahko še enkrat poslušali zanimivo pripoved o zgodovini in tradiciji lectarstva na Slovenskem. V oddajo Sledi časa jo je zaokrožil - Ivan Merljak.


Stran 24 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov