Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po jantarni poti
Letošnje leto je v Novem mestu v znamenju jantarja, ki je eden od zakladov arheološke dediščine ne samo dolenjske prestolnice, ampak tudi celotne države. Ta dediščina si po besedah župana občine Novo mesto Gregorja Macedonija zasluži posebno mesto v identiteti mesta, saj ga postavlja na svetovni zemljevid osrednjih železnodobnih arheoloških najdišč.
Ta pobuda se bo začela uresničevati že čez nekaj dni, 20. aprila, ko bodo slavnostno odprli razstavo Jantar - dragulji Baltika v Novem mestu, tej pa bosta sledili še razstavi Jantarna soba in Jantar in oblika. Pa ne samo to, v Novem mestu bo te dni izjemoma potekala tudi Mednarodna arheološka konferenca o jantarju. Te že nekaj let organizira CIVIA - Mednarodni raziskovalni center antičnih cest in načinov komunikacije med ljudmi, sedež ima v San Marinu. Poleg te pa bo kot njeno nadaljevanje potekala še Konferenca mest o jantarni poti. Ob tem so skupaj z mestno občino Novo mesto razmišljali, kako bi v jantarno leto vključili kar najširši krog deležnikov, nam je povedala Jasna Dokl Osolnik, direktorica Dolenjskega muzeja Novo mesto, ki izpostavlja priložnosti, ki jih ta izjemni projekt ponuja vsem- od podjetnikov do kulturnikov.
Pred dobrim letom je prof. docent dr. Mitja Guštin obiskal kolege arheologe v Dolenjskem muzeju v Novem mestu in takrat jim je predlagal, da naj predstavijo Novo mesto kot zelo pomembno prazgodovinsko arheološko središče z jantarnim gradivom na mednarodni konferenci o jantarju v San Marinu v Italiji. To odlično idejo so seveda novomeški muzealci in arheologi z veseljem sprejeli in konference so se udeležili s strokovnim prispevkom. Borut Križ in Petra Stipančič, arheologa iz Dolenjskega muzeja Novo mesto sta nam projekt predstavila zelo podrobno.
Jantar je zelo nenavadna snov, ki je v vsakem primeru dragocena, čeprav to ni niti drag niti poldrag kamen. Ni kamnina, je organskega izvora, gre za ostanke fosilizirane smole dreves, ki so rasla pred 10 milijoni let. Jantar je razmeroma redek, morje ga namreč naplavlja na obalo in tako ga najdemo predvsem na južnih obalah Baltika, na Poljskem, v Litvi, Latviji, delno v Rusiji, tudi v Nemčiji, pa celo na Švedskem in na obalah Anglije. V drugih deli sveta pa je jantarja manj, čeprav ga poznajo na Siciliji, v Podonavju, v Južni Ameriki in tudi v Aziji.
Jantar poznamo v rumeni in oranžni barvi, vendar se pojavlja tudi v drugih barvah, imamo še bel, moder, rdeč in črn jantar. Jantar je morje naplavljalo od nekdaj in prebivalci teh območij, kjer se je to dogajalo, so ga zbirali in z njim trgovali.
Večina ga je potovala proti jugu, proti Sredozemlju, kjer je imel posebno vlogo in ceno. Jantar ima tudi to lastnost, da če ga nekoliko podrgnemo, postane naelektren in temu so se ljudje od nekdaj zelo čudili. Zato so ga spoštovali in imeli do njega prav poseben odnos. Predstavljali so si, da ima nekakšno zaščitno (=apotropejsko) magično moč, ki ščiti ljudi pred uroki, zlimi silami in boleznijo.
Sposodimo si besedilo zloženke, ki jo je ob jantarnem letu izdal Dolenjski muzej Novo mesto:
"Del jantarne poti, je obale Baltika povezovala s Sredozemskim morjem, je v prazgodovini potekal tudi preko Dolenjske, zato se je v Novem mestu, tedanjem evropskem središču s knežjim sedežem, ohranila množica jantarnih izdelkov. Steklarstvo in železarstvo sta bili tisti gospodarski dejavnosti, ki sta omogočali razcvet dolenjskega prostora v 1. tisočletju pr.n.št. Ogrlice iz raznobarvnih bogato okrašenih, na Dolenjskem izdelanih steklenih jagod, dopolnjenih z oranžnordečimi okrašenimi jantarnimi jagodami, ki so jih našli na novomeških grobiščih, so bile spodbuda za obsežnejšo predstavitev te bogate kulturne dediščine."
"Pogled na grobišče Kapiteljska njiva v Novem mestu, ki je bilo v uporabi celo 1. tisočletje pred našim štetjem. "
"Delo arheološke ekipe Dolenjskega muzeja Novo mesto na terenu. Novo mesto, Kapiteljska njiva."
"Delo arheološke ekipe Dolenjskega muzeja na terenu. Novo mesto, Kapiteljska njiva."
Borut Križ nam je povedal, da je v prazgodovini v času železne dobe, v kar nekaj naseljih, v utrjenih gradiščih živelo precej ljudi. To sicer niso bile klasične mestne državice, ampak so bile neke vrste upravne enote z okoliškimi enotami, kmetijami. Na vrhovih pa so bila grobišča, gomile, za pomembne prebivalce in prav ti grobovi so najpomembnejši vir najdb. Gre za grobove, kjer so moškim prilagali orožje ženskam pa nakit in tu je tudi velika količina jantarja. Ta nakit je bil del grobov premožnih prebivalk, in ta je osnova za razstavo v Novem mestu.
"Steklene in jantarne jagode, ki jih dopolnjujejo drobni bronasti cevasti členi, v grobu ob odkritju (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXI/23."
"Bronaste fibule, lasni obročki, steklene in jantarne jagode ogrlic v grobu ob odkritju (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXI/30."
Vsa ta množica gradiva, ki prihaja v dneh pred odprtjem razstave, je opozorila na to, kako bogate so zbirke in depoji ne samo Dolenjskega muzeja, ampak tudi vseh drugih muzejev, zavodov in ustanov. Nekaj tega gradiva bo prvič na ogled javnosti, nam je povedala Petra Stipančič.
"Poligonalne jagode in jagoda tipa Tiryns so najstarejši jantarni izdelek najden v Sloveniji (12.–11. st. pr. n. št.). Zakladna najdba z Debelega vrha nad Podgradom."
"Jantarni jagodi v obliki štirih ptičjih glavic. Desna ni bila v celoti izdelana (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Jantarni prstan s plastično upodobitvijo ženske glave- detajl (1.-2. stoletje). Ptuj, Rabelčja vas, gr. 210/1978."
"Jantarni medaljon s plastično upodobitvijo psičke z mladiči (1.–2. stoletje). Ribnica, gr. 15."
"Masiven jantarni prstan s plastično upodobitvijo dečka v igri s psom – detajl (2. stoletje). Ptuj, Gasilski dom, gr. 7"
"Niz jantarnih jagod ( 7.- 4. st.pr.n. št.). Različna najdišča Dolenjske."
"Jantarna ogrlica iz kroglastih jagod z vmesnimi valjastimi, narebrenimi členi (7. – 6. st. pr. n. št.). Stična, G 48/27."
"Jantarna preslica s tordiranimi in ploščatimi členi, nanizanimi na železni žici (1.–2. stoletje). Ribnica, gr. 16"
"Jantarne jagode v obliki rozet (6.–5. st. pr. n. št.). Zgornja Slivnica, Magdalenska gora."
V okviru združenja C.I.V.I.A. (Mednarodni raziskovalni center antičnih cest in načinov komunikacije med ljudmi) že nekaj let potekajo mednarodne konference o jantarju in jantarnih poteh v Evropi. V letu 2017 bo konferenca izjemoma potekala v Novem mestu. Gostili bomo 46 strokovnjakov iz celega sveta, ki proučujejo jantar in jantarne izdelke iz vseh obdobij.
Datum trajanja: 20. – 22. april 2017
Naslov lokacije konference: Jakčev dom, Sokolska ulica 1, 8000 Novo mesto
Konferenca se bo začela v četrtek, 20. aprila 2017, ob 9.30 in je namenjena vabljeni strokovni javnosti. Delovni jezik na konferenci bo angleščina.
"Masivna jantarna ogrlica iz bogatega groba starejšeželeznodobne kneginje (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Ogrlica sestavljena iz množice jantarnih jagod in treh steklenih jagod ter polkrožnega razdelilca je bila priložena v mlajšeželeznodobni grob po sežigu pokojnice (2. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, gr. 11 Lt."
Datum: 21. april 2017
Lokacija: Visokošolsko središče Novo mesto, konferenčna dvorana (Na Loko 2, Novo mesto)
Informacije: Marko Habjan (marko.habjan@novomesto.si, 07 39 39 264)
Udeležba na konferenci je brezplačna.
Konferenca mest ob jantarni poti je je namenjena povezovanju mest, ki ležijo med Baltikom in Jadranom in skozi katera je od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka potekal transport jantarja. Nosilec letošnje konference mest ob jantarni poti je Mestna občina Novo mesto.
Namen srečanja je v gospodarskem in turističnem povezovanju mest severne in južne Evrope, s poudarkom na povezavi kulturnega in industrijskega turizma. Vsebina konference bo tako namenjena povezovanju treh področij: kulturne dediščine, industrije/obrti in turizma.
Na konferenci bodo sodelovali predstavniki mest iz tujine in Slovenije, ki bodo predstavili primere dobrih praks povezovanja obravnavanih področij.
Na konferenci bo zagotovljeno tolmačenje slovenščina-angleščina-slovenščina.
"Pravokotni jantarni razdelilci z drobnimi jantarnimi jagodami nanizanimi na bronasto žico (4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kandija, G. III/33."
