Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje in pustilo za sabo raznovrstno materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznavamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju, v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti." Tako so zapisali ob odprtju razstave: Skrivnost lože. Prostozidarstvo na Slovenskem, ki je na ogled v Narodnem muzeju Slovenije. Razstava se časovno ujema s 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije. Petdeset let pozneje so se lože začele širiti tudi v slovenske deleže. Toda kakšen je bil ta razvoj na naših tleh? Kakšno usodo so doživljali prostozidarji? So njihovi skrivni obredi in način delovanja res zarotniška oblika uporabe vseh sredstev za vzpostavitev svetovne prevlade?
Prostozidarstvo na Slovenskem se je začelo opazno razvijati šele v obdobju jožefinske Avstrije. Prej so bili člani nemških in dunajskih prostozidarskih lož posamezniki, na primer pripadniki plemiške družine Cobenzl. Prvi izpričani Kranjec, ki je bil dokazano sprejet v prostozidarsko ložo, je bil v Ljubljani rojeni Karel grof Cobenzl, ki je leta 1741 postal član nemške prostozidarske lože v Bayreuthu.
Prve lože v 18. stoletju v notranjeavstrijskih deželah so bile ustanovljene v Trstu. Na začetku vladanja cesarja Jožefa II. pa so lože ustanovili skoraj v vseh glavnih mestih tedanje monarhije. Po podatkih iz tega obdobja vemo, da je bilo v ložah 50 posameznikov iz naših krajev. Med njimi so bile zanimive osebe, na primer Jurij Vega in ljubljanski nadškof Mihael Brigido. Znano je tudi, da naj bi bila člana lože Anton Tomaž Linhart in Valentin Vodnik, vendar za zdaj trdnih dokazov o tem še niso našli.
Po francoski revoluciji so bile leta 1795 prostozidarske lože v habsburški monarhiji prepovedane, s tem pa se je končalo tudi delovanje lož na slovenskem ozemlju. So pa bile zelo dejavne v obdobju Ilirskih provinc, ko so tudi naše kraje zasedli Francozi, nam je povedal dr. Matevž Košir iz Arhiva Republike Slovenije.
Narodni muzej Slovenije je skupaj z Arhivom Republike Slovenije pripravil vrsto dogodkov posvečenih prostozidarstvu. V nadaljevanju bom zato v ta zapis, namesto povzetkov govornih prispevkov, ki sem jih posnel za oddajo, vključil predvsem gradivo, ki so ga pripravili ob odprtju razstave. Saj vas vabim, da oddaji prisluhnete, ta zapis pa naj zgodbo samo dopolni!
Zadnji dan februarja ( 28.2. 2017) so v Narodnem muzeju Slovenije odprli razstavo o zgodovini prostozidarstva v našem prostoru. Prostozidarska dediščina slovenskih in tujih muzejev, arhivov in knjižnic bo na ogled do 14. maja letos.
Vrednote, ki združujejo bratovščino, bo obiskovalec spoznaval ob prostozidarski scenografiji, simbolih in glasbeni kulisi: skozi skrbno oblikovan razstavni prostor bo simbolično prehodil pot od teme k svetlobi, od neznanja k znanju.
Na novinarski konferenci, pred svečanim odprtjem razstave je direktorica Narodnega muzeja Slovenije mag. Barbara Ravnik poudarila, da je razstava plod odličnega sodelovanja Narodnega muzeja Slovenije in Arhiva Republike Slovenije.
Soavtor razstave dr. Matevž Košir (Arhiv Republike Slovenije), ki že vrsto let preučuje prostozidarstvo na Slovenskem, je pojasnil:
»Ni naključje, da je razstava na ogled prav letos, saj smo želeli poudariti pomemben jubilej, in sicer 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije (1717–2017). Prav Anglija je tista dežela, v kateri se je prostozidarstvo začelo, zato ima gibanje tudi nekaj ‘angleških’ značilnosti. V njem se zrcali tradicija srednjeveškega kamnoseštva, ki se je s koncem srednjega veka sicer izpela, ostale pa so simbolne vsebine gradnje harmoničnega sveta in poudarek na bratstvu med različno mislečimi.«
Mag. Jože Podpečnik, kustos prostozidarske zbirke v Narodnem muzeju Slovenije in soavtor razstave, je izpostavil:
»Prostozidarsko zbirko danes prvič v zgodovini predstavljamo javnosti. Poleg Narodnega muzeja Slovenije in Arhiva Republike Slovenije so gradivo za razstavo prispevali tudi Pokrajinski muzej Maribor, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, Gornjesavski muzej Jesenice, Pokrajinski muzej Koper, Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana ter druge domače in tuje ustanove, tudi Velika loža Slovenije.«
In še:
»Na razstavi smo prikazali ‘tempelj’ ljubljanske lože Valentin Vodnik in njene člane. Predstavili smo takratno slovensko gospodarsko in politično elito, ki je med drugim vplivala na to, da smo v Ljubljani v tridesetih letih 20. stoletja postavili Narodno in univerzitetno knjižnico.«
Mag. Jože Podpečnik je zapisal:
"Predmeti v prostozidarski zbirki muzeja potrjujejo odlično sodelovanje slovenskih bratov pri širjenju strpnosti, svobode izražanja in spodbujanja sodelovanja med ljudmi različnih prepričanj v srednjeevropskem prostoru in širše. Bratovščina poudarja splošne moralne norme, med njimi pa na prvo mesto postavlja strpnost. A vendar je prostozidarstvo težko ulovljiv družbeni fenomen. Ne gre za religijo – čeprav je njegov sestavni del tudi ritual. Ne gre za center moči – čeprav ni mogoče ovreči njegovega političnega in družbenega angažmaja. Ni filozofija – čeprav je gradbeni načrt življenja s simboli, za katerimi se skriva prastara modrost. Prostozidarstvo je brez dvoma povezano z mističnim: zaradi svojega alternativnega pogleda na svet, izkušnje rituala in, ne nazadnje, molka o notranjem dogajanju. Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje ter pustilo za sabo raznoliko materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju kakor tudi v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti."
