Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V 18. stoletju se je začelo rečno pristanišče širiti, takrat so postavili, za tiste čase, moderno skladišče
Naša dežela je zaradi svoje geografske lege že od nekdaj križišče poti, ki vodijo iz osrednje Evrope proti jugu, od vzhodnih step do Sredozemskega morja, na zahod. Ta izjemna lega pa se ne kaže le v cestnih povezavah, ampak so pomembno vlogo odigrale tudi naše reke, predvsem Ljubljanica in Sava. Že konec 17. stoletja je Janez Vajkard Valvazor v knjigi Slava vojvodine Kranjske zapisal:
"reki Ljubljanica in Sava nosita veliko ladij, ki prevažajo najrazličnejše blago, ki prihaja iz Italije in je namenjeno vse do Siska; ista pot je bila tudi v obratni smeri. Vozilo se je podnevi in ponoči z majhnimi in velikimi ladjami. Delo so opravljali brodarji na ladji, ki so ladjo porivali z drogovi, da ne bi nasedla na obrežje. Ko je ladja vozila proti toku, so jo vlekli ljudje."
Valvazorjevi upodobitvi čolnarjenja in brodarstva.
foto: Kulturni center Litija.
Pozneje se je rečni promet še povečeval in v 18. stoletju se je začelo širiti tudi rečno pristanišče v Zalogu pri Ljubljani, kjer so takrat postavili, za tiste čase, moderno skladišče.
Povezanost človeka z rekama Savo in Ljubljanico, ki sta dajali kruh, a tudi grozili s poplavami, visoko vodo in uničenjem, je na vzhodnem delu Ljubljanske kotline prisotna že od pradavnine, že najmanj od časov bronaste in železne dobe, ko je nekje tu vodila tudi znamenita Jantarna pot.
Zalog pri Ljubljani je bil v zgodovini zelo pomemben kraj predvsem zaradi rečnega pristanišča, ladjedelnice in živahne trgovine tako s takratno celotno avstro-ogrsko monarhijo kot s turškim cesarstvom. Reki Sava in Ljubljanica sta namreč v zgodovini povezovali ljudi in s tem odprli pot živahni trgovini. Prav zaradi tega pristanišča je bil v Ljubljani zelo slovit in razvit žitni trg za celotno Kranjsko. Mag. Minka Jerebič: "Hiter razvoj pristanišča Zalog je narekovala trgovska rečna pot in tudi nagel razvoj mesta Ljubljane. Ladjedelnice so izdelovale vedno večje čolne, domačini so na poplavnem območju sadili konopljo, da so lahko zadovoljili potrebam vrvarskih delavnic, ki so izdelovale vrvi za potrebe pristanišča " ( vir; spletna stran; ruslaka.si).
Manjši kraji, ki so nastajali vzdolž obeh rek – Ljubljanice in Save, so v srednjem veku postali pomembni kraji, kjer se je začela razvijati najrazličnejša obrt in manufaktura, zgrajene so bile ladjedelnice, postavljeni številni mlini in žage, vse z namenom, da bi zagotovili nemoteno rečno trgovsko pot. Že v 17. in kasneje v 18. stoletju so začeli regulirati obe reki, ob desnem bregu Ljubljanice v Spodnjem Kašlju je začela nastajati vlečna pot, ki se je nadaljevala proti izlivu Ljubljanice v Savo, ta pa je potekala vse do Mokric ( vir; spletna stran; ruslaka.si).
Ob Ljubljanici.
foto: Vekoslav Kramarič-SEM:
Nakladanje čolna.
foto: Anton Šušteršič-SEM.
V pristanišču je bila prava mavrica najrazličnejših poklicev: od vlekarjev-ali vlačilcev – to je delavcev, ki so po rečni poti vlekli naložene ali prazne čolne proti toku, do fakinov-jekarjev – to pa so bili pa navadni delavci, ki so delali v pristanišču, prenašali tovor na ladjo ali pa jo razkladali.
Brod čez Savo v Dolu pri Ljubljani, SEM.
foto: Fran Vesel-SEM.
Znameniti čoln za prevažanje tovorov je bil tombas. Ob pripravi knjige- Rečno pristanišče Zalog je mag. Minka Jerebič zapisala: "Rdeča nit v knjigi bo vsekakor tovorna rečna ladja, ki so jo Kranjci imenovali »tombas«. Morda so bili Kranjci v tistem času res posebni ljudje, ki so jih v celotni habsburški monarhinji občudovali, največkrat, kot posebneže, toda prav oni so prepoznali skrivnosti, ki sta jih stoletja in stoletja skrivali reki. Našim prednikom je uspelo, pa čeprav jih je prihod »hlapona« potisnil v zgodovino, katere pa nikakor ne smemo pozabiti in se je sramovati. Je del nas in ponosni moramo preteklost podajati prihodnjim rodovom.."
Bogato gradivo je mag. Marija Minka Jerebič zbrala v treh knjigah, prva je bila Rečno pristanišče Zalog, sledili pa sta še Ob bistrem potoku je mlin, cin, cin... Bejž, bejž, voda gre!
Sogovornice v oddaji so: mag. Minka Jerebič, gospa Antonija Jereb in gospa Majda Mihovec, ki so povedale kar nekaj zanimivih zgodb o rečnem pristanišču Zalog.
Čas je sledi največjega rečnega pristanišča na Kranjskem v Zalogu pri Ljubljani zabrisal. Nadomestil ga je velik betonski most, pred katerim stoji spominska tabla, ki govori o bogati preteklosti Zaloga in okoliških krajev. Toda ostali so spomini in izjemno arhivsko in drugo gradivo, ki bo zagotovo spodbudilo še kakšno knjigo o preteklosti, iz katere bi lahko črpali navdih tudi za sedanji čas.
911 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
V 18. stoletju se je začelo rečno pristanišče širiti, takrat so postavili, za tiste čase, moderno skladišče
Naša dežela je zaradi svoje geografske lege že od nekdaj križišče poti, ki vodijo iz osrednje Evrope proti jugu, od vzhodnih step do Sredozemskega morja, na zahod. Ta izjemna lega pa se ne kaže le v cestnih povezavah, ampak so pomembno vlogo odigrale tudi naše reke, predvsem Ljubljanica in Sava. Že konec 17. stoletja je Janez Vajkard Valvazor v knjigi Slava vojvodine Kranjske zapisal:
"reki Ljubljanica in Sava nosita veliko ladij, ki prevažajo najrazličnejše blago, ki prihaja iz Italije in je namenjeno vse do Siska; ista pot je bila tudi v obratni smeri. Vozilo se je podnevi in ponoči z majhnimi in velikimi ladjami. Delo so opravljali brodarji na ladji, ki so ladjo porivali z drogovi, da ne bi nasedla na obrežje. Ko je ladja vozila proti toku, so jo vlekli ljudje."
Valvazorjevi upodobitvi čolnarjenja in brodarstva.
foto: Kulturni center Litija.
Pozneje se je rečni promet še povečeval in v 18. stoletju se je začelo širiti tudi rečno pristanišče v Zalogu pri Ljubljani, kjer so takrat postavili, za tiste čase, moderno skladišče.
Povezanost človeka z rekama Savo in Ljubljanico, ki sta dajali kruh, a tudi grozili s poplavami, visoko vodo in uničenjem, je na vzhodnem delu Ljubljanske kotline prisotna že od pradavnine, že najmanj od časov bronaste in železne dobe, ko je nekje tu vodila tudi znamenita Jantarna pot.
Zalog pri Ljubljani je bil v zgodovini zelo pomemben kraj predvsem zaradi rečnega pristanišča, ladjedelnice in živahne trgovine tako s takratno celotno avstro-ogrsko monarhijo kot s turškim cesarstvom. Reki Sava in Ljubljanica sta namreč v zgodovini povezovali ljudi in s tem odprli pot živahni trgovini. Prav zaradi tega pristanišča je bil v Ljubljani zelo slovit in razvit žitni trg za celotno Kranjsko. Mag. Minka Jerebič: "Hiter razvoj pristanišča Zalog je narekovala trgovska rečna pot in tudi nagel razvoj mesta Ljubljane. Ladjedelnice so izdelovale vedno večje čolne, domačini so na poplavnem območju sadili konopljo, da so lahko zadovoljili potrebam vrvarskih delavnic, ki so izdelovale vrvi za potrebe pristanišča " ( vir; spletna stran; ruslaka.si).
Manjši kraji, ki so nastajali vzdolž obeh rek – Ljubljanice in Save, so v srednjem veku postali pomembni kraji, kjer se je začela razvijati najrazličnejša obrt in manufaktura, zgrajene so bile ladjedelnice, postavljeni številni mlini in žage, vse z namenom, da bi zagotovili nemoteno rečno trgovsko pot. Že v 17. in kasneje v 18. stoletju so začeli regulirati obe reki, ob desnem bregu Ljubljanice v Spodnjem Kašlju je začela nastajati vlečna pot, ki se je nadaljevala proti izlivu Ljubljanice v Savo, ta pa je potekala vse do Mokric ( vir; spletna stran; ruslaka.si).
Ob Ljubljanici.
foto: Vekoslav Kramarič-SEM:
Nakladanje čolna.
foto: Anton Šušteršič-SEM.
V pristanišču je bila prava mavrica najrazličnejših poklicev: od vlekarjev-ali vlačilcev – to je delavcev, ki so po rečni poti vlekli naložene ali prazne čolne proti toku, do fakinov-jekarjev – to pa so bili pa navadni delavci, ki so delali v pristanišču, prenašali tovor na ladjo ali pa jo razkladali.
Brod čez Savo v Dolu pri Ljubljani, SEM.
foto: Fran Vesel-SEM.
Znameniti čoln za prevažanje tovorov je bil tombas. Ob pripravi knjige- Rečno pristanišče Zalog je mag. Minka Jerebič zapisala: "Rdeča nit v knjigi bo vsekakor tovorna rečna ladja, ki so jo Kranjci imenovali »tombas«. Morda so bili Kranjci v tistem času res posebni ljudje, ki so jih v celotni habsburški monarhinji občudovali, največkrat, kot posebneže, toda prav oni so prepoznali skrivnosti, ki sta jih stoletja in stoletja skrivali reki. Našim prednikom je uspelo, pa čeprav jih je prihod »hlapona« potisnil v zgodovino, katere pa nikakor ne smemo pozabiti in se je sramovati. Je del nas in ponosni moramo preteklost podajati prihodnjim rodovom.."
Bogato gradivo je mag. Marija Minka Jerebič zbrala v treh knjigah, prva je bila Rečno pristanišče Zalog, sledili pa sta še Ob bistrem potoku je mlin, cin, cin... Bejž, bejž, voda gre!
Sogovornice v oddaji so: mag. Minka Jerebič, gospa Antonija Jereb in gospa Majda Mihovec, ki so povedale kar nekaj zanimivih zgodb o rečnem pristanišču Zalog.
Čas je sledi največjega rečnega pristanišča na Kranjskem v Zalogu pri Ljubljani zabrisal. Nadomestil ga je velik betonski most, pred katerim stoji spominska tabla, ki govori o bogati preteklosti Zaloga in okoliških krajev. Toda ostali so spomini in izjemno arhivsko in drugo gradivo, ki bo zagotovo spodbudilo še kakšno knjigo o preteklosti, iz katere bi lahko črpali navdih tudi za sedanji čas.
Da je v politiki ogromno prevarantov, je splošno znano dejstvo, ki ga večkrat še olepšajo sodišča in zapori. Ampak sodobni slovenski politiki ter njihovi sateliti so prevaranti začetniki. Brez prave ideje ali načrta goljufajo na bazični ravni, ko se ponudi priložnost, kar je po navadi takrat, ko javnost gleda stran. Zato godi zgodba o prevarantu, ki je politiko vzel zgolj kot platformo, kot odskočno desko, svoje rabote pa je ponesel daleč preko meja današnje Slovenije. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič pripoveduje zgodbo o nenavadnem mehaniku iz okolice Laškega, ki mu je bilo ime Alojz Novak.
Ob vsesplošnem navdušenju ob svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah, ki prvič poteka pri nas v Sloveniji, v Planici, se bomo vprašali, zakaj se naša smučarska terminologija tako razlikuje od izrazov, ki jih za smučanje in smučke uporabljajo drugi narodi. Odgovor je jasen: zaradi bloškega smučanja, ki ga bomo spoznali v prihodnjih minutah v oddaji Sledi časa. In čeprav bloško smučanje, sodobno smučanje in smučarski skoki v Planici nimajo veliko skupnih točk, so vseeno povezani … O smučanju, bloškem in sodobnem torej, v oddaji Sledi časa.
V Pokrajinskem muzeju v Celju so ob 650. obletnici drugega povišanja Žovneških/Celjskih v grofe Celjske odprli novo razstavo z naslovom Žovneški postanejo grofje Celjski avtorja mag. Damirja Žeriča. Na razstavi so postavili v ospredje pomembni listini iz 14. stoletja, o prvem in drugem povišanju. Ob tej priložnosti je izšla tudi nova knjiga avtorja razstave z istoimenskim naslovom. Kot poudarjajo v muzeju, je zgodba o svobodnih gospodih Žovneških, pozneje grofih in knezih Celjskih, zgodba o najpomembnejši plemiški rodbini, kar jih je imelo matične posesti in sedež na današnjem slovenskem ozemlju. Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Humor in satira sredi terorja V zadnjih letih in mesecih sledimo povečanju tako zanimanja kot tudi produkcije humornih in satiričnih vsebin. Pa ne le v medijih. Cvetijo komiki, gledališke predstave in televizijske serije, ki življenje obravnavajo z manj resne plati. Ali je to reakcija na usodnost in dramatičnost našega trenutka? Teoretiki odgovarjajo z da, hkrati pa si zelo težko razložijo, da humor in satira ne ponikneta niti takrat, ko je umrljivemu človeku najtežje… Oddaja Sledi časa nas vodi v čas pred približno osmimi desetletji, ko je bilo slovenstvo obsojeno na izginotje, a so se kljub temu posamezniki, v najtežjih mogočih okoliščinah, šalili.
Sledi časa s primerom Prešernovega dne razgrinjajo različne vidike razumevanja tega, kako se državni prazniki vzpostavljajo, kako se ohranjajo in kakšno vlogo imajo za vse nas - člane državnih skupnosti.
V Mestnem muzeju v Idriji so leta 2016 pripravili občasno razstavo- Dame in čipke, ki je dala širši vpogled v meščanski sloj prebivalstva; ki ga do tedaj v izrazito delavskem, rudarskem mestu niso raziskovali. Sledilo je terensko delo kustosinj, ki sta dobili podatke od dedičev nekdanjih meščanskih družin, saj nekateri še vedno hranijo pravo bogstvo pisnih podatkov in tudi osebnih predmetov. Poleg tega sta veliko informacij oziroma pisnih virov o idrijskih meščanih pridobili iz fondov idrijske enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Tako se je občasna razstava spremenila v del stalne razstave, ki jo krasijo predmeti, pisni viri in številne fotografije. Več o idrijskih meščanih v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. .
Dr. Ivan Turk je bil dolgoletni profesor računovodstva na ljubljanski ekonomski fakulteti in eden najpomembnejših slovenskih ekonomistov preteklega stoletja, ki pa ni bil ravno pogosto v središču naših pogledov: po eni verjetno strani zaradi svojega zelo strogega, zaprtega in odljudnega značaja, po drugi pa zaradi za marsikoga na videz dolgočasne vede, s katero se je ukvarjal. Življenje tega izjemno nenavadnega znanstvenika, ki se je s povsem neverjetno zagnanostjo, preciznostjo in sistematično lotil vsakega področja - od mladostnega igranja violine in viole, kasnejšega oblikovanja slovenske in jugoslovanske računovodske vede, pa celo do predpisovanja najmanjših podrobnosti v vsakdanjem življenju lastne družine - nam bosta v tokratnih Sledeh časa pomagala predstaviti njegova doktoranda, dolgoletna sodelavca in prijatelja: dr. Slavka Kavčič, ki je z Ivanom Turkom delala na Ekonomski fakulteti, ter direktor Slovenskega inštituta za revizijo dr. Marjan Odar, ki je z njim sodeloval predvsem v okviru svoje institucije. Pred mikrofonom pa gostimo tudi soavtorja biografije Ivana Turka z naslovom Od viole do pisalnega stroja, od not do kontov, dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka.
Teme iz druge svetovne vojne so v najrazličnejših dokumentarnih medijih priljubljene še danes. Predvsem gre za velikanski, globalen spopad, ki je ob tragediji vsega človeštva prinesel tudi mnoga drobna junaštva ali pa osebne tragedije, ki so se tkale v spomine posameznikov, njihovih družin ali pa celih narodov. Ker pa je bilo dogajanje tako široko razvejeno, so mnogi dogodki vegavemu človeškemu spominu ušli, uradna zgodovinska znanost pa se enostavno z vso materijo, tudi po osmih desetletjih, ni sposobna spopasti. Zato so nekatere zgodbe iz vojnega časa ostale nepovedane in eno izmed njih, kolikor to dopušča radijski medij, razkrijemo v oddaji Sledi časa. Gre za skrivnost Dolge njive oziroma zavezniško pomoč iz zraka.
V naslednje pol ure se bomo vrnili v daljno preteklost in poskušali razumeti, kaj nam pripovedujejo kamnine. Obiskali bomo eno pomembnejših naravoslovnih zbirk v Sloveniji – Geološko zbirko Oddelka za geologijo, ki je razstavljena v stavbi Montanistika, v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Zbirka zajema približno 25.000 vzorcev mineralov, kamnin, rud, fosilov, stratigrafskih vzorcev in kostnega gradiva. Kako je zbirka nastala, kakšen pomen ima in kaj je njeno poslanstvo, je v oddaji Sledi časa poizvedovala Petra Medved.
Že kar nekaj let je minilo od takrat, ko so lutkovni umetniki Mini teatra v Ljubljani na oder postavili predstavo Tinček Petelinček. Pred premiernim dogodkom 9. januarja 2004 so zapisali, da bodo v njej uporabili ročne lutke, ki jim pravimo lileki. Navajajo, da je etnolog Niko Kuret, raziskovalec predliterarnih oblik in ljudskega gledališča, opisal te tradicionalne ljudske lutke kot “tipično slovensko-kajkavsko lutkovno gledališče”. Izvirne slovenske lileke (lutke strašila) so po večini uporabljali na tradicionalnih šaljivih sejmih ali na poročnih in drugih slavjih. Oživitev lilekov nima primere v evropskem lutkarstvu, zato so takrat avtorji te predstave zanikali trditev, da naj Slovenija ne bi imela dediščine v lutkarstvu. Več o slabo preučenih lilekih izveste v oddaji Sledi časa. Gost je Robert Waltl.
Žičniške naprave že dolgo niso popularne samo na smučiščih. Povedano drugače; smučišča so njihovo prvotno uporabo celo zakamuflirala, saj je po svetu veliko zgodnjih gondol vozilo prav do svetišč, kamor še danes prevažajo na stotine turistov ali vernikov. Pa še nekaj se je zgodilo medtem. Sodobni »mega polisi«, ki se dušijo v prometni brezizhodnosti, so se začeli zavedati ekološke brezmadežnosti, odlične izrabe prostora in neinvazivnosti za javni prostor, ki jo ponujajo žičniške naprave. Po mnogih svetovnih velemestih množično gradijo gondole, ki tako nimojo več samo turistično-rekreacijskega poslanstva. Postajajo del javnega transporta in če kaj, je prihodnost zelene mobilnosti v zraku pod napetimi jeklenicami … Sledi časa gredo z gondolo na Sveto goro, sprevodnik je Marko Radmilovič.
Da je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu, je teza tistih, ki so prepričani, da so najpomembnejše ne-postranske stvari na svetu vsakovrstne vojne, politika, država, družba in podobno. Velika večina ljudi tega planeta bi brez dvoma raje sedela na stadionih ali se sama podila za žogo, kot pa bila žrtev najrazličnejših usodnih dogajanj. Nogomet je torej najpomembnejša bistvena stvar na svetu in tisti, ki to negirajo iz verski, ideoloških ali humanitarnih razlogov, so že zdavnaj v manjšini. V času svetovnega prvenstva je prav, da se na zgodovino nogometa uzremo tudi v oddaji, ki sledi času. Tokrat se bo zgodilo nekaj neverjetnega, saj se bo Marko Radmilovič, navijač Maribora, poglobil v poetično zgodovino ljubljanskega nogometa.
Eden večjih gradov na Gorenjskem danes sicer le še v razvalinah stoji na začetku doline Draga, na koncu vasi Begunje na Gorenjskem. A vendar sta veličina in pomembnost gradu Kamen in njegovih lastnikov še vedno navzoči, Lambergarje pa slavijo celo ljudske pesmi. Preteklost in skrivnosti iz kamna in na kamnu zgrajenega gradu, ki se prvič kot bivališče plemičev omenja v 12. stoletju, bomo razkrivali v oddaji Sledi časa.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Z znanjem do zvezd je naslov knjige, ki jo je ob 40. obletnici ustanovitve slovenske šole za nepalske gorske vodnike v Nepalu v Manangu pod Anapurnami izdala Planinska založba Planinske zveze Slovenije. Urednica knjige Mojca Volkar Trobevšek je izbrala tak naslov zaradi dvojnega pomena, ki ga prinaša. Na eni strani pomeni, da so slovenski inštruktorji in zdravniki v šoli za gorske vodnike usposobili domačine, da so lahko s tem znanjem preživeli. Tako so postali gorski vodniki, nekateri celo z mednarodnimi licencami, to pa je pripomoglo tudi k razcvetu nepalskega gospodarstva. Na drugi strani pa je naslov tudi parafraza knjige Vikija Grošlja Do prvih zvezd, v kateri opisuje vzpon na Everest. Leta 2021 je namreč nepalski odpravi uspelo doseči vrh K2 pozimi in polovica teh alpinistov se je izobrazila v slovenski šoli za gorske vodnike. Tako je šola dosegla dvoje, razširila je znanje in navdušila Nepalce za vrhunski alpinizem ter osvajanje zanje svetih himalajskih vrhov. Izjemni dosežek slovenske šole za gorske vodnike v Nepalu bomo spoznali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.
Tokratna oddaja Sledi časa bo v pogovoru z raziskovalko vojaških pokopališč, doktorico Petro Svoljšak, postregla z razmislekom o tem, kako na pokopališča, nagrobnike in spominska obeležja gleda zgodovinopisje ter kako jih uporablja kot pomožni vir za razumevanje preteklih in sodobnih družbenih razmerij, identitet in ideologij. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Celje se ponaša z bogato kulturno dediščino, ki sega v tako rekoč vsa zgodovinska obdobja. Poleg obdobja celjskih grofov, pozneje knezov se vse bolj razkriva tudi izjemna antična dediščina rimskega mesta Celeia-Keleia. Kako bogato je bilo to mesto, kažejo tudi antične freske, ki so jih odkrili v letih 2016 in 2017 ob prenovi muzejskega trga v Celju. Takrat so pod ostalinami srednjeveške hiše, ki je v pisnih virih poznana kot tako imenovani »Schreibhaus« gospodarsko poslopje, ki je spadalo k palači oziroma knežjemu dvoru, našli presenetljivo dobro ohranjene rimske ostaline. Med njimi tudi ostanke rimske vile ali domusa, kjer so jih presenetile bogate stenske in stropne poslikave. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Na robu ljubljanskega Tivolija in Rožne doline stoji Spomenik talcem. Malokdo ve, da je to delo gluhega kiparja Ivana Štreklja, ki je ustvarjal v kamnu, žgani glini, lesu, mavcu in bronu. Upodabljal je predvsem dekliške, redkeje moške figure. Ustvarjal je v Švicariji – ljubljanskem Montparnassu, veliko njegovih del pa je izgubljenih ali uničenih. V današnji oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo spoznali življenje in delo kiparja Ivana Štreklja, ki je deloval v svetu umetnosti – kiparstvu, ki je bilo njegova največja ljubezen, in svetu tišine, kajti gluhota ga je zaznamovala za vse življenje.
Letos mineva 150 let od rojstva Antona Korošca: najvplivnejšega slovenskega politika prve polovice 20. stoletja in – temu verjetno ne bi oporekali niti njegovi politični nasprotniki – enega najbolj pragmatičnih in spretnih politikov v naši zgodovini nasploh: človeka, ki je svoje življenje resnično scela posvetil političnemu udejstvovanju.
Neveljaven email naslov