Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje in pustilo za sabo raznovrstno materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznavamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju, v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti." Tako so zapisali ob odprtju razstave: Skrivnost lože. Prostozidarstvo na Slovenskem, ki je na ogled v Narodnem muzeju Slovenije. Razstava se časovno ujema s 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije. Petdeset let pozneje so se lože začele širiti tudi v slovenske deleže. Toda kakšen je bil ta razvoj na naših tleh? Kakšno usodo so doživljali prostozidarji? So njihovi skrivni obredi in način delovanja res zarotniška oblika uporabe vseh sredstev za vzpostavitev svetovne prevlade?
Prostozidarstvo na Slovenskem se je začelo opazno razvijati šele v obdobju jožefinske Avstrije. Prej so bili člani nemških in dunajskih prostozidarskih lož posamezniki, na primer pripadniki plemiške družine Cobenzl. Prvi izpričani Kranjec, ki je bil dokazano sprejet v prostozidarsko ložo, je bil v Ljubljani rojeni Karel grof Cobenzl, ki je leta 1741 postal član nemške prostozidarske lože v Bayreuthu.
Prve lože v 18. stoletju v notranjeavstrijskih deželah so bile ustanovljene v Trstu. Na začetku vladanja cesarja Jožefa II. pa so lože ustanovili skoraj v vseh glavnih mestih tedanje monarhije. Po podatkih iz tega obdobja vemo, da je bilo v ložah 50 posameznikov iz naših krajev. Med njimi so bile zanimive osebe, na primer Jurij Vega in ljubljanski nadškof Mihael Brigido. Znano je tudi, da naj bi bila člana lože Anton Tomaž Linhart in Valentin Vodnik, vendar za zdaj trdnih dokazov o tem še niso našli.
Po francoski revoluciji so bile leta 1795 prostozidarske lože v habsburški monarhiji prepovedane, s tem pa se je končalo tudi delovanje lož na slovenskem ozemlju. So pa bile zelo dejavne v obdobju Ilirskih provinc, ko so tudi naše kraje zasedli Francozi, nam je povedal dr. Matevž Košir iz Arhiva Republike Slovenije.
Narodni muzej Slovenije je skupaj z Arhivom Republike Slovenije pripravil vrsto dogodkov posvečenih prostozidarstvu. V nadaljevanju bom zato v ta zapis, namesto povzetkov govornih prispevkov, ki sem jih posnel za oddajo, vključil predvsem gradivo, ki so ga pripravili ob odprtju razstave. Saj vas vabim, da oddaji prisluhnete, ta zapis pa naj zgodbo samo dopolni!
Zadnji dan februarja ( 28.2. 2017) so v Narodnem muzeju Slovenije odprli razstavo o zgodovini prostozidarstva v našem prostoru. Prostozidarska dediščina slovenskih in tujih muzejev, arhivov in knjižnic bo na ogled do 14. maja letos.
Vrednote, ki združujejo bratovščino, bo obiskovalec spoznaval ob prostozidarski scenografiji, simbolih in glasbeni kulisi: skozi skrbno oblikovan razstavni prostor bo simbolično prehodil pot od teme k svetlobi, od neznanja k znanju.
Na novinarski konferenci, pred svečanim odprtjem razstave je direktorica Narodnega muzeja Slovenije mag. Barbara Ravnik poudarila, da je razstava plod odličnega sodelovanja Narodnega muzeja Slovenije in Arhiva Republike Slovenije.
Soavtor razstave dr. Matevž Košir (Arhiv Republike Slovenije), ki že vrsto let preučuje prostozidarstvo na Slovenskem, je pojasnil:
»Ni naključje, da je razstava na ogled prav letos, saj smo želeli poudariti pomemben jubilej, in sicer 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije (1717–2017). Prav Anglija je tista dežela, v kateri se je prostozidarstvo začelo, zato ima gibanje tudi nekaj ‘angleških’ značilnosti. V njem se zrcali tradicija srednjeveškega kamnoseštva, ki se je s koncem srednjega veka sicer izpela, ostale pa so simbolne vsebine gradnje harmoničnega sveta in poudarek na bratstvu med različno mislečimi.«
Mag. Jože Podpečnik, kustos prostozidarske zbirke v Narodnem muzeju Slovenije in soavtor razstave, je izpostavil:
»Prostozidarsko zbirko danes prvič v zgodovini predstavljamo javnosti. Poleg Narodnega muzeja Slovenije in Arhiva Republike Slovenije so gradivo za razstavo prispevali tudi Pokrajinski muzej Maribor, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, Gornjesavski muzej Jesenice, Pokrajinski muzej Koper, Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana ter druge domače in tuje ustanove, tudi Velika loža Slovenije.«
In še:
»Na razstavi smo prikazali ‘tempelj’ ljubljanske lože Valentin Vodnik in njene člane. Predstavili smo takratno slovensko gospodarsko in politično elito, ki je med drugim vplivala na to, da smo v Ljubljani v tridesetih letih 20. stoletja postavili Narodno in univerzitetno knjižnico.«
Mag. Jože Podpečnik je zapisal:
"Predmeti v prostozidarski zbirki muzeja potrjujejo odlično sodelovanje slovenskih bratov pri širjenju strpnosti, svobode izražanja in spodbujanja sodelovanja med ljudmi različnih prepričanj v srednjeevropskem prostoru in širše. Bratovščina poudarja splošne moralne norme, med njimi pa na prvo mesto postavlja strpnost. A vendar je prostozidarstvo težko ulovljiv družbeni fenomen. Ne gre za religijo – čeprav je njegov sestavni del tudi ritual. Ne gre za center moči – čeprav ni mogoče ovreči njegovega političnega in družbenega angažmaja. Ni filozofija – čeprav je gradbeni načrt življenja s simboli, za katerimi se skriva prastara modrost. Prostozidarstvo je brez dvoma povezano z mističnim: zaradi svojega alternativnega pogleda na svet, izkušnje rituala in, ne nazadnje, molka o notranjem dogajanju. Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje ter pustilo za sabo raznoliko materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju kakor tudi v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti."