"Bronasta igla z bogato jantarno oblogo (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kandija, Grob s trinožnikom."
"Ogrlica iz različnih jantarnih in nekaj steklenih jagod (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, A/2/99."
Odprtje razstave: 20. april 2017
Trajanje razstave: 20. april 2017 - 30. september 2017
Največji in najbolj znani izdelek iz jantarja na svetu je Jantarna soba v Carskem selu pri Sankt Peterburgu. Izdelana iz okamnele smole iglavcev in umetniško okrašena, je nekoč veljala za eno od svetovnih čudes. Mojstrstvo izdelovalcev, barvitost jantarja ter pestra zgodovina in usoda te najslavnejše sobe bo v sodelovanju z Muzejem iz Sankt Peterburga predstavljena na panojih.
Odprtje razstave: 20. april 2017
Trajanje razstave: 20. april 2017 - 30. september 2017
Avtorica razstave: Anna Sobecka, Mednarodno jantarsko združenje (IAA), Gdansk
Baltski jantar je fosilna smola iglavcev, ki so pred milijoni let rasli na starodavnem eocenskem kontinentu, znanem kot Fenoskandija.
Toda jantar s svetom rastlin ni povezan le zaradi svojega izvora, marveč tudi zaradi naravnih ostankov – denimo sadežev ali rastlin –, ki so se ohranili v njem in jih danes poznamo kot vključke. Vzorci starodavnega rastlinja in živalic, ki so se ohranili v jantarju in so zaslužni za njegov osupljivi videz, nam danes omogočajo, da rekonstruiramo živalstvo in rastlinstvo, kakršno je bilo pred približno 45 milijoni let.
Nekateri vzorci so ostali globoko v zemlji, druge je z ledenikom naplavilo – denimo v Gdanski zaliv – tretje pa sta povsem naravno zgladila pesek ali voda. Vse to je botrovalo zares izjemno široki barvni paleti jantarja – od bele in odtenkov rumene do temno rjave.
Za jantar je značilna tudi raznolikost zgradbe in oblike. Njegovi raznovrstnosti in razmeroma lahki obdelavi pa se imamo zahvaliti tudi za to, da se jantar že več tisoč let uporablja za izdelavo okrasov, amuletov in umetniških predmetov.
Izbor del članov Mednarodnega jantarskega združenja, ki jih bomo ponudili na ogled na razstavi Jantar in oblika, osvetljuje različne pristope k oblikovanju jantarja. Predstavljeni bodo izdelki umetnikov, ki svoje kose oblikujejo sami – vse od začetne zamisli pa do končnega rezultata –, kakor tudi rešitve oblikovalcev, ki svoja videnja jantarja uresničujejo na računalniških zaslonih.
Za nekatere je jantar odločilni navdih, zato skušajo tudi samo vdelavo prilagajati specifičnosti vsakega posameznega naravnega kosa, drugi dano snov obravnavajo le kot eno od sestavin nakita.
"Jantarne ogrlice so bile na Dolenjskem v starejši železni dobi dopolnjene z raznobarvnimi steklenimi jagodami (6.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, različni grobovi , G. V/35."
"Ogrlico, ki jo sestavljajo na Dolenjskem izdelane raznobarvne in okrašene steklene jagode, dopolnjujejo jagode iz uvoženega jantarja (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXVI/12."
" Diskaste jantarne jagode z vrezanim okrasom (5.–4. st. pr. n. št.).Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Jantarni jagodi v obliki ovnovih glavic (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. VI/4."
"Jantarna jagoda v obliki dvojne živalske glavice (5.–4. st. pr. n. št.).Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. VI/44."
Organizatorji različnih prireditev ob Jantarnem letu, že aktivno opozarjajo na pestro dogajanje, ki bo svoj vrh zagotovo imelo ob odprtju razstav in mednarodnih konferencah. Tako, da so že poskrbeli za oglaševanje.
907 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Po jantarni poti
Letošnje leto je v Novem mestu v znamenju jantarja, ki je eden od zakladov arheološke dediščine ne samo dolenjske prestolnice, ampak tudi celotne države. Ta dediščina si po besedah župana občine Novo mesto Gregorja Macedonija zasluži posebno mesto v identiteti mesta, saj ga postavlja na svetovni zemljevid osrednjih železnodobnih arheoloških najdišč.
Ta pobuda se bo začela uresničevati že čez nekaj dni, 20. aprila, ko bodo slavnostno odprli razstavo Jantar - dragulji Baltika v Novem mestu, tej pa bosta sledili še razstavi Jantarna soba in Jantar in oblika. Pa ne samo to, v Novem mestu bo te dni izjemoma potekala tudi Mednarodna arheološka konferenca o jantarju. Te že nekaj let organizira CIVIA - Mednarodni raziskovalni center antičnih cest in načinov komunikacije med ljudmi, sedež ima v San Marinu. Poleg te pa bo kot njeno nadaljevanje potekala še Konferenca mest o jantarni poti. Ob tem so skupaj z mestno občino Novo mesto razmišljali, kako bi v jantarno leto vključili kar najširši krog deležnikov, nam je povedala Jasna Dokl Osolnik, direktorica Dolenjskega muzeja Novo mesto, ki izpostavlja priložnosti, ki jih ta izjemni projekt ponuja vsem- od podjetnikov do kulturnikov.
