Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Staroverci

05.11.2017


Zapiski in zbirka Pavla Medveščka so zaradi oglarske prisege čakali več kot 40 let, da so prišli med ljudi, zdaj pa Slovencem odpirajo oči v še vedno zelo skrivno, a ne tako daljnjo preteklost, ko so ljudje na svoji zemlji živeli po svojih pravilih in v skladu z naravo.

Čaščenje dreves in kamnov, dobro poznavanje luninega koledarja, déhnar – duhovni vodja, zdravilci, verovanje v ponovna rojstva in zduhca, zgodbe o vesoljnem potopu in beli kači ter še mnogo več … To je zapuščina starovercev v Zahodni Sloveniji, kot jo je v pogovoru z zadnjimi staroverci na levi in desni strani Soče po drugi svetovni vojni spoznal Pavel Medvešček, lastnik etnološke zbirke Staroverstvo in staroverci, ki je na ogled v Goriškem muzeju.

 

Staroverstvo kot način življenja

Ne gre za religijo, vero, pravi Pavel Medvešček, temveč za način življenja. Staroverci namreč niso poznali molitev, tudi o bogovih Medvešček od starovercev na Tolminskem ni slišal. Živeli so po luninem koledarju, luna je bila tako za njih pomembnejša od sonca, in verjeli v Nikrmano – prasilo, ki uravnava vse na zemlji, kaže pa se v podobah na nebu. Daleč najpomembnejša za njih je bila torej narava. Pavel Medvešček.

“Njihovo božanstvo je bila narava, narava kot celota, ne kot detajl. Ko si prišel z njimi v kontakt, si takoj vedel, da so to ljudje, ki so spoštovali naravo, ker so vedeli, da brez  narave ne bi preživeli. Z njo so ravnali spoštljivo, mlako so spoštovali enako kot potok, izvir vode ali drevo, vsa narava je bila za njih enaka. Zato so objemali stara drevesa, saj so verjeli, da je v drevesu neverjetna moč, ki ti pomaga, da preživiš ali pa tudi da ozdraviš. Tudi določeni kamni so bili za njih sveti, pa izviri vode … Vse, kar je bilo v naravi, je bilo za njih sveto.” 

Življenje v stari veri je celosten sistem, ki se je udejanil in opredmetil v vseh vidikih človekovega bivanja, zapiše v spremni besedi Medveščkove knjige Iz nevidne strani neba tudi dddr. Andrej Pleterski z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU.

“Gre za način življenja ljudi, ki živijo od rodov in sadov zemlje, zato se morajo obnašati temu primerno in tudi skrbeti za neko, kot bi danes temu moderno rekli, vzdržnostno bivanje. Pri tem pa nimajo neke pasivne vloge, ampak so soodgorni za to, kar se v naravi in z naravo dogaja. Oni čutijo, da so gonilo vsega tega, ampak zaradi te odgovornosti seveda vejo, da je še toliko bolj pomembno, da se obnašajo pravilno.” 

Pri tem so jim pomagale kačje glave (posvečeni kamni, ki so spominjali na kačjo glavo), tročani, navidezno povezane tri točke v prostoru, ki so tvorile trikotnik, in dehnar – vodja njihove skupnosti, modrec, zaupnik, razsodnik (o vsem tem izveste veliko več v oddaji).

 

Vzporedna resničnost

Staroverstvo, ki se je do 20. stoletja ohranilo v zaselkih nad Sočo, je torej treba razumeti tudi v kontekstu okolja, v katerem so živeli ljudje “po starem”. To so bile kmetije na planotah, slemenih, na vrhovih, da so imeli več sonca in so lažje živeli. Bili so odmaknjeni od upravnih in mestnih središč, in čeprav so bili po večini vsi krščeni, so živeli po svoje. Mag. Darja Skrt, kustosinja razstave Staroverstvo in staroverci v Goriškem muzeju:

“Nekdo, ki je šel v gozd ali pa v vodo, je šel do tiste vode zato, ker ga je zdravila … To so delali zato, da so lažje preživeli. Ker so čutili, da je to dobro za njihovo zdravje, za njihovo dušo … Saj zduhec je duša … To so univerzalne stvari, ki se ne izključujejo.”

