Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zapiski in zbirka Pavla Medveščka so zaradi oglarske prisege čakali več kot 40 let, da so prišli med ljudi, zdaj pa Slovencem odpirajo oči v še vedno zelo skrivno, a ne tako daljnjo preteklost, ko so ljudje na svoji zemlji živeli po svojih pravilih in v skladu z naravo.
Čaščenje dreves in kamnov, dobro poznavanje luninega koledarja, déhnar – duhovni vodja, zdravilci, verovanje v ponovna rojstva in zduhca, zgodbe o vesoljnem potopu in beli kači ter še mnogo več … To je zapuščina starovercev v Zahodni Sloveniji, kot jo je v pogovoru z zadnjimi staroverci na levi in desni strani Soče po drugi svetovni vojni spoznal Pavel Medvešček, lastnik etnološke zbirke Staroverstvo in staroverci, ki je na ogled v Goriškem muzeju.
Staroverstvo kot način življenja
Ne gre za religijo, vero, pravi Pavel Medvešček, temveč za način življenja. Staroverci namreč niso poznali molitev, tudi o bogovih Medvešček od starovercev na Tolminskem ni slišal. Živeli so po luninem koledarju, luna je bila tako za njih pomembnejša od sonca, in verjeli v Nikrmano – prasilo, ki uravnava vse na zemlji, kaže pa se v podobah na nebu. Daleč najpomembnejša za njih je bila torej narava. Pavel Medvešček.
“Njihovo božanstvo je bila narava, narava kot celota, ne kot detajl. Ko si prišel z njimi v kontakt, si takoj vedel, da so to ljudje, ki so spoštovali naravo, ker so vedeli, da brez narave ne bi preživeli. Z njo so ravnali spoštljivo, mlako so spoštovali enako kot potok, izvir vode ali drevo, vsa narava je bila za njih enaka. Zato so objemali stara drevesa, saj so verjeli, da je v drevesu neverjetna moč, ki ti pomaga, da preživiš ali pa tudi da ozdraviš. Tudi določeni kamni so bili za njih sveti, pa izviri vode … Vse, kar je bilo v naravi, je bilo za njih sveto.”
Življenje v stari veri je celosten sistem, ki se je udejanil in opredmetil v vseh vidikih človekovega bivanja, zapiše v spremni besedi Medveščkove knjige Iz nevidne strani neba tudi dddr. Andrej Pleterski z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU.
“Gre za način življenja ljudi, ki živijo od rodov in sadov zemlje, zato se morajo obnašati temu primerno in tudi skrbeti za neko, kot bi danes temu moderno rekli, vzdržnostno bivanje. Pri tem pa nimajo neke pasivne vloge, ampak so soodgorni za to, kar se v naravi in z naravo dogaja. Oni čutijo, da so gonilo vsega tega, ampak zaradi te odgovornosti seveda vejo, da je še toliko bolj pomembno, da se obnašajo pravilno.”
Pri tem so jim pomagale kačje glave (posvečeni kamni, ki so spominjali na kačjo glavo), tročani, navidezno povezane tri točke v prostoru, ki so tvorile trikotnik, in dehnar – vodja njihove skupnosti, modrec, zaupnik, razsodnik (o vsem tem izveste veliko več v oddaji).
Vzporedna resničnost
Staroverstvo, ki se je do 20. stoletja ohranilo v zaselkih nad Sočo, je torej treba razumeti tudi v kontekstu okolja, v katerem so živeli ljudje “po starem”. To so bile kmetije na planotah, slemenih, na vrhovih, da so imeli več sonca in so lažje živeli. Bili so odmaknjeni od upravnih in mestnih središč, in čeprav so bili po večini vsi krščeni, so živeli po svoje. Mag. Darja Skrt, kustosinja razstave Staroverstvo in staroverci v Goriškem muzeju:
“Nekdo, ki je šel v gozd ali pa v vodo, je šel do tiste vode zato, ker ga je zdravila … To so delali zato, da so lažje preživeli. Ker so čutili, da je to dobro za njihovo zdravje, za njihovo dušo … Saj zduhec je duša … To so univerzalne stvari, ki se ne izključujejo.”