01 Baron Žiga Zois
Žiga baron Zois pl. Edelsteinski (1747–1819), gospodarstvenik, mecen, naravoslovec, mineralog in humanist. Na domu so ga poučevali najboljši učitelji, izobraževal se je tudi v tujini. V njegovi bogati knjižnici na Bregu v Ljubljani so se zbirali kranjski razsvetljenci, ki jih je tudi materialno podpiral. Bil je lastnik gospostva Brdo pri Kranju, fajančne tovarne v Ljubljani in posesti na Javorniku in v Mislinji. Po njem je imenovan barvit mineral cojzit, ukvarjal se je tudi z ornitologijo. S trgovino z železom je obogatel, v času Ilirskih provinc pa doživel gospodarski polom. Leta 1782 je v Amsterdamu vstopil v prostozidarsko ložo. V času delovanja ljubljanskih lož (1792–1795 in 1811–1813) so ga člani obiskovali na domu. Od prostozidarjev je prijateljeval z Janezom Antonom Riccijem, Jožefom Pinhakom in Pagliaruzzijem, dopisoval si je s številnimi prostozidarji v monarhiji. Brat Jožef baron Zois pl. Edelstein (1741–1813) je bil v letih 1783–1788 član dunajske prostozidarske lože Okronano oziroma Novookronano upanje.
02 Jurij Vega
Jurij Vega (1754–1802), slovenski matematik, geodet in častnik. V knjigi zapisnikov dunajske lože Resnična sloga decembra 1795 je opisan sprejem Jurija Vege med prostozidarje. Starešina lože Ignac pl. Born je prejel Vego v ložo z ritualom po prostozidarskem običaju. Tajnik lože je zapisal: »Leta 1785, devetega dne dvanajstega meseca, je bil za sprejem predstavljen tuji iščoči Jurij Vega, sin Jerneja, star 31 let, rojen 23. 3. 1754, katoliške vere, meščanskega porekla, po službi nadporočnik in profesor matematike pri drugem cesarsko-kraljevem topniškem polku, ni član nobenega znanega reda, po iskreni želji in vnemi sprejet v naš od prastarih časov čaščeni prostozidarski viteški red, za kar ni zaprosil iz radovednosti, še manj bil od koga prisiljen ali zapeljan …« Vega je februarja 1786 napredoval v pomočnika in maja istega leta še v prostozidarskega mojstra.
03 Diploma ljubljanske lože
Diploma, ki jo je loža Prijateljev rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani izdala Žigi Pagliaruzziju 16. marca 1812. Prostozidarska diploma ima v središču zvezdo, ki je bila upodobljena tudi na pečatniku ljubljanske lože. Pod njim je napis s kratico, ki pomeni »V slavo velikega arhitekta vesolja«. Stebra J in B, nad katerima sta upodobljena luna in sonce, simbolizirata aktivno in kontemplativno načelo. Med stebroma so upodobljeni črno-bel mozaični tlak in številni prostozidarski simboli. Tri ženske figure simbolizirajo modrost, moč in lepoto. Moč ima na ščitu upodobljeno črko N, ki asociira na Napoleona.
04 Znak viteza rožnega križa
Znak viteza rožnega križa je najverjetneje je pripadal starešini francosko-ilirske lože Prijateljev rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani med letoma 1811–1813.
05 Pečatnik ljubljanske lože
Pečatnik ljubljanske lože Prijateljev rimskega kralja in Napoleona, izdelan leta 1811. Varuh pečatnika v ljubljanski loži je bil ljubljanski notar Franc Ksaver Repežič.
06 Predpasnik mojstra
Prostozidarske mojstrske predpasnike, kot je ljubljanski, so od konca 18. stoletja polindustrijsko izdelovali v Franciji. Gravuro so odtisnili na usnje in nato ročno poslikali. Danes je poleg ljubljanskega v muzejskih in zasebnih zbirkah ohranjenih le še sedem takih predpasnikov. Predpasnik je izdelan iz kozjega usnja in bogato okrašen s simboliko od egiptovske, orientalske in starozavezne do tiste iz obdobja srednjeveških gradbenih cehov. V središču trikotnika na zgornjem robu predpasnika je upodobljeno sonce. Sonce je omejeno z oblaki. V sredini predpasnika je Salomonov tempelj. Vhod v Salomonov tempelj vodi prek treh stopnic mojstrstva (vajeniške, pomočniške in mojstrske), katerih orodje je upodobljeno v spodnjem delu predpasnika. Levo zadaj se na valovih oceana ziblje Noetova barka. Barka simbolizira kulturo, človeško modrost, rešeno pred potopom. Desno zadaj od templja je upodobljena piramida z dvema palmama in opozarja na ezoterično modrost starega Egipta. Celotno sliko zamejujeta korintska stebra na kamnitem podstavku, ki sta enaka, ločita ju le črki J in B. Ponazarjata stebra, ki sta stala v preddverju Salomonovega templja in sta bila poimenovana Jachin in Boaz. Na vsakem od kapitelov korintskega stebra so po tri počena granatna jabolka. Levo v oblaku nad stebrom je lunin krajec, desno nad njim pa trikrat po tri zvezde. Zvezde nad desnim stebrom so kažipoti popotniku v temi.
07 Oznaka stebra Jachin
Oznaka stebra Jachin, izdelana za ljubljansko ložo Valentin Vodnik leta 1940. Pred preddverjem Salomonovega templja sta stala dva korintska stebra na kamnitem podstavku, Jachin in Boaz.
08 Oznaka temne sobe za sprejem novincev
Oznaka temne sobe za sprejem novincev v ljubljanski loži Valentin Vodnik iz leta 1940. V preddverju prostozidarskega templja je soba izgubljenih korakov ali temna soba. Pred sprejemom v ložo je kandidat nekaj časa preživel v temni sobi, kjer je v miru zapisal odgovore na nekatera vprašanja oziroma svojo »filozofsko« oporoko. Pri tem je bil opozorjen, naj odide, če ga je tja pripeljala radovednost.
09 Prostozidarsko kladivo
Kladivo, ki ga je ob umestitvi ljubljanske lože Valentin Vodnik 21. maja 1940 podarila zagrebška loža Bratstvo. Prostozidarsko kladivo je simbol dela in asociira moč, aktivno voljo in razsodnost.
10 Prapor ljubljanske prostozidarske lože Valentin Vodnik
Prapor ljubljanske prostozidarske lože Valentin Vodnik, izdelan leta 1940, je Narodnemu muzeju Slovenije podaril dr. Janez Milčinski, ki je predmet dobil od Evgena Lovšina tik pred njegovo smrtjo. Osnutek prostozidarskega praporja je oblikoval hrvaški grafik Tomislav Krizman (1882–1955). Prapor je na treh straneh obšit z resami, na četrti pa je prišitih deset medeninastih obročkov (za pritrditev). Na prednji strani prapora so kratica V. V. (Valentin Vodnik) ter podoba lože, pred njo odprta knjiga, šestilo in kotomer, obdani z rastlinskim ornamentom. Na hrbtni strani je na eni strani sonce, na drugi oblaki in merilne naprave ter napis: V. / LJUBLJANA / V.
