Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Samosvoj ljudski zdravilec
Ljudsko zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini, predvsem na Solčavskem, ima bogato tradicijo, saj je bilo to področje naše domovine nekako odmaknjeno od glavnih prometnih povezav in velikih mestnih središč. Zato so se morali ljudje sami spopadati z boleznimi, tako s svojimi, kot z boleznimi svojega največjega bogastva – živine. Pri tem so uporabljali tako zdravilne rastline, minerale in druge snovi, kot tudi zagovore, uroke, molitve in ne nazadnje magične prakse. V oddaji Sledi časa bomo spoznali enega najbolj prepoznavnih zdravilcev v Solčavi, Vida Strgarja - Fido, ki skoraj sto let po smrti še vedno buri duhove. Spomin nanj je ohranjen v ustnem izročilu, tega zdravilca pa spoznamo v Fidovem gaju, in etnološki zbirki, ki so jo leta 2012 odprli pri gostišču Jože Firšt v Solčavi.
Neutrudni raziskovalec etnološke, narodopisne, etnografske, zgodovinske in še kakšne podobe krajev v Zgornji Savinjski dolini in drugod, Aleksander Videčnik, je raziskoval tudi ljudsko zdravilstvo. Po dolgem in počez je prekrižaril samotne domačije od Logarske doline do Mozirja in se pogovarjal s številnimi starimi ljudskimi zdravilci. Kot so mu povedali, se je nekoč zdravilo na dva načina. Prvi je bil zagovarjanje.
Drug način zdravljenja pa je vključeval mistične elemente, saj so zdravilci prenašali bolezni z bolnika na drevo.
V Zgornji Savinjski dolini so imel kar nekaj odličnih zdravilcev, nekaj pa je bilo tudi šarlatanov, pove Aleksander Videčnik. Prvi izmed odličnih na Solčavskem je bil Vid Strgar - Fida.
Po Vidu Strgarju - Fidi je v fizični obliki ostala le ena knjiga, ki nosi naslov: Zdravje bolnikov, in ki naj bi jo Fida dokončal leta 1866 v Solčavi, pove Janez Firšt.
O Fidi, ki je bil brez dvoma nekaj posebnega, se še danes pletejo različne zgodbe, ki so si v osnovi podobne, pa vendar različne – pač glede na pripovedovalca.
To potrjuje tudi zanimiv zapis dr. Milana Dolenca objavljen v Loških razgledih, 1995, ta je na strani 129 je zapisal: " Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani hrani rokopis: Zdravje bolnikov to je bukve polne naukov za človeško zdravje spisano h pomoči kmečkim ludmi Salzbach (Solčavi) 1866. Bukve je napisal Vid Strgar ali, kot ss ga klicali, Fida, po predlogi Antona Košenine, ki pa je tudi sam prepisoval od Lipiča. Fida je bil po pripovedovanju starih ljudi iz Robanovega kota v Savinjski dolini, kjer je tudi živel. Bil je zanimiv, bister in čudaški človek. O njem je več pripovedovanj. Mladost je preživel v Podbreškem Košacu v neki drvarski bajti. Nekaj časa je živel tudi v Krznarjevi peči v neki votlini. Od česa je živel, ni menda nihče vedel. Pozneje se je nekoliko bolj približal ljudem, se poročil, sezidal si je kočico, delal pri kmetih ali v gozdu. Imel je mnogo knjig in je pridno študiral. Da se je iz teh knjig brez učitelja naučil nemško, bi še ne bilo tako čudno, a znal je baje tudi italijansko, latinsko in celo grško. Vsaj knjige je imel tudi grške. Iz knjig je študiral zdravilstvo in botaniko. Poznal je baje vse rože in njihovo zdravilno moč.."
O življenju Vida Strgarja - Fide še vedno ni vse razjasnjeno. Zagotovo se ve, da je bil rojen v Solčavi, 15. junija 1836, na manjši kmetiji, ki naj bi se ji po domače reklo pr' Datelšu. Vid je bil nezakonski otrok gospodarjevega sina in ene izmed dekel, ki so službovale v Logarski dolini, pri Podbrežniku, pove Janez Firšt.
Janez Firšt, doda da je bil Fida krščen istega dne kot je bil rojen. Njegovo bistrost je opazil solčavski župnik Janez Janc, ki je nato zbiral denar za Fidovo šolanja med bogatimi kmeti in tudi sam dodal določeno vsoto. Fida so poslali v samostanske šole, kam se ne ve, pri 27 pa se je vrnil v Solčavo ne da bi študije končal, niti ni bil posvečen v duhovnika. To je bilo zagotovo trmasto in pogumno, da se je vrnil nazaj v kraj kjer so zanj zbirali denar, on pa šolanja ni končal. Nato se je umaknil v zelo težko dostopno jamo, ali zjalko, zijavko, daleč od ljudi, in v njej preživel devet let. Šele čez čas pa je počasi vzpostavil stik z domačini. Ti so kmalu opazili njegove darove in začeli govoriti o tem koliko knjig ima v različnih jezikih. To je sprožilo govorice, da lahko kadarkoli pokliče samega vraga.