Živeli so v vzporedni resničnosti, če si sposodimo hipotezo dr. Aleksandra Panjeka s primorske Fakultete za humanistične vede, ki raziskuje primorsko podeželje v novem veku. Za primorske kmete je bila na primer srenjska zemlja, s katero so upravljale vaške skupnosti, prosto na razpolago vaškim skupnostim. Za gospodo in pravna pravila pa je bila last zemljiških gospodov. Šlo je za različno pojmovanje lastnine in pravnih določil, pravi dr. Aleksander Panjek. Prav tako so prosto, ustno in mimo uradne zakonodaje kmetje na krasu upravljali tudi s svojo zemljo. Vse to lahko povežemo tudi s staroverci. Njihovo znanje se je prenašali ustno, poznali so srenjsko zemljo, koncept skupnega dobrega, delniške družbe, v mnogih primerih tudi demokratični način odločanja. V skupnosti so imeli na primer varuha semena, ki je shranjeval in varoval semena avtohtonih sort, da bi jih v primeru naravnih nesreč ljudje imeli in ne bi stradali. Pod drevesi, v krogu so se ob posebnih priložnostih in dogodkih zbirali izbranci in odločali o usodi skupnosti ali posameznika. Dehnar se je pri nekaterih odločitvah sestajal z zapriseženimi, ki so jih volili vsakih 7 let.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zaton staroverstva

V edinem zapisu staroverstva v srednjeveških spisih, navaja dr. Andrej Pleterski, je opisan nasilni pohod iz Čedada k slovenskim sosedom pri Kobaridu leta 1331, med katerim so starovercem uničili sveto drevo in s kamni zaprli sveti studenec med njegovimi koreninami, saj so drevo in studenec ljudje po božje častili. Velikokrat je torej šlo za grobo in nasilno obračunavanje s staroverstvom, zato se je to skrilo, potihnilo. A njihova naravna svetišča so bila uničena, na njihovih mestih postavljene krščanske cerkve (na primer Sv. Jakob), sveti kamni razstreljeni (lunin kamen v Padencah), najbolj pomemben tročan pa uničen in bela kača v Babji jami pregnana zaradi gradnje železnice. Veliko hudega je prinesla tudi prva svetovna vojna, ki je to območje razdejala in porušila, ljudi odgnala v begunstvo in na fronte, ko so se vrnili na svoje porušene domačije, pa časa za vero ni bilo več. Svoje je prinesla modernizacija in tudi dejstvo, da zadnjemu, 14. dehnarju, ni uspelo zagotoviti pravega naslednika – vse znanje se je namreč prenašalo ustno in v ozkem krogu ljudi.

Danes le še Medveščkova zbirka predmetov in nekatere knjige govorijo o tistih starih časih, ki se, verjamejo moji sogovorniki, zrcalijo v ljudskih pripovedih, pravljicah, šegah, navadah in ljudski modrosti. Vse to ni omejeno le na Goriško ali Tolminsko, temveč je obstajalo tudi drugje … Arheologija, etnologija, jezikoslovje in druge interdisciplinarne vede, pa bodo, pravi Darja Skrt, v prihodnosti gotovo na novo osvetlile našo preteklost in s tem tudi sedanjost.

 


Sledi časa

906 epizod


Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Staroverci

05.11.2017


Zapiski in zbirka Pavla Medveščka so zaradi oglarske prisege čakali več kot 40 let, da so prišli med ljudi, zdaj pa Slovencem odpirajo oči v še vedno zelo skrivno, a ne tako daljnjo preteklost, ko so ljudje na svoji zemlji živeli po svojih pravilih in v skladu z naravo.

Čaščenje dreves in kamnov, dobro poznavanje luninega koledarja, déhnar – duhovni vodja, zdravilci, verovanje v ponovna rojstva in zduhca, zgodbe o vesoljnem potopu in beli kači ter še mnogo več … To je zapuščina starovercev v Zahodni Sloveniji, kot jo je v pogovoru z zadnjimi staroverci na levi in desni strani Soče po drugi svetovni vojni spoznal Pavel Medvešček, lastnik etnološke zbirke Staroverstvo in staroverci, ki je na ogled v Goriškem muzeju.