Sicer pa je kot glasbena kulisa na razstavi sonata Brillante, ki jo ne napisal član prostozidarske lože Antona Heberle.
Vizualni koncept razstave
Za vizualni koncept razstave sta poskrbela Miran Mohar in Mima Suhadolc, arhitekta in oblikovalca. Mima Suhadolc je zapisala:
"Svetloba je morda najpomembnejši simbol prostozidarstva. Pomeni modrost, znanje in razumevanje. Potovanje proti svetlobi je simbolna pot k modrosti, ki je glavna tema postavitve razstave. Razstavni prostor je zasnovan tako, da obiskovalec potuje skozi zaporedje prostorov, ki imajo različne značaje.
Na začetku so prostori oblikovani grobo, oglato, kot »neobdelan kamen«, ki pomeni neizoblikovanega, nevednega iščočega, potem pa se postopoma spreminjajo – do zadnjega prostora, templja. Tempelj je prostor geometrije in logike, ki predstavlja »obdelani kamen« oziroma nekoga, ki mu je bila »podeljena luč«. Prvi prostor obenem predstavlja Platonovo votlino, svet idej, prehod v svet zunaj votline pa je metafora razsvetljenja. Celotna postavitev je izdelana iz papirja (valovite lepenke) in je maketa v naravni velikosti. Minljivost materiala in začasnost izdelave v simbolnem smislu sporočata, da je prostozidarstvo pravzaprav ideja."
Prostozidarstvo se relativno počasi "odpira" javnosti, menijo mnogi, ki to gibanje tako ali drugače spremljajo. Ob tem so me recimo opozorili, na osmrtnico, ki je izšla leta 2005. Ta je mnoge "malce" presenetila, so takrat med drugim zapisali v časniku Dnevnik, dne 16.12. 2005.
V Narodnem muzeju Slovenije so ob vsem dogajanju, ki je spremljalo razstavo Skrivnost lože, med drugim opozorili tudi na zanimivosti povezane s prostozidarji:
V oddajo smo skušali vključiti tudi velikega mojstra Velike lože Slovenije, dr. Marka Bitenca, vendar nam to ni uspelo. Iz tajništva Velike lože so sporočili, da je žal veliki mojster kot zdravnik zelo zaseden. Zaradi precejšnjega zanimanja medijev pa bodo kmalu pripravili novinarsko konferenco, kjer bo sodeloval tudi on.
Slika: Marko Bitenc, dr.med. 18.1.2011 - Podjetnik v kirurgiji. Edita Cetinski Malnar, oddaja TV Slovenija-Prava ideja.
911 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
"Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje in pustilo za sabo raznovrstno materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznavamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju, v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti." Tako so zapisali ob odprtju razstave: Skrivnost lože. Prostozidarstvo na Slovenskem, ki je na ogled v Narodnem muzeju Slovenije. Razstava se časovno ujema s 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije. Petdeset let pozneje so se lože začele širiti tudi v slovenske deleže. Toda kakšen je bil ta razvoj na naših tleh? Kakšno usodo so doživljali prostozidarji? So njihovi skrivni obredi in način delovanja res zarotniška oblika uporabe vseh sredstev za vzpostavitev svetovne prevlade?
Prostozidarstvo na Slovenskem se je začelo opazno razvijati šele v obdobju jožefinske Avstrije. Prej so bili člani nemških in dunajskih prostozidarskih lož posamezniki, na primer pripadniki plemiške družine Cobenzl. Prvi izpričani Kranjec, ki je bil dokazano sprejet v prostozidarsko ložo, je bil v Ljubljani rojeni Karel grof Cobenzl, ki je leta 1741 postal član nemške prostozidarske lože v Bayreuthu.
Prve lože v 18. stoletju v notranjeavstrijskih deželah so bile ustanovljene v Trstu. Na začetku vladanja cesarja Jožefa II. pa so lože ustanovili skoraj v vseh glavnih mestih tedanje monarhije. Po podatkih iz tega obdobja vemo, da je bilo v ložah 50 posameznikov iz naših krajev. Med njimi so bile zanimive osebe, na primer Jurij Vega in ljubljanski nadškof Mihael Brigido. Znano je tudi, da naj bi bila člana lože Anton Tomaž Linhart in Valentin Vodnik, vendar za zdaj trdnih dokazov o tem še niso našli.
Po francoski revoluciji so bile leta 1795 prostozidarske lože v habsburški monarhiji prepovedane, s tem pa se je končalo tudi delovanje lož na slovenskem ozemlju. So pa bile zelo dejavne v obdobju Ilirskih provinc, ko so tudi naše kraje zasedli Francozi, nam je povedal dr. Matevž Košir iz Arhiva Republike Slovenije.
Narodni muzej Slovenije je skupaj z Arhivom Republike Slovenije pripravil vrsto dogodkov posvečenih prostozidarstvu. V nadaljevanju bom zato v ta zapis, namesto povzetkov govornih prispevkov, ki sem jih posnel za oddajo, vključil predvsem gradivo, ki so ga pripravili ob odprtju razstave. Saj vas vabim, da oddaji prisluhnete, ta zapis pa naj zgodbo samo dopolni!
Zadnji dan februarja ( 28.2. 2017) so v Narodnem muzeju Slovenije odprli razstavo o zgodovini prostozidarstva v našem prostoru. Prostozidarska dediščina slovenskih in tujih muzejev, arhivov in knjižnic bo na ogled do 14. maja letos.
Vrednote, ki združujejo bratovščino, bo obiskovalec spoznaval ob prostozidarski scenografiji, simbolih in glasbeni kulisi: skozi skrbno oblikovan razstavni prostor bo simbolično prehodil pot od teme k svetlobi, od neznanja k znanju.
Na novinarski konferenci, pred svečanim odprtjem razstave je direktorica Narodnega muzeja Slovenije mag. Barbara Ravnik poudarila, da je razstava plod odličnega sodelovanja Narodnega muzeja Slovenije in Arhiva Republike Slovenije.