Fida naj bi klical hudiča pred jamo, v kateri je preživel devet let. »Ta rogatega« naj bi poklical večkrat, pravi Janez Firšt.
Fida naj bi imel med drugimi tudi znamenito čarovniško knjigo – Kolomanov ali Kolomonov žegen, s katero je klical samega vraga, pravi Nejc Slapnik, iz Poseben dan-zavod za pristna doživetja.
Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)
Vragova pomoč : Hudičava pumoč, stran 379.
Tiste je blə pa gor nèk u Logarski, gor deleč u nih pečeh. Fida pa Lašekar sta sekala gor. To je biv ud tistga Ložekarja oče, k je u vojski padu. Je pa en mucesən tək stav, da b məru dov čez pèč past. Če b dovta padu, se b pa zdrobu. Je Logar jamru, k se ga mə je škoda zdelə. Po gèna sta pa gruntala, kək pa ka b nardila. Je Fida djav: – Ma pa skusla, mogoče bə pa šlə. Mə je pa naróču: – Najprej ga ud zgora glubòkə zaseki, po ga bəš pa ud spoda seku. Fida je pa malə ta bèk sedu pa có mə gledu. Gèn je pa seku. Pa tək dovgə, da je mucesən pa res padu gorta. Je reku Fida: – A si čuv, kək je hudič réžu, k je tək težkə uleku? Po pa pride Logar, se mə je pa tək čudnə zdelə, na kak način se b tiste gorta molə pudrət.
Solčava, 2000
bèk – stran; có – zraven
Nejc Slapnik pripovedovalec, iz Poseben Dan, zavod za pristna doživetja Solčava, črpa svoje izročila iz pripovedovanj, ki jih je slišal od svoje stare mame, v oddaji lahko slišimo nekaj pripovedi v izvirnem solčavskem narečju, kot dodatek pa dodajam: Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)
Fida in vrag : Fida pa urag, stran 378.
Ta rejn Ləžekar bi pa rəd nə takə kosə, da b kər zmerəm rezala, da b je nəblə treba nèč klèpat pa brust. Je pa Fida pròsu, da b mə jə pər uragə zrihtu. Po pa tək dovgə, tək dovgə, da ga je nagovóru. Je reku: – Ma pa skusla. Po je pa ris naredu pər Klemenšekə glih na drug kraj môsta, k je dov prèšlə, ənd je blə pa lih križišče, k mrliče čez cestə nesejə. Takə križišče məre bèt za ris. Sta se pa lih ənd pərpravla. Fida je začev urage klicat. Po pa le enkrat pridejə. Dèd je biv vəs u luftə. Tək ga je blə strah, da ga je mèv žə povne hlače. Fida je kuma gènga zadržu, da mə ušov ni vən z risa. Ənd bi ga pa kərlih nèsli. Sə pravli uragi Fidə: – Kər enga vəsranga mi dej vən. Po sta se pa tək dovgə pričkala, da je utrucalə. Lih kuma je urage spravu nazaj. Pa níblə nèč s tisti kosi.
Solčava, 2000
gènga – onega
Vid Strgar - Fida še vedno živi v izročilu Solčavanov in tudi sam se spomnim, kako mi je mama povedala, da je Fida napovedal svojo smrt. Ker mu žena ni verjela, mu je tisti dan spekla krape – ajdove hlebčke– in mu jih, čeprav je že mrtev ležal na postelji, tlačila v usta z besedami: »Fida, jej, Fida, jej!« To izročilo so zapisali tudi v : Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)
Krofi : Krapi 383
Predən je Fida uməru, je pa pərnesu u Icmanku mlin pšenice u nmə žaklnə, da b mə jə zəmlèv. Je pa reku Icmankə: – Čuj, jes bi pa s tobój še rəd guvóru o takih rečéh, kə jəh səmə jes vem. Je pa reku stari Icmank, Rok je biv: – Zdej pa lih nimam cajta tebe puslušat. Je mislu, da bə kər tək kej. Pò ga pa ni puslušu. Zmlèv mə je, un je pa šov. Tək mə je blə vsə živlejne žəv pol. Mi je žena pravla, kək mə je blə vsə živlejne žəv, kə ga ni puslušu. Po je pa s tiste moke Fidava žena Urša spekla krapu. Un se je pa spreubleku upražnə, pa se na póstu ulegu pa uməru. Urša mə je pa tiste krape še punujala. Mə jəh je tlačla nətər u uste. Je rekla: – Tək səm mə jəh punujala, pa še krapu noče jèst. Čez en kedən je pa šla ta h grabnə. Je pa nékakšnə tək padla, da je lih gləvə nətər u tistə mičkənə vodə tíšala, se je pa zadušila.