01 Baron Žiga Zois
Žiga baron Zois pl. Edelsteinski (1747–1819), gospodarstvenik, mecen, naravoslovec, mineralog in humanist. Na domu so ga poučevali najboljši učitelji, izobraževal se je tudi v tujini. V njegovi bogati knjižnici na Bregu v Ljubljani so se zbirali kranjski razsvetljenci, ki jih je tudi materialno podpiral. Bil je lastnik gospostva Brdo pri Kranju, fajančne tovarne v Ljubljani in posesti na Javorniku in v Mislinji. Po njem je imenovan barvit mineral cojzit, ukvarjal se je tudi z ornitologijo. S trgovino z železom je obogatel, v času Ilirskih provinc pa doživel gospodarski polom. Leta 1782 je v Amsterdamu vstopil v prostozidarsko ložo. V času delovanja ljubljanskih lož (1792–1795 in 1811–1813) so ga člani obiskovali na domu. Od prostozidarjev je prijateljeval z Janezom Antonom Riccijem, Jožefom Pinhakom in Pagliaruzzijem, dopisoval si je s številnimi prostozidarji v monarhiji. Brat Jožef baron Zois pl. Edelstein (1741–1813) je bil v letih 1783–1788 član dunajske prostozidarske lože Okronano oziroma Novookronano upanje.
02 Jurij Vega
Jurij Vega (1754–1802), slovenski matematik, geodet in častnik. V knjigi zapisnikov dunajske lože Resnična sloga decembra 1795 je opisan sprejem Jurija Vege med prostozidarje. Starešina lože Ignac pl. Born je prejel Vego v ložo z ritualom po prostozidarskem običaju. Tajnik lože je zapisal: »Leta 1785, devetega dne dvanajstega meseca, je bil za sprejem predstavljen tuji iščoči Jurij Vega, sin Jerneja, star 31 let, rojen 23. 3. 1754, katoliške vere, meščanskega porekla, po službi nadporočnik in profesor matematike pri drugem cesarsko-kraljevem topniškem polku, ni član nobenega znanega reda, po iskreni želji in vnemi sprejet v naš od prastarih časov čaščeni prostozidarski viteški red, za kar ni zaprosil iz radovednosti, še manj bil od koga prisiljen ali zapeljan …« Vega je februarja 1786 napredoval v pomočnika in maja istega leta še v prostozidarskega mojstra.
03 Diploma ljubljanske lože
Diploma, ki jo je loža Prijateljev rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani izdala Žigi Pagliaruzziju 16. marca 1812. Prostozidarska diploma ima v središču zvezdo, ki je bila upodobljena tudi na pečatniku ljubljanske lože. Pod njim je napis s kratico, ki pomeni »V slavo velikega arhitekta vesolja«. Stebra J in B, nad katerima sta upodobljena luna in sonce, simbolizirata aktivno in kontemplativno načelo. Med stebroma so upodobljeni črno-bel mozaični tlak in številni prostozidarski simboli. Tri ženske figure simbolizirajo modrost, moč in lepoto. Moč ima na ščitu upodobljeno črko N, ki asociira na Napoleona.
04 Znak viteza rožnega križa
Znak viteza rožnega križa je najverjetneje je pripadal starešini francosko-ilirske lože Prijateljev rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani med letoma 1811–1813.
05 Pečatnik ljubljanske lože
Pečatnik ljubljanske lože Prijateljev rimskega kralja in Napoleona, izdelan leta 1811. Varuh pečatnika v ljubljanski loži je bil ljubljanski notar Franc Ksaver Repežič.
06 Predpasnik mojstra
Prostozidarske mojstrske predpasnike, kot je ljubljanski, so od konca 18. stoletja polindustrijsko izdelovali v Franciji. Gravuro so odtisnili na usnje in nato ročno poslikali. Danes je poleg ljubljanskega v muzejskih in zasebnih zbirkah ohranjenih le še sedem takih predpasnikov. Predpasnik je izdelan iz kozjega usnja in bogato okrašen s simboliko od egiptovske, orientalske in starozavezne do tiste iz obdobja srednjeveških gradbenih cehov. V središču trikotnika na zgornjem robu predpasnika je upodobljeno sonce. Sonce je omejeno z oblaki. V sredini predpasnika je Salomonov tempelj. Vhod v Salomonov tempelj vodi prek treh stopnic mojstrstva (vajeniške, pomočniške in mojstrske), katerih orodje je upodobljeno v spodnjem delu predpasnika. Levo zadaj se na valovih oceana ziblje Noetova barka. Barka simbolizira kulturo, človeško modrost, rešeno pred potopom. Desno zadaj od templja je upodobljena piramida z dvema palmama in opozarja na ezoterično modrost starega Egipta. Celotno sliko zamejujeta korintska stebra na kamnitem podstavku, ki sta enaka, ločita ju le črki J in B. Ponazarjata stebra, ki sta stala v preddverju Salomonovega templja in sta bila poimenovana Jachin in Boaz. Na vsakem od kapitelov korintskega stebra so po tri počena granatna jabolka. Levo v oblaku nad stebrom je lunin krajec, desno nad njim pa trikrat po tri zvezde. Zvezde nad desnim stebrom so kažipoti popotniku v temi.
07 Oznaka stebra Jachin
Oznaka stebra Jachin, izdelana za ljubljansko ložo Valentin Vodnik leta 1940. Pred preddverjem Salomonovega templja sta stala dva korintska stebra na kamnitem podstavku, Jachin in Boaz.
08 Oznaka temne sobe za sprejem novincev
Oznaka temne sobe za sprejem novincev v ljubljanski loži Valentin Vodnik iz leta 1940. V preddverju prostozidarskega templja je soba izgubljenih korakov ali temna soba. Pred sprejemom v ložo je kandidat nekaj časa preživel v temni sobi, kjer je v miru zapisal odgovore na nekatera vprašanja oziroma svojo »filozofsko« oporoko. Pri tem je bil opozorjen, naj odide, če ga je tja pripeljala radovednost.