Soavtor razstave dr. Matevž Košir (Arhiv Republike Slovenije), ki že vrsto let preučuje prostozidarstvo na Slovenskem, je pojasnil:
»Ni naključje, da je razstava na ogled prav letos, saj smo želeli poudariti pomemben jubilej, in sicer 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije (1717–2017). Prav Anglija je tista dežela, v kateri se je prostozidarstvo začelo, zato ima gibanje tudi nekaj ‘angleških’ značilnosti. V njem se zrcali tradicija srednjeveškega kamnoseštva, ki se je s koncem srednjega veka sicer izpela, ostale pa so simbolne vsebine gradnje harmoničnega sveta in poudarek na bratstvu med različno mislečimi.«
Mag. Jože Podpečnik, kustos prostozidarske zbirke v Narodnem muzeju Slovenije in soavtor razstave, je izpostavil:
»Prostozidarsko zbirko danes prvič v zgodovini predstavljamo javnosti. Poleg Narodnega muzeja Slovenije in Arhiva Republike Slovenije so gradivo za razstavo prispevali tudi Pokrajinski muzej Maribor, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, Gornjesavski muzej Jesenice, Pokrajinski muzej Koper, Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana ter druge domače in tuje ustanove, tudi Velika loža Slovenije.«
In še:
»Na razstavi smo prikazali ‘tempelj’ ljubljanske lože Valentin Vodnik in njene člane. Predstavili smo takratno slovensko gospodarsko in politično elito, ki je med drugim vplivala na to, da smo v Ljubljani v tridesetih letih 20. stoletja postavili Narodno in univerzitetno knjižnico.«
Mag. Jože Podpečnik je zapisal:
"Predmeti v prostozidarski zbirki muzeja potrjujejo odlično sodelovanje slovenskih bratov pri širjenju strpnosti, svobode izražanja in spodbujanja sodelovanja med ljudmi različnih prepričanj v srednjeevropskem prostoru in širše. Bratovščina poudarja splošne moralne norme, med njimi pa na prvo mesto postavlja strpnost. A vendar je prostozidarstvo težko ulovljiv družbeni fenomen. Ne gre za religijo – čeprav je njegov sestavni del tudi ritual. Ne gre za center moči – čeprav ni mogoče ovreči njegovega političnega in družbenega angažmaja. Ni filozofija – čeprav je gradbeni načrt življenja s simboli, za katerimi se skriva prastara modrost. Prostozidarstvo je brez dvoma povezano z mističnim: zaradi svojega alternativnega pogleda na svet, izkušnje rituala in, ne nazadnje, molka o notranjem dogajanju. Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje ter pustilo za sabo raznoliko materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju kakor tudi v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti."
01 Baron Žiga Zois
Žiga baron Zois pl. Edelsteinski (1747–1819), gospodarstvenik, mecen, naravoslovec, mineralog in humanist. Na domu so ga poučevali najboljši učitelji, izobraževal se je tudi v tujini. V njegovi bogati knjižnici na Bregu v Ljubljani so se zbirali kranjski razsvetljenci, ki jih je tudi materialno podpiral. Bil je lastnik gospostva Brdo pri Kranju, fajančne tovarne v Ljubljani in posesti na Javorniku in v Mislinji. Po njem je imenovan barvit mineral cojzit, ukvarjal se je tudi z ornitologijo. S trgovino z železom je obogatel, v času Ilirskih provinc pa doživel gospodarski polom. Leta 1782 je v Amsterdamu vstopil v prostozidarsko ložo. V času delovanja ljubljanskih lož (1792–1795 in 1811–1813) so ga člani obiskovali na domu. Od prostozidarjev je prijateljeval z Janezom Antonom Riccijem, Jožefom Pinhakom in Pagliaruzzijem, dopisoval si je s številnimi prostozidarji v monarhiji. Brat Jožef baron Zois pl. Edelstein (1741–1813) je bil v letih 1783–1788 član dunajske prostozidarske lože Okronano oziroma Novookronano upanje.
02 Jurij Vega
Jurij Vega (1754–1802), slovenski matematik, geodet in častnik. V knjigi zapisnikov dunajske lože Resnična sloga decembra 1795 je opisan sprejem Jurija Vege med prostozidarje. Starešina lože Ignac pl. Born je prejel Vego v ložo z ritualom po prostozidarskem običaju. Tajnik lože je zapisal: »Leta 1785, devetega dne dvanajstega meseca, je bil za sprejem predstavljen tuji iščoči Jurij Vega, sin Jerneja, star 31 let, rojen 23. 3. 1754, katoliške vere, meščanskega porekla, po službi nadporočnik in profesor matematike pri drugem cesarsko-kraljevem topniškem polku, ni član nobenega znanega reda, po iskreni želji in vnemi sprejet v naš od prastarih časov čaščeni prostozidarski viteški red, za kar ni zaprosil iz radovednosti, še manj bil od koga prisiljen ali zapeljan …« Vega je februarja 1786 napredoval v pomočnika in maja istega leta še v prostozidarskega mojstra.
03 Diploma ljubljanske lože
Diploma, ki jo je loža Prijateljev rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani izdala Žigi Pagliaruzziju 16. marca 1812. Prostozidarska diploma ima v središču zvezdo, ki je bila upodobljena tudi na pečatniku ljubljanske lože. Pod njim je napis s kratico, ki pomeni »V slavo velikega arhitekta vesolja«. Stebra J in B, nad katerima sta upodobljena luna in sonce, simbolizirata aktivno in kontemplativno načelo. Med stebroma so upodobljeni črno-bel mozaični tlak in številni prostozidarski simboli. Tri ženske figure simbolizirajo modrost, moč in lepoto. Moč ima na ščitu upodobljeno črko N, ki asociira na Napoleona.
04 Znak viteza rožnega križa
Znak viteza rožnega križa je najverjetneje je pripadal starešini francosko-ilirske lože Prijateljev rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani med letoma 1811–1813.
05 Pečatnik ljubljanske lože
Pečatnik ljubljanske lože Prijateljev rimskega kralja in Napoleona, izdelan leta 1811. Varuh pečatnika v ljubljanski loži je bil ljubljanski notar Franc Ksaver Repežič.