Solčava, 2002
póstu – posteljo
To sem si zapomnil vse do danes, kot tudi tetino pripoved, da je za Fidovo krsto hodil črn pes – to naj bi bilo znamenje, da je bil povezan s hudičem. Tudi to pripoved so zapisali: Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)
Fidov pogreb : Fidu pôgreb 384
Mama sə čas pravli ud tistga Fida. S rèkli, da je coprnk bov. Pa da sə ga pol, a sə le tistga nèsli pol h pogrébə, da je bla tək težka tista truga, da sə se kər sčépali. Tək čudnə težka je bla. Župnik je bu pa mənda u tistih cajteh, kə je Fida biv, pa strəšnə modər tud. Kə je vidu, da sə žə kər pu vseh štirih skor hodli, tək težkə sə nesli tistə trugə, tək sə se putil, je pa reku: – A vəs kej zanima, ka ste pərnèsli? – O, to nəs pa res zanima. S pa udprli, je bla pa prazna truga. – A ste vidli kakšənga hudobca a pa kej? – Nčesər nismə vidli. En velki črn pəs je za nəm lêtu pa čist vse pulizu, k je teklə tək ud truge. – Tiste je biv pa lih urəgəc. Pa kər nésu je vse prót. – Zaka je bla pa truga tək čudnə težka? – To s bli tisti negovi grehi pa vse tiste. Mórda je biv Fida zlə zlə študiran, da je znəv kake take stvari narédit, da se jəm je u tistih cajteh zdelə nemogoče.
Robanov Kot, 2001
Po devetih letih življenja v jami se je Fida preselil in nato živel v različnih kočah kot najemnik.
V Fidovem gaju so na podlagi pričevanj, izročila, zgradili ofersko-najemniško hiško, bajto, z gospodarskim poslopjem.
Fida se je poročil, ko je bil star 45 let. Kolikor je ljudem uspelo odkriti, pa naj bi s svojo ženo Urško prijateljeval že kar nekaj časa pred poroko. Janez Firšt pravi, da se je Fida poročil dober mesec pred rojstvom hčerke. Fida ni hotel, da bi njegova hčerka imela enako usodo kot on, zato sta se z Urško poročila, vendar pa je njuna hčerka vseeno že kot majhen otrok odšla služit na Koroško. Nato se je občasno vračala nazaj v Solčavo, zlasti ob velikih deli, kot je bila košnja ali žetev. Živela naj bi do konca 80-letih prejšnjega stoletja, z njo pa naj bi se sestal domačin, ljubiteljski zgodovinar. Ni pa znano, ali je imela kaj potomcev ali ne.
Nekateri so veliko uporabljali njegovo znanje o zdravljenju z zdravilnimi rastlinami pove Janez Firšt.
Katoliška Cerkve je bila v Fidovem življenju izredno pomembna, šlo je tako za sprejemanje, kot tudi zavračanje. In kako na Fido gleda sedanji kaplan v Solčavi, dr. Karel Gržan? Po njegovem, ljudje ki nekaj velikega naredijo v svojem času niso všeč nobenemu sistemu, pa naj bo to posvetni ali religiozni. Fida je bil po svoje čuden, vendar je bil čudovit in čudežen, saj je zaznal to čudovitost v stvarstvu, to zdravilnost naravnih moči s katerimi je hotel pomagati ljudem v svojem okolju. Ker pa je posegal v skrivnostni, sicer božji naravni svet, je zbujal vedno znova določene sume, ki trajajo vse do danes. To pa je popolnoma nespametno. Bil je človek, ki si je upal v svojem času izpostaviti to kar je v korist ljudje na svojski inovativne način bogatenja.
dr. Gržan doda, da je Fida živel je v času ko so vse posege v naravni, božji naravni svet, pripisovali hudiču. Zaradi tega so ga grdo gledali, še posebni s strani solčavskega kaplana, in kar je Gržanu težko razumljivo je, da njegov grob še do danes ni označen. Bil je pravzaprav pokopan ob pokopališkem zidu, na prav čuden in nedopusten način.
In kako bi na Fida gledali danes? Tudi danes ni nič drugače, včasih so tistega ki je prestopal prag dopustnega in za takratno institucijo obvladljivega, pripisali hudiču, v današnjem času pa takšnega človeka ne pripišejo hudiču ampak v norišnico. Če bi Fida živel danes ne bi bil tako močno zaznamovan, bil pa veljal za čudaka. Čudoviti ljudje so vedno malo čudni. Tisti utečeni vklopljeni v splošnost, tisti dolgočasni, pa ne morejo vnesti v čas nič inovativnega in mirno preživijo rok svojega trajanja in neredko so označeni kot pametni, predvsem pa so zelo prilagodljivi.
905 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Samosvoj ljudski zdravilec
Ljudsko zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini, predvsem na Solčavskem, ima bogato tradicijo, saj je bilo to področje naše domovine nekako odmaknjeno od glavnih prometnih povezav in velikih mestnih središč. Zato so se morali ljudje sami spopadati z boleznimi, tako s svojimi, kot z boleznimi svojega največjega bogastva – živine. Pri tem so uporabljali tako zdravilne rastline, minerale in druge snovi, kot tudi zagovore, uroke, molitve in ne nazadnje magične prakse. V oddaji Sledi časa bomo spoznali enega najbolj prepoznavnih zdravilcev v Solčavi, Vida Strgarja - Fido, ki skoraj sto let po smrti še vedno buri duhove. Spomin nanj je ohranjen v ustnem izročilu, tega zdravilca pa spoznamo v Fidovem gaju, in etnološki zbirki, ki so jo leta 2012 odprli pri gostišču Jože Firšt v Solčavi.
