Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zapiski in zbirka Pavla Medveščka so zaradi oglarske prisege čakali več kot 40 let, da so prišli med ljudi, zdaj pa Slovencem odpirajo oči v še vedno zelo skrivno, a ne tako daljnjo preteklost, ko so ljudje na svoji zemlji živeli po svojih pravilih in v skladu z naravo.
Čaščenje dreves in kamnov, dobro poznavanje luninega koledarja, déhnar – duhovni vodja, zdravilci, verovanje v ponovna rojstva in zduhca, zgodbe o vesoljnem potopu in beli kači ter še mnogo več … To je zapuščina starovercev v Zahodni Sloveniji, kot jo je v pogovoru z zadnjimi staroverci na levi in desni strani Soče po drugi svetovni vojni spoznal Pavel Medvešček, lastnik etnološke zbirke Staroverstvo in staroverci, ki je na ogled v Goriškem muzeju.
Staroverstvo kot način življenja
Ne gre za religijo, vero, pravi Pavel Medvešček, temveč za način življenja. Staroverci namreč niso poznali molitev, tudi o bogovih Medvešček od starovercev na Tolminskem ni slišal. Živeli so po luninem koledarju, luna je bila tako za njih pomembnejša od sonca, in verjeli v Nikrmano – prasilo, ki uravnava vse na zemlji, kaže pa se v podobah na nebu. Daleč najpomembnejša za njih je bila torej narava. Pavel Medvešček.
“Njihovo božanstvo je bila narava, narava kot celota, ne kot detajl. Ko si prišel z njimi v kontakt, si takoj vedel, da so to ljudje, ki so spoštovali naravo, ker so vedeli, da brez narave ne bi preživeli. Z njo so ravnali spoštljivo, mlako so spoštovali enako kot potok, izvir vode ali drevo, vsa narava je bila za njih enaka. Zato so objemali stara drevesa, saj so verjeli, da je v drevesu neverjetna moč, ki ti pomaga, da preživiš ali pa tudi da ozdraviš. Tudi določeni kamni so bili za njih sveti, pa izviri vode … Vse, kar je bilo v naravi, je bilo za njih sveto.”
Življenje v stari veri je celosten sistem, ki se je udejanil in opredmetil v vseh vidikih človekovega bivanja, zapiše v spremni besedi Medveščkove knjige Iz nevidne strani neba tudi dddr. Andrej Pleterski z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU.
“Gre za način življenja ljudi, ki živijo od rodov in sadov zemlje, zato se morajo obnašati temu primerno in tudi skrbeti za neko, kot bi danes temu moderno rekli, vzdržnostno bivanje. Pri tem pa nimajo neke pasivne vloge, ampak so soodgorni za to, kar se v naravi in z naravo dogaja. Oni čutijo, da so gonilo vsega tega, ampak zaradi te odgovornosti seveda vejo, da je še toliko bolj pomembno, da se obnašajo pravilno.”
Pri tem so jim pomagale kačje glave (posvečeni kamni, ki so spominjali na kačjo glavo), tročani, navidezno povezane tri točke v prostoru, ki so tvorile trikotnik, in dehnar – vodja njihove skupnosti, modrec, zaupnik, razsodnik (o vsem tem izveste veliko več v oddaji).
Vzporedna resničnost
Staroverstvo, ki se je do 20. stoletja ohranilo v zaselkih nad Sočo, je torej treba razumeti tudi v kontekstu okolja, v katerem so živeli ljudje “po starem”. To so bile kmetije na planotah, slemenih, na vrhovih, da so imeli več sonca in so lažje živeli. Bili so odmaknjeni od upravnih in mestnih središč, in čeprav so bili po večini vsi krščeni, so živeli po svoje. Mag. Darja Skrt, kustosinja razstave Staroverstvo in staroverci v Goriškem muzeju:
“Nekdo, ki je šel v gozd ali pa v vodo, je šel do tiste vode zato, ker ga je zdravila … To so delali zato, da so lažje preživeli. Ker so čutili, da je to dobro za njihovo zdravje, za njihovo dušo … Saj zduhec je duša … To so univerzalne stvari, ki se ne izključujejo.”
Živeli so v vzporedni resničnosti, če si sposodimo hipotezo dr. Aleksandra Panjeka s primorske Fakultete za humanistične vede, ki raziskuje primorsko podeželje v novem veku. Za primorske kmete je bila na primer srenjska zemlja, s katero so upravljale vaške skupnosti, prosto na razpolago vaškim skupnostim. Za gospodo in pravna pravila pa je bila last zemljiških gospodov. Šlo je za različno pojmovanje lastnine in pravnih določil, pravi dr. Aleksander Panjek. Prav tako so prosto, ustno in mimo uradne zakonodaje kmetje na krasu upravljali tudi s svojo zemljo. Vse to lahko povežemo tudi s staroverci. Njihovo znanje se je prenašali ustno, poznali so srenjsko zemljo, koncept skupnega dobrega, delniške družbe, v mnogih primerih tudi demokratični način odločanja. V skupnosti so imeli na primer varuha semena, ki je shranjeval in varoval semena avtohtonih sort, da bi jih v primeru naravnih nesreč ljudje imeli in ne bi stradali. Pod drevesi, v krogu so se ob posebnih priložnostih in dogodkih zbirali izbranci in odločali o usodi skupnosti ali posameznika. Dehnar se je pri nekaterih odločitvah sestajal z zapriseženimi, ki so jih volili vsakih 7 let.
Zaton staroverstva
V edinem zapisu staroverstva v srednjeveških spisih, navaja dr. Andrej Pleterski, je opisan nasilni pohod iz Čedada k slovenskim sosedom pri Kobaridu leta 1331, med katerim so starovercem uničili sveto drevo in s kamni zaprli sveti studenec med njegovimi koreninami, saj so drevo in studenec ljudje po božje častili. Velikokrat je torej šlo za grobo in nasilno obračunavanje s staroverstvom, zato se je to skrilo, potihnilo. A njihova naravna svetišča so bila uničena, na njihovih mestih postavljene krščanske cerkve (na primer Sv. Jakob), sveti kamni razstreljeni (lunin kamen v Padencah), najbolj pomemben tročan pa uničen in bela kača v Babji jami pregnana zaradi gradnje železnice. Veliko hudega je prinesla tudi prva svetovna vojna, ki je to območje razdejala in porušila, ljudi odgnala v begunstvo in na fronte, ko so se vrnili na svoje porušene domačije, pa časa za vero ni bilo več. Svoje je prinesla modernizacija in tudi dejstvo, da zadnjemu, 14. dehnarju, ni uspelo zagotoviti pravega naslednika – vse znanje se je namreč prenašalo ustno in v ozkem krogu ljudi.
Danes le še Medveščkova zbirka predmetov in nekatere knjige govorijo o tistih starih časih, ki se, verjamejo moji sogovorniki, zrcalijo v ljudskih pripovedih, pravljicah, šegah, navadah in ljudski modrosti. Vse to ni omejeno le na Goriško ali Tolminsko, temveč je obstajalo tudi drugje … Arheologija, etnologija, jezikoslovje in druge interdisciplinarne vede, pa bodo, pravi Darja Skrt, v prihodnosti gotovo na novo osvetlile našo preteklost in s tem tudi sedanjost.
910 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Zapiski in zbirka Pavla Medveščka so zaradi oglarske prisege čakali več kot 40 let, da so prišli med ljudi, zdaj pa Slovencem odpirajo oči v še vedno zelo skrivno, a ne tako daljnjo preteklost, ko so ljudje na svoji zemlji živeli po svojih pravilih in v skladu z naravo.
Čaščenje dreves in kamnov, dobro poznavanje luninega koledarja, déhnar – duhovni vodja, zdravilci, verovanje v ponovna rojstva in zduhca, zgodbe o vesoljnem potopu in beli kači ter še mnogo več … To je zapuščina starovercev v Zahodni Sloveniji, kot jo je v pogovoru z zadnjimi staroverci na levi in desni strani Soče po drugi svetovni vojni spoznal Pavel Medvešček, lastnik etnološke zbirke Staroverstvo in staroverci, ki je na ogled v Goriškem muzeju.
