Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje in pustilo za sabo raznovrstno materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznavamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju, v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti." Tako so zapisali ob odprtju razstave: Skrivnost lože. Prostozidarstvo na Slovenskem, ki je na ogled v Narodnem muzeju Slovenije. Razstava se časovno ujema s 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije. Petdeset let pozneje so se lože začele širiti tudi v slovenske deleže. Toda kakšen je bil ta razvoj na naših tleh? Kakšno usodo so doživljali prostozidarji? So njihovi skrivni obredi in način delovanja res zarotniška oblika uporabe vseh sredstev za vzpostavitev svetovne prevlade?
Prostozidarstvo na Slovenskem se je začelo opazno razvijati šele v obdobju jožefinske Avstrije. Prej so bili člani nemških in dunajskih prostozidarskih lož posamezniki, na primer pripadniki plemiške družine Cobenzl. Prvi izpričani Kranjec, ki je bil dokazano sprejet v prostozidarsko ložo, je bil v Ljubljani rojeni Karel grof Cobenzl, ki je leta 1741 postal član nemške prostozidarske lože v Bayreuthu.
Prve lože v 18. stoletju v notranjeavstrijskih deželah so bile ustanovljene v Trstu. Na začetku vladanja cesarja Jožefa II. pa so lože ustanovili skoraj v vseh glavnih mestih tedanje monarhije. Po podatkih iz tega obdobja vemo, da je bilo v ložah 50 posameznikov iz naših krajev. Med njimi so bile zanimive osebe, na primer Jurij Vega in ljubljanski nadškof Mihael Brigido. Znano je tudi, da naj bi bila člana lože Anton Tomaž Linhart in Valentin Vodnik, vendar za zdaj trdnih dokazov o tem še niso našli.
Po francoski revoluciji so bile leta 1795 prostozidarske lože v habsburški monarhiji prepovedane, s tem pa se je končalo tudi delovanje lož na slovenskem ozemlju. So pa bile zelo dejavne v obdobju Ilirskih provinc, ko so tudi naše kraje zasedli Francozi, nam je povedal dr. Matevž Košir iz Arhiva Republike Slovenije.
Narodni muzej Slovenije je skupaj z Arhivom Republike Slovenije pripravil vrsto dogodkov posvečenih prostozidarstvu. V nadaljevanju bom zato v ta zapis, namesto povzetkov govornih prispevkov, ki sem jih posnel za oddajo, vključil predvsem gradivo, ki so ga pripravili ob odprtju razstave. Saj vas vabim, da oddaji prisluhnete, ta zapis pa naj zgodbo samo dopolni!
Zadnji dan februarja ( 28.2. 2017) so v Narodnem muzeju Slovenije odprli razstavo o zgodovini prostozidarstva v našem prostoru. Prostozidarska dediščina slovenskih in tujih muzejev, arhivov in knjižnic bo na ogled do 14. maja letos.
Vrednote, ki združujejo bratovščino, bo obiskovalec spoznaval ob prostozidarski scenografiji, simbolih in glasbeni kulisi: skozi skrbno oblikovan razstavni prostor bo simbolično prehodil pot od teme k svetlobi, od neznanja k znanju.
Na novinarski konferenci, pred svečanim odprtjem razstave je direktorica Narodnega muzeja Slovenije mag. Barbara Ravnik poudarila, da je razstava plod odličnega sodelovanja Narodnega muzeja Slovenije in Arhiva Republike Slovenije.
Soavtor razstave dr. Matevž Košir (Arhiv Republike Slovenije), ki že vrsto let preučuje prostozidarstvo na Slovenskem, je pojasnil:
»Ni naključje, da je razstava na ogled prav letos, saj smo želeli poudariti pomemben jubilej, in sicer 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije (1717–2017). Prav Anglija je tista dežela, v kateri se je prostozidarstvo začelo, zato ima gibanje tudi nekaj ‘angleških’ značilnosti. V njem se zrcali tradicija srednjeveškega kamnoseštva, ki se je s koncem srednjega veka sicer izpela, ostale pa so simbolne vsebine gradnje harmoničnega sveta in poudarek na bratstvu med različno mislečimi.«
Mag. Jože Podpečnik, kustos prostozidarske zbirke v Narodnem muzeju Slovenije in soavtor razstave, je izpostavil:
»Prostozidarsko zbirko danes prvič v zgodovini predstavljamo javnosti. Poleg Narodnega muzeja Slovenije in Arhiva Republike Slovenije so gradivo za razstavo prispevali tudi Pokrajinski muzej Maribor, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, Gornjesavski muzej Jesenice, Pokrajinski muzej Koper, Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana ter druge domače in tuje ustanove, tudi Velika loža Slovenije.«
In še:
»Na razstavi smo prikazali ‘tempelj’ ljubljanske lože Valentin Vodnik in njene člane. Predstavili smo takratno slovensko gospodarsko in politično elito, ki je med drugim vplivala na to, da smo v Ljubljani v tridesetih letih 20. stoletja postavili Narodno in univerzitetno knjižnico.«
Mag. Jože Podpečnik je zapisal:
"Predmeti v prostozidarski zbirki muzeja potrjujejo odlično sodelovanje slovenskih bratov pri širjenju strpnosti, svobode izražanja in spodbujanja sodelovanja med ljudmi različnih prepričanj v srednjeevropskem prostoru in širše. Bratovščina poudarja splošne moralne norme, med njimi pa na prvo mesto postavlja strpnost. A vendar je prostozidarstvo težko ulovljiv družbeni fenomen. Ne gre za religijo – čeprav je njegov sestavni del tudi ritual. Ne gre za center moči – čeprav ni mogoče ovreči njegovega političnega in družbenega angažmaja. Ni filozofija – čeprav je gradbeni načrt življenja s simboli, za katerimi se skriva prastara modrost. Prostozidarstvo je brez dvoma povezano z mističnim: zaradi svojega alternativnega pogleda na svet, izkušnje rituala in, ne nazadnje, molka o notranjem dogajanju. Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje ter pustilo za sabo raznoliko materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju kakor tudi v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti."
01 Baron Žiga Zois
Žiga baron Zois pl. Edelsteinski (1747–1819), gospodarstvenik, mecen, naravoslovec, mineralog in humanist. Na domu so ga poučevali najboljši učitelji, izobraževal se je tudi v tujini. V njegovi bogati knjižnici na Bregu v Ljubljani so se zbirali kranjski razsvetljenci, ki jih je tudi materialno podpiral. Bil je lastnik gospostva Brdo pri Kranju, fajančne tovarne v Ljubljani in posesti na Javorniku in v Mislinji. Po njem je imenovan barvit mineral cojzit, ukvarjal se je tudi z ornitologijo. S trgovino z železom je obogatel, v času Ilirskih provinc pa doživel gospodarski polom. Leta 1782 je v Amsterdamu vstopil v prostozidarsko ložo. V času delovanja ljubljanskih lož (1792–1795 in 1811–1813) so ga člani obiskovali na domu. Od prostozidarjev je prijateljeval z Janezom Antonom Riccijem, Jožefom Pinhakom in Pagliaruzzijem, dopisoval si je s številnimi prostozidarji v monarhiji. Brat Jožef baron Zois pl. Edelstein (1741–1813) je bil v letih 1783–1788 član dunajske prostozidarske lože Okronano oziroma Novookronano upanje.
02 Jurij Vega
Jurij Vega (1754–1802), slovenski matematik, geodet in častnik. V knjigi zapisnikov dunajske lože Resnična sloga decembra 1795 je opisan sprejem Jurija Vege med prostozidarje. Starešina lože Ignac pl. Born je prejel Vego v ložo z ritualom po prostozidarskem običaju. Tajnik lože je zapisal: »Leta 1785, devetega dne dvanajstega meseca, je bil za sprejem predstavljen tuji iščoči Jurij Vega, sin Jerneja, star 31 let, rojen 23. 3. 1754, katoliške vere, meščanskega porekla, po službi nadporočnik in profesor matematike pri drugem cesarsko-kraljevem topniškem polku, ni član nobenega znanega reda, po iskreni želji in vnemi sprejet v naš od prastarih časov čaščeni prostozidarski viteški red, za kar ni zaprosil iz radovednosti, še manj bil od koga prisiljen ali zapeljan …« Vega je februarja 1786 napredoval v pomočnika in maja istega leta še v prostozidarskega mojstra.
03 Diploma ljubljanske lože
Diploma, ki jo je loža Prijateljev rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani izdala Žigi Pagliaruzziju 16. marca 1812. Prostozidarska diploma ima v središču zvezdo, ki je bila upodobljena tudi na pečatniku ljubljanske lože. Pod njim je napis s kratico, ki pomeni »V slavo velikega arhitekta vesolja«. Stebra J in B, nad katerima sta upodobljena luna in sonce, simbolizirata aktivno in kontemplativno načelo. Med stebroma so upodobljeni črno-bel mozaični tlak in številni prostozidarski simboli. Tri ženske figure simbolizirajo modrost, moč in lepoto. Moč ima na ščitu upodobljeno črko N, ki asociira na Napoleona.
04 Znak viteza rožnega križa
Znak viteza rožnega križa je najverjetneje je pripadal starešini francosko-ilirske lože Prijateljev rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani med letoma 1811–1813.
05 Pečatnik ljubljanske lože
Pečatnik ljubljanske lože Prijateljev rimskega kralja in Napoleona, izdelan leta 1811. Varuh pečatnika v ljubljanski loži je bil ljubljanski notar Franc Ksaver Repežič.
06 Predpasnik mojstra
Prostozidarske mojstrske predpasnike, kot je ljubljanski, so od konca 18. stoletja polindustrijsko izdelovali v Franciji. Gravuro so odtisnili na usnje in nato ročno poslikali. Danes je poleg ljubljanskega v muzejskih in zasebnih zbirkah ohranjenih le še sedem takih predpasnikov. Predpasnik je izdelan iz kozjega usnja in bogato okrašen s simboliko od egiptovske, orientalske in starozavezne do tiste iz obdobja srednjeveških gradbenih cehov. V središču trikotnika na zgornjem robu predpasnika je upodobljeno sonce. Sonce je omejeno z oblaki. V sredini predpasnika je Salomonov tempelj. Vhod v Salomonov tempelj vodi prek treh stopnic mojstrstva (vajeniške, pomočniške in mojstrske), katerih orodje je upodobljeno v spodnjem delu predpasnika. Levo zadaj se na valovih oceana ziblje Noetova barka. Barka simbolizira kulturo, človeško modrost, rešeno pred potopom. Desno zadaj od templja je upodobljena piramida z dvema palmama in opozarja na ezoterično modrost starega Egipta. Celotno sliko zamejujeta korintska stebra na kamnitem podstavku, ki sta enaka, ločita ju le črki J in B. Ponazarjata stebra, ki sta stala v preddverju Salomonovega templja in sta bila poimenovana Jachin in Boaz. Na vsakem od kapitelov korintskega stebra so po tri počena granatna jabolka. Levo v oblaku nad stebrom je lunin krajec, desno nad njim pa trikrat po tri zvezde. Zvezde nad desnim stebrom so kažipoti popotniku v temi.
07 Oznaka stebra Jachin
Oznaka stebra Jachin, izdelana za ljubljansko ložo Valentin Vodnik leta 1940. Pred preddverjem Salomonovega templja sta stala dva korintska stebra na kamnitem podstavku, Jachin in Boaz.
08 Oznaka temne sobe za sprejem novincev
Oznaka temne sobe za sprejem novincev v ljubljanski loži Valentin Vodnik iz leta 1940. V preddverju prostozidarskega templja je soba izgubljenih korakov ali temna soba. Pred sprejemom v ložo je kandidat nekaj časa preživel v temni sobi, kjer je v miru zapisal odgovore na nekatera vprašanja oziroma svojo »filozofsko« oporoko. Pri tem je bil opozorjen, naj odide, če ga je tja pripeljala radovednost.
09 Prostozidarsko kladivo
Kladivo, ki ga je ob umestitvi ljubljanske lože Valentin Vodnik 21. maja 1940 podarila zagrebška loža Bratstvo. Prostozidarsko kladivo je simbol dela in asociira moč, aktivno voljo in razsodnost.
10 Prapor ljubljanske prostozidarske lože Valentin Vodnik
Prapor ljubljanske prostozidarske lože Valentin Vodnik, izdelan leta 1940, je Narodnemu muzeju Slovenije podaril dr. Janez Milčinski, ki je predmet dobil od Evgena Lovšina tik pred njegovo smrtjo. Osnutek prostozidarskega praporja je oblikoval hrvaški grafik Tomislav Krizman (1882–1955). Prapor je na treh straneh obšit z resami, na četrti pa je prišitih deset medeninastih obročkov (za pritrditev). Na prednji strani prapora so kratica V. V. (Valentin Vodnik) ter podoba lože, pred njo odprta knjiga, šestilo in kotomer, obdani z rastlinskim ornamentom. Na hrbtni strani je na eni strani sonce, na drugi oblaki in merilne naprave ter napis: V. / LJUBLJANA / V.
Sicer pa je kot glasbena kulisa na razstavi sonata Brillante, ki jo ne napisal član prostozidarske lože Antona Heberle.
Vizualni koncept razstave
Za vizualni koncept razstave sta poskrbela Miran Mohar in Mima Suhadolc, arhitekta in oblikovalca. Mima Suhadolc je zapisala:
"Svetloba je morda najpomembnejši simbol prostozidarstva. Pomeni modrost, znanje in razumevanje. Potovanje proti svetlobi je simbolna pot k modrosti, ki je glavna tema postavitve razstave. Razstavni prostor je zasnovan tako, da obiskovalec potuje skozi zaporedje prostorov, ki imajo različne značaje.
Na začetku so prostori oblikovani grobo, oglato, kot »neobdelan kamen«, ki pomeni neizoblikovanega, nevednega iščočega, potem pa se postopoma spreminjajo – do zadnjega prostora, templja. Tempelj je prostor geometrije in logike, ki predstavlja »obdelani kamen« oziroma nekoga, ki mu je bila »podeljena luč«. Prvi prostor obenem predstavlja Platonovo votlino, svet idej, prehod v svet zunaj votline pa je metafora razsvetljenja. Celotna postavitev je izdelana iz papirja (valovite lepenke) in je maketa v naravni velikosti. Minljivost materiala in začasnost izdelave v simbolnem smislu sporočata, da je prostozidarstvo pravzaprav ideja."
Prostozidarstvo se relativno počasi "odpira" javnosti, menijo mnogi, ki to gibanje tako ali drugače spremljajo. Ob tem so me recimo opozorili, na osmrtnico, ki je izšla leta 2005. Ta je mnoge "malce" presenetila, so takrat med drugim zapisali v časniku Dnevnik, dne 16.12. 2005.
V Narodnem muzeju Slovenije so ob vsem dogajanju, ki je spremljalo razstavo Skrivnost lože, med drugim opozorili tudi na zanimivosti povezane s prostozidarji:
V oddajo smo skušali vključiti tudi velikega mojstra Velike lože Slovenije, dr. Marka Bitenca, vendar nam to ni uspelo. Iz tajništva Velike lože so sporočili, da je žal veliki mojster kot zdravnik zelo zaseden. Zaradi precejšnjega zanimanja medijev pa bodo kmalu pripravili novinarsko konferenco, kjer bo sodeloval tudi on.
Slika: Marko Bitenc, dr.med. 18.1.2011 - Podjetnik v kirurgiji. Edita Cetinski Malnar, oddaja TV Slovenija-Prava ideja.
907 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
"Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje in pustilo za sabo raznovrstno materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznavamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju, v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti." Tako so zapisali ob odprtju razstave: Skrivnost lože. Prostozidarstvo na Slovenskem, ki je na ogled v Narodnem muzeju Slovenije. Razstava se časovno ujema s 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije. Petdeset let pozneje so se lože začele širiti tudi v slovenske deleže. Toda kakšen je bil ta razvoj na naših tleh? Kakšno usodo so doživljali prostozidarji? So njihovi skrivni obredi in način delovanja res zarotniška oblika uporabe vseh sredstev za vzpostavitev svetovne prevlade?
Prostozidarstvo na Slovenskem se je začelo opazno razvijati šele v obdobju jožefinske Avstrije. Prej so bili člani nemških in dunajskih prostozidarskih lož posamezniki, na primer pripadniki plemiške družine Cobenzl. Prvi izpričani Kranjec, ki je bil dokazano sprejet v prostozidarsko ložo, je bil v Ljubljani rojeni Karel grof Cobenzl, ki je leta 1741 postal član nemške prostozidarske lože v Bayreuthu.
Prve lože v 18. stoletju v notranjeavstrijskih deželah so bile ustanovljene v Trstu. Na začetku vladanja cesarja Jožefa II. pa so lože ustanovili skoraj v vseh glavnih mestih tedanje monarhije. Po podatkih iz tega obdobja vemo, da je bilo v ložah 50 posameznikov iz naših krajev. Med njimi so bile zanimive osebe, na primer Jurij Vega in ljubljanski nadškof Mihael Brigido. Znano je tudi, da naj bi bila člana lože Anton Tomaž Linhart in Valentin Vodnik, vendar za zdaj trdnih dokazov o tem še niso našli.
Po francoski revoluciji so bile leta 1795 prostozidarske lože v habsburški monarhiji prepovedane, s tem pa se je končalo tudi delovanje lož na slovenskem ozemlju. So pa bile zelo dejavne v obdobju Ilirskih provinc, ko so tudi naše kraje zasedli Francozi, nam je povedal dr. Matevž Košir iz Arhiva Republike Slovenije.
Narodni muzej Slovenije je skupaj z Arhivom Republike Slovenije pripravil vrsto dogodkov posvečenih prostozidarstvu. V nadaljevanju bom zato v ta zapis, namesto povzetkov govornih prispevkov, ki sem jih posnel za oddajo, vključil predvsem gradivo, ki so ga pripravili ob odprtju razstave. Saj vas vabim, da oddaji prisluhnete, ta zapis pa naj zgodbo samo dopolni!
Zadnji dan februarja ( 28.2. 2017) so v Narodnem muzeju Slovenije odprli razstavo o zgodovini prostozidarstva v našem prostoru. Prostozidarska dediščina slovenskih in tujih muzejev, arhivov in knjižnic bo na ogled do 14. maja letos.
Vrednote, ki združujejo bratovščino, bo obiskovalec spoznaval ob prostozidarski scenografiji, simbolih in glasbeni kulisi: skozi skrbno oblikovan razstavni prostor bo simbolično prehodil pot od teme k svetlobi, od neznanja k znanju.
Na novinarski konferenci, pred svečanim odprtjem razstave je direktorica Narodnega muzeja Slovenije mag. Barbara Ravnik poudarila, da je razstava plod odličnega sodelovanja Narodnega muzeja Slovenije in Arhiva Republike Slovenije.
Soavtor razstave dr. Matevž Košir (Arhiv Republike Slovenije), ki že vrsto let preučuje prostozidarstvo na Slovenskem, je pojasnil:
»Ni naključje, da je razstava na ogled prav letos, saj smo želeli poudariti pomemben jubilej, in sicer 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije (1717–2017). Prav Anglija je tista dežela, v kateri se je prostozidarstvo začelo, zato ima gibanje tudi nekaj ‘angleških’ značilnosti. V njem se zrcali tradicija srednjeveškega kamnoseštva, ki se je s koncem srednjega veka sicer izpela, ostale pa so simbolne vsebine gradnje harmoničnega sveta in poudarek na bratstvu med različno mislečimi.«
Mag. Jože Podpečnik, kustos prostozidarske zbirke v Narodnem muzeju Slovenije in soavtor razstave, je izpostavil:
»Prostozidarsko zbirko danes prvič v zgodovini predstavljamo javnosti. Poleg Narodnega muzeja Slovenije in Arhiva Republike Slovenije so gradivo za razstavo prispevali tudi Pokrajinski muzej Maribor, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, Gornjesavski muzej Jesenice, Pokrajinski muzej Koper, Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana ter druge domače in tuje ustanove, tudi Velika loža Slovenije.«
In še:
»Na razstavi smo prikazali ‘tempelj’ ljubljanske lože Valentin Vodnik in njene člane. Predstavili smo takratno slovensko gospodarsko in politično elito, ki je med drugim vplivala na to, da smo v Ljubljani v tridesetih letih 20. stoletja postavili Narodno in univerzitetno knjižnico.«
Mag. Jože Podpečnik je zapisal:
"Predmeti v prostozidarski zbirki muzeja potrjujejo odlično sodelovanje slovenskih bratov pri širjenju strpnosti, svobode izražanja in spodbujanja sodelovanja med ljudmi različnih prepričanj v srednjeevropskem prostoru in širše. Bratovščina poudarja splošne moralne norme, med njimi pa na prvo mesto postavlja strpnost. A vendar je prostozidarstvo težko ulovljiv družbeni fenomen. Ne gre za religijo – čeprav je njegov sestavni del tudi ritual. Ne gre za center moči – čeprav ni mogoče ovreči njegovega političnega in družbenega angažmaja. Ni filozofija – čeprav je gradbeni načrt življenja s simboli, za katerimi se skriva prastara modrost. Prostozidarstvo je brez dvoma povezano z mističnim: zaradi svojega alternativnega pogleda na svet, izkušnje rituala in, ne nazadnje, molka o notranjem dogajanju. Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje ter pustilo za sabo raznoliko materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju kakor tudi v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti."
01 Baron Žiga Zois
Žiga baron Zois pl. Edelsteinski (1747–1819), gospodarstvenik, mecen, naravoslovec, mineralog in humanist. Na domu so ga poučevali najboljši učitelji, izobraževal se je tudi v tujini. V njegovi bogati knjižnici na Bregu v Ljubljani so se zbirali kranjski razsvetljenci, ki jih je tudi materialno podpiral. Bil je lastnik gospostva Brdo pri Kranju, fajančne tovarne v Ljubljani in posesti na Javorniku in v Mislinji. Po njem je imenovan barvit mineral cojzit, ukvarjal se je tudi z ornitologijo. S trgovino z železom je obogatel, v času Ilirskih provinc pa doživel gospodarski polom. Leta 1782 je v Amsterdamu vstopil v prostozidarsko ložo. V času delovanja ljubljanskih lož (1792–1795 in 1811–1813) so ga člani obiskovali na domu. Od prostozidarjev je prijateljeval z Janezom Antonom Riccijem, Jožefom Pinhakom in Pagliaruzzijem, dopisoval si je s številnimi prostozidarji v monarhiji. Brat Jožef baron Zois pl. Edelstein (1741–1813) je bil v letih 1783–1788 član dunajske prostozidarske lože Okronano oziroma Novookronano upanje.
02 Jurij Vega
Jurij Vega (1754–1802), slovenski matematik, geodet in častnik. V knjigi zapisnikov dunajske lože Resnična sloga decembra 1795 je opisan sprejem Jurija Vege med prostozidarje. Starešina lože Ignac pl. Born je prejel Vego v ložo z ritualom po prostozidarskem običaju. Tajnik lože je zapisal: »Leta 1785, devetega dne dvanajstega meseca, je bil za sprejem predstavljen tuji iščoči Jurij Vega, sin Jerneja, star 31 let, rojen 23. 3. 1754, katoliške vere, meščanskega porekla, po službi nadporočnik in profesor matematike pri drugem cesarsko-kraljevem topniškem polku, ni član nobenega znanega reda, po iskreni želji in vnemi sprejet v naš od prastarih časov čaščeni prostozidarski viteški red, za kar ni zaprosil iz radovednosti, še manj bil od koga prisiljen ali zapeljan …« Vega je februarja 1786 napredoval v pomočnika in maja istega leta še v prostozidarskega mojstra.
03 Diploma ljubljanske lože
Diploma, ki jo je loža Prijateljev rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani izdala Žigi Pagliaruzziju 16. marca 1812. Prostozidarska diploma ima v središču zvezdo, ki je bila upodobljena tudi na pečatniku ljubljanske lože. Pod njim je napis s kratico, ki pomeni »V slavo velikega arhitekta vesolja«. Stebra J in B, nad katerima sta upodobljena luna in sonce, simbolizirata aktivno in kontemplativno načelo. Med stebroma so upodobljeni črno-bel mozaični tlak in številni prostozidarski simboli. Tri ženske figure simbolizirajo modrost, moč in lepoto. Moč ima na ščitu upodobljeno črko N, ki asociira na Napoleona.
04 Znak viteza rožnega križa
Znak viteza rožnega križa je najverjetneje je pripadal starešini francosko-ilirske lože Prijateljev rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani med letoma 1811–1813.
05 Pečatnik ljubljanske lože
Pečatnik ljubljanske lože Prijateljev rimskega kralja in Napoleona, izdelan leta 1811. Varuh pečatnika v ljubljanski loži je bil ljubljanski notar Franc Ksaver Repežič.
06 Predpasnik mojstra
Prostozidarske mojstrske predpasnike, kot je ljubljanski, so od konca 18. stoletja polindustrijsko izdelovali v Franciji. Gravuro so odtisnili na usnje in nato ročno poslikali. Danes je poleg ljubljanskega v muzejskih in zasebnih zbirkah ohranjenih le še sedem takih predpasnikov. Predpasnik je izdelan iz kozjega usnja in bogato okrašen s simboliko od egiptovske, orientalske in starozavezne do tiste iz obdobja srednjeveških gradbenih cehov. V središču trikotnika na zgornjem robu predpasnika je upodobljeno sonce. Sonce je omejeno z oblaki. V sredini predpasnika je Salomonov tempelj. Vhod v Salomonov tempelj vodi prek treh stopnic mojstrstva (vajeniške, pomočniške in mojstrske), katerih orodje je upodobljeno v spodnjem delu predpasnika. Levo zadaj se na valovih oceana ziblje Noetova barka. Barka simbolizira kulturo, človeško modrost, rešeno pred potopom. Desno zadaj od templja je upodobljena piramida z dvema palmama in opozarja na ezoterično modrost starega Egipta. Celotno sliko zamejujeta korintska stebra na kamnitem podstavku, ki sta enaka, ločita ju le črki J in B. Ponazarjata stebra, ki sta stala v preddverju Salomonovega templja in sta bila poimenovana Jachin in Boaz. Na vsakem od kapitelov korintskega stebra so po tri počena granatna jabolka. Levo v oblaku nad stebrom je lunin krajec, desno nad njim pa trikrat po tri zvezde. Zvezde nad desnim stebrom so kažipoti popotniku v temi.
07 Oznaka stebra Jachin
Oznaka stebra Jachin, izdelana za ljubljansko ložo Valentin Vodnik leta 1940. Pred preddverjem Salomonovega templja sta stala dva korintska stebra na kamnitem podstavku, Jachin in Boaz.
08 Oznaka temne sobe za sprejem novincev
Oznaka temne sobe za sprejem novincev v ljubljanski loži Valentin Vodnik iz leta 1940. V preddverju prostozidarskega templja je soba izgubljenih korakov ali temna soba. Pred sprejemom v ložo je kandidat nekaj časa preživel v temni sobi, kjer je v miru zapisal odgovore na nekatera vprašanja oziroma svojo »filozofsko« oporoko. Pri tem je bil opozorjen, naj odide, če ga je tja pripeljala radovednost.
09 Prostozidarsko kladivo
Kladivo, ki ga je ob umestitvi ljubljanske lože Valentin Vodnik 21. maja 1940 podarila zagrebška loža Bratstvo. Prostozidarsko kladivo je simbol dela in asociira moč, aktivno voljo in razsodnost.
10 Prapor ljubljanske prostozidarske lože Valentin Vodnik
Prapor ljubljanske prostozidarske lože Valentin Vodnik, izdelan leta 1940, je Narodnemu muzeju Slovenije podaril dr. Janez Milčinski, ki je predmet dobil od Evgena Lovšina tik pred njegovo smrtjo. Osnutek prostozidarskega praporja je oblikoval hrvaški grafik Tomislav Krizman (1882–1955). Prapor je na treh straneh obšit z resami, na četrti pa je prišitih deset medeninastih obročkov (za pritrditev). Na prednji strani prapora so kratica V. V. (Valentin Vodnik) ter podoba lože, pred njo odprta knjiga, šestilo in kotomer, obdani z rastlinskim ornamentom. Na hrbtni strani je na eni strani sonce, na drugi oblaki in merilne naprave ter napis: V. / LJUBLJANA / V.
Sicer pa je kot glasbena kulisa na razstavi sonata Brillante, ki jo ne napisal član prostozidarske lože Antona Heberle.
Vizualni koncept razstave
Za vizualni koncept razstave sta poskrbela Miran Mohar in Mima Suhadolc, arhitekta in oblikovalca. Mima Suhadolc je zapisala:
"Svetloba je morda najpomembnejši simbol prostozidarstva. Pomeni modrost, znanje in razumevanje. Potovanje proti svetlobi je simbolna pot k modrosti, ki je glavna tema postavitve razstave. Razstavni prostor je zasnovan tako, da obiskovalec potuje skozi zaporedje prostorov, ki imajo različne značaje.
Na začetku so prostori oblikovani grobo, oglato, kot »neobdelan kamen«, ki pomeni neizoblikovanega, nevednega iščočega, potem pa se postopoma spreminjajo – do zadnjega prostora, templja. Tempelj je prostor geometrije in logike, ki predstavlja »obdelani kamen« oziroma nekoga, ki mu je bila »podeljena luč«. Prvi prostor obenem predstavlja Platonovo votlino, svet idej, prehod v svet zunaj votline pa je metafora razsvetljenja. Celotna postavitev je izdelana iz papirja (valovite lepenke) in je maketa v naravni velikosti. Minljivost materiala in začasnost izdelave v simbolnem smislu sporočata, da je prostozidarstvo pravzaprav ideja."
Prostozidarstvo se relativno počasi "odpira" javnosti, menijo mnogi, ki to gibanje tako ali drugače spremljajo. Ob tem so me recimo opozorili, na osmrtnico, ki je izšla leta 2005. Ta je mnoge "malce" presenetila, so takrat med drugim zapisali v časniku Dnevnik, dne 16.12. 2005.
V Narodnem muzeju Slovenije so ob vsem dogajanju, ki je spremljalo razstavo Skrivnost lože, med drugim opozorili tudi na zanimivosti povezane s prostozidarji:
V oddajo smo skušali vključiti tudi velikega mojstra Velike lože Slovenije, dr. Marka Bitenca, vendar nam to ni uspelo. Iz tajništva Velike lože so sporočili, da je žal veliki mojster kot zdravnik zelo zaseden. Zaradi precejšnjega zanimanja medijev pa bodo kmalu pripravili novinarsko konferenco, kjer bo sodeloval tudi on.
Slika: Marko Bitenc, dr.med. 18.1.2011 - Podjetnik v kirurgiji. Edita Cetinski Malnar, oddaja TV Slovenija-Prava ideja.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Sledi časa nas tokrat peljejo daleč v preteklost; v čas, ko je svet razlagala in življenje usmerjala mitologija. Ko so se takratni ljudje odločali za gradnjo novega objekta – predvsem večjega, kot sta most ali svetišče – se je bilo o tem treba posvetovati tudi z nadnaravnimi bitji, ki so naseljevala prostor, predviden za gradnjo. Da so ta bitja gradnjo dovolila in postavljenega niso rušila, so v zameno zahtevala žrtev, vzidano v temelje ali zidove novogradnje. Danes, ko se marsikdaj gradi vsepovprek, nas na to, da stavbe za trdnost in varnost nujno potrebujejo daritev, spominjajo le še dobro skriti drobci pripovedi, pesmi, šeg in navad.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
V zakladnicah nemške, avstrijske in slovenske literarne zapuščine je njenih 26 objavljenih in 32 pomembnejših, še ne objavljenih, žanrsko različnih proznih del.
Letos praznujemo 240. obletnico prvega dokumentiranega pristopa na vrh Triglava. Od tistih dob očaka nismo pustili več pri miru. Ob dejstvu, da velja vzpon za neformalno potrditev narodnosti, je bilo kar nekaj vzponov na meji čudaštva, tudi bizarnosti. A vzpon iz oktobra 1961 je po svoji nenavadnosti in enkratnosti v samem vrhu. Več o podvigu planinskega bataljona takrat jugoslovanske vojske v Sledeh časa z naslovom: »Iz vseh topov!«
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
izu dokumentarnih oddaj od 90-letnici Radia in 60-letnici Televizije Slovenija bomo tokrat dodali še eno. Osvetlili bomo namreč zelo zanimivo zgodovino Oddajnega centra Krvavec, ki se je na 1740-ih metrih nadmorske višine začela pisati že pred več kot šestimi desetletji. Toda prvo oddajanje televizijskega signala z najviše ležečega oddajnega centra v Sloveniji ni potekalo s sedanje lokacije, ampak iz starega planinskega doma na Krvavcu, kamor so Siemensov oddajnik prepeljali z Ljubljanskega gradu. »In ker leta 1957 na Krvavec še ni bila speljana cesta, smo oddajnik najprej z volovsko vprego prepeljali do Kriške planine, ga tam razstavili, potem pa kar v nahrbtnikih in koših znosili do planinskega doma,« lahko med drugim preberemo v spominih enega izmed pionirjev Oddajnega centra Krvavec…
Naša dežela je zaradi svoje geografske lege že od nekdaj križišče poti, ki vodijo iz osrednje Evrope proti jugu, od vzhodnih step do Sredozemskega morja, na zahod. Ta izjemna lega pa se ne kaže le v cestnih povezavah, ampak so pomembno vlogo odigrale tudi naše reke, predvsem Ljubljanica in Sava. Že konec 17. stoletja je Janez Vajkard Valvazor v knjigi Slava vojvodine Kranjske zapisal, "da reki Ljubljanica in Sava nosita veliko ladij, ki prevažajo najrazličnejše blago, ki prihaja iz Italije in je namenjeno vse do Siska; ista pot je bila tudi v obratni smeri. Vozilo se je podnevi in ponoči z majhnimi in velikimi ladjami. Delo so opravljali brodarji na ladji, ki so ladjo porivali z drogovi, da ne bi nasedla na obrežje. Ko je ladja vozila proti toku, so jo vlekli ljudje." Pozneje se je rečni promet še povečeval in v 18. stoletju se je začelo širiti tudi rečno pristanišče v Zalogu pri Ljubljani, kjer so takrat postavili za tiste čase moderno skladišče. To rečno pristanišče, njegov nastanek, razvoj in zaton bomo spoznali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
V obdobju, ko se planet spopada z največjimi presežki hrane kot tudi še vedno z bičem lakote, se zdi pogled v preteklost prehranjevanja več kot primerna tema. Prehranjevanje se je iz potrebe, v kulturo in končno sistem izgradilo v globoki preteklosti, antika pa je tej temeljni človeški potrebi dala smisel. Tako je v Rimskem cesarstvu sistem prehranjevanja zaokrožala svetovna prehranska politika, imenovana annona, ki jo je država izoblikovala skozi zapleten sistem prehranskih subvencij. Zanimivo pa je, da lahko antično prehransko politiko, ki jo je imperij večkrat uporabljal tudi kot orožje, brez prevelikega napora prepoznamo tudi v današnjih, umetno vsiljenih prehranskih navadah in težnji po svetovno, od korporacij nadzorovanem prehranskem sistemu.
V Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični sta na ogled razstavi Stiški urbarji iz 16. stoletja in Dolga zgodovina urbarjev. Kakšna je zgodovina urbarjev, kakšen pomen imajo za slovensko zgodovino in kakšni so izsledki raziskav o stiških urbarjih iz 16. stoletja Cistercijanskega samostana v Stični, ki je v srednjem in novem veku močno vplival na versko, kulturno in gospodarsko podobo Kranjske? O tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
V zgodovini človeštva je bilo približno 30 pandemij gripe, ki so pustile različne posledice. Od vseh je bila najhujša pandemija španske gripe v letih 1918/1919. Izbruhnila je oktobra leta 1918 v ameriškem vojaškem oporišču v Kansasu kot navadna gripa, ki so jo ameriški vojaki v zadnjem letu prve svetovne vojne prinesli v Evropo. V Franciji je virus mutiral in postal smrtonosen, saj je sejal smrt po vsem svetu. Dosegel je tudi samotne otoke v Tihem oceanu. Šele po 86 letih so v New Yorku odkrili genetsko kodo tega virusa. Zdaj vemo, da je šlo za čisti ptičji virus gripe tipa A, podtipa H1N1. Drugi val te gripe, ki se je končal čez noč, in sicer isti dan kot se je končala prva svetovna vojna – 11.11.1918, je zahteval najmanj trikrat toliko žrtev, kot takrat končana prva svetovna vojna. Svetovna zdravstvena organizacija je na podlagi natančnega preučevanja sprejela oceno, da je španska gripa povzročila 50 milijonov žrtev in okužila 20 odstotkov svetovnega prebivalstva. Skrajne ocene govorijo o pol milijarde obolelih, kar je takrat pomenilo tretjino prebivalstva sveta, in 100 milijonov žrtev. Gripa je bila atipična, saj je izbruhnila v za gripo neprimernem času in je prizadela mlade ljudi v starosti od 20 do 40 let. Vzrok za to je mogoče iskati v dejstvu, da je šlo za zadnje leto tako imenovane velike vojne, ko je bilo prebivalstvo izčrpano, podhranjeno, lačno in tudi psihično precej na tleh. Zaradi vojne in drugačne medicinske politike pred sto leti, so podatki o natančnem številu obolelih in umrlih le ocene. Razlogov, zakaj gre za takšno razliko glede števila okuženih in umrlih je še več. Kar zadeva današnje slovensko ozemlje, tudi tu razpolagamo le z ocenami o posledicah te pandemije. V slovenskih deželah naj bi za špansko gripo umrlo približno šest tisoč ljudi, na območju takratne države SHS pa približno 60 tisoč. Več v oddaji, v kateri bomo zvedeli tudi zakaj so to gripo poimenovali španska, v Španiji pa so ji rekli francoska. Povejmo še, da je gripa še edina neobvladana nalezljiva bolezen, ki grozi človeštvu in zato je pomembno, da poznamo njene vzroke in mehanizme delovanja ter genetske kode, da se ji lahko postavimo po robu s primernim cepljenjem.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ob 27. januarju, mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta, se zdi skoraj neverjetno je še vedno (ali pa vedno več) posameznikov, kot tudi političnih organizacij po svetu, ki dvomijo, da se je ta velika tragedija sploh kdaj zgodila. Ne gre za dvom ali zanikanje, ki sega v svet trivialnosti, kot so skupine, ki propagirajo zemljo kot ploskev, temveč gre za načrtno zanikanje enega najgrozovitejših poglavij v pestri zgodovini človeške bestialnosti. Avtor Marko Radmilovič nas vodi po dokumentih, ki ne dopuščajo nobenega dvoma.
Letos se bomo spominjali najrazličnejših pomembnih dogodkov in oseb, ki so zaznamovali domačo in svetovno zgodovino. Pri nas se bomo spomnili 100-te obletnice smrti velikega slovenskega književnika Ivana Cankarja. In v Cankarjevem letu se bo veliko dogajalo v njegovem rojstnem kraju Vrhniki in po vsej Sloveniji. Spomine na njegovo življenje in delo bodo obujali v najrazličnejših ustanovah in zavodih, na takih in drugačnih prireditvah. Mi bomo obudili spomin na ''enajsto šolo pod mostom'', ki jo je proslavil in ji dal nov pomen z opisom v črtici Moje življenje. Pred njim pa je " enajsta šola na Vrhniki" veljala za zbadljivko, ki so jo očitno poznali daleč naokrog. O "enajsti šoli" in pomenu podobnih zbadljivk bomo govorili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Zadnji dve desetletji lahko spremljamo zelo velik razmah zanimanja za hrano; to gre po mnenju nekaterih strokovnjakov pripisati tudi razvoju elektronskih medijev in družbenih omrežij. Sicer pa je hrana samo del porabe, na to so sociologi opozarjali že v 19. stoletju. Hrana je v človeški zgodovini že od samega začetka imela zelo pomembno vlogo, tudi v antropološkem, sociološkem, kulturnem in še kakšnem pomenu besede. V nekaterih obdobjih je bila plačilno sredstvo, danes pa je orožje, s katerim manipulirajo velike prehranske verige, trgovci, izdelovalci in najrazličnejši medijski in še kakšni učitelji, ki iščejo sveti gral, imenovan superhrana, eliksir dolgega življenja in podobno. Hrano in prehranjevanje bomo v oddaji Sledi časa spoznavali malce drugače; avtor oddaje je Milan Trobič.
Da je Plečnikova Narodna in univerzitetna knjižnica ena daleč najlepših stavb v Ljubljani, pravi pravcati zaklad slovenske kulture, se menda strinjamo vsi. Toda to še zdaleč ni edini zaklad, ki se skriva na Turjaški ulici 1. V kleti knjižnice, daleč od pogledov radovedne javnosti, se za dobro varovanimi, trikrat zapahnjenimi vrati skriva sicer ne prevelika, a skrbno klimatizirana soba s knjižnimi policami. Na njih pa najdemo nekaj največjih zakladov oziroma svetinj slovenskega naroda. Če namreč drži, da smo Slovenci Slovenci predvsem zavoljo književnosti, tedaj je najbrž treba reči, da so dokumenti, ki jih knjižničarji tu hranijo – med drugim gre za rokopise Prešernovih pesmi in Cankarjevih romanov –, pravzaprav rojstno mesto našega naroda. Kaj vse se torej skriva v zakladnici NUK-a, kaj nam ti rokopisi pravzaprav pripovedujejo in kako zahtevno jih je hraniti za prihodnje rodove, smo preverjali v tokratnih Sledeh časa. Gostje pred mikrofonom so bili literarni zgodovinar Matija Ogrin, ravnateljica NUK-a, Martina Rozman Salobir, in vodja Zbirke rokopisov, starih in redkih tiskov, Marijan Rupert. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Foto: pomožno skladišče Zbirke rokopisov, starih in redkih tiskov v NUK-u (Goran Dekleva)
Leto, ki trka na vrata, je leto evropske kulturne dediščine. Osnovni cilj te razglasitve je spodbujati in podpirati prizadevanja za zaščito, varstvo, ponovno uporabo, krepitev, vrednotenje in predstavitev evropske kulturne dediščine. Ljubljanska folklorna skupina Emona to počne še pol stoletja. V oddaji bomo z nekaterimi starejšimi in mlajšimi člani skupine prehodili to pot.
Neveljaven email naslov