Neutrudni raziskovalec etnološke, narodopisne, etnografske, zgodovinske in še kakšne podobe krajev v Zgornji Savinjski dolini in drugod, Aleksander Videčnik, je raziskoval tudi ljudsko zdravilstvo. Po dolgem in počez je prekrižaril samotne domačije od Logarske doline do Mozirja in se pogovarjal s številnimi starimi ljudskimi zdravilci. Kot so mu povedali, se je nekoč zdravilo na dva načina. Prvi je bil zagovarjanje.
Drug način zdravljenja pa je vključeval mistične elemente, saj so zdravilci prenašali bolezni z bolnika na drevo.
V Zgornji Savinjski dolini so imel kar nekaj odličnih zdravilcev, nekaj pa je bilo tudi šarlatanov, pove Aleksander Videčnik. Prvi izmed odličnih na Solčavskem je bil Vid Strgar - Fida.
Po Vidu Strgarju - Fidi je v fizični obliki ostala le ena knjiga, ki nosi naslov: Zdravje bolnikov, in ki naj bi jo Fida dokončal leta 1866 v Solčavi, pove Janez Firšt.
O Fidi, ki je bil brez dvoma nekaj posebnega, se še danes pletejo različne zgodbe, ki so si v osnovi podobne, pa vendar različne – pač glede na pripovedovalca.
To potrjuje tudi zanimiv zapis dr. Milana Dolenca objavljen v Loških razgledih, 1995, ta je na strani 129 je zapisal: " Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani hrani rokopis: Zdravje bolnikov to je bukve polne naukov za človeško zdravje spisano h pomoči kmečkim ludmi Salzbach (Solčavi) 1866. Bukve je napisal Vid Strgar ali, kot ss ga klicali, Fida, po predlogi Antona Košenine, ki pa je tudi sam prepisoval od Lipiča. Fida je bil po pripovedovanju starih ljudi iz Robanovega kota v Savinjski dolini, kjer je tudi živel. Bil je zanimiv, bister in čudaški človek. O njem je več pripovedovanj. Mladost je preživel v Podbreškem Košacu v neki drvarski bajti. Nekaj časa je živel tudi v Krznarjevi peči v neki votlini. Od česa je živel, ni menda nihče vedel. Pozneje se je nekoliko bolj približal ljudem, se poročil, sezidal si je kočico, delal pri kmetih ali v gozdu. Imel je mnogo knjig in je pridno študiral. Da se je iz teh knjig brez učitelja naučil nemško, bi še ne bilo tako čudno, a znal je baje tudi italijansko, latinsko in celo grško. Vsaj knjige je imel tudi grške. Iz knjig je študiral zdravilstvo in botaniko. Poznal je baje vse rože in njihovo zdravilno moč.."
O življenju Vida Strgarja - Fide še vedno ni vse razjasnjeno. Zagotovo se ve, da je bil rojen v Solčavi, 15. junija 1836, na manjši kmetiji, ki naj bi se ji po domače reklo pr' Datelšu. Vid je bil nezakonski otrok gospodarjevega sina in ene izmed dekel, ki so službovale v Logarski dolini, pri Podbrežniku, pove Janez Firšt.
Janez Firšt, doda da je bil Fida krščen istega dne kot je bil rojen. Njegovo bistrost je opazil solčavski župnik Janez Janc, ki je nato zbiral denar za Fidovo šolanja med bogatimi kmeti in tudi sam dodal določeno vsoto. Fida so poslali v samostanske šole, kam se ne ve, pri 27 pa se je vrnil v Solčavo ne da bi študije končal, niti ni bil posvečen v duhovnika. To je bilo zagotovo trmasto in pogumno, da se je vrnil nazaj v kraj kjer so zanj zbirali denar, on pa šolanja ni končal. Nato se je umaknil v zelo težko dostopno jamo, ali zjalko, zijavko, daleč od ljudi, in v njej preživel devet let. Šele čez čas pa je počasi vzpostavil stik z domačini. Ti so kmalu opazili njegove darove in začeli govoriti o tem koliko knjig ima v različnih jezikih. To je sprožilo govorice, da lahko kadarkoli pokliče samega vraga.
Fida naj bi klical hudiča pred jamo, v kateri je preživel devet let. »Ta rogatega« naj bi poklical večkrat, pravi Janez Firšt.
Fida naj bi imel med drugimi tudi znamenito čarovniško knjigo – Kolomanov ali Kolomonov žegen, s katero je klical samega vraga, pravi Nejc Slapnik, iz Poseben dan-zavod za pristna doživetja.
Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)
Vragova pomoč : Hudičava pumoč, stran 379.