06 Predpasnik mojstra
Prostozidarske mojstrske predpasnike, kot je ljubljanski, so od konca 18. stoletja polindustrijsko izdelovali v Franciji. Gravuro so odtisnili na usnje in nato ročno poslikali. Danes je poleg ljubljanskega v muzejskih in zasebnih zbirkah ohranjenih le še sedem takih predpasnikov. Predpasnik je izdelan iz kozjega usnja in bogato okrašen s simboliko od egiptovske, orientalske in starozavezne do tiste iz obdobja srednjeveških gradbenih cehov. V središču trikotnika na zgornjem robu predpasnika je upodobljeno sonce. Sonce je omejeno z oblaki. V sredini predpasnika je Salomonov tempelj. Vhod v Salomonov tempelj vodi prek treh stopnic mojstrstva (vajeniške, pomočniške in mojstrske), katerih orodje je upodobljeno v spodnjem delu predpasnika. Levo zadaj se na valovih oceana ziblje Noetova barka. Barka simbolizira kulturo, človeško modrost, rešeno pred potopom. Desno zadaj od templja je upodobljena piramida z dvema palmama in opozarja na ezoterično modrost starega Egipta. Celotno sliko zamejujeta korintska stebra na kamnitem podstavku, ki sta enaka, ločita ju le črki J in B. Ponazarjata stebra, ki sta stala v preddverju Salomonovega templja in sta bila poimenovana Jachin in Boaz. Na vsakem od kapitelov korintskega stebra so po tri počena granatna jabolka. Levo v oblaku nad stebrom je lunin krajec, desno nad njim pa trikrat po tri zvezde. Zvezde nad desnim stebrom so kažipoti popotniku v temi.
07 Oznaka stebra Jachin
Oznaka stebra Jachin, izdelana za ljubljansko ložo Valentin Vodnik leta 1940. Pred preddverjem Salomonovega templja sta stala dva korintska stebra na kamnitem podstavku, Jachin in Boaz.
08 Oznaka temne sobe za sprejem novincev
Oznaka temne sobe za sprejem novincev v ljubljanski loži Valentin Vodnik iz leta 1940. V preddverju prostozidarskega templja je soba izgubljenih korakov ali temna soba. Pred sprejemom v ložo je kandidat nekaj časa preživel v temni sobi, kjer je v miru zapisal odgovore na nekatera vprašanja oziroma svojo »filozofsko« oporoko. Pri tem je bil opozorjen, naj odide, če ga je tja pripeljala radovednost.
09 Prostozidarsko kladivo
Kladivo, ki ga je ob umestitvi ljubljanske lože Valentin Vodnik 21. maja 1940 podarila zagrebška loža Bratstvo. Prostozidarsko kladivo je simbol dela in asociira moč, aktivno voljo in razsodnost.
10 Prapor ljubljanske prostozidarske lože Valentin Vodnik
Prapor ljubljanske prostozidarske lože Valentin Vodnik, izdelan leta 1940, je Narodnemu muzeju Slovenije podaril dr. Janez Milčinski, ki je predmet dobil od Evgena Lovšina tik pred njegovo smrtjo. Osnutek prostozidarskega praporja je oblikoval hrvaški grafik Tomislav Krizman (1882–1955). Prapor je na treh straneh obšit z resami, na četrti pa je prišitih deset medeninastih obročkov (za pritrditev). Na prednji strani prapora so kratica V. V. (Valentin Vodnik) ter podoba lože, pred njo odprta knjiga, šestilo in kotomer, obdani z rastlinskim ornamentom. Na hrbtni strani je na eni strani sonce, na drugi oblaki in merilne naprave ter napis: V. / LJUBLJANA / V.
Sicer pa je kot glasbena kulisa na razstavi sonata Brillante, ki jo ne napisal član prostozidarske lože Antona Heberle.
Vizualni koncept razstave
Za vizualni koncept razstave sta poskrbela Miran Mohar in Mima Suhadolc, arhitekta in oblikovalca. Mima Suhadolc je zapisala:
"Svetloba je morda najpomembnejši simbol prostozidarstva. Pomeni modrost, znanje in razumevanje. Potovanje proti svetlobi je simbolna pot k modrosti, ki je glavna tema postavitve razstave. Razstavni prostor je zasnovan tako, da obiskovalec potuje skozi zaporedje prostorov, ki imajo različne značaje.
Na začetku so prostori oblikovani grobo, oglato, kot »neobdelan kamen«, ki pomeni neizoblikovanega, nevednega iščočega, potem pa se postopoma spreminjajo – do zadnjega prostora, templja. Tempelj je prostor geometrije in logike, ki predstavlja »obdelani kamen« oziroma nekoga, ki mu je bila »podeljena luč«. Prvi prostor obenem predstavlja Platonovo votlino, svet idej, prehod v svet zunaj votline pa je metafora razsvetljenja. Celotna postavitev je izdelana iz papirja (valovite lepenke) in je maketa v naravni velikosti. Minljivost materiala in začasnost izdelave v simbolnem smislu sporočata, da je prostozidarstvo pravzaprav ideja."
Prostozidarstvo se relativno počasi "odpira" javnosti, menijo mnogi, ki to gibanje tako ali drugače spremljajo. Ob tem so me recimo opozorili, na osmrtnico, ki je izšla leta 2005. Ta je mnoge "malce" presenetila, so takrat med drugim zapisali v časniku Dnevnik, dne 16.12. 2005.
V Narodnem muzeju Slovenije so ob vsem dogajanju, ki je spremljalo razstavo Skrivnost lože, med drugim opozorili tudi na zanimivosti povezane s prostozidarji:
V oddajo smo skušali vključiti tudi velikega mojstra Velike lože Slovenije, dr. Marka Bitenca, vendar nam to ni uspelo. Iz tajništva Velike lože so sporočili, da je žal veliki mojster kot zdravnik zelo zaseden. Zaradi precejšnjega zanimanja medijev pa bodo kmalu pripravili novinarsko konferenco, kjer bo sodeloval tudi on.
Slika: Marko Bitenc, dr.med. 18.1.2011 - Podjetnik v kirurgiji. Edita Cetinski Malnar, oddaja TV Slovenija-Prava ideja.