Pred dobrim letom je prof. docent dr. Mitja Guštin obiskal kolege arheologe v Dolenjskem muzeju v Novem mestu in takrat jim je predlagal, da naj predstavijo Novo mesto kot zelo pomembno prazgodovinsko arheološko središče z jantarnim gradivom na mednarodni konferenci o jantarju v San Marinu v Italiji. To odlično idejo so seveda novomeški muzealci in arheologi z veseljem sprejeli in konference so se udeležili s strokovnim prispevkom. Borut Križ in Petra Stipančič, arheologa iz Dolenjskega muzeja Novo mesto sta nam projekt predstavila zelo podrobno.
Jantar je zelo nenavadna snov, ki je v vsakem primeru dragocena, čeprav to ni niti drag niti poldrag kamen. Ni kamnina, je organskega izvora, gre za ostanke fosilizirane smole dreves, ki so rasla pred 10 milijoni let. Jantar je razmeroma redek, morje ga namreč naplavlja na obalo in tako ga najdemo predvsem na južnih obalah Baltika, na Poljskem, v Litvi, Latviji, delno v Rusiji, tudi v Nemčiji, pa celo na Švedskem in na obalah Anglije. V drugih deli sveta pa je jantarja manj, čeprav ga poznajo na Siciliji, v Podonavju, v Južni Ameriki in tudi v Aziji.
Jantar poznamo v rumeni in oranžni barvi, vendar se pojavlja tudi v drugih barvah, imamo še bel, moder, rdeč in črn jantar. Jantar je morje naplavljalo od nekdaj in prebivalci teh območij, kjer se je to dogajalo, so ga zbirali in z njim trgovali.
Večina ga je potovala proti jugu, proti Sredozemlju, kjer je imel posebno vlogo in ceno. Jantar ima tudi to lastnost, da če ga nekoliko podrgnemo, postane naelektren in temu so se ljudje od nekdaj zelo čudili. Zato so ga spoštovali in imeli do njega prav poseben odnos. Predstavljali so si, da ima nekakšno zaščitno (=apotropejsko) magično moč, ki ščiti ljudi pred uroki, zlimi silami in boleznijo.
Sposodimo si besedilo zloženke, ki jo je ob jantarnem letu izdal Dolenjski muzej Novo mesto:
"Del jantarne poti, je obale Baltika povezovala s Sredozemskim morjem, je v prazgodovini potekal tudi preko Dolenjske, zato se je v Novem mestu, tedanjem evropskem središču s knežjim sedežem, ohranila množica jantarnih izdelkov. Steklarstvo in železarstvo sta bili tisti gospodarski dejavnosti, ki sta omogočali razcvet dolenjskega prostora v 1. tisočletju pr.n.št. Ogrlice iz raznobarvnih bogato okrašenih, na Dolenjskem izdelanih steklenih jagod, dopolnjenih z oranžnordečimi okrašenimi jantarnimi jagodami, ki so jih našli na novomeških grobiščih, so bile spodbuda za obsežnejšo predstavitev te bogate kulturne dediščine."
"Pogled na grobišče Kapiteljska njiva v Novem mestu, ki je bilo v uporabi celo 1. tisočletje pred našim štetjem. "
"Delo arheološke ekipe Dolenjskega muzeja Novo mesto na terenu. Novo mesto, Kapiteljska njiva."
"Delo arheološke ekipe Dolenjskega muzeja na terenu. Novo mesto, Kapiteljska njiva."
Borut Križ nam je povedal, da je v prazgodovini v času železne dobe, v kar nekaj naseljih, v utrjenih gradiščih živelo precej ljudi. To sicer niso bile klasične mestne državice, ampak so bile neke vrste upravne enote z okoliškimi enotami, kmetijami. Na vrhovih pa so bila grobišča, gomile, za pomembne prebivalce in prav ti grobovi so najpomembnejši vir najdb. Gre za grobove, kjer so moškim prilagali orožje ženskam pa nakit in tu je tudi velika količina jantarja. Ta nakit je bil del grobov premožnih prebivalk, in ta je osnova za razstavo v Novem mestu.
"Steklene in jantarne jagode, ki jih dopolnjujejo drobni bronasti cevasti členi, v grobu ob odkritju (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXI/23."
"Bronaste fibule, lasni obročki, steklene in jantarne jagode ogrlic v grobu ob odkritju (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXI/30."
Vsa ta množica gradiva, ki prihaja v dneh pred odprtjem razstave, je opozorila na to, kako bogate so zbirke in depoji ne samo Dolenjskega muzeja, ampak tudi vseh drugih muzejev, zavodov in ustanov. Nekaj tega gradiva bo prvič na ogled javnosti, nam je povedala Petra Stipančič.