Tiste je blə pa gor nèk u Logarski, gor deleč u nih pečeh. Fida pa Lašekar sta sekala gor. To je biv ud tistga Ložekarja oče, k je u vojski padu. Je pa en mucesən tək stav, da b məru dov čez pèč past. Če b dovta padu, se b pa zdrobu. Je Logar jamru, k se ga mə je škoda zdelə. Po gèna sta pa gruntala, kək pa ka b nardila. Je Fida djav: – Ma pa skusla, mogoče bə pa šlə. Mə je pa naróču: – Najprej ga ud zgora glubòkə zaseki, po ga bəš pa ud spoda seku. Fida je pa malə ta bèk sedu pa có mə gledu. Gèn je pa seku. Pa tək dovgə, da je mucesən pa res padu gorta. Je reku Fida: – A si čuv, kək je hudič réžu, k je tək težkə uleku? Po pa pride Logar, se mə je pa tək čudnə zdelə, na kak način se b tiste gorta molə pudrət.
Solčava, 2000
bèk – stran; có – zraven
Nejc Slapnik pripovedovalec, iz Poseben Dan, zavod za pristna doživetja Solčava, črpa svoje izročila iz pripovedovanj, ki jih je slišal od svoje stare mame, v oddaji lahko slišimo nekaj pripovedi v izvirnem solčavskem narečju, kot dodatek pa dodajam: Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)
Fida in vrag : Fida pa urag, stran 378.
Ta rejn Ləžekar bi pa rəd nə takə kosə, da b kər zmerəm rezala, da b je nəblə treba nèč klèpat pa brust. Je pa Fida pròsu, da b mə jə pər uragə zrihtu. Po pa tək dovgə, tək dovgə, da ga je nagovóru. Je reku: – Ma pa skusla. Po je pa ris naredu pər Klemenšekə glih na drug kraj môsta, k je dov prèšlə, ənd je blə pa lih križišče, k mrliče čez cestə nesejə. Takə križišče məre bèt za ris. Sta se pa lih ənd pərpravla. Fida je začev urage klicat. Po pa le enkrat pridejə. Dèd je biv vəs u luftə. Tək ga je blə strah, da ga je mèv žə povne hlače. Fida je kuma gènga zadržu, da mə ušov ni vən z risa. Ənd bi ga pa kərlih nèsli. Sə pravli uragi Fidə: – Kər enga vəsranga mi dej vən. Po sta se pa tək dovgə pričkala, da je utrucalə. Lih kuma je urage spravu nazaj. Pa níblə nèč s tisti kosi.
Solčava, 2000
gènga – onega
Vid Strgar - Fida še vedno živi v izročilu Solčavanov in tudi sam se spomnim, kako mi je mama povedala, da je Fida napovedal svojo smrt. Ker mu žena ni verjela, mu je tisti dan spekla krape – ajdove hlebčke– in mu jih, čeprav je že mrtev ležal na postelji, tlačila v usta z besedami: »Fida, jej, Fida, jej!« To izročilo so zapisali tudi v : Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)
Krofi : Krapi 383
Predən je Fida uməru, je pa pərnesu u Icmanku mlin pšenice u nmə žaklnə, da b mə jə zəmlèv. Je pa reku Icmankə: – Čuj, jes bi pa s tobój še rəd guvóru o takih rečéh, kə jəh səmə jes vem. Je pa reku stari Icmank, Rok je biv: – Zdej pa lih nimam cajta tebe puslušat. Je mislu, da bə kər tək kej. Pò ga pa ni puslušu. Zmlèv mə je, un je pa šov. Tək mə je blə vsə živlejne žəv pol. Mi je žena pravla, kək mə je blə vsə živlejne žəv, kə ga ni puslušu. Po je pa s tiste moke Fidava žena Urša spekla krapu. Un se je pa spreubleku upražnə, pa se na póstu ulegu pa uməru. Urša mə je pa tiste krape še punujala. Mə jəh je tlačla nətər u uste. Je rekla: – Tək səm mə jəh punujala, pa še krapu noče jèst. Čez en kedən je pa šla ta h grabnə. Je pa nékakšnə tək padla, da je lih gləvə nətər u tistə mičkənə vodə tíšala, se je pa zadušila.
Solčava, 2002
póstu – posteljo
To sem si zapomnil vse do danes, kot tudi tetino pripoved, da je za Fidovo krsto hodil črn pes – to naj bi bilo znamenje, da je bil povezan s hudičem. Tudi to pripoved so zapisali: Pripovedi Solčavanov o ljudskem zdravilcu Vidu Strgarju – Fidu (prepis iz knjige folklornih pripovedi Gori, doli sem in tja, avtorji: Marta Orešnik, Vida Štiglic in dr. Peter Weiss, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013.)