Nad Kojskim v Goriških brdih je podružnična romarska cerkvica sv. Križa na Taboru. Gotska cerkvica ima za Slovenijo nenavaden zvonik, ki spominja na majhno utrdbo. Zaključuje se s cinami, ki so značilne za Brda in v njej so zakladi izjemne umetniške vrednosti. Naključnega obiskovalca najprej premamijo sijaj dveh baročnih stranskih oltarjev in freske na stenah, toda pravi biser je glavni gotski krilni oltar iz leta 1515. To je edini in največji, skoraj popolnoma ohranjen gotski krilni oltar v Sloveniji. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Deblak iz hrastovega lesa je v Ljubljanici v osemdesetih letih prejšnjega stoletja našel potapljač Miro Potočnik. Minilo je kar 30 let, preden je tehnologija toliko napredovala, da so ga končno uspeli dvigniti in prenesti v restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Kaj se bo potem zgodilo z njim? Kako pomembna najdba je to in kaj je njena največja vrednost? Kaj se je dogajalo na tem področju nekoč in kaj so arheologi našli pod ostanki deblaka? Globoko v mulj in daleč v zgodovino se bo v oddaji Sledi časa s sogovorniki potopil Jure K. Čokl.
Sledi časa bomo nekoliko zapletli. V oddaji bo namreč tekla beseda o Koroški, vendar ne o pokrajini, ampak o cesti. Še podrobneje bo oddaja govorila o Rožu, Podjuni in Zili, vendar ne o "vencu treh dolin", temveč o treh bifejih. "Rož, Podjuna, Zila" je tudi naslov oddaje, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.
Če kje, si v Sečoveljskih solinah preteklost in sedanjost podajata roko. Gre za ene zadnjih tradicionalnih mediteranskih solin. Tradicionalnih pomeni, da so se v zadnjih sedemsto letih spremenila samo oblačila solinarjev, vse drugo pa je ostalo enako. Pri tem mislimo na način pridelave soli. Res je tudi, da pri nas ni več nobenega tako življenjsko pomembnega živila, ki bi ga pridelovali na tako tradicionalni način kot sol v teh in strunjanskih solinah. Za pridobivanje soli v Sečoveljskih solinah so pomembne predvsem tri značilnosti; najprej pridelovanje soli na petoli, podlagi, ki jo solinarji uporabljajo od 14. stoletja naprej, zatem dnevno pobiranje soli in zdaj že opuščeno življenje v hišah sredi solin. Nekoč so namreč solinarji prišli na soline konec aprila, in sicer v svoje zidane solinarske hiše - nekoč jih je bilo tam okoli štiristo - in tam ostali do konca pobiranja soli, vsega skupaj približno pol leta. Ob vsem tem pa je znana tudi nekoliko protislovna resnica, "da se sol dela pozimi." Zakaj pozimi? Zato, ker je to čas v katerem se urejajo solna polja ali fondi, kjer bodo poleti pridobivali sol. Jurij Popov, ki je zgodbo o soli strnil v Sledi časa, se je ob tem vprašal tudi, kako to, da Sečoveljske soline niso na seznamu svetovne kulturne dediščine, oziroma, kako to, da niso vsaj med kandidati zanj.
Zaplaz je bil najprej grič, porasel z gozdom in grmovjem. Ljudsko izročilo pravi, da je na njem pobožen mož našel čudodelni kip Matere božje in ljudje so s prošnjami za pomoč v stiski začeli prihajati od blizu in daleč. Božja pot na Zaplaz je nastala v začetku 19. stoletja, podobno kot na Brezje. Zaplaz je skozi čas iz legende prerasel v eno najživahnejših romarskih središč na Slovenskem. Leta 2008 je postal osrednje romarsko svetišče novomeške škofije, v romarski cerkvi Matere božje pa so shranjene tudi relikvije našega drugega blaženega, Alojzija Grozdeta. V oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Petra Medved, se bomo sprehodili skozi zgodovino cerkve in romanja vanjo ter spoznali umetnike, ki so jo gradili in krasili..
Koliko zgodb skriva Plečnikov stadion za Bežigradom? Kako in zakaj je bil zgrajen in kaj je nekoč pomenil Ljubljani? Kako so ga doživljali navijači in kako Ljubljančani? Bo na njem še kdo kdaj zabil kakšen gol ali ga morda do zadnjega kotička napolnil s svojimi oboževalci? Sledi, ki jih je v času pustil ljubljanski nekdaj osrednji stadion, bo s sogovorniki iskal Jure K. Čokl.
Drugega decembra leta 1941 je flota pod poveljstvom japonskega admirala Isorokuja Jamamota sprejela šifrirano sporočilo "Splezajte na goro Niitaka", ki je bilo nepreklicen ukaz za napad Pearl Harbor. In čeprav je Američanom uspelo že vsaj nekaj dni pred tem dešifrirati tajne japonske šifre, je bil sedmega decembra napad na to ameriško tihomorsko oporišče za analitike in politike v Washingtonu "popolno presenečenje". Ob zori 16. julija leta 1945 so v puščavi v New Mexicu na jeklen stolp pri letalskem oporišču v Alamagordu postavili prvo atomsko napravo in jo sprožili. Dr. Robert Oppenheimer, vodja tega ameriškega tajnega pojekta, je ob pogledu na ognjeno kroglo, ki je osvetlila puščavo in na prvi srhljivi oblak v obliki gobe nad njo, citiral misel iz starega hindujskega epa: "Postal sem smrt, uničevalec svetov." Polkovnik Paul Tibbets ml., pilot letala Enola Gay, s katerega so 6. avgusta leta 1945 odvrgli atomsko bombo na Hirošimo, je prizor apokalipse po eksploziji takole opisal: "Tisto spodaj me je bolj spominjalo na kotel vrelega katrana, kot na karkoli drugega. Bilo je črno in vrelo je pod nami, na vrhu pa je plavala meglica sopare. Ko smo prileteli, smo videli mesto, ko smo se vrnili, ni bilo kaj videti." 15. avgusta, dan po brezpogojni kapitulaciji Japonske, je japonski cesar Hirohito v radijskem nagovoru ljudstvu med drugim dejal: "Sovražnik, ki je nedavno uporabil nečloveško bombo, nenehno zadaja nedolžnim ljudem hude rane in jih mori. Uničenje postaja neznansko veliko. Če bi nadaljevali vojno v teh okoliščinah, bi to pripeljalo ne samo do uničenja naroda, ampak tudi do konca človeške civilizacije." Štirje datumi, štirje citati, vmes pa tragično poglavje iz zgodovine človeštva, ki ga bomo, ob 70-letnici konca vojne na Pacifiku, orisali in osvetlili v oddaji Sledi časa.