Živeli so v vzporedni resničnosti, če si sposodimo hipotezo dr. Aleksandra Panjeka s primorske Fakultete za humanistične vede, ki raziskuje primorsko podeželje v novem veku. Za primorske kmete je bila na primer srenjska zemlja, s katero so upravljale vaške skupnosti, prosto na razpolago vaškim skupnostim. Za gospodo in pravna pravila pa je bila last zemljiških gospodov. Šlo je za različno pojmovanje lastnine in pravnih določil, pravi dr. Aleksander Panjek. Prav tako so prosto, ustno in mimo uradne zakonodaje kmetje na krasu upravljali tudi s svojo zemljo. Vse to lahko povežemo tudi s staroverci. Njihovo znanje se je prenašali ustno, poznali so srenjsko zemljo, koncept skupnega dobrega, delniške družbe, v mnogih primerih tudi demokratični način odločanja. V skupnosti so imeli na primer varuha semena, ki je shranjeval in varoval semena avtohtonih sort, da bi jih v primeru naravnih nesreč ljudje imeli in ne bi stradali. Pod drevesi, v krogu so se ob posebnih priložnostih in dogodkih zbirali izbranci in odločali o usodi skupnosti ali posameznika. Dehnar se je pri nekaterih odločitvah sestajal z zapriseženimi, ki so jih volili vsakih 7 let.
Zaton staroverstva
V edinem zapisu staroverstva v srednjeveških spisih, navaja dr. Andrej Pleterski, je opisan nasilni pohod iz Čedada k slovenskim sosedom pri Kobaridu leta 1331, med katerim so starovercem uničili sveto drevo in s kamni zaprli sveti studenec med njegovimi koreninami, saj so drevo in studenec ljudje po božje častili. Velikokrat je torej šlo za grobo in nasilno obračunavanje s staroverstvom, zato se je to skrilo, potihnilo. A njihova naravna svetišča so bila uničena, na njihovih mestih postavljene krščanske cerkve (na primer Sv. Jakob), sveti kamni razstreljeni (lunin kamen v Padencah), najbolj pomemben tročan pa uničen in bela kača v Babji jami pregnana zaradi gradnje železnice. Veliko hudega je prinesla tudi prva svetovna vojna, ki je to območje razdejala in porušila, ljudi odgnala v begunstvo in na fronte, ko so se vrnili na svoje porušene domačije, pa časa za vero ni bilo več. Svoje je prinesla modernizacija in tudi dejstvo, da zadnjemu, 14. dehnarju, ni uspelo zagotoviti pravega naslednika – vse znanje se je namreč prenašalo ustno in v ozkem krogu ljudi.
Danes le še Medveščkova zbirka predmetov in nekatere knjige govorijo o tistih starih časih, ki se, verjamejo moji sogovorniki, zrcalijo v ljudskih pripovedih, pravljicah, šegah, navadah in ljudski modrosti. Vse to ni omejeno le na Goriško ali Tolminsko, temveč je obstajalo tudi drugje … Arheologija, etnologija, jezikoslovje in druge interdisciplinarne vede, pa bodo, pravi Darja Skrt, v prihodnosti gotovo na novo osvetlile našo preteklost in s tem tudi sedanjost.
901 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Zapiski in zbirka Pavla Medveščka so zaradi oglarske prisege čakali več kot 40 let, da so prišli med ljudi, zdaj pa Slovencem odpirajo oči v še vedno zelo skrivno, a ne tako daljnjo preteklost, ko so ljudje na svoji zemlji živeli po svojih pravilih in v skladu z naravo.
Čaščenje dreves in kamnov, dobro poznavanje luninega koledarja, déhnar – duhovni vodja, zdravilci, verovanje v ponovna rojstva in zduhca, zgodbe o vesoljnem potopu in beli kači ter še mnogo več … To je zapuščina starovercev v Zahodni Sloveniji, kot jo je v pogovoru z zadnjimi staroverci na levi in desni strani Soče po drugi svetovni vojni spoznal Pavel Medvešček, lastnik etnološke zbirke Staroverstvo in staroverci, ki je na ogled v Goriškem muzeju.