"Poligonalne jagode in jagoda tipa Tiryns so najstarejši jantarni izdelek najden v Sloveniji (12.–11. st. pr. n. št.). Zakladna najdba z Debelega vrha nad Podgradom."
"Jantarni jagodi v obliki štirih ptičjih glavic. Desna ni bila v celoti izdelana (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Jantarni prstan s plastično upodobitvijo ženske glave- detajl (1.-2. stoletje). Ptuj, Rabelčja vas, gr. 210/1978."
"Jantarni medaljon s plastično upodobitvijo psičke z mladiči (1.–2. stoletje). Ribnica, gr. 15."
"Masiven jantarni prstan s plastično upodobitvijo dečka v igri s psom – detajl (2. stoletje). Ptuj, Gasilski dom, gr. 7"
"Niz jantarnih jagod ( 7.- 4. st.pr.n. št.). Različna najdišča Dolenjske."
"Jantarna ogrlica iz kroglastih jagod z vmesnimi valjastimi, narebrenimi členi (7. – 6. st. pr. n. št.). Stična, G 48/27."
"Jantarna preslica s tordiranimi in ploščatimi členi, nanizanimi na železni žici (1.–2. stoletje). Ribnica, gr. 16"
"Jantarne jagode v obliki rozet (6.–5. st. pr. n. št.). Zgornja Slivnica, Magdalenska gora."
V okviru združenja C.I.V.I.A. (Mednarodni raziskovalni center antičnih cest in načinov komunikacije med ljudmi) že nekaj let potekajo mednarodne konference o jantarju in jantarnih poteh v Evropi. V letu 2017 bo konferenca izjemoma potekala v Novem mestu. Gostili bomo 46 strokovnjakov iz celega sveta, ki proučujejo jantar in jantarne izdelke iz vseh obdobij.
Datum trajanja: 20. – 22. april 2017
Naslov lokacije konference: Jakčev dom, Sokolska ulica 1, 8000 Novo mesto
Konferenca se bo začela v četrtek, 20. aprila 2017, ob 9.30 in je namenjena vabljeni strokovni javnosti. Delovni jezik na konferenci bo angleščina.
"Masivna jantarna ogrlica iz bogatega groba starejšeželeznodobne kneginje (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Ogrlica sestavljena iz množice jantarnih jagod in treh steklenih jagod ter polkrožnega razdelilca je bila priložena v mlajšeželeznodobni grob po sežigu pokojnice (2. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, gr. 11 Lt."
Datum: 21. april 2017
Lokacija: Visokošolsko središče Novo mesto, konferenčna dvorana (Na Loko 2, Novo mesto)
Informacije: Marko Habjan (marko.habjan@novomesto.si, 07 39 39 264)
Udeležba na konferenci je brezplačna.
Konferenca mest ob jantarni poti je je namenjena povezovanju mest, ki ležijo med Baltikom in Jadranom in skozi katera je od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka potekal transport jantarja. Nosilec letošnje konference mest ob jantarni poti je Mestna občina Novo mesto.
Namen srečanja je v gospodarskem in turističnem povezovanju mest severne in južne Evrope, s poudarkom na povezavi kulturnega in industrijskega turizma. Vsebina konference bo tako namenjena povezovanju treh področij: kulturne dediščine, industrije/obrti in turizma.
Na konferenci bodo sodelovali predstavniki mest iz tujine in Slovenije, ki bodo predstavili primere dobrih praks povezovanja obravnavanih področij.
Na konferenci bo zagotovljeno tolmačenje slovenščina-angleščina-slovenščina.
"Pravokotni jantarni razdelilci z drobnimi jantarnimi jagodami nanizanimi na bronasto žico (4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kandija, G. III/33."
"Bronasta igla z bogato jantarno oblogo (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kandija, Grob s trinožnikom."
"Ogrlica iz različnih jantarnih in nekaj steklenih jagod (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, A/2/99."
Odprtje razstave: 20. april 2017
Trajanje razstave: 20. april 2017 - 30. september 2017
Največji in najbolj znani izdelek iz jantarja na svetu je Jantarna soba v Carskem selu pri Sankt Peterburgu. Izdelana iz okamnele smole iglavcev in umetniško okrašena, je nekoč veljala za eno od svetovnih čudes. Mojstrstvo izdelovalcev, barvitost jantarja ter pestra zgodovina in usoda te najslavnejše sobe bo v sodelovanju z Muzejem iz Sankt Peterburga predstavljena na panojih.
Odprtje razstave: 20. april 2017
Trajanje razstave: 20. april 2017 - 30. september 2017
Avtorica razstave: Anna Sobecka, Mednarodno jantarsko združenje (IAA), Gdansk
Baltski jantar je fosilna smola iglavcev, ki so pred milijoni let rasli na starodavnem eocenskem kontinentu, znanem kot Fenoskandija.