Domačija Rus je z razvojem gospodarskih dejavnosti dobivala vedno lepši zunanji videz. Iz male domačije je postala prava veleposestniška hiša z gospodarskimi poslopji ter pomožnimi objekti. Največji razcvet je doživela v času, ko so jo upravljali bratje Rus, saj so s svojim znanjem in strogostjo ter spoštovanjem vrednot nanjo prinesli velik razvoj v gospodarskem, kmetijskem in finančnem smislu ter družabnem življenju v samem kraju. V tem času je domačija Rus dobila novo notranjo podobo: notranjost vrat se je zvišala, zunanji balkoni so dobili oboke v vseh treh nadstropjih in na gangu oz. balkonu, v vsakem nadstropju so postavili stranišče. Na kmetijskem področju so postali lastniki in upravitelji veliko gozdov in kmetijskih zemljišč v okolici. Na gospodarskem področju so postali lastniki parne žage v Domžalah in lastniki starega gradu nad Kamnikom. Ko danes vstopimo v hišo, dobimo občutek, da se je v njej čas ustavil. Ko smo snemali oddajo, nas je kot pred veliko leti sprejela Alojzija Mihelčič, ki je nekoč bila gospodinjska pomočnica pri ‘gospodu ravnatelju’, Franciju Rusu. S Tanjo Šubelj sta nas popeljali skozi sobe, ki jih v vaškem okolju ne bi nikoli pričakovali. A vendarle so opremljene tako, da tvorijo zanimivo celoto, ki govori o prefinjenem okusu, ki razume lokalno miselnost na eni in se spogleduje z meščansko miselnostjo na drugi strani. Sledi časa je iskal Jure K. Čokl.
Slovensko letalstvo ima pestro zgodovino. Od pionirskih letalskih dosežkov do presežkov sodobne izdelave letal. V stotih letih od Edvarda Rusjana in njegovih letal Eda do Panthere Iva Boscarola in njegove konstruktorske ekipe, ki v svetu nima prave primerjave, se je zvrstilo na desetine jadralnih in motornih letal slovenskih konstruktorjev, med njimi Stanka Bloudka, Antona Kuhlja, Borisa Cijana in drugih. Prav tako smo lahko ponosni na predvojne delavnice in obrate ter tudi na povojne tovarne za izdelavo letal Libis in Elan. Pika na i pa je ajdovsko podjetje Pipistrel s svojimi naprednimi in vizionarskimi letali, ki v letalstvu podirajo meje mogočega. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Hermanov brlog, prvi in edini otroški muzej pri nas, je star že dvajset let. Rojstni dan bo slavil brez torte. Tudi pihanja svečk ne bo. Upravljavci tega muzeja, ki je sicer del Muzeja novejše zgodovine v Celju, verjamejo, da je vsak dan, ko jih obiščejo otroci, njihovi starši in pedagogi, praznik. Obiskovalcev je vsako leto povprečno deset tisoč, doslej torej dvesto tisoč. Muzej od začetka sledi temeljnemu poslanstvu, ki so ga opredelili takole: "Naše najmlajše na spontan in njim prilagojen način seznanjati s preteklostjo, svetom, ki jih obdaja, in s spremembami, ki jih prinaša čas." Muzej vabi k uporabi vseh čutov, od tipa, vida in vonja do sluha, na številnih delavnicah pa spodbuja predvsem ustvarjalnost najmlajših. V teh letih so imeli odmevne razstave, ena najboljših je bila posvečena denarju. Niso je mogli v celoti podreti, otroci so namreč zahtevali, da ohranijo banko, ki tako še danes deluje. Muzej je ob jubileju obiskal Jurij Popov in v njem posnel oddajo Sledi časa.
Tokrat se v Sledeh časa ne bomo ukvarjali s svetniškim življenjem maloazijskega svetnika Pankracija. Niti ne z majskimi ledenimi možmi. Oddaja, ki jo pripravlja Marko Radmilovič, bo govorila o svetišču. O cerkvi na naši severni meji, katere zgodovina in usoda je nekaj posebnega med vsemi slovenskimi cerkvami. Gre namreč za sakralni objekt, ki je v svoji stoletni zgodovini doživel tako slavo kot tudi propad in skrunitve. V naši pripovedi pa bomo osvetlili tudi poglavja, ko je bila ta cerkev svetišče, pribežališče, hlev in turistični objekt ?
Potem ko je nacistična okupacijska oblast zasedla Gorenjsko, Mežiško dolino, Spodnjo Štajersko s severnim delom Dolenjske in del Prekmurja se je začel množični izgon prebivalstva, ki naj bi potekal v štirih valovih in zajel od 220.000 do 260.000 Slovencev. Statistično vzeto so nacisti namenili izgon vsakemu tretjemu Slovencu, ki je živel pod nemško okupacijo. Z okupiranih ozemelj so v letih 1941 - 1945 izgnali 63.000 Slovencev, in to največ v nemška izgnanska taborišča, kar 45.000, na Hrvaško 10.000, v Srbijo 7500, približno 17.000 Slovencev pa je pred izgonom pobegnilo v Ljubljansko pokrajino in drugam. Po končani vojni so se začeli izgnanci vračati na svoje domove, več kot 2400 pa jih je za vedno ostalo v tuji zemlji. Vračanje v domovino je bilo dolgotrajno. Veliko izgnanih se je vrnilo šele v jeseni 1945. Doma so našli večinoma izropane hiše in neobdelana polja. V tokratnih Sledeh časa, ki jih pripravlja Stane Kocutar, bodo o izgnanstvu in predvsem o poti domov spregovorili tedanji otroci, ki še po več kot sedmih desetletjih pomnijo vse grozote eksodusa.