Fidov pogreb : Fidu pôgreb 384
Mama sə čas pravli ud tistga Fida. S rèkli, da je coprnk bov. Pa da sə ga pol, a sə le tistga nèsli pol h pogrébə, da je bla tək težka tista truga, da sə se kər sčépali. Tək čudnə težka je bla. Župnik je bu pa mənda u tistih cajteh, kə je Fida biv, pa strəšnə modər tud. Kə je vidu, da sə žə kər pu vseh štirih skor hodli, tək težkə sə nesli tistə trugə, tək sə se putil, je pa reku: – A vəs kej zanima, ka ste pərnèsli? – O, to nəs pa res zanima. S pa udprli, je bla pa prazna truga. – A ste vidli kakšənga hudobca a pa kej? – Nčesər nismə vidli. En velki črn pəs je za nəm lêtu pa čist vse pulizu, k je teklə tək ud truge. – Tiste je biv pa lih urəgəc. Pa kər nésu je vse prót. – Zaka je bla pa truga tək čudnə težka? – To s bli tisti negovi grehi pa vse tiste. Mórda je biv Fida zlə zlə študiran, da je znəv kake take stvari narédit, da se jəm je u tistih cajteh zdelə nemogoče.
Robanov Kot, 2001
Po devetih letih življenja v jami se je Fida preselil in nato živel v različnih kočah kot najemnik.
V Fidovem gaju so na podlagi pričevanj, izročila, zgradili ofersko-najemniško hiško, bajto, z gospodarskim poslopjem.
Fida se je poročil, ko je bil star 45 let. Kolikor je ljudem uspelo odkriti, pa naj bi s svojo ženo Urško prijateljeval že kar nekaj časa pred poroko. Janez Firšt pravi, da se je Fida poročil dober mesec pred rojstvom hčerke. Fida ni hotel, da bi njegova hčerka imela enako usodo kot on, zato sta se z Urško poročila, vendar pa je njuna hčerka vseeno že kot majhen otrok odšla služit na Koroško. Nato se je občasno vračala nazaj v Solčavo, zlasti ob velikih deli, kot je bila košnja ali žetev. Živela naj bi do konca 80-letih prejšnjega stoletja, z njo pa naj bi se sestal domačin, ljubiteljski zgodovinar. Ni pa znano, ali je imela kaj potomcev ali ne.
Nekateri so veliko uporabljali njegovo znanje o zdravljenju z zdravilnimi rastlinami pove Janez Firšt.
Katoliška Cerkve je bila v Fidovem življenju izredno pomembna, šlo je tako za sprejemanje, kot tudi zavračanje. In kako na Fido gleda sedanji kaplan v Solčavi, dr. Karel Gržan? Po njegovem, ljudje ki nekaj velikega naredijo v svojem času niso všeč nobenemu sistemu, pa naj bo to posvetni ali religiozni. Fida je bil po svoje čuden, vendar je bil čudovit in čudežen, saj je zaznal to čudovitost v stvarstvu, to zdravilnost naravnih moči s katerimi je hotel pomagati ljudem v svojem okolju. Ker pa je posegal v skrivnostni, sicer božji naravni svet, je zbujal vedno znova določene sume, ki trajajo vse do danes. To pa je popolnoma nespametno. Bil je človek, ki si je upal v svojem času izpostaviti to kar je v korist ljudje na svojski inovativne način bogatenja.
dr. Gržan doda, da je Fida živel je v času ko so vse posege v naravni, božji naravni svet, pripisovali hudiču. Zaradi tega so ga grdo gledali, še posebni s strani solčavskega kaplana, in kar je Gržanu težko razumljivo je, da njegov grob še do danes ni označen. Bil je pravzaprav pokopan ob pokopališkem zidu, na prav čuden in nedopusten način.
In kako bi na Fida gledali danes? Tudi danes ni nič drugače, včasih so tistega ki je prestopal prag dopustnega in za takratno institucijo obvladljivega, pripisali hudiču, v današnjem času pa takšnega človeka ne pripišejo hudiču ampak v norišnico. Če bi Fida živel danes ne bi bil tako močno zaznamovan, bil pa veljal za čudaka. Čudoviti ljudje so vedno malo čudni. Tisti utečeni vklopljeni v splošnost, tisti dolgočasni, pa ne morejo vnesti v čas nič inovativnega in mirno preživijo rok svojega trajanja in neredko so označeni kot pametni, predvsem pa so zelo prilagodljivi.
Ali je mogoče iz ene same notne zbirke, iz nekaj listov na papir ujete glasbe, sestaviti zgodbo? Kaj zgodbo! Rekonstruirati življenja in usode posameznikov, kraja in rodbine, ujete v vrtincu časa? Ignacij Attems, mlad plemič katerega rodbina je posedovala ogromna posestva na ozemlju današnje Slovenije, si je sredi osemnajstega stoletja v Rimu ogledal operno predstavo. In to je tudi edini pravi začetek zgodbe, ki jo v oddaji Sledi časa raziskuje Marko Radmilovič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
"Franc Rupnik se je izdajal za fotografa iz Celja, ki je iznašel nov način tiskanja brez črk. Skupaj z Jurijem Potočnikom sta se zanimala za ročni tiskarski stroj, ki je primeren za hitro razmnoževanje in tudi za tiskanje v barvah. V Potočnikovi navzočnosti je potem Rupnik kupil stroj za 25 tisoč jugoslovanskih kron in pri tem dejal, da ga bo uporabljal za izdelovanje razglednic." Tako je 16. junija leta 1926, med razpravo pred mariborskim porotnim sodiščem, pričal Stanko Detela, ravnatelj Mariborske tiskarne. Toda na tem tiskarskem stroju ni zlikovski dvojec nikoli tiskal razglednic, ampak ponarejene bankovce za 1000 lir ? Pripravlja: Dušan Berne
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Vojaška psihologija uči, da potrebujejo sosednji narodi, ki so se zapletli v vojno, štiri rodove, da lahko spet začnejo normalno sobivati. Ker se nov rod odlikuje vsakih petindvajset let, to pomeni, da je za to potrebno sto let. Prav toliko časa mineva od izbruha prve svetovne vojne, prve totalne vojne v zgodovini človeštva. Toliko let mineva tudi od začetka soške fronte. No, eno leto več. Torej je že čas za sobivanje nekoč sprtih narodov.