Toda jantar s svetom rastlin ni povezan le zaradi svojega izvora, marveč tudi zaradi naravnih ostankov – denimo sadežev ali rastlin –, ki so se ohranili v njem in jih danes poznamo kot vključke. Vzorci starodavnega rastlinja in živalic, ki so se ohranili v jantarju in so zaslužni za njegov osupljivi videz, nam danes omogočajo, da rekonstruiramo živalstvo in rastlinstvo, kakršno je bilo pred približno 45 milijoni let.
Nekateri vzorci so ostali globoko v zemlji, druge je z ledenikom naplavilo – denimo v Gdanski zaliv – tretje pa sta povsem naravno zgladila pesek ali voda. Vse to je botrovalo zares izjemno široki barvni paleti jantarja – od bele in odtenkov rumene do temno rjave.
Za jantar je značilna tudi raznolikost zgradbe in oblike. Njegovi raznovrstnosti in razmeroma lahki obdelavi pa se imamo zahvaliti tudi za to, da se jantar že več tisoč let uporablja za izdelavo okrasov, amuletov in umetniških predmetov.
Izbor del članov Mednarodnega jantarskega združenja, ki jih bomo ponudili na ogled na razstavi Jantar in oblika, osvetljuje različne pristope k oblikovanju jantarja. Predstavljeni bodo izdelki umetnikov, ki svoje kose oblikujejo sami – vse od začetne zamisli pa do končnega rezultata –, kakor tudi rešitve oblikovalcev, ki svoja videnja jantarja uresničujejo na računalniških zaslonih.
Za nekatere je jantar odločilni navdih, zato skušajo tudi samo vdelavo prilagajati specifičnosti vsakega posameznega naravnega kosa, drugi dano snov obravnavajo le kot eno od sestavin nakita.
"Jantarne ogrlice so bile na Dolenjskem v starejši železni dobi dopolnjene z raznobarvnimi steklenimi jagodami (6.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, različni grobovi , G. V/35."
"Ogrlico, ki jo sestavljajo na Dolenjskem izdelane raznobarvne in okrašene steklene jagode, dopolnjujejo jagode iz uvoženega jantarja (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXVI/12."
" Diskaste jantarne jagode z vrezanim okrasom (5.–4. st. pr. n. št.).Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Jantarni jagodi v obliki ovnovih glavic (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. VI/4."
"Jantarna jagoda v obliki dvojne živalske glavice (5.–4. st. pr. n. št.).Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. VI/44."
Organizatorji različnih prireditev ob Jantarnem letu, že aktivno opozarjajo na pestro dogajanje, ki bo svoj vrh zagotovo imelo ob odprtju razstav in mednarodnih konferencah. Tako, da so že poskrbeli za oglaševanje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Sledi časa nas tokrat peljejo daleč v preteklost; v čas, ko je svet razlagala in življenje usmerjala mitologija. Ko so se takratni ljudje odločali za gradnjo novega objekta – predvsem večjega, kot sta most ali svetišče – se je bilo o tem treba posvetovati tudi z nadnaravnimi bitji, ki so naseljevala prostor, predviden za gradnjo. Da so ta bitja gradnjo dovolila in postavljenega niso rušila, so v zameno zahtevala žrtev, vzidano v temelje ali zidove novogradnje. Danes, ko se marsikdaj gradi vsepovprek, nas na to, da stavbe za trdnost in varnost nujno potrebujejo daritev, spominjajo le še dobro skriti drobci pripovedi, pesmi, šeg in navad.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
V zakladnicah nemške, avstrijske in slovenske literarne zapuščine je njenih 26 objavljenih in 32 pomembnejših, še ne objavljenih, žanrsko različnih proznih del.