09 Prostozidarsko kladivo
Kladivo, ki ga je ob umestitvi ljubljanske lože Valentin Vodnik 21. maja 1940 podarila zagrebška loža Bratstvo. Prostozidarsko kladivo je simbol dela in asociira moč, aktivno voljo in razsodnost.
10 Prapor ljubljanske prostozidarske lože Valentin Vodnik
Prapor ljubljanske prostozidarske lože Valentin Vodnik, izdelan leta 1940, je Narodnemu muzeju Slovenije podaril dr. Janez Milčinski, ki je predmet dobil od Evgena Lovšina tik pred njegovo smrtjo. Osnutek prostozidarskega praporja je oblikoval hrvaški grafik Tomislav Krizman (1882–1955). Prapor je na treh straneh obšit z resami, na četrti pa je prišitih deset medeninastih obročkov (za pritrditev). Na prednji strani prapora so kratica V. V. (Valentin Vodnik) ter podoba lože, pred njo odprta knjiga, šestilo in kotomer, obdani z rastlinskim ornamentom. Na hrbtni strani je na eni strani sonce, na drugi oblaki in merilne naprave ter napis: V. / LJUBLJANA / V.
Sicer pa je kot glasbena kulisa na razstavi sonata Brillante, ki jo ne napisal član prostozidarske lože Antona Heberle.
Vizualni koncept razstave
Za vizualni koncept razstave sta poskrbela Miran Mohar in Mima Suhadolc, arhitekta in oblikovalca. Mima Suhadolc je zapisala:
"Svetloba je morda najpomembnejši simbol prostozidarstva. Pomeni modrost, znanje in razumevanje. Potovanje proti svetlobi je simbolna pot k modrosti, ki je glavna tema postavitve razstave. Razstavni prostor je zasnovan tako, da obiskovalec potuje skozi zaporedje prostorov, ki imajo različne značaje.
Na začetku so prostori oblikovani grobo, oglato, kot »neobdelan kamen«, ki pomeni neizoblikovanega, nevednega iščočega, potem pa se postopoma spreminjajo – do zadnjega prostora, templja. Tempelj je prostor geometrije in logike, ki predstavlja »obdelani kamen« oziroma nekoga, ki mu je bila »podeljena luč«. Prvi prostor obenem predstavlja Platonovo votlino, svet idej, prehod v svet zunaj votline pa je metafora razsvetljenja. Celotna postavitev je izdelana iz papirja (valovite lepenke) in je maketa v naravni velikosti. Minljivost materiala in začasnost izdelave v simbolnem smislu sporočata, da je prostozidarstvo pravzaprav ideja."
Prostozidarstvo se relativno počasi "odpira" javnosti, menijo mnogi, ki to gibanje tako ali drugače spremljajo. Ob tem so me recimo opozorili, na osmrtnico, ki je izšla leta 2005. Ta je mnoge "malce" presenetila, so takrat med drugim zapisali v časniku Dnevnik, dne 16.12. 2005.
V Narodnem muzeju Slovenije so ob vsem dogajanju, ki je spremljalo razstavo Skrivnost lože, med drugim opozorili tudi na zanimivosti povezane s prostozidarji:
V oddajo smo skušali vključiti tudi velikega mojstra Velike lože Slovenije, dr. Marka Bitenca, vendar nam to ni uspelo. Iz tajništva Velike lože so sporočili, da je žal veliki mojster kot zdravnik zelo zaseden. Zaradi precejšnjega zanimanja medijev pa bodo kmalu pripravili novinarsko konferenco, kjer bo sodeloval tudi on.
Slika: Marko Bitenc, dr.med. 18.1.2011 - Podjetnik v kirurgiji. Edita Cetinski Malnar, oddaja TV Slovenija-Prava ideja.
907 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
"Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje in pustilo za sabo raznovrstno materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznavamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju, v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti." Tako so zapisali ob odprtju razstave: Skrivnost lože. Prostozidarstvo na Slovenskem, ki je na ogled v Narodnem muzeju Slovenije. Razstava se časovno ujema s 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije. Petdeset let pozneje so se lože začele širiti tudi v slovenske deleže. Toda kakšen je bil ta razvoj na naših tleh? Kakšno usodo so doživljali prostozidarji? So njihovi skrivni obredi in način delovanja res zarotniška oblika uporabe vseh sredstev za vzpostavitev svetovne prevlade?
Prostozidarstvo na Slovenskem se je začelo opazno razvijati šele v obdobju jožefinske Avstrije. Prej so bili člani nemških in dunajskih prostozidarskih lož posamezniki, na primer pripadniki plemiške družine Cobenzl. Prvi izpričani Kranjec, ki je bil dokazano sprejet v prostozidarsko ložo, je bil v Ljubljani rojeni Karel grof Cobenzl, ki je leta 1741 postal član nemške prostozidarske lože v Bayreuthu.
Prve lože v 18. stoletju v notranjeavstrijskih deželah so bile ustanovljene v Trstu. Na začetku vladanja cesarja Jožefa II. pa so lože ustanovili skoraj v vseh glavnih mestih tedanje monarhije. Po podatkih iz tega obdobja vemo, da je bilo v ložah 50 posameznikov iz naših krajev. Med njimi so bile zanimive osebe, na primer Jurij Vega in ljubljanski nadškof Mihael Brigido. Znano je tudi, da naj bi bila člana lože Anton Tomaž Linhart in Valentin Vodnik, vendar za zdaj trdnih dokazov o tem še niso našli.
Po francoski revoluciji so bile leta 1795 prostozidarske lože v habsburški monarhiji prepovedane, s tem pa se je končalo tudi delovanje lož na slovenskem ozemlju. So pa bile zelo dejavne v obdobju Ilirskih provinc, ko so tudi naše kraje zasedli Francozi, nam je povedal dr. Matevž Košir iz Arhiva Republike Slovenije.