Slovenci nimamo "prave filmske industrije". Toda zgodnje obdobje slovenskega igranega filma v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja je obetalo tedanjemu Triglav filmu bleščečo prihodnost, največ zaradi filmskega studia na Fornačah v Piranu. Tam so posneli nekaj slovenskih filmov, še več pa koprodukcijskih z Nemci, Italijani in Američani iz slovitega Hollywooda. Teh filmov je bilo vsega skupaj več kot 50. Na Fornačah na Tartinijevem trgu in po piranskih ulicah so tedaj snemale največje filmske zvezde. Toda prva kriza naše filmski dejavnosti je sredi šestdesetih let najprej pokopala Triglav film, njegov naslednik, Viba film, pa ni nikdar našel dovolj posluha za studio, ki je kar precej oddaljen od Ljubljane. Tako ta dandanes pozabljen sameva in propada, ujet v spomine nekdanje slave. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Škocjanske jame so ene najbolj znamenitih na svetu. Od leta 1986 so tudi na UNESC-ovem seznamu svetovne kulturne in naravne dediščine. Prvi pisni viri o teh jamah segajo v antiko. O njih je pisal Pozidonij iz Apameje. Arheološke raziskave dokazujejo, da je človek bival v teh jamah že v neolitiku. Najdbe v Tominčevi jami, Ozki špilji in Jami na Prevali ali Mušji jami dokazujejo, da so bile pomembne ne le lokalno, ampak tudi regionalno. Najdbe povedo, da so jih nekoč imeli za vhod v skrivnostni podzemni svet, za vhod v Had. O Škocjanskih jamah je pisal tudi Valvasor, najdemo jih na najstarejših jamskih zemljevidih v Evropi in v številnih publikacijah. Žal je večina teh bodisi v Trstu bodisi na Dunaju. Pred približno dvesto leti se je začelo intenzivnejše raziskovanje Škocjanskih jam in traja še danes. Zato te jame tudi štejejo za zibelko speleologije. Trije ključni možje, zaslužni za razmah raziskovanja, so bili Joseph Marinitsch, Anton Hanke in Friedrich Müller. Seveda vse ob pomoči številnih hrabrih in drznih domačinov, ki so jim rekli preprosto jamski delavci. Zgodovina raziskovanja beleži tudi dva obiska pomembne avstrijske raziskovalke, ene redkih v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, Poldi Furich. V jame se je spustila leta 1921 in leta 1922. Škocjanske jame so tudi ene prvih turističnih jam na Slovenskem. V Sledeh časa bo Jurij Popov s sogovorniki pripravil prerez zgodovine raziskovanja tega edinstvenega jamskega sveta.
Kar trinajst obmejnih stražnic je štel Mariborski mejni odsek, kot se je imenovala obmejna enota Jugoslovanske armade. Vse od Gornje Radgone, prek Slovenskih goric pa tja do Kozjaka, kjer se je področje končalo s stražnico na Kapli, so se v junijskih dneh leta 1991 dogajale večje ali manjše drame. Zgodbe iz štirih stražnic oziroma karavel ter njihov bolj ali manj gladek prehod v roke nove slovenske oblasti, bo v Sledeh časa s sogovorniki opisal Marko Radmilovič.
Leta 1895 je avstro-ogrsko kmetijsko ministrstvo napotilo na Kranjsko mladega agronoma praške in dunajske šole. Pisal se je Bohuslav Skalicky. Pomagal naj bi pri obnovi vinogradov, ki jih je uničujoče napadla trtna uš. Delo je uspešno končal, postal vinarski nadzornik, kmetijski svetnik, zet ravnatelja kmetijske šole na Grmu pri Novem mestu Riharda Dolenca in kasneje tudi sam ravnatelj te šole. Leta 1908 je v Pragi organiziral razstavo "pravilno šolanih kranjskih vin", kar je pospešilo vinsko trgovino med deželama. Leta 1924 je Bohuslav Skalicky napisal prvi sodobni učbenik kletarstva v slovenskem jeziku v 20. stoletju. V Sledeh časa bomo osvetlili njegovo delo in izvedeli, kako se je 120 let po prihodu na Kranjsko znova vrnil v zavest rojstnega kraja Cerekvice nad Bystřicu pri znamenitem Hradcu Královém na severu Češke ter kraja svojega delovanja - našega Novega mesta. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
V oddaji Sledi časa, ki bo prepletena tudi z elementi dokumentarnega eseja, nas Marko Radmilovič vodi v Kumanovo. V čas pred več kot tridesetimi leti, ko je v tem dandanes medijsko izpostavljenem mestu, preživel približno leto dni kot branilec tedanje države. V oddaji, v kateri bo tekla beseda tudi o poznejših vojnih zločincih na eni ter tudi o političnih zapornikih na drugi strani, ne bo šlo toliko za poskus razumevanja težav sedanje Makedonije, ampak bomo skušali ovreči vsaj delček stereotipov o vzrokih za nekdanje in morebitne prihodnje balkanske morije, ki so se zasejali prav v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
V noči s 23. na 24. maj leta 1915 se je prva svetovna vojna tudi dejansko preselila na del današnjega slovenskega ozemlja. Italija je, kot je obljubila silam antante v tajnem Londonskem sporazumu 26. aprila 1915, napovedala vojno Avstro-Ogrski in ob polnoči prestopila skupno mejo nad Livekom. Za dvojno monarhijo je to bila že tretja fronta, potekala pa je od prelaza Stelvio na tromeji med Švico, Italijo in Avsto-Ogrsko čez Tirolsko Dolomite, Karnijske in Julijske Alpe ob reki Soči do njenega izliva v Jadransko morje. Dolga je bila 600 kilometrov, od tega je je približno 90 kilometrov - od Rombona do Tržaškega zaliva - potekalo tudi po delu našega današnjega ozemlja. Ta del poznamo pod imenom soška fronta. Takoj prvi dan vojne so italijanski bersaljerji na kolesih brez enega samega strela osvojili Kobarid, 29 mesecev pozneje pa je prav tako imenovani "čudež pri Kobaridu" oziroma 12. soška ofenziva prinesla njen konec. Že takoj prve dni so se začeli spopadi na Mrzlem vrhu, eni izmed treh klavnic prve svetovne vojne na naših tleh - poleg Mrzlega vrha še na Rdečem robu in Škabrijelu. Spopadi so potekali vseh 29 mesecev ali 888 dni, ne da bi se fronta premaknila z mesta. Kaj vse se je dogajalo prve dni soške fronte in kako je ta fronta zaznamovala naše kraje, bomo lahko slišali v Sledeh časa, ki jih pripravlja Jurij Popov.
Ime boga Triglava se pojavlja med slovanskimi narodi vse Evrope. Trimužjat, Troglav, Terglau, Terglou, pri zahodnih, neslovanskih sosedih tudi Dreiherrnspitze in Corno Tre Signori. Imena, ki izpričujejo zgodbo božanstva, ki smo ga Slovenci v obliki gore vzeli kot enega izmed najbolj prepoznavnih narodnih simbolov. Kako je Triglav postal Slovencem tako pomemben simbol, kakšno vlogo je imel pri tem baron Žiga Zois, kakšna je bila tržna vrednost vrha te Slovencem svete gore leta 1895 in kaj nam pomeni danes? Pod njegovo severno steno se je v iskanju odgovorov podal Jure K. Čokl.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Neveljaven email naslov