Letos praznujemo 240. obletnico prvega dokumentiranega pristopa na vrh Triglava. Od tistih dob očaka nismo pustili več pri miru. Ob dejstvu, da velja vzpon za neformalno potrditev narodnosti, je bilo kar nekaj vzponov na meji čudaštva, tudi bizarnosti. A vzpon iz oktobra 1961 je po svoji nenavadnosti in enkratnosti v samem vrhu. Več o podvigu planinskega bataljona takrat jugoslovanske vojske v Sledeh časa z naslovom: »Iz vseh topov!«
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
izu dokumentarnih oddaj od 90-letnici Radia in 60-letnici Televizije Slovenija bomo tokrat dodali še eno. Osvetlili bomo namreč zelo zanimivo zgodovino Oddajnega centra Krvavec, ki se je na 1740-ih metrih nadmorske višine začela pisati že pred več kot šestimi desetletji. Toda prvo oddajanje televizijskega signala z najviše ležečega oddajnega centra v Sloveniji ni potekalo s sedanje lokacije, ampak iz starega planinskega doma na Krvavcu, kamor so Siemensov oddajnik prepeljali z Ljubljanskega gradu. »In ker leta 1957 na Krvavec še ni bila speljana cesta, smo oddajnik najprej z volovsko vprego prepeljali do Kriške planine, ga tam razstavili, potem pa kar v nahrbtnikih in koših znosili do planinskega doma,« lahko med drugim preberemo v spominih enega izmed pionirjev Oddajnega centra Krvavec…
Naša dežela je zaradi svoje geografske lege že od nekdaj križišče poti, ki vodijo iz osrednje Evrope proti jugu, od vzhodnih step do Sredozemskega morja, na zahod. Ta izjemna lega pa se ne kaže le v cestnih povezavah, ampak so pomembno vlogo odigrale tudi naše reke, predvsem Ljubljanica in Sava. Že konec 17. stoletja je Janez Vajkard Valvazor v knjigi Slava vojvodine Kranjske zapisal, "da reki Ljubljanica in Sava nosita veliko ladij, ki prevažajo najrazličnejše blago, ki prihaja iz Italije in je namenjeno vse do Siska; ista pot je bila tudi v obratni smeri. Vozilo se je podnevi in ponoči z majhnimi in velikimi ladjami. Delo so opravljali brodarji na ladji, ki so ladjo porivali z drogovi, da ne bi nasedla na obrežje. Ko je ladja vozila proti toku, so jo vlekli ljudje." Pozneje se je rečni promet še povečeval in v 18. stoletju se je začelo širiti tudi rečno pristanišče v Zalogu pri Ljubljani, kjer so takrat postavili za tiste čase moderno skladišče. To rečno pristanišče, njegov nastanek, razvoj in zaton bomo spoznali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
V obdobju, ko se planet spopada z največjimi presežki hrane kot tudi še vedno z bičem lakote, se zdi pogled v preteklost prehranjevanja več kot primerna tema. Prehranjevanje se je iz potrebe, v kulturo in končno sistem izgradilo v globoki preteklosti, antika pa je tej temeljni človeški potrebi dala smisel. Tako je v Rimskem cesarstvu sistem prehranjevanja zaokrožala svetovna prehranska politika, imenovana annona, ki jo je država izoblikovala skozi zapleten sistem prehranskih subvencij. Zanimivo pa je, da lahko antično prehransko politiko, ki jo je imperij večkrat uporabljal tudi kot orožje, brez prevelikega napora prepoznamo tudi v današnjih, umetno vsiljenih prehranskih navadah in težnji po svetovno, od korporacij nadzorovanem prehranskem sistemu.
V Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični sta na ogled razstavi Stiški urbarji iz 16. stoletja in Dolga zgodovina urbarjev. Kakšna je zgodovina urbarjev, kakšen pomen imajo za slovensko zgodovino in kakšni so izsledki raziskav o stiških urbarjih iz 16. stoletja Cistercijanskega samostana v Stični, ki je v srednjem in novem veku močno vplival na versko, kulturno in gospodarsko podobo Kranjske? O tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
V zgodovini človeštva je bilo približno 30 pandemij gripe, ki so pustile različne posledice. Od vseh je bila najhujša pandemija španske gripe v letih 1918/1919. Izbruhnila je oktobra leta 1918 v ameriškem vojaškem oporišču v Kansasu kot navadna gripa, ki so jo ameriški vojaki v zadnjem letu prve svetovne vojne prinesli v Evropo. V Franciji je virus mutiral in postal smrtonosen, saj je sejal smrt po vsem svetu. Dosegel je tudi samotne otoke v Tihem oceanu. Šele po 86 letih so v New Yorku odkrili genetsko kodo tega virusa. Zdaj vemo, da je šlo za čisti ptičji virus gripe tipa A, podtipa H1N1. Drugi val te gripe, ki se je končal čez noč, in sicer isti dan kot se je končala prva svetovna vojna – 11.11.1918, je zahteval najmanj trikrat toliko žrtev, kot takrat končana prva svetovna vojna. Svetovna zdravstvena organizacija je na podlagi natančnega preučevanja sprejela oceno, da je španska gripa povzročila 50 milijonov žrtev in okužila 20 odstotkov svetovnega prebivalstva. Skrajne ocene govorijo o pol milijarde obolelih, kar je takrat pomenilo tretjino prebivalstva sveta, in 100 milijonov žrtev. Gripa je bila atipična, saj je izbruhnila v za gripo neprimernem času in je prizadela mlade ljudi v starosti od 20 do 40 let. Vzrok za to je mogoče iskati v dejstvu, da je šlo za zadnje leto tako imenovane velike vojne, ko je bilo prebivalstvo izčrpano, podhranjeno, lačno in tudi psihično precej na tleh. Zaradi vojne in drugačne medicinske politike pred sto leti, so podatki o natančnem številu obolelih in umrlih le ocene. Razlogov, zakaj gre za takšno razliko glede števila okuženih in umrlih je še več. Kar zadeva današnje slovensko ozemlje, tudi tu razpolagamo le z ocenami o posledicah te pandemije. V slovenskih deželah naj bi za špansko gripo umrlo približno šest tisoč ljudi, na območju takratne države SHS pa približno 60 tisoč. Več v oddaji, v kateri bomo zvedeli tudi zakaj so to gripo poimenovali španska, v Španiji pa so ji rekli francoska. Povejmo še, da je gripa še edina neobvladana nalezljiva bolezen, ki grozi človeštvu in zato je pomembno, da poznamo njene vzroke in mehanizme delovanja ter genetske kode, da se ji lahko postavimo po robu s primernim cepljenjem.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ob 27. januarju, mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta, se zdi skoraj neverjetno je še vedno (ali pa vedno več) posameznikov, kot tudi političnih organizacij po svetu, ki dvomijo, da se je ta velika tragedija sploh kdaj zgodila. Ne gre za dvom ali zanikanje, ki sega v svet trivialnosti, kot so skupine, ki propagirajo zemljo kot ploskev, temveč gre za načrtno zanikanje enega najgrozovitejših poglavij v pestri zgodovini človeške bestialnosti. Avtor Marko Radmilovič nas vodi po dokumentih, ki ne dopuščajo nobenega dvoma.