Narodni muzej Slovenije je skupaj z Arhivom Republike Slovenije pripravil vrsto dogodkov posvečenih prostozidarstvu. V nadaljevanju bom zato v ta zapis, namesto povzetkov govornih prispevkov, ki sem jih posnel za oddajo, vključil predvsem gradivo, ki so ga pripravili ob odprtju razstave. Saj vas vabim, da oddaji prisluhnete, ta zapis pa naj zgodbo samo dopolni!
Zadnji dan februarja ( 28.2. 2017) so v Narodnem muzeju Slovenije odprli razstavo o zgodovini prostozidarstva v našem prostoru. Prostozidarska dediščina slovenskih in tujih muzejev, arhivov in knjižnic bo na ogled do 14. maja letos.
Vrednote, ki združujejo bratovščino, bo obiskovalec spoznaval ob prostozidarski scenografiji, simbolih in glasbeni kulisi: skozi skrbno oblikovan razstavni prostor bo simbolično prehodil pot od teme k svetlobi, od neznanja k znanju.
Na novinarski konferenci, pred svečanim odprtjem razstave je direktorica Narodnega muzeja Slovenije mag. Barbara Ravnik poudarila, da je razstava plod odličnega sodelovanja Narodnega muzeja Slovenije in Arhiva Republike Slovenije.
Soavtor razstave dr. Matevž Košir (Arhiv Republike Slovenije), ki že vrsto let preučuje prostozidarstvo na Slovenskem, je pojasnil:
»Ni naključje, da je razstava na ogled prav letos, saj smo želeli poudariti pomemben jubilej, in sicer 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije (1717–2017). Prav Anglija je tista dežela, v kateri se je prostozidarstvo začelo, zato ima gibanje tudi nekaj ‘angleških’ značilnosti. V njem se zrcali tradicija srednjeveškega kamnoseštva, ki se je s koncem srednjega veka sicer izpela, ostale pa so simbolne vsebine gradnje harmoničnega sveta in poudarek na bratstvu med različno mislečimi.«
Mag. Jože Podpečnik, kustos prostozidarske zbirke v Narodnem muzeju Slovenije in soavtor razstave, je izpostavil:
»Prostozidarsko zbirko danes prvič v zgodovini predstavljamo javnosti. Poleg Narodnega muzeja Slovenije in Arhiva Republike Slovenije so gradivo za razstavo prispevali tudi Pokrajinski muzej Maribor, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, Gornjesavski muzej Jesenice, Pokrajinski muzej Koper, Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana ter druge domače in tuje ustanove, tudi Velika loža Slovenije.«
In še:
»Na razstavi smo prikazali ‘tempelj’ ljubljanske lože Valentin Vodnik in njene člane. Predstavili smo takratno slovensko gospodarsko in politično elito, ki je med drugim vplivala na to, da smo v Ljubljani v tridesetih letih 20. stoletja postavili Narodno in univerzitetno knjižnico.«
Mag. Jože Podpečnik je zapisal:
"Predmeti v prostozidarski zbirki muzeja potrjujejo odlično sodelovanje slovenskih bratov pri širjenju strpnosti, svobode izražanja in spodbujanja sodelovanja med ljudmi različnih prepričanj v srednjeevropskem prostoru in širše. Bratovščina poudarja splošne moralne norme, med njimi pa na prvo mesto postavlja strpnost. A vendar je prostozidarstvo težko ulovljiv družbeni fenomen. Ne gre za religijo – čeprav je njegov sestavni del tudi ritual. Ne gre za center moči – čeprav ni mogoče ovreči njegovega političnega in družbenega angažmaja. Ni filozofija – čeprav je gradbeni načrt življenja s simboli, za katerimi se skriva prastara modrost. Prostozidarstvo je brez dvoma povezano z mističnim: zaradi svojega alternativnega pogleda na svet, izkušnje rituala in, ne nazadnje, molka o notranjem dogajanju. Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje ter pustilo za sabo raznoliko materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju kakor tudi v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti."
01 Baron Žiga Zois
Žiga baron Zois pl. Edelsteinski (1747–1819), gospodarstvenik, mecen, naravoslovec, mineralog in humanist. Na domu so ga poučevali najboljši učitelji, izobraževal se je tudi v tujini. V njegovi bogati knjižnici na Bregu v Ljubljani so se zbirali kranjski razsvetljenci, ki jih je tudi materialno podpiral. Bil je lastnik gospostva Brdo pri Kranju, fajančne tovarne v Ljubljani in posesti na Javorniku in v Mislinji. Po njem je imenovan barvit mineral cojzit, ukvarjal se je tudi z ornitologijo. S trgovino z železom je obogatel, v času Ilirskih provinc pa doživel gospodarski polom. Leta 1782 je v Amsterdamu vstopil v prostozidarsko ložo. V času delovanja ljubljanskih lož (1792–1795 in 1811–1813) so ga člani obiskovali na domu. Od prostozidarjev je prijateljeval z Janezom Antonom Riccijem, Jožefom Pinhakom in Pagliaruzzijem, dopisoval si je s številnimi prostozidarji v monarhiji. Brat Jožef baron Zois pl. Edelstein (1741–1813) je bil v letih 1783–1788 član dunajske prostozidarske lože Okronano oziroma Novookronano upanje.
02 Jurij Vega
Jurij Vega (1754–1802), slovenski matematik, geodet in častnik. V knjigi zapisnikov dunajske lože Resnična sloga decembra 1795 je opisan sprejem Jurija Vege med prostozidarje. Starešina lože Ignac pl. Born je prejel Vego v ložo z ritualom po prostozidarskem običaju. Tajnik lože je zapisal: »Leta 1785, devetega dne dvanajstega meseca, je bil za sprejem predstavljen tuji iščoči Jurij Vega, sin Jerneja, star 31 let, rojen 23. 3. 1754, katoliške vere, meščanskega porekla, po službi nadporočnik in profesor matematike pri drugem cesarsko-kraljevem topniškem polku, ni član nobenega znanega reda, po iskreni želji in vnemi sprejet v naš od prastarih časov čaščeni prostozidarski viteški red, za kar ni zaprosil iz radovednosti, še manj bil od koga prisiljen ali zapeljan …« Vega je februarja 1786 napredoval v pomočnika in maja istega leta še v prostozidarskega mojstra.