 

Staroverstvo kot način življenja

Ne gre za religijo, vero, pravi Pavel Medvešček, temveč za način življenja. Staroverci namreč niso poznali molitev, tudi o bogovih Medvešček od starovercev na Tolminskem ni slišal. Živeli so po luninem koledarju, luna je bila tako za njih pomembnejša od sonca, in verjeli v Nikrmano – prasilo, ki uravnava vse na zemlji, kaže pa se v podobah na nebu. Daleč najpomembnejša za njih je bila torej narava. Pavel Medvešček.

“Njihovo božanstvo je bila narava, narava kot celota, ne kot detajl. Ko si prišel z njimi v kontakt, si takoj vedel, da so to ljudje, ki so spoštovali naravo, ker so vedeli, da brez  narave ne bi preživeli. Z njo so ravnali spoštljivo, mlako so spoštovali enako kot potok, izvir vode ali drevo, vsa narava je bila za njih enaka. Zato so objemali stara drevesa, saj so verjeli, da je v drevesu neverjetna moč, ki ti pomaga, da preživiš ali pa tudi da ozdraviš. Tudi določeni kamni so bili za njih sveti, pa izviri vode … Vse, kar je bilo v naravi, je bilo za njih sveto.” 

Življenje v stari veri je celosten sistem, ki se je udejanil in opredmetil v vseh vidikih človekovega bivanja, zapiše v spremni besedi Medveščkove knjige Iz nevidne strani neba tudi dddr. Andrej Pleterski z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU.

“Gre za način življenja ljudi, ki živijo od rodov in sadov zemlje, zato se morajo obnašati temu primerno in tudi skrbeti za neko, kot bi danes temu moderno rekli, vzdržnostno bivanje. Pri tem pa nimajo neke pasivne vloge, ampak so soodgorni za to, kar se v naravi in z naravo dogaja. Oni čutijo, da so gonilo vsega tega, ampak zaradi te odgovornosti seveda vejo, da je še toliko bolj pomembno, da se obnašajo pravilno.” 

Pri tem so jim pomagale kačje glave (posvečeni kamni, ki so spominjali na kačjo glavo), tročani, navidezno povezane tri točke v prostoru, ki so tvorile trikotnik, in dehnar – vodja njihove skupnosti, modrec, zaupnik, razsodnik (o vsem tem izveste veliko več v oddaji).

 

Vzporedna resničnost

Staroverstvo, ki se je do 20. stoletja ohranilo v zaselkih nad Sočo, je torej treba razumeti tudi v kontekstu okolja, v katerem so živeli ljudje “po starem”. To so bile kmetije na planotah, slemenih, na vrhovih, da so imeli več sonca in so lažje živeli. Bili so odmaknjeni od upravnih in mestnih središč, in čeprav so bili po večini vsi krščeni, so živeli po svoje. Mag. Darja Skrt, kustosinja razstave Staroverstvo in staroverci v Goriškem muzeju:

“Nekdo, ki je šel v gozd ali pa v vodo, je šel do tiste vode zato, ker ga je zdravila … To so delali zato, da so lažje preživeli. Ker so čutili, da je to dobro za njihovo zdravje, za njihovo dušo … Saj zduhec je duša … To so univerzalne stvari, ki se ne izključujejo.”

Živeli so v vzporedni resničnosti, če si sposodimo hipotezo dr. Aleksandra Panjeka s primorske Fakultete za humanistične vede, ki raziskuje primorsko podeželje v novem veku. Za primorske kmete je bila na primer srenjska zemlja, s katero so upravljale vaške skupnosti, prosto na razpolago vaškim skupnostim. Za gospodo in pravna pravila pa je bila last zemljiških gospodov. Šlo je za različno pojmovanje lastnine in pravnih določil, pravi dr. Aleksander Panjek. Prav tako so prosto, ustno in mimo uradne zakonodaje kmetje na krasu upravljali tudi s svojo zemljo. Vse to lahko povežemo tudi s staroverci. Njihovo znanje se je prenašali ustno, poznali so srenjsko zemljo, koncept skupnega dobrega, delniške družbe, v mnogih primerih tudi demokratični način odločanja. V skupnosti so imeli na primer varuha semena, ki je shranjeval in varoval semena avtohtonih sort, da bi jih v primeru naravnih nesreč ljudje imeli in ne bi stradali. Pod drevesi, v krogu so se ob posebnih priložnostih in dogodkih zbirali izbranci in odločali o usodi skupnosti ali posameznika. Dehnar se je pri nekaterih odločitvah sestajal z zapriseženimi, ki so jih volili vsakih 7 let.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zaton staroverstva