Ob sodobnih razpravah posvečenim gradnji "drugega tira," bi ne bilo napačno priklicati v zavedanje ene najbolj junaških zgodb naše zgodovine. Južna žleznica in nje gradnja sta bili v programih našega radia že večkrat obdelani, zato se v Sledeh časa poglobljeno posvetimo enemu izmed mnogih detajlov na tej megalomanski progi. Ob mnogih ovirah na katere so naleteli graditelji, je bila kronski problem zagotovo prečkanje reke Drave v Mariboru. O železniškem mostu preko reke bo govorila oddaja Marka Radmiloviča s preprostim naslovom: "Most!"
Stareslike - so spletna stran, kjer zagnani posamezniki, od leta 2010 objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki je povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje oziroma omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in tudi v tujini. Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo. V tem času so tako objavili več kot 2.400 prispevkov, njihovo spletno stran pa obišče vsaj 1.500 ljudi na dan, kar pomeni, da so v teh letih že krepko presegli 2 milijona obiskov. To nadvse zanimivo pobudo bomo spoznali v oddaji-Sledi časa, avtor: Milan Trobič
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Slovenija ni le dežela polna naravnih lepot in prečudovite kleti, ki jo sestavlja najmanj 11 tisoč jam. Je tudi dežela polna izjemnih umetniških del. Ko beseda nanese na Celjski strop, se začne pogovor o ugankah. Umetnina stara 400 let, ki se je ohranila deloma tudi po naključju. Verjetno gre za edini tak ohranjen strop na jugu in severu celine – Evrope. rva je že ta, koliko ljudi pri nas, tudi v Celju, ve za to izjemno evropsko umetnino? Gre namreč za enega izmed največjih biserov slovenske kulturne dediščine, ki pa je premalo znan. Celjski strop je približno 143 kvadratnih metrov velika poslikava stropa osrednje dvorane stare cesljske grofije. Vendar ne gre za poslikavo na strop, torej za fresko, gre za 11 slik s tempero na platno, ki so pritrjene na strop s pomočjo dekorativnih letev.
Gledališča v glavnih mestih avstrijskih dežel so imenovali »deželna gledališča«, ljubljanskemu pa so rekli tudi Stanovsko gledališče. Stavba Deželnega gledališča na Kongresnem trgu je bila zgrajena leta 1763, v mrzli februarski noči leta 1887, pa je pogorela do tal. Gasilci so si namreč med silovitim požarom prizadevali obvarovati predvsem sosednje hiše, pri čemer so morali zaradi zmrzali celo parno brizgalno polivati z vročo vodo. Poročevalec časnika Slovenski narod je potem med drugim zapisal: »Prizor je bil čarobno grozen. Kongresni trg je bil svetel kot po dnevu, frančiškanska in stolna cerkev, kakor tudi ljubljanski grad, svitili so se in žarili kakor v jutranji zarji.« Natančnega vzroka požara niso ugotovili, menda pa ga je povzročila pozabljena tleča cigara v eni izmed lož. Pogorišče je kupila Filharmonična družba in na njem zgradila stavbo današnje Slovenske filharmonije ... Zanimivo zgodbo o zgodovini hiše, kjer zdaj domuje Slovenska filharmonija in o dogajanjih za njenimi zidovi, bomo povedali v oddaji Sledi časa. Pripravlja: Dušan Berne
Turistovski klub skala so ustanovili 2. februarja 1921. Bil je nekakšna alternativa Slovenskemu planinskemu društvu (SPD), saj je zagovarjal idejo elite – pa ne v smislu premožnosti ali družbenega ugleda. Skalaši, kakor so si pravili članice in člani, so zagovarjali idejo maloštevilnega, a izjemnega članstva. Iz njihovih vrst so izšli vrhunski smučarji, alpinisti, gorniki, gorski reševalci, fotografi, celo sankači. Zagovarjali so predanost svojemu klubu, poslanstvu le-tega in se zavzemali za visoka moralna načela. Nosili so prepoznavne značke s planiko v barvi slovenske trobojnice, imeli so celo svojo himno, katere refren se glasi: Skala, divja skala, kras gorenjskih gor. Skala, divja skala, ti vedno boš nam vzor. Trden kakor skala je slovenski rod, kvišku kakor skala vodi naša pot.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Pečati imajo neprecenljivo zgodovinsko vrednost. Iz njih izvemo marsikaj o statusu posameznih družin do političnih razmer v takratni družbi. Pečat pomeni overovitev, poleg podpisa so s pečati in pričami potrdili resničnost zapisanega pravnega dejanja. Kako se je razvijal v zgodovini vse do današnje računalniške dobe, kakšna je njegova povezava z digitalnim podpisom in kako so z uporabo sodobnih tehnologij na strojni fakulteti v Ljubljani iz izvirnega pečata izdelali pečatnik nadvojvode Rudolfa IV. Habsburškega iz leta 1363 – o vsem tem smo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved. Fotografija: Kopija konjeniškega pečata avstrijskega nadvojvode Rudolfa IV, vir. Dolenjski muzej