Staroverstvo kot način življenja
Ne gre za religijo, vero, pravi Pavel Medvešček, temveč za način življenja. Staroverci namreč niso poznali molitev, tudi o bogovih Medvešček od starovercev na Tolminskem ni slišal. Živeli so po luninem koledarju, luna je bila tako za njih pomembnejša od sonca, in verjeli v Nikrmano – prasilo, ki uravnava vse na zemlji, kaže pa se v podobah na nebu. Daleč najpomembnejša za njih je bila torej narava. Pavel Medvešček.
“Njihovo božanstvo je bila narava, narava kot celota, ne kot detajl. Ko si prišel z njimi v kontakt, si takoj vedel, da so to ljudje, ki so spoštovali naravo, ker so vedeli, da brez narave ne bi preživeli. Z njo so ravnali spoštljivo, mlako so spoštovali enako kot potok, izvir vode ali drevo, vsa narava je bila za njih enaka. Zato so objemali stara drevesa, saj so verjeli, da je v drevesu neverjetna moč, ki ti pomaga, da preživiš ali pa tudi da ozdraviš. Tudi določeni kamni so bili za njih sveti, pa izviri vode … Vse, kar je bilo v naravi, je bilo za njih sveto.”
Življenje v stari veri je celosten sistem, ki se je udejanil in opredmetil v vseh vidikih človekovega bivanja, zapiše v spremni besedi Medveščkove knjige Iz nevidne strani neba tudi dddr. Andrej Pleterski z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU.
“Gre za način življenja ljudi, ki živijo od rodov in sadov zemlje, zato se morajo obnašati temu primerno in tudi skrbeti za neko, kot bi danes temu moderno rekli, vzdržnostno bivanje. Pri tem pa nimajo neke pasivne vloge, ampak so soodgorni za to, kar se v naravi in z naravo dogaja. Oni čutijo, da so gonilo vsega tega, ampak zaradi te odgovornosti seveda vejo, da je še toliko bolj pomembno, da se obnašajo pravilno.”
Pri tem so jim pomagale kačje glave (posvečeni kamni, ki so spominjali na kačjo glavo), tročani, navidezno povezane tri točke v prostoru, ki so tvorile trikotnik, in dehnar – vodja njihove skupnosti, modrec, zaupnik, razsodnik (o vsem tem izveste veliko več v oddaji).
Vzporedna resničnost
Staroverstvo, ki se je do 20. stoletja ohranilo v zaselkih nad Sočo, je torej treba razumeti tudi v kontekstu okolja, v katerem so živeli ljudje “po starem”. To so bile kmetije na planotah, slemenih, na vrhovih, da so imeli več sonca in so lažje živeli. Bili so odmaknjeni od upravnih in mestnih središč, in čeprav so bili po večini vsi krščeni, so živeli po svoje. Mag. Darja Skrt, kustosinja razstave Staroverstvo in staroverci v Goriškem muzeju:
“Nekdo, ki je šel v gozd ali pa v vodo, je šel do tiste vode zato, ker ga je zdravila … To so delali zato, da so lažje preživeli. Ker so čutili, da je to dobro za njihovo zdravje, za njihovo dušo … Saj zduhec je duša … To so univerzalne stvari, ki se ne izključujejo.”
Živeli so v vzporedni resničnosti, če si sposodimo hipotezo dr. Aleksandra Panjeka s primorske Fakultete za humanistične vede, ki raziskuje primorsko podeželje v novem veku. Za primorske kmete je bila na primer srenjska zemlja, s katero so upravljale vaške skupnosti, prosto na razpolago vaškim skupnostim. Za gospodo in pravna pravila pa je bila last zemljiških gospodov. Šlo je za različno pojmovanje lastnine in pravnih določil, pravi dr. Aleksander Panjek. Prav tako so prosto, ustno in mimo uradne zakonodaje kmetje na krasu upravljali tudi s svojo zemljo. Vse to lahko povežemo tudi s staroverci. Njihovo znanje se je prenašali ustno, poznali so srenjsko zemljo, koncept skupnega dobrega, delniške družbe, v mnogih primerih tudi demokratični način odločanja. V skupnosti so imeli na primer varuha semena, ki je shranjeval in varoval semena avtohtonih sort, da bi jih v primeru naravnih nesreč ljudje imeli in ne bi stradali. Pod drevesi, v krogu so se ob posebnih priložnostih in dogodkih zbirali izbranci in odločali o usodi skupnosti ali posameznika. Dehnar se je pri nekaterih odločitvah sestajal z zapriseženimi, ki so jih volili vsakih 7 let.
Zaton staroverstva
V edinem zapisu staroverstva v srednjeveških spisih, navaja dr. Andrej Pleterski, je opisan nasilni pohod iz Čedada k slovenskim sosedom pri Kobaridu leta 1331, med katerim so starovercem uničili sveto drevo in s kamni zaprli sveti studenec med njegovimi koreninami, saj so drevo in studenec ljudje po božje častili. Velikokrat je torej šlo za grobo in nasilno obračunavanje s staroverstvom, zato se je to skrilo, potihnilo. A njihova naravna svetišča so bila uničena, na njihovih mestih postavljene krščanske cerkve (na primer Sv. Jakob), sveti kamni razstreljeni (lunin kamen v Padencah), najbolj pomemben tročan pa uničen in bela kača v Babji jami pregnana zaradi gradnje železnice. Veliko hudega je prinesla tudi prva svetovna vojna, ki je to območje razdejala in porušila, ljudi odgnala v begunstvo in na fronte, ko so se vrnili na svoje porušene domačije, pa časa za vero ni bilo več. Svoje je prinesla modernizacija in tudi dejstvo, da zadnjemu, 14. dehnarju, ni uspelo zagotoviti pravega naslednika – vse znanje se je namreč prenašalo ustno in v ozkem krogu ljudi.
Danes le še Medveščkova zbirka predmetov in nekatere knjige govorijo o tistih starih časih, ki se, verjamejo moji sogovorniki, zrcalijo v ljudskih pripovedih, pravljicah, šegah, navadah in ljudski modrosti. Vse to ni omejeno le na Goriško ali Tolminsko, temveč je obstajalo tudi drugje … Arheologija, etnologija, jezikoslovje in druge interdisciplinarne vede, pa bodo, pravi Darja Skrt, v prihodnosti gotovo na novo osvetlile našo preteklost in s tem tudi sedanjost.
Od leta 1845 do leta 1940 je nastalo 14 različic severne meje, ki naj bi ločevala slovenski svet od nemškega. Pozneje je nastala še ena. To je meja, ki je nastajala v dolgem zgodovinskem ciklusu vse od devetega stoletja naprej. V tem obdobju se je ozemlje na katerem živimo Slovenci, skrčilo za več kot tri četrtine. Eno ključnih let za oblikovanje naše severne meje je bilo leto 1919, leto po koncu prve svetovne vojne. V Evropi so nastajale nove države in celina je bila polna mejnih sporov. Za našo severno mejo so bili ključni general Maister, ki je zasedel Maribor, nadporočnik Malgaj je odigral odločilno vlogo v Slovenj Gradcu, ki je 8. maja 1919 padel v roke Avstrijcev, že naslednji dan pa bil osvobojen, zaradi sodelovanja pri zmanjševanju vpliva madžarske sovjetske republike, pa je država SHS dobila Prekmurje. Oddajo je pripravil Jurij Popov.
Jedro vsakršnega leposlovja je fikcija, izmišljen niz dogodkov, skupina izmišljenih likov – preprosto ubesedena avtorjeva domišljija. Leposlovna besedila sicer lahko pripovedujejo o resničnih osebah ali preverjenih zgodovinskih dogodkih; to še posebno velja za tista, ki so nastajala v drugi polovici 19. in prvih desetletjih 20. stoletja, v obdobju literarne smeri realizma (in pozneje naturalizma). To je zahtevalo verodostojno pisanje o vsem, kar so književniki opazili okoli sebe. S tem, ko je prikazovanje realnega sveta postalo norma književnih ustvarjalcev, pa je leposlovje tistega obdobja postalo uporaben (sekundarni) vir za historične znanosti. Tokratne Sledi časa se bodo sprehodile po književnih odlomkih, iz katerih lahko izluščimo zanimive podatke o ohlapno definiranem in – predvsem zaradi poznejše propagande – slabo razumljenem svetu slovenskega meščanstva in izobraženstva. Obdobje realizma v književnosti je namreč tudi čas, ko je bil meščanski sloj na Slovenskem na vrhuncu svoje politične in ekonomske moči. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič. »Borje je trg na Kranjskem /…/ Da trg ni brez župana in dekana, tega ni treba omenjati; celo finančna straža ali, kakor ji ljudstvo pravi, ,iblajtarji', so zastopani. Poleg teh uradnih dostojanstvenikov biva v trgu tudi primerno mnogo premožnih obrtnih in trgovskih rodovin, katere smemo glede izobraženja staviti kolikor toliko v eno socialno vrst z uradnimi osebami. In kadar osnuje čitalnica v trgu veselico, pošlje tudi bližnja okolica, kjer biva po raznih gradovih in gradičih nekaj gospode, dobršno število obiskovalcev.« Janko Kersnik (1852–1897): Ciklamen
Pred štiridesetimi leti je peščica slovenskih alpinistov zmrzovala na višini 7520 metrov. Nekaj šotorov tabora IV na pobočju Mount Everesta se je imenovalo »Krka«. Ko je orkanski veter skoraj za teden dni odpravo prikoval na mestu, je do 27. aprila končno premagala dva kilometra in pol dolg greben. A do 13. maja sta jo čakala še dobra dva tedna garanja. Ob 40. obletnici jugoslovanske odprave na Everest poslušajmo nekaj zanimivih spominov, ki jih je v oddaji Sledi časa strnil Viki Grošelj, tokratni sogovornik Marka Radmiloviča.
To pomlad mineva 95 let od takrat, ko je Ivan Baša, župnik v Bogojini v Prekmurju, zaprosil arhitekta Jožeta Plečnika za načrt za novo župnijsko cerkev Gospodovega vnebohoda. Mojster se je odzval, pripravil dva načrta in se septembra 1924 z večernim vlakom iz Ljubljane odpravil v Radence, kjer je prenočil in se naslednji dan prvič srečal s Slovensko krajino, kot so tedaj rekli Prekmurju. Bil je presenečen nad tem, kar je doživel, še zlasti če upoštevamo, da so bila prav dvajseta leta njegovo najustvarjalnejše obdobje pri prenovi gradu Hradčani v Pragi, kamor ga je osebno povabil tedanji češkoslovaški predsednik Tomaš Masaryk. Plečnikovo občutenje ravnice ob Muri in njenih ljudi je povzročilo, da je opustil dve pripravljeni različici načrta za bogojinsko cerkev in se oprijel tretje, povsem nove, s precejšnjo vključitvijo elementov in simbolike prekmurskega okolja. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Na to, da je nedelja najsvetejši dan v tednu, je vernika v poznem srednjem veku v alpskem prostoru opominjal tudi poseben ikonografski motiv, imenovan Sveta nedelja. Gre za likovno upodobitev trpečega Kristusa, ki mu povzročamo še večje trpljenje, kadar se v nedeljo lotimo vsakdanjih del in opravil. Med najpomembnejše Svete nedelje v Evropi sodi stenska poslikava na pročelju romarske cerkve Marijinega vnebovzetja v Crngrobu blizu Škofje Loke. Ta freska nam s svojimi miniaturnimi upodobitvami nudi edinstven vpogled v srednjeveški način življenja na naših tleh. Na njej med drugim vidimo delo kmetov in obrtnikov, prostočasne dejavnosti, orodje in oblačilno kulturo.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Zgodilo se je 3. decembra leta 1919 dopoldne. Kraj dogajanja je bil Deželni dvorec v Ljubljani, natančneje deželna zbornica. Doktor Fran Ramovš, takrat star 28 let in že mednarodno uveljavljen in cenjen slavist, je imel prvo predavanje na komaj ustanovljeni Univerzi v Ljubljani, prvi po razpadu Avstro-Ogrske. Ni znano, ali gre za slučaj ali ne, toda prvo predavanje je bilo na Prešernov rojstni dan, tema pa historična gramatika slovenskega jezika. Tudi ni znano, koliko slušateljev je poslušalo njegovo prvo predavanje, vendar je znano, da je bilo na novi univerzi, ki te dni slavi 100-letnico obstoja, vpisanih 942 študentov, od tega le 28 žensk.
Turizem, že sam po sebi zanimiv pojav, ima še bolj navdihujočo zgodovino. Človek bi domneval, da se je razvijal postopno, tako kot vse preostale industrije. Vendar ne! Turizem je bil izumljen z eno samo potezo, z božjim vzgibom, če hočete. Hočemo poudariti, da so vsi turistični triki, obredja in navade, kot tudi velika večina turistične infrastrukture, z nami že vse od tistega dne, ko si je Thomas Cook, ta ozdravljeni alkoholik, izmislil množični turizem. Meka slovenskega turizma, ki je hkrati laboratorij za vse zgoraj navedene trditve, je seveda Portorož in v tokratnih Sledeh časa bomo zgodovino turistični Portorož navili do konca. Oddaja z naslovom Pristati v Piranskem zalivu pripoveduje zgodbo o nenavadni, a redni letalski liniji, ki je Portorož povezovala s svetom sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja.
Srednjeveški položaj Rimskokatoliške cerkve je bil precej drugačen od današnjega, saj je imela glavno vlogo na tako rekoč vseh ravneh življenja. V tem obdobju, pa seveda že tudi prej, so nastajale redovne skupnosti, kjer so izpostavljali predvsem preprostost, nravno čistost in uboštvo. Pri tem pa se je pojavilo različno imenovanje teh redovnih skupnosti. Tako je bilo dolgo časa uveljavljeno ime beraški redovi, pozneje ubožni, zdaj pa se je uveljavilo imenovanje uboštveni redovi. Ti so bili v času nastanka po svoji organizaciji nekaj čisto novega. Strogo uboštvo ni vezalo le posameznikov, ampak tudi skupnost, samostan, cerkev. Preživljali so se z ročnim delom in z miloščino. V zameno so ljudem oznanjali božjo besedo in pomagali pri pastoralnem delu. V dobi, ko se je precejšnji del duhovščine predajal bogastvu in uživanju, ko so se pojavljala krivoverstva, so uboštveni redovi vključevali nove življenjske tokove in tako postali nosilci tedanje reforme Cerkve. V oddaji Sledi časa, bomo predstavili uboštvene redove nekoč in danes in spregovorili tudi o pečatu, ki so ga pustili v arhitekturi.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Bloke že od nekdaj slovijo kot zibelka slovenskega smučanja, malo manj pa je znano, da bi jih lahko poznali tudi kot zibelko slovenskega jadralnega letalstva.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ob koncu minulega leta so v Zavrhu pri Lenartu v Slovenskih goricah predstavili pomembno pridobitev. V kraju kjer Turistično društvo Rudolf Maister – Vojanov že desetletja skrbi za ohranjanje spomina na tega pomembnega rojaka, ki je tja prihajal na počitnice so odkupili in s pomočjo evropskega projekta dokončno obnovili nekdanjo Štupičevo vilo. Gre za enega najuspešnejših občinskih projektov, v katerega so vložili več kot pol milijona evrov. V manj kot treh mesecih po otvoritvi, se je tam zvrstili veliko obiskovalcev, v toplem delu leta pa jih pričakujejo še več.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Med današnjim sprehodom v preteklost, ki ga ob nedeljah ponuja oddaja Sledi časa, se vračamo v sedemnajsto stoletje. Obdobje, ki je za našo civilizacijo prelomno, iz pozabe obujamo z zgodbo o nenavadni ženski, katere del življenja se je odvijal tudi v naših krajih. Marko Radmilovič nas seznanja z aristokratinjo Elizabeto Katarino von Galler, ki jo še danes jo pomnimo kot »vražjo Lizo«!
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Neveljaven email naslov