V edinem zapisu staroverstva v srednjeveških spisih, navaja dr. Andrej Pleterski, je opisan nasilni pohod iz Čedada k slovenskim sosedom pri Kobaridu leta 1331, med katerim so starovercem uničili sveto drevo in s kamni zaprli sveti studenec med njegovimi koreninami, saj so drevo in studenec ljudje po božje častili. Velikokrat je torej šlo za grobo in nasilno obračunavanje s staroverstvom, zato se je to skrilo, potihnilo. A njihova naravna svetišča so bila uničena, na njihovih mestih postavljene krščanske cerkve (na primer Sv. Jakob), sveti kamni razstreljeni (lunin kamen v Padencah), najbolj pomemben tročan pa uničen in bela kača v Babji jami pregnana zaradi gradnje železnice. Veliko hudega je prinesla tudi prva svetovna vojna, ki je to območje razdejala in porušila, ljudi odgnala v begunstvo in na fronte, ko so se vrnili na svoje porušene domačije, pa časa za vero ni bilo več. Svoje je prinesla modernizacija in tudi dejstvo, da zadnjemu, 14. dehnarju, ni uspelo zagotoviti pravega naslednika – vse znanje se je namreč prenašalo ustno in v ozkem krogu ljudi.

Danes le še Medveščkova zbirka predmetov in nekatere knjige govorijo o tistih starih časih, ki se, verjamejo moji sogovorniki, zrcalijo v ljudskih pripovedih, pravljicah, šegah, navadah in ljudski modrosti. Vse to ni omejeno le na Goriško ali Tolminsko, temveč je obstajalo tudi drugje … Arheologija, etnologija, jezikoslovje in druge interdisciplinarne vede, pa bodo, pravi Darja Skrt, v prihodnosti gotovo na novo osvetlile našo preteklost in s tem tudi sedanjost.

 


30.08.2020

Ivan Šumljak, oče Slovenske planinske poti

V Žalcu rojeni profesor Ivan Šumljak velja za enega najpomembnejših organizatorjev sodobnega slovenskega planinstva. Po drugi svetovni vojni je bil dve desetletji načelnik markacijskega odseka Planinskega društva Maribor - Matica. Prav pri opravljanju tega dela se mu je porodila ideja, ki jo je prvič oznanil na zboru markacistov junija 1950. Predlagal je »Slovensko planinsko transverzalo št. 1« od Maribora do Kopra. Leta 1953 je bila pot, ki se začne ob vznožju Pohorja v Radvanju pri Mariboru, se nadaljuje prek Pohorja, Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp, predalpskih hribovij, Krasa in se konča v Ankaranu ob Jadranskem morju, tudi uradno odprta. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.


23.08.2020

Zgodba o zelenem zlatu

Pozno poletje je čas obiranja hmelja, 'grenke rože', ki daje pivu prepoznavno aromo in okus. Oddaja Sledi časa raziskuje, kako je hmelj v 150 letih, odkar so ga prvič zasadili v Spodnji Savinjski dolini, močno oblikoval način življenja tamkajšnjih ljudi, korenito spremenil pokrajino in ustvaril svojevrstno kmetijsko in gospodarsko dejavnost, zaradi katere je upravičeno dobil naziv 'zeleno zlato'.


16.08.2020

Sledi časa-Arhetip Marije

Lik Marije velja za pomembno in idealizirano žensko religiozno podobo zahodnega sveta. Čaščenje Marijinega kulta se v nekaterih ozirih od daleč spogleduje s starodavnim čaščenjem velikih boginj plodnosti in kozmične matere Zemlje predkrščanskih obdobij, katerih religijska izročila o skrivnostih življenja, plodnosti zemlje in rojstvih lune so se nemalokrat mešala in stapljala med seboj. O tem pričajo Venere, zgodnje stvaritve figuralne umetnosti. Marijin kult, ki se od boginj mater poganskih tradicij razlikuje predvsem zaradi paradoksalnega nasprotja med devištvom in materinskostjo, je zaživel že konec prvega stoletja:


09.08.2020

Zgodba o trafiki

Slovenski pisatelj Drago Jančar v enem svojih najbolj znanih romanov opisuje skromno trafiko ob mostu čez Dravo. Trafikant v njej gleda na trg pred seboj in sledi spreminjanju imena tega trga, kakor se je pač zasukala zgodovina mesta, dežele in celotne Srednje Evrope, ki ji je posvečen roman »Severni sij«. Trafika, ki je bila pisateljeva muza, je pred letom, prazna in propadajoča, prišla na mestni črni seznam. Hoteli so jo prodati na dražbi, skupina meščanov pa se je temu odločno uprla. Zgodbo, naj izdamo, da s srečnim koncem, v oddaji Sledi časa povzema Marko Radmilovič


02.08.2020

Gasilci, pergament in lažne novice

Brez virov v zgodovinopisju ne gre; vsak vir pa lahko raziskovalca hote ali nehote tudi zavede. In naj bo ta zgodba poučen opomin.


26.07.2020

Želeli so do zvezd

Pred natanko letom dni smo praznovali pol stoletja, kar je človek pristal na luni, večkrat tudi v oddajah Dokumentarno-feljtonskega uredništva. Prav medijski pomp okoli poleta Apolla 11 je najbrž spodbudil zanimanje za šestdeseta leta in vesoljsko tekmo. V njej je, pa ne tako zelo skromno, sodelovala tudi naša bivša država. Obsedenost z vesoljem je bila med mladimi prisotna prav toliko kot pri preostalih tehnično in znanstveno prosvetljenih družbah na planetu. Eno najbolj bleščečih zgodb o slovenskih vesoljskih ambicijah so napisali v Celju in mogoče je prav, da se v času, ko pričakujemo v vesolju prva slovenska satelita, nanje ponovno spomnimo. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.


19.07.2020

Zgodovinski portret Adama Bohoriča

V življenjepisu protestantskega jezikoslovca in šolnika Adama Bohoriča zevajo praznine, ki jih literarnim in drugim zgodovinarjem z brskanjem po zaprašenih arhivih in drugih pisnih dokumentih še ni uspelo zapolniti. Tako lahko samo domnevamo, da naj bi letos minilo 500 let od njegovega rojstva, prav tako pa ne vemo, kje naj bi leta 1598 v izgnanstvu v Nemčiji umrl in kje je pokopan. Toda iz preverljivo relevantnih pisnih virov, pa tudi posrednih sklepanj na podlagi drugega gradiva, je vseeno mogoče izoblikovati Bohoričev zgodovinski portret, ki ga je za oddajo Sledi časa pripravil Dušan Berne.


12.07.2020

Devetdeset let kopališča na Mariborskem otoku

Letos mineva devetdeset let od odprtja kopališča na Mariborskem otoku, največjem naravnem rečnem otoku pri nas. Zgodba se je začela, ko je svet mestne občine Maribor iskal prostor za novo mestno letno kopališče. Prvotna ideja je padla v vodo in leta 1927 so se odločili za graditev kopališča na tedaj Felberjevem otoku sredi Drave nekaj kilometrov zahodno od Maribora, kjer je reka po zadnjih brzicah stoletja odlagala naplavni material. Od odločitve o graditvi do odprtja je minilo natanko štirideset mesecev in pet dni. Otok in njegovo kopališče sta sila nostalgično zapisana v srcih številnih, ki so skozi desetletja na njem iskali poletno osvežitev in še vse kaj drugega… Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.


05.07.2020

Triglavski projekti

Prav lahko bi se zgodilo, da bi se na vrh Triglava lahko pripeljali z zobato železnico, si tam v observatoriju ogledali zvezde ter se zjutraj spustili s smučmi v dolino po eni izmed številnih smučarskih prog. In vendar je Triglav, simbol naše države, ostal tak, kakršnega smo dobili od naših prednikov. Jure K. Čokl se je v oddaji Sledi časa podal po sledeh treh zgodb, povezanih z enim skupnimi imenovalcem: finančno neizvedljivostjo, ki se ji lahko zahvalimo za ohranitev simbola slovenstva.