V oddaji, ki jo pripravjla Milan Trobič, bomo spoznali enkratno zgodbo o nastanku in razvoju "dolenjskega velikana" avtomobilske tovarne IMV Novo mesto. Izjemen pogum, zagnanost in usmerjenost v razvoj, vseh tistih, ki so verjeli v prihodnost, je tlakovalo pot, ki se še ni končala. Namesto, da bi Dolenjsko poznali le po cvičku, zelju in klobasah, kot so želeli povojni oblastniki, je ta del naše države postal gonilo razvoja. Ta se kaže v podjetjih, ki so nastala iz nekdanjega IMV, to so Revoz, Adria Mobil, TPV in druga.
Med prvo svetovno vojno je večina žensk delovala na takoimenovanih domačih frontah . To pomeni, da so doma zamenjale svoje moške, ki so se borili in umirali na številnih bojiščih velike vojne. Najbližje prvim forntnim linijam so bile predvsem bolniške sestre, ki so delovale v številnih kampih Rdečega križa. Nekaj žensk, kot na primer Birtanka DorothyLawrence, so oblekle vojaško sukno, nekaj pa jih je tlakovalo pot vojnim dopisnicam. Za eno prvih vojnih poročevalk sicer velja Američanka Margaret Fuller , poročala je o vojaškem spopadu med Francijo in Rimsko republiko leta 1849 iz obdobja italijanskih združitvenih vojn. V veliki vojni pa so se uveljavile na primer Britanke in Američanke Corra Haris, Marguerita Higgins, Peggy Hull in na primer Nellie Bly. Med ženskami vojnimi poročevalkami pa ima posebo mesto Dunajčanka Alice Schalek, ki je bila edina članica avstro-ogrskega tiskovnega urada . Še več, bila je edina ženska, ki je poročala tudi iz prve frontne črte. Najprej v Srbiji in Črni gori, leta 1916 pa je preživela štiri mesece na soški fronti in poleg devetnajstih člankov napisala tudi knjigo, ki je izšla istega leta. Njeno delo in poročanje je rdeča nit Sledi časa, ki jih jepripravil Jurij Popov.
Najbolj kompleksna komunikacija je ena izmed temeljnih lastnosti človeške vrste, po kateri se ločujemo od drugih vrst našega planeta. Tudi zato, ker se ves čas spreminja, išče nove poti in sredstva ter sproža revolucije - male in velike. Zaradi pisem so se vojne začenjale in končevale. Telefonski klici so zapečatili usode milijonov. Elektronska sporočila so trend, ki je za zmeraj spremenil podobo komuniciranja tega sveta. Kako je Tehniški muzej Slovenije v nekaj sobah ujel duh časa, ki ga je pisala naša pošta in z njo povezane telekomunikacije, je v oddaji Sledi časa preverjal Jure K. Čokl.
Ljubezni do domovine ni mogoče zaukazati. Nosimo jo v srcu, ali je preprosto nimamo. Slovenci, ki so okusili tujino, to najlažje razumejo in težko bi našli koga, ki mu ni do doma in domovine. Večini že ob imenu Slovenija poskoči srce. Pa ne govorimo o pretiranih čustvih, ki rada uidejo čez rob, marveč o prvobitnih čustvih človeka. Ta določajo identiteto vsakogar in ga kot z dolgim nevidnim pajčolanom pripenjajo na skupnost iz katere izhaja. In ta pripetost oblikuje naš odnos do vsega, kar je družina, sorodstvo, rod in - družba. Za oddajo smo ob nedavni obletnici plebiscitarne odločitve za samostojno Slovenijo k razmisleku o domoljubju povabili upokojenega polkovnika Slovenske vojske Miha Butaro.
23. decembra 1990 so Slovenci odločno in jasno povedali, da hočejo svojo državo. Od plebiscita, ki pomeni začetek rojstva samostojne in neodvisne Slovenije, mineva četrt stoletja. V Sledeh časa se bomo spomnili prelomnih dni pred 25 leti; tedanjih upov, hotenj, želja in sanj, pa tudi tega, kako je isti cilj združeval in vsaj za trenutek pometel z rivalstvi. Oddajo pripravlja Nika Benedik.
Neveljaven email naslov