Staroverstvo kot način življenja
Ne gre za religijo, vero, pravi Pavel Medvešček, temveč za način življenja. Staroverci namreč niso poznali molitev, tudi o bogovih Medvešček od starovercev na Tolminskem ni slišal. Živeli so po luninem koledarju, luna je bila tako za njih pomembnejša od sonca, in verjeli v Nikrmano – prasilo, ki uravnava vse na zemlji, kaže pa se v podobah na nebu. Daleč najpomembnejša za njih je bila torej narava. Pavel Medvešček.
“Njihovo božanstvo je bila narava, narava kot celota, ne kot detajl. Ko si prišel z njimi v kontakt, si takoj vedel, da so to ljudje, ki so spoštovali naravo, ker so vedeli, da brez narave ne bi preživeli. Z njo so ravnali spoštljivo, mlako so spoštovali enako kot potok, izvir vode ali drevo, vsa narava je bila za njih enaka. Zato so objemali stara drevesa, saj so verjeli, da je v drevesu neverjetna moč, ki ti pomaga, da preživiš ali pa tudi da ozdraviš. Tudi določeni kamni so bili za njih sveti, pa izviri vode … Vse, kar je bilo v naravi, je bilo za njih sveto.”
Življenje v stari veri je celosten sistem, ki se je udejanil in opredmetil v vseh vidikih človekovega bivanja, zapiše v spremni besedi Medveščkove knjige Iz nevidne strani neba tudi dddr. Andrej Pleterski z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU.
“Gre za način življenja ljudi, ki živijo od rodov in sadov zemlje, zato se morajo obnašati temu primerno in tudi skrbeti za neko, kot bi danes temu moderno rekli, vzdržnostno bivanje. Pri tem pa nimajo neke pasivne vloge, ampak so soodgorni za to, kar se v naravi in z naravo dogaja. Oni čutijo, da so gonilo vsega tega, ampak zaradi te odgovornosti seveda vejo, da je še toliko bolj pomembno, da se obnašajo pravilno.”
Pri tem so jim pomagale kačje glave (posvečeni kamni, ki so spominjali na kačjo glavo), tročani, navidezno povezane tri točke v prostoru, ki so tvorile trikotnik, in dehnar – vodja njihove skupnosti, modrec, zaupnik, razsodnik (o vsem tem izveste veliko več v oddaji).
Vzporedna resničnost
Staroverstvo, ki se je do 20. stoletja ohranilo v zaselkih nad Sočo, je torej treba razumeti tudi v kontekstu okolja, v katerem so živeli ljudje “po starem”. To so bile kmetije na planotah, slemenih, na vrhovih, da so imeli več sonca in so lažje živeli. Bili so odmaknjeni od upravnih in mestnih središč, in čeprav so bili po večini vsi krščeni, so živeli po svoje. Mag. Darja Skrt, kustosinja razstave Staroverstvo in staroverci v Goriškem muzeju:
“Nekdo, ki je šel v gozd ali pa v vodo, je šel do tiste vode zato, ker ga je zdravila … To so delali zato, da so lažje preživeli. Ker so čutili, da je to dobro za njihovo zdravje, za njihovo dušo … Saj zduhec je duša … To so univerzalne stvari, ki se ne izključujejo.”
Živeli so v vzporedni resničnosti, če si sposodimo hipotezo dr. Aleksandra Panjeka s primorske Fakultete za humanistične vede, ki raziskuje primorsko podeželje v novem veku. Za primorske kmete je bila na primer srenjska zemlja, s katero so upravljale vaške skupnosti, prosto na razpolago vaškim skupnostim. Za gospodo in pravna pravila pa je bila last zemljiških gospodov. Šlo je za različno pojmovanje lastnine in pravnih določil, pravi dr. Aleksander Panjek. Prav tako so prosto, ustno in mimo uradne zakonodaje kmetje na krasu upravljali tudi s svojo zemljo. Vse to lahko povežemo tudi s staroverci. Njihovo znanje se je prenašali ustno, poznali so srenjsko zemljo, koncept skupnega dobrega, delniške družbe, v mnogih primerih tudi demokratični način odločanja. V skupnosti so imeli na primer varuha semena, ki je shranjeval in varoval semena avtohtonih sort, da bi jih v primeru naravnih nesreč ljudje imeli in ne bi stradali. Pod drevesi, v krogu so se ob posebnih priložnostih in dogodkih zbirali izbranci in odločali o usodi skupnosti ali posameznika. Dehnar se je pri nekaterih odločitvah sestajal z zapriseženimi, ki so jih volili vsakih 7 let.
Zaton staroverstva
V edinem zapisu staroverstva v srednjeveških spisih, navaja dr. Andrej Pleterski, je opisan nasilni pohod iz Čedada k slovenskim sosedom pri Kobaridu leta 1331, med katerim so starovercem uničili sveto drevo in s kamni zaprli sveti studenec med njegovimi koreninami, saj so drevo in studenec ljudje po božje častili. Velikokrat je torej šlo za grobo in nasilno obračunavanje s staroverstvom, zato se je to skrilo, potihnilo. A njihova naravna svetišča so bila uničena, na njihovih mestih postavljene krščanske cerkve (na primer Sv. Jakob), sveti kamni razstreljeni (lunin kamen v Padencah), najbolj pomemben tročan pa uničen in bela kača v Babji jami pregnana zaradi gradnje železnice. Veliko hudega je prinesla tudi prva svetovna vojna, ki je to območje razdejala in porušila, ljudi odgnala v begunstvo in na fronte, ko so se vrnili na svoje porušene domačije, pa časa za vero ni bilo več. Svoje je prinesla modernizacija in tudi dejstvo, da zadnjemu, 14. dehnarju, ni uspelo zagotoviti pravega naslednika – vse znanje se je namreč prenašalo ustno in v ozkem krogu ljudi.
Danes le še Medveščkova zbirka predmetov in nekatere knjige govorijo o tistih starih časih, ki se, verjamejo moji sogovorniki, zrcalijo v ljudskih pripovedih, pravljicah, šegah, navadah in ljudski modrosti. Vse to ni omejeno le na Goriško ali Tolminsko, temveč je obstajalo tudi drugje … Arheologija, etnologija, jezikoslovje in druge interdisciplinarne vede, pa bodo, pravi Darja Skrt, v prihodnosti gotovo na novo osvetlile našo preteklost in s tem tudi sedanjost.
Oddaja Sledi časa prinaša kratek uvid v pionirske čase slovenske fotografije. Toda ne katere koli, temveč umetnosti in obrti, ki ju je vodila ženska roka. Slovenske fotografinje, kot je videti tudi v svetu, so v zgodovini veliko manj znane kot njihovi kolegi, čeprav je med pionirji kar nekaj žensk. O nenavadni usodi ene prvih slovenskih fotografinj bo pripovedoval Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa ...
Obutvena dediščina na Slovenskem sega daleč v preteklost, tako kot drugje po svetu. Konkretnejše vire o obuvanju in obutvi pa imamo iz poznega srednjega veka. Gre za bolj posredne vire, kot sta koprski in tržaški mestni statut, kjer je zapisano, kaj so izdelovali čevljarji, kakšna so bila ta obuvala in kakšno usnje so uporabljali. Več podatkov pa najdemo na freskah, kjer lahko vidimo, kako so bili obuti kmečki prebivalci in tudi drugi. Za poznejša obdobja pa je virov in gradiva več. Tu so opisi, ilustracije, tak primer je delo Janeza Vajkarda Valvazorja Slava vojvodine Kranjske, kjer z besedo in sliko govori o oblačenju kmečkega prebivalstva. Tu so tudi že prve sočasne upodobitve plemičev: za poznejša obdobja 17. in 18. stoletja pa so prvi primerki obuval že v muzejskih zbirkah. Več o obutveni dediščini na Slovenskem in v Posočju pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Potovanje v Rim še vedno velja za enega najpomembnejših ciljev vsakega popotnika. Predvsem, če je tudi katoliški vernik. A Rim je toliko več kot le prebivališče papeža kot vodje milijonov katoličanov; je tudi popek zahodne civilizacije in skozi stoletja se njegova priljubljenost za popotnike, romarje ali pač navadne turiste ni zmanjšala. Kvečjemu nasprotno. Kako so se poti in potovanja lotevali pred več kot stoletjem, nam bo v oddaji Sledi časa popisal slovenski duhovnik in pesnik Jakob Gomilšak, njegov potopis »Pot v Rim« pa je za radijski medij pripravil Marko Radmilovič.
Nekaj o povezavi med prvim slovenskim taborom in Antonom Tomšičem, našim prvim poklicnim novinarjem in urednikom Prirejanje množičnih političnih in kulturnih zborovanj na prostem na Slovenskem v letih od 1868 do 1871, tako imenovano taborsko gibanje, je bilo zelo pomembno. V Ljutomeru se je avgusta 1868 več kot sedem tisoč udeležencev zavzelo za zedinjeno Slovenijo in zahtevalo vse pravice za utrjevanje svoje narodnosti, med njimi tudi uvedbo slovenščine v šole, urade in na sodišča. To je bil v monarhiji čas reform, ki sovpada tudi z začetkom izhajanja dveh časopisov, Slovenskega gospodarja (1867) in Slovenskega naroda (1868). V Sledeh časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar, se bomo spomnili pomembne vloge časopisja in Antona Tomšiča (1842–1871) urednika Slovenskega naroda, ki ga štejemo tudi za našega prvega poklicnega časnikarja.
V času, ko se vse bolj zaskrbljeno soočamo s še do pred kratkim nepredstavljivo visoko inflacijo in grožnjami pomanjkanja energentov, se verjetno vsaj nekoliko starejši poslušalci nemalokrat spomnijo na 80-ta leta, ko se je s podobnimi težavami – seveda v veliko bolj zaostreni obliki – ukvarjala tudi naša nekdanja država. Zato se v dveh zaporednih oddajah Sledi časa vračamo v čas jugoslovanske dolžniške krize, ki je nastopila na začetku 80-ih let, njeno reševanje pod okriljem Združenih držav in Mednarodnega denarnega sklada pa je prineslo vrsto nepriljubljenih ukrepov, med drugim omejevanje bencinske porabe.
Marsikdo se verjetno še spomni, kako se je pred približno 40 leti Jugoslavija v spopadanju s hudo dolžniško krizo posluževala tudi nepriljubljenih ukrepov, kot so omejevanje bencinske porabe, državo pa sta pestili visoka inflacija in gospodarska recesija. In če se je to preteklih nekaj desetletij zdelo kot oddaljena zgodovina, se danes – ko se tudi sami vedno več ukvarjamo z višanjem cen in pomanjkanjem energentov, kaj hitro pa lahko ob spremenjenih okoliščinah na mednarodnih finančnih trgih postanejo problem tudi naši v zadnjih krizah nakopičeni dolgovi – tovrstne ekonomske okoliščine vendarle ne zdijo več tako zelo odmaknjene. Prav zato se torej v tej in prihodnji oddaji Sledi časa vračamo v čas jugoslovanske dolžniške krize, ki je nastopila na začetku osemdesetih let, svoj vrhunec doživela v pogajanjih z mednarodnim denarnim skladom v letih 1982 do 1984, vztrajala pa pravzaprav vse do konca naše nekdanje države ter tudi nemalo pripomogla k njenemu razpadu.
Mestno jedro Ljubljane, tako kot to velja za druga mesta, skozi čas spreminja podobo. Trgovine se menjajo. Tam, kjer je bila dolga desetletja priljubljena knjigarna, je zdaj trgovina ene izmed globalnih trgovskih verig. Naključni mimoidoči ali celo Ljubljančani mogoče niti ne opazijo skromne izložbe, ki vabi med knjižne police. A marsikdo je tam kot doma. Na Mestnem trgu 25 domuje Trubarjev antikvariat. Ko človek vstopi vanj, takoj začuti posebnost prostora. Knjižne police od tal do stropa skrivajo bogastvo neprecenljivih razsežnosti. Spokojnost in vonj starih knjig te takoj prepričata, da je čas tam res pustil svojo sled.
Mesto Maribor že 35 let podeljuje Glazerjeve nagrade za življenjsko delo in listine za posebne dosežke na umetniškem področju. Poimenovane so po pesniku Janku Glazerju (1893–1975), pesniku Pohorja, literarnem zgodovinarju in bibliotekarju, zaslužnem za začetni razvoj mariborske študijske, danes univerzitetne knjižnice. Glazerjev rod pa ima tudi duhovnika Marka (1806–1889), desno roko škofa Slomška pri selitvi škofijskega sedeža v Maribor, in literarnega zgodovinarja Karola Glaserja (1845–1913), prevajalca, indoevropeista in prvega slovenskega doktorja sanskrta. Povezujeta jih nevidna sila literature in izvorno okolje Pohorja. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
V zadnjih nekaj letih se soočamo z invazijo tujerodnih, pravimo jim tudi "invazivnih", vrst. Naj gre za živalske ali rastlinske. In medtem ko obcestni plevel zahteva splošno narodno aktivacijo, se nekatere druge vrste pri nas naseljujejo dosti manj medijsko podprto. Med njimi so tudi take, ki domujejo v oddaljenih krajih in jih imamo za eksotične. In kar je še najzanimivejše: zgodovina eksotičnih živali na naših tleh je dolga in pisana in v njej pomembno vlogo igrajo tudi štajerski lovci. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Ločica ob Savinji ima skriti biser, in to je nedokončani rimski legijski tabor. Graditi naj bi ga začeli v letu 170 našega štetja, leto dni pozneje pa so ga že zapustili. To je lep primer klasičnega rimskega vojaškega, legijskega tabora tistega časa. Šlo je za zidan tabor, v obliki igralne karte z zelo izrazito poveljniško stavbo, bolnišnico in zidanimi barakami za dve kohorti od desetih. Tabor je kamenček v mozaiku poznavanja markomanskih vojn v poznem 2. stoletju našega štetja, ki jih štejemo za začetek tako imenovanih barbarskih vpadov v rimski imperij. Tabor kaže, kakšna je bila organizacija rimske vojske in njene logistične sposobnosti pri graditvi vojaških objektov. Druga italska legija je postavila svoj prvi tabor v Ločici ob Savinji in se je na to v nekaj letih preselila celo dvakrat in postavila še dva dodatna tabora ob Donavi v današnji Avstriji. O taboru v Ločici pa več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Leta 1961 so se o potrebi po vrtcu za romske otroke na Pušči pri Murski Soboti začeli pogovarjati na Svetu za varstvo družine pri socialnem skrbstvu. Pobuda je dobila tudi politično podporo tedanje oblasti in kot se spominja prva vzgojiteljica Vera Flisar, so za njo praviloma stale ženske. Spominja se Side Podlesek, Marije Barbarič, Marije Vild, Štefke Brglez in drugih. Pomembno pa je bilo, da je skoraj sočasno in že nekoliko prej nekatere neznanke razkril pravnik dr. Vanek Šiftar, naš prvi raziskovalec življenja Romov. Tudi zaradi precejšnje izoliranosti in prometne nedostopnosti romskega naselja je bila sprejeta odločitev, da se montažna stavba vrtca zgradi kar na obrobju Pušče.
Leto dni je od vpisa slovenskega znakovnega jezika in jezika gluhoslepih v ustavo. To je bil zgodovinski korak, saj je bila gluhim in ljudem z gluhoslepoto priznana temeljna človekova pravica – pravica do njihovega maternega jezika. Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije si vseskozi prizadeva za enakopraven družbeni položaj in pravice ljudi z izgubo sluha. V oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo predstavili zgodovinski razvoj 90 let organiziranega delovanja gluhih in naglušnih od prvega društva gluhih pri nas - Društva gluhonemih Dravske banovine - in izzive, pred katere je Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije postavljena danes.
Med Poljansko in Kapiteljsko ulico v Ljubljani stoji stavba, ki ji je – kot številnim drugim objektom v prestolnici – pečat pustil velikan slovenske arhitekture Jože Plečnik. Stavba je znana kot Peglezen – predvsem zaradi svoje oblike, ki spominja na likalnik. V obliki, kot je danes, je nastala v 30. letih prejšnjega stoletja. Oddajo Sledi časa je pripravila Tina Lamovšek.
Ezl ek ne bi mogel stati bolj v srčiki mesta, kot stoji. Tam, kjer se prastare žile dovodnice stekajo na Grajski trg, kjer je na eni strani mogočni ostanek mariborskega gradu, tam, kjer je na kupu nekaj najbolj znamenitih stavb mesta Maribor, se nahaja Ezl ek. Sicer je danes obrušen. Simbolno in povsem stvarno. Vogal znamenite kavarne Astorije je namreč odbit in nekdanji pravi kot je postal bolj zapletena geometrijska oblika, da so dobila prostor nekoliko postavljaška vhodna vrata v današnji lokal. Kot se je nekoč nekdo pridušal: »V Mariboru je na tisoče vogalov, a so šli podret ravno Ezl ek!« Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Stari časi ne bi bili tako zelo pozabljeni, ne oddaljeni, ko bi bili ljudje pozornejši. In radovedni. V drugem desetletju dvajsetega stoletja se je mlad častnik avstrijske vojske odločil zbrati ljudsko blago Pohorja. Ne le da je bila naloga logistično skoraj nemogoča; na njegovi poti je stala še skoraj nepremostljiva jezikovna ovira, pa tudi gmotno ne najboljše razmere za izdajanje slovenskih pripovedk in zgodb v nemškem jeziku. Zato se je njegovo delo s kratkim prebliskom v petdesetih letih skoraj izgubilo, dokler niso »Schlosserjeve Pohorske zgodbe« pred nekaj tedni dočakale svoje prve slovenske izdaje. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Bogati, kompleksni spomini na gorniške dejavnosti so eden izmed dejavnikov za nastanek knjige z naslovom Na meji in podnaslovom Tihotapske in druge mejaške zgodbe od Karavank do Himalaje; izdala jo je Planinska založba v okviru Planinske zveze Slovenije. Njen avtor je dr. Iztok Tomazin, zdravnik, gorski in letalski reševalec, alpinist, himalajec, gorski vodnik, letalec, pisatelj, publicist in predavatelj in še bi lahko naštevali. Drugi dejavnik ali bolje rečeno spodbuda za nastanek te zelo zanimive knjige je problematika meja, ki je v sodobnem svetu na različnih področjih vedno aktualnejša. Tomazin je tako sklenil, da bo prelil na papir svoje izkušnje z mejami vse od domačih krajev pa tja do Himalaje. Tako odstira najbolj površinsko problematiko meja, od administrativnih med državami, na katerih sta tihotapljenje in prost prehod prepovedani, do pomembnejših, ki so rdeča nit knjige. To pa so meje, ki jih ima vsak posameznik v sebi in jih skuša tako ali drugače presegati. In eno bistvenih sporočil ali sklepov knjige je, da so te naše meje, raziskovanje in preseganje meja, eden temeljih smislov naših življenj. Na meje se bomo odpravili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
O enem najbolj karizmatičnih in enigmatičnih intelektualcev slovenske polpretekle zgodovine
Oddaja Sledi časa predstavlja pregled vseh do danes odkritih fosilnih ostankov mamutov na slovenskih tleh.
Danes pa poglejmo na Ukrajinsko vojno še z druge plati. Bolje rečeno z distance oziroma perspektive, ki jo lahko ponudi le 100 let zgodovine. Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa predstavlja vojni dnevnik Matija Petkovška.
Neveljaven email naslov