28.06.2020

Za domovino z rockom naprej

Za raziskovanje zgodovine popularne glasbe, še posebej rocka in rock'n'rolla se je v dokumentaristiki izoblikoval poseben žanr, imenovan rockomentarec. Združena dokumentarnost in rockovske vsebine dosegajo v elektronskih medijih pravcati preporod in v Sledeh časa se poskušamo trendom približati. Ne bomo govorili o posamezni skupini, ali o obdobju, ali katerem rockovskih fenomenov… Pobližje si bomo ogledali zanimivo razstavo, ki so jo na začetku poletja odprli v Muzeju novejše zgodovine Celje. Oddaja nosi pomenljiv naslov: »Za domovino z rockom naprej!«


21.06.2020

Kako je Triglav postal simbol Slovenije

Ime boga Triglava se pojavlja med slovanskimi narodi vse Evrope. Trimužjat, Troglav, Terglau, Terglou, pri zahodnih, neslovanskih sosedih tudi Dreiherrnspitze in Corno Tre Signori. Imena, ki izpričujejo zgodbo božanstva, ki smo ga Slovenci v obliki gore vzeli kot enega izmed najbolj prepoznavnih narodnih simbolov. Kako je Triglav postal Slovencem tako pomemben simbol, kakšno vlogo je imel pri tem baron Žiga Zois, kakšna je bila tržna vrednost vrha te Slovencem svete gore leta 1895 in kaj nam pomeni danes? Pred dnevom državnosti vam v poslušanje ponujamo ponovitev oddaje Sledi časa, ki jo je pripravil Jure K. Čokl.


14.06.2020

Guiseppe Tartini

Verjetno je najbolj stvarna resnica, da velikih mož nikoli ne spoznamo do obisti, vedno je nekaj, kar še ne vemo, kar je še potrebno dognati in raziskati. Giuseppe Tartini je najbolj sloviti Pirančan, ki je bil že za časa svojega življenja (1692 – 1770) cenjen in spoštovan predvsem kot violinski virtuoz, skladatelj in pedagog. Letos mineva 250 let od njegove smrti, kar je priložnost za utrditev spomina nanj in nadaljevanje preučevanja njegovega dela in življenja. Letos bo veliko pozornosti posvečeno zlasti vprašanju, kako se Tartini kaže skozi svoja pisma, ki jih večino hranijo v piranskem zgodovinskem arhivu. Med drugim bo govor tudi o pismu Maddaleni Lauri Lombardini, njegovi učenki, ki šteje za prvi primer učenja na daljavo, saj ji v njem daje navodila za učenje igranja violine. Žal je pandemija koronavirusa močno omejila in za nekaj časa prekinila obeleževanje te pomembne obletnice v Piranu, vendar ostaja upanje, da bodo do konca leta lahko izpeljali obsežen, predvsem glasbeni program, ki so ga namenili tej obletnici. Program naj bi se sicer iztekel februarja prihodnje leto. Kot skladatelj je Tartini napisal več kot tristo predvsem instrumentalnih skladb. Muzikolog Paul Brainard je na primer preučil njegovih 175 sonat za violino, grški violinist in muzikolog Minos Daunias pa je zbral 125 njegovih violinskih koncertov. Pogosto je v njih zaznati elemente istrskega glasbenega izročila. Med najbolj znanimi sonatami so Vragov trilček, Zapuščena Diadona in Pastorale. Tartini je za življenja veljal za prvega violinista Evrope, kar je nadgradil z zasebno šolo v Padovi, v katero ni bilo lahko priti, saj je bil tako kot virtuoz tudi kot pedagog izjemno zahteven. Njegovi učenci so sicer prihajali iz različnih evropskih držav, zato se ga je tudi prijel naziv Maestro delle Nazione, učitelj narodov. Tartini je znan tudi po teoretskih tehničnih raziskavah, med drugem o violinskem loku. Bil je tudi odličen sabljač. Posebna zgodba je povezana tudi s spomenikom temu glasbenemu velikanu, ki stoji sredi njegovega, Tartinijevega trga v Piranu. Odkrili so ga pred več kot 120-imi leti, leta 1896. Gre za spomenik, ki so ga financirali donatorji iz vse Istre in Furlanije Julijske krajine, njegovo odkritje pa velja še danes za največji dogodek te vrste v Piranu. Spomenik je delo slovitega italijanskega kiparja Antonia Dal Zotta, njegov najboljši, šele ob natančnem pregledu leta 2016 pa so na obodu violine odkrili posvetilo kiparjevi ženi Idi Lessiach Nayi Dal Zotto, ki je med njegovo izdelavo umrla. O tem in še drugih zanimivih podrobnostih iz Tartinijevega dela in življenja v Sledeh časa Jurija Popova.