Letos se bomo spominjali najrazličnejših pomembnih dogodkov in oseb, ki so zaznamovali domačo in svetovno zgodovino. Pri nas se bomo spomnili 100-te obletnice smrti velikega slovenskega književnika Ivana Cankarja. In v Cankarjevem letu se bo veliko dogajalo v njegovem rojstnem kraju Vrhniki in po vsej Sloveniji. Spomine na njegovo življenje in delo bodo obujali v najrazličnejših ustanovah in zavodih, na takih in drugačnih prireditvah. Mi bomo obudili spomin na ''enajsto šolo pod mostom'', ki jo je proslavil in ji dal nov pomen z opisom v črtici Moje življenje. Pred njim pa je " enajsta šola na Vrhniki" veljala za zbadljivko, ki so jo očitno poznali daleč naokrog. O "enajsti šoli" in pomenu podobnih zbadljivk bomo govorili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Zadnji dve desetletji lahko spremljamo zelo velik razmah zanimanja za hrano; to gre po mnenju nekaterih strokovnjakov pripisati tudi razvoju elektronskih medijev in družbenih omrežij. Sicer pa je hrana samo del porabe, na to so sociologi opozarjali že v 19. stoletju. Hrana je v človeški zgodovini že od samega začetka imela zelo pomembno vlogo, tudi v antropološkem, sociološkem, kulturnem in še kakšnem pomenu besede. V nekaterih obdobjih je bila plačilno sredstvo, danes pa je orožje, s katerim manipulirajo velike prehranske verige, trgovci, izdelovalci in najrazličnejši medijski in še kakšni učitelji, ki iščejo sveti gral, imenovan superhrana, eliksir dolgega življenja in podobno. Hrano in prehranjevanje bomo v oddaji Sledi časa spoznavali malce drugače; avtor oddaje je Milan Trobič.
Da je Plečnikova Narodna in univerzitetna knjižnica ena daleč najlepših stavb v Ljubljani, pravi pravcati zaklad slovenske kulture, se menda strinjamo vsi. Toda to še zdaleč ni edini zaklad, ki se skriva na Turjaški ulici 1. V kleti knjižnice, daleč od pogledov radovedne javnosti, se za dobro varovanimi, trikrat zapahnjenimi vrati skriva sicer ne prevelika, a skrbno klimatizirana soba s knjižnimi policami. Na njih pa najdemo nekaj največjih zakladov oziroma svetinj slovenskega naroda. Če namreč drži, da smo Slovenci Slovenci predvsem zavoljo književnosti, tedaj je najbrž treba reči, da so dokumenti, ki jih knjižničarji tu hranijo – med drugim gre za rokopise Prešernovih pesmi in Cankarjevih romanov –, pravzaprav rojstno mesto našega naroda. Kaj vse se torej skriva v zakladnici NUK-a, kaj nam ti rokopisi pravzaprav pripovedujejo in kako zahtevno jih je hraniti za prihodnje rodove, smo preverjali v tokratnih Sledeh časa. Gostje pred mikrofonom so bili literarni zgodovinar Matija Ogrin, ravnateljica NUK-a, Martina Rozman Salobir, in vodja Zbirke rokopisov, starih in redkih tiskov, Marijan Rupert. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Foto: pomožno skladišče Zbirke rokopisov, starih in redkih tiskov v NUK-u (Goran Dekleva)
Leto, ki trka na vrata, je leto evropske kulturne dediščine. Osnovni cilj te razglasitve je spodbujati in podpirati prizadevanja za zaščito, varstvo, ponovno uporabo, krepitev, vrednotenje in predstavitev evropske kulturne dediščine. Ljubljanska folklorna skupina Emona to počne še pol stoletja. V oddaji bomo z nekaterimi starejšimi in mlajšimi člani skupine prehodili to pot.
Neveljaven email naslov