Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zapiski in zbirka Pavla Medveščka so zaradi oglarske prisege čakali več kot 40 let, da so prišli med ljudi, zdaj pa Slovencem odpirajo oči v še vedno zelo skrivno, a ne tako daljnjo preteklost, ko so ljudje na svoji zemlji živeli po svojih pravilih in v skladu z naravo.
Čaščenje dreves in kamnov, dobro poznavanje luninega koledarja, déhnar – duhovni vodja, zdravilci, verovanje v ponovna rojstva in zduhca, zgodbe o vesoljnem potopu in beli kači ter še mnogo več … To je zapuščina starovercev v Zahodni Sloveniji, kot jo je v pogovoru z zadnjimi staroverci na levi in desni strani Soče po drugi svetovni vojni spoznal Pavel Medvešček, lastnik etnološke zbirke Staroverstvo in staroverci, ki je na ogled v Goriškem muzeju.
Staroverstvo kot način življenja
Ne gre za religijo, vero, pravi Pavel Medvešček, temveč za način življenja. Staroverci namreč niso poznali molitev, tudi o bogovih Medvešček od starovercev na Tolminskem ni slišal. Živeli so po luninem koledarju, luna je bila tako za njih pomembnejša od sonca, in verjeli v Nikrmano – prasilo, ki uravnava vse na zemlji, kaže pa se v podobah na nebu. Daleč najpomembnejša za njih je bila torej narava. Pavel Medvešček.
“Njihovo božanstvo je bila narava, narava kot celota, ne kot detajl. Ko si prišel z njimi v kontakt, si takoj vedel, da so to ljudje, ki so spoštovali naravo, ker so vedeli, da brez narave ne bi preživeli. Z njo so ravnali spoštljivo, mlako so spoštovali enako kot potok, izvir vode ali drevo, vsa narava je bila za njih enaka. Zato so objemali stara drevesa, saj so verjeli, da je v drevesu neverjetna moč, ki ti pomaga, da preživiš ali pa tudi da ozdraviš. Tudi določeni kamni so bili za njih sveti, pa izviri vode … Vse, kar je bilo v naravi, je bilo za njih sveto.”
Življenje v stari veri je celosten sistem, ki se je udejanil in opredmetil v vseh vidikih človekovega bivanja, zapiše v spremni besedi Medveščkove knjige Iz nevidne strani neba tudi dddr. Andrej Pleterski z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU.
“Gre za način življenja ljudi, ki živijo od rodov in sadov zemlje, zato se morajo obnašati temu primerno in tudi skrbeti za neko, kot bi danes temu moderno rekli, vzdržnostno bivanje. Pri tem pa nimajo neke pasivne vloge, ampak so soodgorni za to, kar se v naravi in z naravo dogaja. Oni čutijo, da so gonilo vsega tega, ampak zaradi te odgovornosti seveda vejo, da je še toliko bolj pomembno, da se obnašajo pravilno.”
Pri tem so jim pomagale kačje glave (posvečeni kamni, ki so spominjali na kačjo glavo), tročani, navidezno povezane tri točke v prostoru, ki so tvorile trikotnik, in dehnar – vodja njihove skupnosti, modrec, zaupnik, razsodnik (o vsem tem izveste veliko več v oddaji).
Vzporedna resničnost
Staroverstvo, ki se je do 20. stoletja ohranilo v zaselkih nad Sočo, je torej treba razumeti tudi v kontekstu okolja, v katerem so živeli ljudje “po starem”. To so bile kmetije na planotah, slemenih, na vrhovih, da so imeli več sonca in so lažje živeli. Bili so odmaknjeni od upravnih in mestnih središč, in čeprav so bili po večini vsi krščeni, so živeli po svoje. Mag. Darja Skrt, kustosinja razstave Staroverstvo in staroverci v Goriškem muzeju:
“Nekdo, ki je šel v gozd ali pa v vodo, je šel do tiste vode zato, ker ga je zdravila … To so delali zato, da so lažje preživeli. Ker so čutili, da je to dobro za njihovo zdravje, za njihovo dušo … Saj zduhec je duša … To so univerzalne stvari, ki se ne izključujejo.”
Živeli so v vzporedni resničnosti, če si sposodimo hipotezo dr. Aleksandra Panjeka s primorske Fakultete za humanistične vede, ki raziskuje primorsko podeželje v novem veku. Za primorske kmete je bila na primer srenjska zemlja, s katero so upravljale vaške skupnosti, prosto na razpolago vaškim skupnostim. Za gospodo in pravna pravila pa je bila last zemljiških gospodov. Šlo je za različno pojmovanje lastnine in pravnih določil, pravi dr. Aleksander Panjek. Prav tako so prosto, ustno in mimo uradne zakonodaje kmetje na krasu upravljali tudi s svojo zemljo. Vse to lahko povežemo tudi s staroverci. Njihovo znanje se je prenašali ustno, poznali so srenjsko zemljo, koncept skupnega dobrega, delniške družbe, v mnogih primerih tudi demokratični način odločanja. V skupnosti so imeli na primer varuha semena, ki je shranjeval in varoval semena avtohtonih sort, da bi jih v primeru naravnih nesreč ljudje imeli in ne bi stradali. Pod drevesi, v krogu so se ob posebnih priložnostih in dogodkih zbirali izbranci in odločali o usodi skupnosti ali posameznika. Dehnar se je pri nekaterih odločitvah sestajal z zapriseženimi, ki so jih volili vsakih 7 let.
Zaton staroverstva
V edinem zapisu staroverstva v srednjeveških spisih, navaja dr. Andrej Pleterski, je opisan nasilni pohod iz Čedada k slovenskim sosedom pri Kobaridu leta 1331, med katerim so starovercem uničili sveto drevo in s kamni zaprli sveti studenec med njegovimi koreninami, saj so drevo in studenec ljudje po božje častili. Velikokrat je torej šlo za grobo in nasilno obračunavanje s staroverstvom, zato se je to skrilo, potihnilo. A njihova naravna svetišča so bila uničena, na njihovih mestih postavljene krščanske cerkve (na primer Sv. Jakob), sveti kamni razstreljeni (lunin kamen v Padencah), najbolj pomemben tročan pa uničen in bela kača v Babji jami pregnana zaradi gradnje železnice. Veliko hudega je prinesla tudi prva svetovna vojna, ki je to območje razdejala in porušila, ljudi odgnala v begunstvo in na fronte, ko so se vrnili na svoje porušene domačije, pa časa za vero ni bilo več. Svoje je prinesla modernizacija in tudi dejstvo, da zadnjemu, 14. dehnarju, ni uspelo zagotoviti pravega naslednika – vse znanje se je namreč prenašalo ustno in v ozkem krogu ljudi.
Danes le še Medveščkova zbirka predmetov in nekatere knjige govorijo o tistih starih časih, ki se, verjamejo moji sogovorniki, zrcalijo v ljudskih pripovedih, pravljicah, šegah, navadah in ljudski modrosti. Vse to ni omejeno le na Goriško ali Tolminsko, temveč je obstajalo tudi drugje … Arheologija, etnologija, jezikoslovje in druge interdisciplinarne vede, pa bodo, pravi Darja Skrt, v prihodnosti gotovo na novo osvetlile našo preteklost in s tem tudi sedanjost.
910 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Zapiski in zbirka Pavla Medveščka so zaradi oglarske prisege čakali več kot 40 let, da so prišli med ljudi, zdaj pa Slovencem odpirajo oči v še vedno zelo skrivno, a ne tako daljnjo preteklost, ko so ljudje na svoji zemlji živeli po svojih pravilih in v skladu z naravo.
Čaščenje dreves in kamnov, dobro poznavanje luninega koledarja, déhnar – duhovni vodja, zdravilci, verovanje v ponovna rojstva in zduhca, zgodbe o vesoljnem potopu in beli kači ter še mnogo več … To je zapuščina starovercev v Zahodni Sloveniji, kot jo je v pogovoru z zadnjimi staroverci na levi in desni strani Soče po drugi svetovni vojni spoznal Pavel Medvešček, lastnik etnološke zbirke Staroverstvo in staroverci, ki je na ogled v Goriškem muzeju.
Staroverstvo kot način življenja
Ne gre za religijo, vero, pravi Pavel Medvešček, temveč za način življenja. Staroverci namreč niso poznali molitev, tudi o bogovih Medvešček od starovercev na Tolminskem ni slišal. Živeli so po luninem koledarju, luna je bila tako za njih pomembnejša od sonca, in verjeli v Nikrmano – prasilo, ki uravnava vse na zemlji, kaže pa se v podobah na nebu. Daleč najpomembnejša za njih je bila torej narava. Pavel Medvešček.
“Njihovo božanstvo je bila narava, narava kot celota, ne kot detajl. Ko si prišel z njimi v kontakt, si takoj vedel, da so to ljudje, ki so spoštovali naravo, ker so vedeli, da brez narave ne bi preživeli. Z njo so ravnali spoštljivo, mlako so spoštovali enako kot potok, izvir vode ali drevo, vsa narava je bila za njih enaka. Zato so objemali stara drevesa, saj so verjeli, da je v drevesu neverjetna moč, ki ti pomaga, da preživiš ali pa tudi da ozdraviš. Tudi določeni kamni so bili za njih sveti, pa izviri vode … Vse, kar je bilo v naravi, je bilo za njih sveto.”
Življenje v stari veri je celosten sistem, ki se je udejanil in opredmetil v vseh vidikih človekovega bivanja, zapiše v spremni besedi Medveščkove knjige Iz nevidne strani neba tudi dddr. Andrej Pleterski z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU.
“Gre za način življenja ljudi, ki živijo od rodov in sadov zemlje, zato se morajo obnašati temu primerno in tudi skrbeti za neko, kot bi danes temu moderno rekli, vzdržnostno bivanje. Pri tem pa nimajo neke pasivne vloge, ampak so soodgorni za to, kar se v naravi in z naravo dogaja. Oni čutijo, da so gonilo vsega tega, ampak zaradi te odgovornosti seveda vejo, da je še toliko bolj pomembno, da se obnašajo pravilno.”
Pri tem so jim pomagale kačje glave (posvečeni kamni, ki so spominjali na kačjo glavo), tročani, navidezno povezane tri točke v prostoru, ki so tvorile trikotnik, in dehnar – vodja njihove skupnosti, modrec, zaupnik, razsodnik (o vsem tem izveste veliko več v oddaji).
Vzporedna resničnost
Staroverstvo, ki se je do 20. stoletja ohranilo v zaselkih nad Sočo, je torej treba razumeti tudi v kontekstu okolja, v katerem so živeli ljudje “po starem”. To so bile kmetije na planotah, slemenih, na vrhovih, da so imeli več sonca in so lažje živeli. Bili so odmaknjeni od upravnih in mestnih središč, in čeprav so bili po večini vsi krščeni, so živeli po svoje. Mag. Darja Skrt, kustosinja razstave Staroverstvo in staroverci v Goriškem muzeju:
“Nekdo, ki je šel v gozd ali pa v vodo, je šel do tiste vode zato, ker ga je zdravila … To so delali zato, da so lažje preživeli. Ker so čutili, da je to dobro za njihovo zdravje, za njihovo dušo … Saj zduhec je duša … To so univerzalne stvari, ki se ne izključujejo.”
Živeli so v vzporedni resničnosti, če si sposodimo hipotezo dr. Aleksandra Panjeka s primorske Fakultete za humanistične vede, ki raziskuje primorsko podeželje v novem veku. Za primorske kmete je bila na primer srenjska zemlja, s katero so upravljale vaške skupnosti, prosto na razpolago vaškim skupnostim. Za gospodo in pravna pravila pa je bila last zemljiških gospodov. Šlo je za različno pojmovanje lastnine in pravnih določil, pravi dr. Aleksander Panjek. Prav tako so prosto, ustno in mimo uradne zakonodaje kmetje na krasu upravljali tudi s svojo zemljo. Vse to lahko povežemo tudi s staroverci. Njihovo znanje se je prenašali ustno, poznali so srenjsko zemljo, koncept skupnega dobrega, delniške družbe, v mnogih primerih tudi demokratični način odločanja. V skupnosti so imeli na primer varuha semena, ki je shranjeval in varoval semena avtohtonih sort, da bi jih v primeru naravnih nesreč ljudje imeli in ne bi stradali. Pod drevesi, v krogu so se ob posebnih priložnostih in dogodkih zbirali izbranci in odločali o usodi skupnosti ali posameznika. Dehnar se je pri nekaterih odločitvah sestajal z zapriseženimi, ki so jih volili vsakih 7 let.
Zaton staroverstva
V edinem zapisu staroverstva v srednjeveških spisih, navaja dr. Andrej Pleterski, je opisan nasilni pohod iz Čedada k slovenskim sosedom pri Kobaridu leta 1331, med katerim so starovercem uničili sveto drevo in s kamni zaprli sveti studenec med njegovimi koreninami, saj so drevo in studenec ljudje po božje častili. Velikokrat je torej šlo za grobo in nasilno obračunavanje s staroverstvom, zato se je to skrilo, potihnilo. A njihova naravna svetišča so bila uničena, na njihovih mestih postavljene krščanske cerkve (na primer Sv. Jakob), sveti kamni razstreljeni (lunin kamen v Padencah), najbolj pomemben tročan pa uničen in bela kača v Babji jami pregnana zaradi gradnje železnice. Veliko hudega je prinesla tudi prva svetovna vojna, ki je to območje razdejala in porušila, ljudi odgnala v begunstvo in na fronte, ko so se vrnili na svoje porušene domačije, pa časa za vero ni bilo več. Svoje je prinesla modernizacija in tudi dejstvo, da zadnjemu, 14. dehnarju, ni uspelo zagotoviti pravega naslednika – vse znanje se je namreč prenašalo ustno in v ozkem krogu ljudi.
Danes le še Medveščkova zbirka predmetov in nekatere knjige govorijo o tistih starih časih, ki se, verjamejo moji sogovorniki, zrcalijo v ljudskih pripovedih, pravljicah, šegah, navadah in ljudski modrosti. Vse to ni omejeno le na Goriško ali Tolminsko, temveč je obstajalo tudi drugje … Arheologija, etnologija, jezikoslovje in druge interdisciplinarne vede, pa bodo, pravi Darja Skrt, v prihodnosti gotovo na novo osvetlile našo preteklost in s tem tudi sedanjost.
Franc Oderlap je bil človek, ki je rad pomagal ljudem. Gorski reševalec, vodnik psa reševalca, prostovoljni gasilec, pripadnik službe za proženje plazov in udeleženec pri odstranjevanju posledic letalske nesreče na gori San Pietro na Korziki. Ob vsem tem je bil najbolj od vsega predan goram, zaradi katerih se je kot pomemben alpinist zapisal tudi v slovensko zgodovino. Po njegovih sledeh na najvišje vrhove prav vseh celin se je s sogovorniki v oddaji Sledi časa podal Jure K. Čokl.
Po poteh opuščenih žičniških naprav Tri desetletja in več nazaj je bilo po naši deželi posejanih skoraj brez števila žičniških naprav. V glavnem je šlo za vlečnice, ogromno število je bilo tudi nizko vrvnih prenosnih naprav koprskega Tomosa. Na teh »vaških smučiščih« se je smučarskim prvim korakom in užitkom smučanja predajala množica državljanov naše dežele, ki jim je danes postalo smučanje skoraj nedostopno. Žal. Kot dokaz, kako zelo je bilo pred desetletji smučanje priljubljeno, se v oddaji Sledi časa odpravljamo v pokrajino, kjer smučanja ne bi pričakovali. Na Primorskem je Marko Radmilovič obiskal tri pozabljene »Smučarske centre«!
Ljubljana je imela vsaj tri obzidja; prvi tak objekt, ki je varoval tudi prvo znano naselbino, je bil na grajskem griču. Glede na doslej odkrite arheološke ostanke naj bi šlo za utrjeno gradišče na vzpetini s precej dobro možnostjo obrambe z nasipi in lesenimi palisadami. Drugo pomembno obzidje je bilo postavljeno ob graditvi antične Emone, ki je bila skrbno načrtovano mesto, urejeno po pravilih rimskih merilcev in gradbincev. Emona je imela obzidje z dvojnimi obrambnimi jarki, zanimivo pa je, da so del tega vzhodnega obzidja v današnji Vegovi ulici uporabili tudi v srednjem veku. In srednjeveško obzidje Ljubljane bomo odkrivali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Izvorno pisno zgodovinsko besedilo Fredegerjeva kronika, ki izpričuje oblikovanje Samove t.i. plemenske zveze, čeprav danes raje govorimo le o Samovi zvezi, navaja čas in okoliščine njenega porajanja. Kraja ne tega zgodovinskega dogajanja ne poznamo, čeprav naj bi se to zgodilo leta 623, kar pomeni, da letos mineva 1400 let od takrat, ko se je ta vodja izkazal kot vladar zgodnjesrednjeveške slovanske entitete. Nekateri to zvezo, ki ni trajala dolgo, približno 35 let, imenujejo tudi kraljestvo ali država, čeprav v pravem in današnjem pomenu besede to ni mogla biti, je pa, tudi ob pomoči večkrat netočnih in pomanjkljivih virov, zanimivo slediti poznejšemu razvoju slovanskih, karantanskih državotvornih teženj. Sicer pa naj bi bil Samo frankovskega rodu, mož, ki bi lahko trgoval z orožjem in s sužnji. Slovani, ki se jim je pridružil, pa niso mogli več prenašati avarskega nasilja in davščin vseh vrst, zato je, kot je zapisano v kroniki iz 7. stoletja, v 40. letu vladarja Klotarja, prišlo do slovanskega upora proti zatiralcem.
Med prostori Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani - ki letos praznuje 100-letnico prvih predavanj - je poleg predavalnic, knjižnice in kabinetov tudi "skrivnostna" klet. Ta je do vrha napolnjena z najrazličnejšimi arheološkimi najdbami ter s pripomočki, ki te najdbe pomagajo razumeti in shraniti.
Letos mineva šestdeset let od rušilnega potresa, ki je julija 1963 porušil prestolnico takrat Republike Makedonije – Skopje. Potres je pomenil ne le kolaž v glavnem tragičnih človeških usod, temveč je spremenil gradbene standarde in vsodbudil potrebo po protipotresni gradnji. Mesto so nato bleščeče obnovili po merilih urbanizma in vrhunske arhitekture iz šestdesetih let dvajsetega stoletja. V sledeh časa, pa ob tej priložnosti zgodbi o potresu in v glavnem naključnih deležnikih ob njegovi obnovi, raziskujemo pa tudi zgodbo o prvi makedonski pesnici, ki je bila slovenskih korenin.
Piranska Punta, piranski svetilnik, Rt Madona. Katero od teh treh imen je pravo? Pirančani pravijo, da uporabljajo vsa tri imena, s tem da ko rečejo Punta, mislijo na ves polotok. Ko pa rečejo grem do svetilnika ali na Rt Madona, pa je jasno, da so mislili točno določeno točko na Punti. To sestavlja kompleks stavb, ki so nekaj posebnega, lepo oblikovanega in načrtovanega. Vse skupaj ima dolgo in zanimivo zgodbo. Tu je namreč svetilnik, ki je del nekdanjega obrambnega stolpa, ki je bil del srednjeveškega piranskega obzidja. Del kompleksa stavb je tudi srednjeveška cerkev Marije zdravja. Svetilnik je dobil današnjo podobo v 19. stoletju. Sestavljata ga osmerokotni kamniti stolp in hišica s stanovanjem za svetilničarja. Ta je tu bival do leta 1976, pozneje pa so nekaj časa tu ustvarjali umetniki, med njimi tudi kipar Janez Lenassi. Piransko Punto bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Radijska kukavica se je oglasila že leta 1928. Za uradni dan otvoritve Radia Ljubljana velja 28. oktober, dan, ko je minilo 10 let od razpada Avstro-Ogrske monarhije in ustanovitve skupne države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ljubljanska radijska postaja je sicer oddajala že sredi avgusta tega leta, uradno poskusno predvajanje pa se je začelo 1. septembra. Kakšen je bil prvi radijski studio, kakšna vsebina se je predvajala v prvih desetletjih radia in kako se je starejšemu bratu leta 1958 pridružila televizija? Kakšno poslanstvo je imel Radio Ljubljano, kakšnega ima RTV Slovenija? V Sledeh časa smo se potopili v zgodovino našega javnega nacionalnega radia, in - sicer v bolj skromnem obsegu - tudi televizije.
Gorske bukve. Najbrž bi marsikdo pomislil, da bomo govorili o kakšni redki drevesni vrsti, ki si zasluži posebno pozornost. Vendar pa to ne bo tako. Leta 1582 je župnijski vikar Andrej Recelj na Raki pri Krškem prevedel štajerski vinogradniški ali gorski zakon iz leta 1543. Recljev prevod pa je znan pod imenom Gorske bukve. To je najstarejše ohranjeno slovensko zakonsko besedilo in najobsežnejše ohranjeno slovensko besedilo kakega katoliškega avtorja iz obdobja, ko so slovenski protestanti vzpostavili slovenski knjižni jezik. Prinaša pa tudi bogato besedišče, ki ga je prevajalec črpal iz ljudskih izrazov v zvezi z vinogradništvom ter iz tradicije ustnega sodstva, zlasti gorskega prava, v okviru katerega se je izoblikovalo slovensko pravno izrazje. Tako so med drugim zapisali ob izidu kritičnih prepisov in jezikovnih posodobitev Gorskih bukev leta 2022. In o Gorskih bukvah bomo govorili tudi v oddaji Sledi časa, avtor je Milan Trobič.
Leto 2023 je za mestni kino Kinodvor izjemno pomembno. Nekdanji ponos jugoslovanskih kinodvoran praznuje tri obletnice: stoletnico delovanja kina na Kolodvorski, dvajset let art kina ter petnajst let Javnega zavoda Kinodvor in s tem delovanja Mestnega kina Kinodvor. Da je ta kinodvorana preživela vse do danes, si je nadela vrsto različnih podob: najprej je bila Kino Ljubljanski dvor, ki se je sredi tridesetih let preimenoval v Kino Sloga. Kasneje je Sloga postala erotični kino in sinonim za mehko erotiko. In to je ostala do leta 1992, ko je na isti lokaciji zaživel Kino Dvor in nazadnje današnji Mestni kino Kinodvor. Skozi njegovo rojstvo, odraščanje in zrela leta se je s sogovorniki sprehodil Jure K. Čokl.
Posebna obletnica mature Gimnazije so temelj našega srednješolskega sistema, čeprav nikoli ne potihnejo niti natolcevanja, da jih je preveč, maturanti pa nebodigatreba storilnostno naravnane družbe. Takšne obtožbe pa niso nove in v oddaji Sledi časa se bomo posvetili odločitvi o ukinitvi ene izmed slovenskih gimnazij, ki se je zgodila v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Čeprav so od takrat pretekla desetletja, pa nekdanji dijaki Klasične gimnazije Maribor niso pozabili. Ravno nasprotno. Poklonili so se ji z obsežno monografijo, ki so jo izdali pod pokroviteljstvom nekdaj konkurenčne šole, danes pa duhovne naslednice, Prve gimnazije Maribor.
Včasih o kom rečemo, da ima v življenju – krompir. Za agronoma Viktorja Repanška iz Kamnika je to veljalo vsaj dvopomensko. Veljal je namreč za vodilnega slovenskega in tedaj tudi jugoslovanskega strokovnjaka za vzgojo novih sort krompirja. Podrobnosti o njem in o njegovem delu pa prinašajo tokratne Sledi časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar.
Mučenje, okrutne javne usmrtitve, zažig obsojenk in obsojencev na grmadi, razčetverjenje, sekanje udov, javno sramotenje, vse to in še veliko podobnih dejanj je v imenu višjih ciljev, vere, zakona in reda, države in vladarja, opravljal rabelj ali krvnik. Mogoče se nam včasih zazdi, da je njegova vloga neki ostanek temačne preteklosti, vendar pa žal ni tako. Dokazov za to je veliko. In kdo je bil v tem nenehnem teatru groze rabelj ali krvnik? Poklic rablja je bil vezan na družinsko tradicijo in se je dedoval iz roda v rod. Tako lahko zasledimo, da so za svojo obrt imeli tudi svoje pečate. Vendar pa so jih skupaj z njihovimi sorodniki in nasledniki vse do 19. stoletja obravnavali kot nepoštene ljudi in so jim odrekali cehovske in meščanske pravice. Zato so morali bivati na obrobju mesta. Poleg tega, da so se jih ljudje bali, pa so se k njim zatekali po pomoč, saj so rabljem pripisoval magične moči. Rabljevo senco bomo odkrivali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Letos se s številnimi dogodki poklanjamo delu in liku izjemnega moža – Ivana Tavčarja. V slovensko zavest se je najbolj zasidral kot pisatelj povesti, romanov, črtic in novel, kot eden najpomembnejših literarnih ustvarjalcev realizma. Le kdo ne pozna Cvetja v jeseni, zgodovinskega romana Visoška kronika, romana Izza kongresa in drugih. Bil je tudi politik, z Ivanom Hribarjem sta bila glavna protagonista liberalnega tabora in s tem napredka slovenskega prostora, pa poslanec in deset let tudi ljubljanski župan. Bil je član, podpornik in ustanovitelj številnih društev, med drugim je bil predsednik prve slovenske kolesarske organizacije. V letošnjem Tavčarjevem letu obujamo spomin nanj in na njegov pečat slovenskemu prostoru. Ob izjemnem možu pa je stala izjemna ženska, njegova žena Franja.
V odjekih ukrajinske vojne pozabljamo, da so bile ravnice evropskega vzhoda prizorišče mnogih bitk, v katerih so izginjale cele generacije. Danes se še najdejo posamezniki, ki so se udeležili velike vojne, ki se je v Ukrajini in pozneje tudi v Rusiji razplamtela poleti 1942. Mnogi trdijo, da so prav ostaline tistih časov tudi vzrok za sedanji vojaški konflikt. Borci iz štiridesetih let prejšnjega stoletja pa niso svoje vojaške zgodbe končali na vzhodu, ampak jih je po vrnitvi čakala vojna tudi doma. Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa posluša zgodbo sto eno leto starega Leopolda Tavčarja.
Življenja ni mogoče vedno krmariti, kot bi si želeli. Lahko se z nami igra skrivalnice in nas zapelje v neznano. Zakonca Foit, za povojni čas morda malo neobičajna češkoslovaška pustolovca, sta na svoji misiji, ki sta jo morala izpeljati v daljni Afriki po 2. svetovni vojni, doživela veliko vznemirljivih presenečenj, napeto dramaturgijo komedije, groteske in srhljivke obenem, predvsem pa veliko domotožja in neskončnega čakanja. Njuno potovanje, s katerega se nista vrnila na Češkoslovaško, ampak sta skupaj z izjemno afriško zbirko zatočišče našla v Sloveniji, se je podaljšalo za kar 23 let. Prvotni načrt, ki je vključeval enoletno bivanje med različnimi potomci prvotnih ljudstev, že kmalu ni bil več v njuni domeni. V takratnem belgijskem predelu Konga sta doživela incident, prišlo je do velikega nesporazuma in ostala sta brez osebnih dokumentov. Po dolgem času so ju gostoljubno sprejeli v Velenju, kjer še danes, po njuni smrti, ostaja njuna umetniška in antropološka afriška zbirka
Ob 390. obletnici turističnega obiska jame Vilenica in 60. obletnici delovanja Jamarskega društva Sežana, ki skrbi za to najstarejšo turistično jamo v Sloveniji, se je letos zvrstilo kar nekaj zanimivih in odmevnih prireditev ter akcij pri omenjeni jami in v njej. Vilenica je jama na Krasu. Njen razmeroma strmi vhod se odpira ob vznožju Starega Tabora, na robu zakraselega, uravnanega, tipičnega kraškega sveta na krednih apnencih med Lokvijo in Lipico. Domačini jamo poznajo že od nekdaj; vanjo so se zatekali pred turškimi roparskimi pohodi. Leta 1622 je lastnica zemljišča in jame postala plemenita rodbina Petač. Po navedbah v literaturi je začel nekaj let pozneje grof Petač dohodke od vstopnine v jamo deliti z lokavsko cerkvijo, leta 1660 pa je jamo obiskal avstrijski cesar Leopold I. Število obiskovalcev jame se je nato povečevalo in od leta 1821 do leta 1889 je bilo v vpisni knjigi že več kot 2000 obiskovalcev. To je za tiste čase presenetljivo veliko. Vilenica je bila odprta vse do leta 1920, ko je italijanska oblast jamo zaprla, prepovedali so tudi vsakršno zbiranje domačinov in plese v njej. Tu se zgodba o Vilenici nikakor ne konča; odkrivali jo bomo v oddaji Sledi čas, njen avtor je Milan Trobič.
Leta 2021 so člani kulturnega društva Blaž Potočnikova čitalnica iz Šentvida nad Ljubljano v Guncljah odprli Spominsko mizarnico, muzejsko sobo predstavitvijo predmetov, dokumentov in fotografij, posvečeno številnim generacijam mizarjev iz Šentvida in okoliških naselij.
Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je že oktobra lani pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.
El Capitan je ime največjega granitnega monolita na svetu, ki stoji nad vhodom v ameriški nacionalni park Yosemite. Da so prvič preplezali njegovo najslavnejšo smer, imenovano Nos, so prvi plezalci leta 1958 potrebovali kar 47 dni, pomagali pa so si z različnimi tehničnimi pripomočki. V njegovi steni je do danes izgubilo življenje 25 plezalk in plezalcev. Leta 1973 se je tja odpravila šestčlanska slovenska odprava, ki ni še nikoli prej plezala tako in še nikoli v tako veliki granitni steni. Vodja odprave Janez Gradišar ter člani Janez Dovžan, Miha Smolej, Janez Lončar - Šodr, Dušan Srečnik - Zobač in Nejc Zaplotnik so bili prvi, ki so plezali v tej legendarni steni. Z vodjo odprave Janezom Gradišarjem in članom odprave ter članom legendarnih Mojstranskih veveric Janezom Dovžanom se je o teh dogodkih pogovarjal Jure K. Čokl.
Neveljaven email naslov