07.06.2020

Karel Pečko, svetovljan iz Slovenj Gradca

Karel Pečko. Slovenj Gradec. Ne nujno v tem vrstnem redu, vendar neločljivo povezana na način, ki ga ne more spregledati nihče. Če je koroškemu mestu vsestranski slikar, galerist in muzeolog in še marsikaj Karel Pečko vdahnil dušo, je Slovenj Gradec njemu vrnil navdih, naravo in ljudi, ki so ga cenili. Letos mineva 100 let od rojstva velikega umetnika in njegovo mesto se mu je poklonilo z razstavo njegovih del in življenja. V oddaji Sledi časa je Jure K. Čokl odšel po sledeh te nesmrtne ljubezenske zgodbe.


31.05.2020

Postreščki

Postreščki so bili nekoč sestavni del ponudbe v večjih mestih. Že samo ime nam pove, da je šlo za uslužnostni poklic, in ljubljanski postreščki so bili v obdobju nastanka, pa tudi pozneje, nekaj posebnega. Na začetku, leta 1864, so bili edini v vsej avstro-ogrski monarhiji, ki so poleg prenašanja kovčkov in druge prtljage od železniške postaje do hotelov in drugih nastanitvenih točk opravljali še vrsto drugih dejavnosti, drobnih in večjih naročil, uslug in podobnih stvari. Do leta 1899 so postreščke imenovali »dinstmanni«, po vzoru Innsbrucka in Lindaua, na Primorskem, predvsem v Trstu, pa so jim rekli »fakino« in so sodelovali pri nakladanju in razkladanju ladij v pristanišču. Na začetku je v Ljubljani delovalo 16 postreščkov, pozneje pa se je njihovo število povečalo na 30. Poklic postrešček je nastal v odgovor na potrebe po uslužnostnih dejavnostih, saj že samo ime postrešček pomeni, da gre za ljudi, ki te postrežejo oziroma ki ti pomagajo pri prenašanju bremen, še zlasti pri selitvah. Ker v preteklosti ni bilo čistilnic, so postreščki tudi čistili obleke in ker niso poznali varnostnikov, so zaklepali in odklepali trgovine ter opravljali nadzor. Še več: postreščki so prenašali tudi ljubezenska sporočila. O tem zanimivem poklicu, ki pa ni utonil v pozabo, govorimo v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.


24.05.2020

Trojni umor v Lučah

Tokratna oddaja prinaša preplet pripovedi in arhivskih besedil o tragediji v gostišču Struge blizu Luč v Zgornji Savinjski dolini, aprila leta 1884, ko je Karel Čuvan na roparskem pohodu okrutno pokončal tri ljudi. Dogodek je pretresel kraj in dolino ter se zasidral v spomin in zgodbe tamkajšnjih prebivalcev.


17.05.2020

Prvi respirator

Na začetku šestdesetih let je bila Tovarna avtomobilov Maribor eden izmed slovenskih industrijskih gigantov, če že ne prav na vrhu tehnološkega in proizvodnega ponosa socialistične ekonomije. Ena velikih žrtev slovenske osamosvojitve danes živi le še v spominu, njena razvejena dejavnost pa je pristala na pozabljenih dvoriščih balkanskih vojn ali pa v zaprašenih mapah arhivov. Tako sta ušli iz spomina tudi tehnološka naprednost in inventivnost, ki so ju v nasprotju s stereotipi gojili v razvojnih oddelkih tovarne. Nekaj njihove vojaške tehnike je takrat sodilo v sam vrh svetovne proizvodnje takih vozil. Toda ob tem so v majhni stavbi sredi tovarniškega kompleksa načrtovali naprave, ki so šele v zadnjih mesecih prišle v zavest slovenske javnosti. Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa predstavlja usodo prvega slovenskega respiratorja.