03 Diploma ljubljanske lože
Diploma, ki jo je loža Prijateljev rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani izdala Žigi Pagliaruzziju 16. marca 1812. Prostozidarska diploma ima v središču zvezdo, ki je bila upodobljena tudi na pečatniku ljubljanske lože. Pod njim je napis s kratico, ki pomeni »V slavo velikega arhitekta vesolja«. Stebra J in B, nad katerima sta upodobljena luna in sonce, simbolizirata aktivno in kontemplativno načelo. Med stebroma so upodobljeni črno-bel mozaični tlak in številni prostozidarski simboli. Tri ženske figure simbolizirajo modrost, moč in lepoto. Moč ima na ščitu upodobljeno črko N, ki asociira na Napoleona.
04 Znak viteza rožnega križa
Znak viteza rožnega križa je najverjetneje je pripadal starešini francosko-ilirske lože Prijateljev rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani med letoma 1811–1813.
05 Pečatnik ljubljanske lože
Pečatnik ljubljanske lože Prijateljev rimskega kralja in Napoleona, izdelan leta 1811. Varuh pečatnika v ljubljanski loži je bil ljubljanski notar Franc Ksaver Repežič.
06 Predpasnik mojstra
Prostozidarske mojstrske predpasnike, kot je ljubljanski, so od konca 18. stoletja polindustrijsko izdelovali v Franciji. Gravuro so odtisnili na usnje in nato ročno poslikali. Danes je poleg ljubljanskega v muzejskih in zasebnih zbirkah ohranjenih le še sedem takih predpasnikov. Predpasnik je izdelan iz kozjega usnja in bogato okrašen s simboliko od egiptovske, orientalske in starozavezne do tiste iz obdobja srednjeveških gradbenih cehov. V središču trikotnika na zgornjem robu predpasnika je upodobljeno sonce. Sonce je omejeno z oblaki. V sredini predpasnika je Salomonov tempelj. Vhod v Salomonov tempelj vodi prek treh stopnic mojstrstva (vajeniške, pomočniške in mojstrske), katerih orodje je upodobljeno v spodnjem delu predpasnika. Levo zadaj se na valovih oceana ziblje Noetova barka. Barka simbolizira kulturo, človeško modrost, rešeno pred potopom. Desno zadaj od templja je upodobljena piramida z dvema palmama in opozarja na ezoterično modrost starega Egipta. Celotno sliko zamejujeta korintska stebra na kamnitem podstavku, ki sta enaka, ločita ju le črki J in B. Ponazarjata stebra, ki sta stala v preddverju Salomonovega templja in sta bila poimenovana Jachin in Boaz. Na vsakem od kapitelov korintskega stebra so po tri počena granatna jabolka. Levo v oblaku nad stebrom je lunin krajec, desno nad njim pa trikrat po tri zvezde. Zvezde nad desnim stebrom so kažipoti popotniku v temi.
07 Oznaka stebra Jachin
Oznaka stebra Jachin, izdelana za ljubljansko ložo Valentin Vodnik leta 1940. Pred preddverjem Salomonovega templja sta stala dva korintska stebra na kamnitem podstavku, Jachin in Boaz.
08 Oznaka temne sobe za sprejem novincev
Oznaka temne sobe za sprejem novincev v ljubljanski loži Valentin Vodnik iz leta 1940. V preddverju prostozidarskega templja je soba izgubljenih korakov ali temna soba. Pred sprejemom v ložo je kandidat nekaj časa preživel v temni sobi, kjer je v miru zapisal odgovore na nekatera vprašanja oziroma svojo »filozofsko« oporoko. Pri tem je bil opozorjen, naj odide, če ga je tja pripeljala radovednost.
09 Prostozidarsko kladivo
Kladivo, ki ga je ob umestitvi ljubljanske lože Valentin Vodnik 21. maja 1940 podarila zagrebška loža Bratstvo. Prostozidarsko kladivo je simbol dela in asociira moč, aktivno voljo in razsodnost.
10 Prapor ljubljanske prostozidarske lože Valentin Vodnik
Prapor ljubljanske prostozidarske lože Valentin Vodnik, izdelan leta 1940, je Narodnemu muzeju Slovenije podaril dr. Janez Milčinski, ki je predmet dobil od Evgena Lovšina tik pred njegovo smrtjo. Osnutek prostozidarskega praporja je oblikoval hrvaški grafik Tomislav Krizman (1882–1955). Prapor je na treh straneh obšit z resami, na četrti pa je prišitih deset medeninastih obročkov (za pritrditev). Na prednji strani prapora so kratica V. V. (Valentin Vodnik) ter podoba lože, pred njo odprta knjiga, šestilo in kotomer, obdani z rastlinskim ornamentom. Na hrbtni strani je na eni strani sonce, na drugi oblaki in merilne naprave ter napis: V. / LJUBLJANA / V.
Sicer pa je kot glasbena kulisa na razstavi sonata Brillante, ki jo ne napisal član prostozidarske lože Antona Heberle.
Vizualni koncept razstave
Za vizualni koncept razstave sta poskrbela Miran Mohar in Mima Suhadolc, arhitekta in oblikovalca. Mima Suhadolc je zapisala:
"Svetloba je morda najpomembnejši simbol prostozidarstva. Pomeni modrost, znanje in razumevanje. Potovanje proti svetlobi je simbolna pot k modrosti, ki je glavna tema postavitve razstave. Razstavni prostor je zasnovan tako, da obiskovalec potuje skozi zaporedje prostorov, ki imajo različne značaje.
Na začetku so prostori oblikovani grobo, oglato, kot »neobdelan kamen«, ki pomeni neizoblikovanega, nevednega iščočega, potem pa se postopoma spreminjajo – do zadnjega prostora, templja. Tempelj je prostor geometrije in logike, ki predstavlja »obdelani kamen« oziroma nekoga, ki mu je bila »podeljena luč«. Prvi prostor obenem predstavlja Platonovo votlino, svet idej, prehod v svet zunaj votline pa je metafora razsvetljenja. Celotna postavitev je izdelana iz papirja (valovite lepenke) in je maketa v naravni velikosti. Minljivost materiala in začasnost izdelave v simbolnem smislu sporočata, da je prostozidarstvo pravzaprav ideja."
Prostozidarstvo se relativno počasi "odpira" javnosti, menijo mnogi, ki to gibanje tako ali drugače spremljajo. Ob tem so me recimo opozorili, na osmrtnico, ki je izšla leta 2005. Ta je mnoge "malce" presenetila, so takrat med drugim zapisali v časniku Dnevnik, dne 16.12. 2005.
V Narodnem muzeju Slovenije so ob vsem dogajanju, ki je spremljalo razstavo Skrivnost lože, med drugim opozorili tudi na zanimivosti povezane s prostozidarji:
V oddajo smo skušali vključiti tudi velikega mojstra Velike lože Slovenije, dr. Marka Bitenca, vendar nam to ni uspelo. Iz tajništva Velike lože so sporočili, da je žal veliki mojster kot zdravnik zelo zaseden. Zaradi precejšnjega zanimanja medijev pa bodo kmalu pripravili novinarsko konferenco, kjer bo sodeloval tudi on.
Slika: Marko Bitenc, dr.med. 18.1.2011 - Podjetnik v kirurgiji. Edita Cetinski Malnar, oddaja TV Slovenija-Prava ideja.
"V začetku septembra leta 1920 so v nekem gozdu v bližini Lenarta v Slovenskih goricah našli truplo." Tako se začne eden najodmevnejših slovenskih sodnih procesov, sploh pa najodmevnejši sodni proces na Štajerskem med obema vojnama. Glavni igralci v tem več kot desetletje dolgem kazenskem procesu, so bili člani družine Markuzzi. Njihov priimek danes zgodovinarka Mateja Ratej razume kot simbol rojstva človekovih pravic v pravni pokrajini, uničeni v vihri prve svetovne vojne. Zgodbo procesa povzema v Sledeh časa Marko Radmilovič z naslovom: "Markuzzujev madež!"
Mlini na veter so zagotovo eden od simbolov Nizozemske, najdemo pa jih tudi v Skandinaviji, Španiji, Nemčiji in Veliki Britaniji. Na Nizozemskem naj bi jih bilo nekoč več kot 10.000, danes pa jih je le še okrog tisoč. Uporabljali so jih za črpanje vode, mletje žita, žaganje lesa in številne druge industrijske ali kmetijske dejavnosti. Med posebnostmi je treba omeniti, da so bili mlini na veter nekoč tako zanimivi, da so bile nizozemske oblasti prisiljene leta 1752 celo prepovedati izvoz sestavnih delov zanje. Tuji popotniki so namreč hodili po deželi in želeli dobiti potrebne podatke za izdelavo mlinov, ob tem pa so nagovarjali tiste, ki so obvladali tehnologijo izdelovanja in rokovanja z mlini, da bi odšli z njimi v tujino. Zaščitni ukrepi seveda niso zalegli in kmalu so mlini na veter rezali veter tudi izven svoje domovine Nizozemske. V oddaji Sledi čas pa bomo spoznali edini pri nas še ohranjeni in delujoči mlin na veter, ki stoji na Stari Gori v občini Sveti Jurij ob Ščavnici. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Vas Orehek danes leži tam kjer je včeraj, a vendar se zdi, da se je v zadnjih desetletjih umaknila v svoj mir in »prežvekovanje« svoje lastne preteklosti. Čas se pač lahko kaže kot merska ali psihološka enota. Vas, ki je del postojnske občine in leži med Hruševjem in Prestrankom, je bila včeraj veliko bolj dinamična kot je danes. Bila je tudi bolj na očeh, zato ker je skozi njo vodila edina cesta v Trst in ker je bila dolgo časa domovanje več plemiških družin. Dvorec na vzpetini danes žalostno in pospešeno propada, v preteklosti pa je bil središče vaškega življenja. Lastniki so se menjavali,vmes je malo propadal in sameval, pa so ga obudili, prenovili in stilsko spreminjali, gospoda je nekaterim domačinom dajala kruh, drugi so živeli od kmetijstva, le malo pa je znanega, kakšne misli so vaščane obhajale, ko so sredi poletja videvali »gnado«, kako se je sprehajalo pod senčniki po vasi. V Orehku je še nekaj tipčnih pivških vaških hiš s petimi stenami, stoletne lipe pa rastejo še naprej in se košatijo. Najstarejša je pred dvorcem in je tretja najstarejša na Slovenskem. Te dni je slavila rojstni dan, ki se vrti okoli številke 800, drugi najstarejši lipi v vasi pa se spominjata celo turških vpadov. Štejeta po približno tristo let manj in se bohotita na cerkvenem dvorišču. Tam, ob nekdanji grajski kapeli in sedaj vaški cerkvi svetega Florjana, tam, kjer je bil nekoč turški tabor in zdaj stoji tudi najvišji zvonik na Notranjskem, tam je tudi kamnita miza, ki je bila nekoč eno od središč družbenega življenja. Ljudje so se zbirali tudi v gostilnah, ki jih je bilo nekoč šest, danes pa ni nobene več. Je pa na vasi prenovljen kulturni dom in vanj zahajajo tudi tri ženske, naše vodičke na poti skozi vas in njeno preteklost in sedanjost, tri ženske, ki pomenijo za Orehek svežo kri za obujanje spominov na bogato vaško preteklosti. Ena izmed njih je poskrbela za obuditev spomina na prvega posvetnega slovenskega pesnika, ki je svojo pesniško zbirko Štiri pare kratkočasnih Novih pesmi izdal celo pet let pred Vodnikovimi Pesmimi za pokušino. To je bil pesnik, skladatelj, cerkvonik-orglar in učitelj Pavel Knobl, spregledani starosta slovenskih pesnikov, domačin iz Orehka. Menda so ga potisnili v pozabo, ker ni pisal tako imenovane visoke literature, poleg tega je eno pesem posvetil prdenju. O vsem tem v Sledeh časa Jurija Popova, ki je z omenjenimi tremi ženskami pretaknil skoraj vsak kotiček Orehka, vasi, ki ima skoraj pred vsako hišo najmanj dva oreha.
Danes v naši državi praznujemo dan državnosti, s katerim zaznamujemo spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Na ta dan sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, sicer slavnostno razglašeni naslednji dan, 26. junija, na Trgu republike v Ljubljani. Dva dni pozneje, 27. junija, se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri je Slovenija obranila neodvisnost. V današnji oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, bomo predstavili mogoče malo manj znano vlogo elektrodistribucijskih podjetij pri osamosvojitvi naše države, ko je bila tudi elektrika orožje v osamosvojitveni vojni. Podlaga za to nam bo knjiga docenta dr. Draga Paplerja z naslovom Elektro Gorenjska in osamosvojitvena vojna leta 1991.
Na pragu jeseni leta 1914, ko so se začeli na Kranjsko zgrinjati prvi begunci iz Dalmacije, Galicije in Bukovine, je časnik Slovenec naslovil na bralce tale poziv: "Priporočit te reveže usmiljenim srcem, pišemo te vrstice. Niso vsiljivci, niso postopači ali beračenja vajeni potepuhi, nego pošteni ljudje, ki so s svojim pridnim delom živeli na svojih posestvih, pa jim je vojska za nekaj časa vzela dom in jih pognala po svetu ?" Po sledeh tega zapisa bomo nizu oddaj ob stoletnici prve svetovne vojne dodali še eno in osvetlili tudi to manj znano poglavje iz naše zgodovine.
V medijih je starih obrti več kot sodobnih rokodelskih spretnosti. Verjetno je romantični pridih in obstret skrivnostnosti za medijske ustvarjalce in medijske odjemalce dovolj privlačen, da se vsakodnevno sprehajajo skozi medijsko krajino bataljon mlinarjev, pekov, mizarjev, čevljarjev in seveda kovačev. A resnica je najbrž ta, da v medijih živi več mojstrov starih obrti, kot jih je v resnici preživelo v Sloveniji… Ne stvari do dna, temveč stvari do nakovala poskuša v Sledeh časa priti Marko Radmilovič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Klevevž. Zanimivo in nekoliko skrivnostno ime nas kar samo kliče, da bi poiskali sledi v času in prostoru, ki sta tako blizu, a hkrati tako daleč. "Ko domačini rečejo Klevevž, pomislijo na sotesko, grad, jamo, potok Raduljo z brzicami, topli izvir, kopanje v bazenčku, kmetijsko posestvo, mlin, pripovedi iz preteklosti in tako naprej. Obiskovalci Klevevža so presenečeni, saj ne pričakujejo toliko različnih, na splošno malo znanih naravnih in kulturnih znamenitosti na tako majhnem prostoru, hkrati pa jim je žal, da na grad spominjajo le še razvaline in da so pripadajoča gospodarska poslopja v tako žalostnem stanju," tako je leta 2009 zapisala urednica zbornika o Klevevžu Majda Pungerčar. In danes? Slika se od nastanka zapisa ni spremenila na bolje. Ta izjemno zanimivi prostor je postal tarča pogosto brezobzirnih obiskovalcev, ki se vedejo v slogu - vse je naše, smeti pa vaše! Zato ni čudno, da jih nekateri domačini imenujejo kar "horde". Drugi pa se zavzemajo za strpen odnos do prišlekov, s katerimi se je treba pogovoriti in jih seznaniti z vrednostjo in občutljivostjo tega območja. In o njem bomo govorili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Redovništvo se je rodilo okoli leta 260, na današnje slovensko ozemlje pa je prišlo v srednjem veku, ko so bili redovniki vpliven družbeni in cerkveni stan. Skozi stoletja so se najbolj uveljavili skozi svoje kulturno in izobraževalno poslanstvo, kar velja tako za redvnike kot redovnice, čeprav opravljajo še vrsto predvsem humanitarnih dejavnosti in so na teh področjih nepogrešljivi. Danes na Slovenskem deluje 12 moških in 17 ženskih redovnih skupnosti ter 6 svetovnih ustanov oziroma novih oblik bogu posvečenega življenja. V vatikanskem dokumentu o identiteti in poslanstvu brata redovnika, velja tudi za redovnice, je zapisano, da se ta kaže s treh vidikov: kot dar, ki ga brat prejme od troedinega boga, kot dar, ki ga redovni brat deli s svojimi brati in kot dar, ki ga brat daje svetu za izgradnjo sveta božjih otrok. Samostani, vsaj benediktinski, so s svojo razporeditvijo oblikovali nekakšen prazemljevid današnjega slovenskega ozemlja, skozi stoletja pa so redovniki vplivali na kulturni, civilizacijski in duhovni razvoj dežele ter predvsem na umno gospodarjenje. Kako pomembni so bili za splošni napredek, bo Jurij Popov prikazal na primeru reda, ki ga ni več pri nas, za Posavje pa je pomenil veliko prelomnico. Gre za trapiste, ki so pri nas imeli en sam samostan, in sicer v Brestanici na gradu Rajhenberg.
V času, ko se vedno pogosteje sprašujemo o vlogi in pomenu slvoenske vojske, bi se lahko za pomoč ozrli tudi v zgodovino. Po prastarem počelu je prihodnost v mnogo čem odvisna od preteklosti in usode slovenskega vojaka in vojaštva, bi nas lahko podučile o smereh razvoja slovenske vojske. Ena najbolj izpostavljenih vlog današnjih oboroženih sil, je njihovo sodelovanje v mirovnih operacijah po svetu. Ni pa se vse začelo v devetdesetih z mirovništvom na takrat razplamtelem Balkanu. Slovenski vojaki, seveda takrat v sestavu neke druge vojske, so v mirovnih misijah sodelovali že v šestdesetih letih minulega stoletja.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Letošnje leto je v Novem mestu v znamenju jantarja, ki je eden od zakladov arheološke dediščine ne samo dolenjske prestolnice, ampak tudi celotne države. Ta dediščina si po besedah župana občine Novo mesto Gregorja Macedonija zasluži posebno mesto v identiteti mesta, saj ga postavlja na svetovni zemljevid osrednjih železnodobnih arheoloških najdišč. To se bo začelo uresničevati že čez nekaj dni, 20. aprila, ko bodo slavnostno odprli razstavo Jantar - dragulj Baltika v Novem mestu, tej pa bosta sledili še razstavi Jantarna soba in Jantar in oblika. Pa ne samo to, v Novem mestu bo te dni izjemoma potekala tudi mednarodna arheološka konferenca o jantarju. Te že nekaj let organizira CIVIA - Mednarodni raziskovalni center antičnih cest in načinov komunikacije med ljudmi, sedež ima v San Marinu. Poleg te pa bo kot njeno nadaljevanje potekala še Konferenca mest o jantarni poti. O tem bomo govorili v oddaji Sledi časa
Kako se je prehranjevalo plemstvo v Habsburških deželah in na Kranjskem v 18. stoletju? Iz kakšnih materialov je bilo njihovo jedilno posodje in kako je bilo oblikovano? Ter ne nazadnje, kaj se je največkrat znašlo na njihovih jedilnih mizah, kako so jim hrano in pijačo postregli in kakšni načini strežbe so bili »zapovedani« za različne priložnosti in za različna omizja? Na ta in še kopico drugih vprašanj bomo skušali odgovoriti v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Dušan Berne.
Človek si v želji, da se spomin nanj ne bi izgubil, že stoletja prizadeva, da bi premagal obličje smrti in postal nesmrten. Kakšno vlogo imajo pri tem posmrtne maske? So bile izdelane le za ohranjanje spomina za kasnejše rodove ali za graditev nacionalne identitete? Kako je s posmrtnimi maskami v Sloveniji? V okviru Društva za domače raziskave poteka raziskava z naslovom Odlivanje smrti, ki se osredotoča na posmrtne maske v slovenskih javnih zbirkah - muzejih, knjižnicah, arhivih. Gre za odlitke obrazov znanih slovenskih umetnikov in politikov, ki so zaznamovali prejšnji stoletji. Kdo so bili upodobljenci in kdo umetniki, ki so posmrtne maske izdelovali - o tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Nihče si ni mislil, da bo šlo tako težko… Življenje v bivši državi, oddaljeno že četrt stoletja, še zmeraj noče zbledeti. Še več; skozi mnoge točke postaja vse bolj prisotno. Pojav, imenujemo ga »jugonostalgija,« je zadnja leta dovolj živ, da se ga je zavedla tudi resna znanost. Nedavno sta pri ZRC SAZU znotraj zbirke » Kulturni spomin« izšli zanimivi deli. Prvo, »Made in YU,« se ukvarja s fenomenom potrošništva v Jugoslaviji.
Na Slovenskem po nenatačnih ocenah poje približno 170 tisoč ljudi, kar predstavlja 8,3 odtstotka populacije, oziroma 0,8 odstotka pevske populacije Evropske Unije. Še zmeraj nenatančni podatki pravijo, da pri nas deluje približno 3.800 pevskih zasedb, oziroma približno 1.300 odraslih, 1.100 šolskih, 700 cerkvenih odraslih in 700 cerkvenih otroških in mladinskih pevskih zasedb. Gre za podatke, ki jih je mogoče najti v evropski študiji Singing Europe 2015, študija francoskega ministrstva za kulturo iz istega leta pa je pokazala, da naši pevski zbori po kakovosti sodijo v sam svetovni vrh. Vse to je posledica tega, da je prepevanje v zborih najbolj razširjena prostočasna kulturna dejavnost pri nas, ki se je posebeja razmahnila po pomladi narodov sredi 19. stoletja. Za ohranjanje in razvoj te dejavnosti so ključnega pomena skladatelji in predvsem zborovodje. Lani je za življenjsko delo na tem področju dobila zlato plaketo Javnega sklada za kulturno dejavnost Republike Slovenije zborovodkinja predvsem mladinskih pevskih zborov Majda Hauptman. Njena življenjska pot se je začela pred 85-imi leti, skoraj hkrati pa tudi glasbena, saj izhaja iz glasbene družine. Več stricev, med njimi najbolj Rudolf Mecilošek , so soodgovorni za njen glasbeni razvoj, še najbolj pa vzpon slovitega pevskega zbora Trboveljski slavček, ki ga je vodil Avgust Šuligoj, pozneje tudi dober Majdin prijatelj in glasbeni svetovalec. Rojena v Zagorju in ob takšni glasbeni podlagi se je odločila za pedagoški in glasbeni študij in se posvetila predvsem vzgoji mladih zborovskih pevcev. Temu se je posvečala tudi kot urednica v glasbenem programu Radia Slovenija, kjer je vztrajala približnio desetletje preden se je vrnila k otrokom in glasbenem poučevanju. Največje uspehe je doživela z Mladinskim pevskim zborom Osnovne šole Trnovo, ki ga je sama tudi ustanovila in ga dolga leta vodila. Prav pevci prvega rodu tega zbora so ji ob svoji 50-letnici pripravili posebno presenečenje, saj so se znova zbrali in jo povabili naj jih vodi tudi zdaj, ko so že sami dedki in babice. Tako se je spletla posebna zgodba, zgodba o zgodovini in prenosu ljubezni do zborovskega petja skozi čas. Zgodbi se je posvetil in jo oblikoval v Sledeh časa Jurij Popov.
Neveljaven email naslov