10.05.2020

»Govori radio Svobodni Maribor…«

Radio Maribor je res star tri četrt stoletja, toda načrtovan je bil že dolgo prej. Ko je jeseni 1928. začel oddajati Radio Ljubljana, je bil od Celja proti slovenskemu severovzhodu slabo slišen. Tam so radijski sprejemniki laže, predvsem pa z manj motnjami, sprejemali vrsto tujih postaj, celo dunajski, budimpeštanski in praški radio. Zato je mariborski župan dr. Alojzij Juvan ob desetletnici Radia Ljubljana napovedal graditev relejne postaje v Mariboru. Zgodba se je sicer začela, vendar jo je prehitela vojna. Po njej pa je bilo nenadoma vse tako zelo drugače in 19-letni radijski navdušenec Vili Mešič je postal osrednja osebnost zgodbe o Radiu Maribor – drugem najstarejšem slovenskem radiu.


26.04.2020

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


19.04.2020

Planinska gora

Napoved: Planinska gora je dobila ime po trgu Planina na Notranjskem in je za nekatere izjemna romarska točka, za druge cilj popoldanskega izleta, kamor lahko pobegnejo pred vsakodnevnim hrupom, in za tretje izhodišče za polet z jadralnim padalom, za spust z gorskim kolesom in podobno. Je pa to tudi kraj, ki ga prepredajo številne legende, pravljice in izročilo. Pa še nekaj je zanimivega, z imenom Planinska gora označujejo sedlo med dvema vrhovoma, in sicer Grmado in Petričevim hribom. In domačini, ki se odpravijo na ta kraj, rečejo, da gredo »na guro – na goro«. Posebnost je tudi to, da Planinska gora ni gora s strmimi prepadnimi stenami, ampak je porasla z gozdom, ki ga sekajo delno opusteli travniki in pašniki. Kljub temu pa je popotnik, ki se vzpne na to goro, deležen čudovitega razgleda na Notranjsko. To so v času med obema svetovnima vojnama zelo dobro vedeli tudi Italijani, ki so goro prepredli s številni podzemeljskimi utrdbami in bunkerji. Ti seveda mamijo s skrivnostnimi vhodi, vendar pa v njih prežijo nevarnosti, in kar nekaj neprevidnih obiskovalcev je zato že dobilo hude telesne poškodbe. Pa vendar je Planinska gora čudovita pohodniška točka, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Planinsko goro in z njo povezano izročilo bomo spoznali v oddaji Sledi časa – njen avtor je Milan Trobič.


12.04.2020

Sledi časa

Libeliče so vas, ki je vkovana pod Libeliško goro v obliki podkve. Podkev je eden od najbolj znanih simbolov sreče v svetu. Simbolizira sožitje človeka in konja. Ker je iz železa, pomeni trdnost, varnost in zaščito, sicer pa spominja na mesec oziroma živalske rogove, kar simbolizira plodnost in rodovitnost. Mogoče je vse to razlog, da so Libeliče, ki so nastale najbrž v desetem stoletju ali kakšno prej, zgrajene prav v obliki tega simbola, vse značilnosti simbola pa so tudi značilnosti, ki do danes krasijo značaje vaščanov. Vas je polna zgodovinskih zgodb in znamenj od ene izmed treh slovenskih kostnic naprej, njena lega ob meji z Avstrijo pa jo je v zgodovini še posebej zaznamovala. Gre za dogajanje ob koncu prve svetovne vojne, ko so se v Evropi risale nove meje in je ta proces potekal z veliko zapleti in ne najboljšimi in pogosto tudi krivičnimi odločitvami. Znano je, da pri določanju teh mej tisti, ki so odločali o njih, niso bili najbolj dosledni. Na naši meji z Italijo, na primer, so upoštevali tajni Londonski sporazum iz leta 1915 med Antanto in Italijo na račun Istre, Dalmacije celo Grčije. Za nekatera sporna območja Evrope so določili plebiscit kot rešitev, ki naj bi bila pravična. Tudi za Koroško so ga. Pred sto leti je bil. Žal so se ljudje na njem večinsko odločili za Avstrijo. K tej novo nastajajoči državi so priključili tudi Libeliče, kar pa večina prebivalstva ni sprejela. Začel se je svojevrsten upor, kakršnega drugod po Evropi ne poznajo. Trajal je dve leti in Libeličani so dosegli svoje. Vrnili so se v objem matične dežele. Kako je to potekalo in kaj vse se je v teh dveh letih dogajalo, pa v oddaji avtorja Jurija Popova. Foto: Jurij Popov, Radio Prvi


Stran 11 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov