Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V 18. stoletju se je začelo rečno pristanišče širiti, takrat so postavili, za tiste čase, moderno skladišče
Naša dežela je zaradi svoje geografske lege že od nekdaj križišče poti, ki vodijo iz osrednje Evrope proti jugu, od vzhodnih step do Sredozemskega morja, na zahod. Ta izjemna lega pa se ne kaže le v cestnih povezavah, ampak so pomembno vlogo odigrale tudi naše reke, predvsem Ljubljanica in Sava. Že konec 17. stoletja je Janez Vajkard Valvazor v knjigi Slava vojvodine Kranjske zapisal:
"reki Ljubljanica in Sava nosita veliko ladij, ki prevažajo najrazličnejše blago, ki prihaja iz Italije in je namenjeno vse do Siska; ista pot je bila tudi v obratni smeri. Vozilo se je podnevi in ponoči z majhnimi in velikimi ladjami. Delo so opravljali brodarji na ladji, ki so ladjo porivali z drogovi, da ne bi nasedla na obrežje. Ko je ladja vozila proti toku, so jo vlekli ljudje."
Valvazorjevi upodobitvi čolnarjenja in brodarstva.
foto: Kulturni center Litija.
Pozneje se je rečni promet še povečeval in v 18. stoletju se je začelo širiti tudi rečno pristanišče v Zalogu pri Ljubljani, kjer so takrat postavili, za tiste čase, moderno skladišče.
Povezanost človeka z rekama Savo in Ljubljanico, ki sta dajali kruh, a tudi grozili s poplavami, visoko vodo in uničenjem, je na vzhodnem delu Ljubljanske kotline prisotna že od pradavnine, že najmanj od časov bronaste in železne dobe, ko je nekje tu vodila tudi znamenita Jantarna pot.
Zalog pri Ljubljani je bil v zgodovini zelo pomemben kraj predvsem zaradi rečnega pristanišča, ladjedelnice in živahne trgovine tako s takratno celotno avstro-ogrsko monarhijo kot s turškim cesarstvom. Reki Sava in Ljubljanica sta namreč v zgodovini povezovali ljudi in s tem odprli pot živahni trgovini. Prav zaradi tega pristanišča je bil v Ljubljani zelo slovit in razvit žitni trg za celotno Kranjsko. Mag. Minka Jerebič: "Hiter razvoj pristanišča Zalog je narekovala trgovska rečna pot in tudi nagel razvoj mesta Ljubljane. Ladjedelnice so izdelovale vedno večje čolne, domačini so na poplavnem območju sadili konopljo, da so lahko zadovoljili potrebam vrvarskih delavnic, ki so izdelovale vrvi za potrebe pristanišča " ( vir; spletna stran; ruslaka.si).
Manjši kraji, ki so nastajali vzdolž obeh rek – Ljubljanice in Save, so v srednjem veku postali pomembni kraji, kjer se je začela razvijati najrazličnejša obrt in manufaktura, zgrajene so bile ladjedelnice, postavljeni številni mlini in žage, vse z namenom, da bi zagotovili nemoteno rečno trgovsko pot. Že v 17. in kasneje v 18. stoletju so začeli regulirati obe reki, ob desnem bregu Ljubljanice v Spodnjem Kašlju je začela nastajati vlečna pot, ki se je nadaljevala proti izlivu Ljubljanice v Savo, ta pa je potekala vse do Mokric ( vir; spletna stran; ruslaka.si).
Ob Ljubljanici.
foto: Vekoslav Kramarič-SEM:
Nakladanje čolna.
foto: Anton Šušteršič-SEM.
V pristanišču je bila prava mavrica najrazličnejših poklicev: od vlekarjev-ali vlačilcev – to je delavcev, ki so po rečni poti vlekli naložene ali prazne čolne proti toku, do fakinov-jekarjev – to pa so bili pa navadni delavci, ki so delali v pristanišču, prenašali tovor na ladjo ali pa jo razkladali.
Brod čez Savo v Dolu pri Ljubljani, SEM.
foto: Fran Vesel-SEM.
Znameniti čoln za prevažanje tovorov je bil tombas. Ob pripravi knjige- Rečno pristanišče Zalog je mag. Minka Jerebič zapisala: "Rdeča nit v knjigi bo vsekakor tovorna rečna ladja, ki so jo Kranjci imenovali »tombas«. Morda so bili Kranjci v tistem času res posebni ljudje, ki so jih v celotni habsburški monarhinji občudovali, največkrat, kot posebneže, toda prav oni so prepoznali skrivnosti, ki sta jih stoletja in stoletja skrivali reki. Našim prednikom je uspelo, pa čeprav jih je prihod »hlapona« potisnil v zgodovino, katere pa nikakor ne smemo pozabiti in se je sramovati. Je del nas in ponosni moramo preteklost podajati prihodnjim rodovom.."
Bogato gradivo je mag. Marija Minka Jerebič zbrala v treh knjigah, prva je bila Rečno pristanišče Zalog, sledili pa sta še Ob bistrem potoku je mlin, cin, cin... Bejž, bejž, voda gre!
Sogovornice v oddaji so: mag. Minka Jerebič, gospa Antonija Jereb in gospa Majda Mihovec, ki so povedale kar nekaj zanimivih zgodb o rečnem pristanišču Zalog.
Čas je sledi največjega rečnega pristanišča na Kranjskem v Zalogu pri Ljubljani zabrisal. Nadomestil ga je velik betonski most, pred katerim stoji spominska tabla, ki govori o bogati preteklosti Zaloga in okoliških krajev. Toda ostali so spomini in izjemno arhivsko in drugo gradivo, ki bo zagotovo spodbudilo še kakšno knjigo o preteklosti, iz katere bi lahko črpali navdih tudi za sedanji čas.
900 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
V 18. stoletju se je začelo rečno pristanišče širiti, takrat so postavili, za tiste čase, moderno skladišče
Naša dežela je zaradi svoje geografske lege že od nekdaj križišče poti, ki vodijo iz osrednje Evrope proti jugu, od vzhodnih step do Sredozemskega morja, na zahod. Ta izjemna lega pa se ne kaže le v cestnih povezavah, ampak so pomembno vlogo odigrale tudi naše reke, predvsem Ljubljanica in Sava. Že konec 17. stoletja je Janez Vajkard Valvazor v knjigi Slava vojvodine Kranjske zapisal:
"reki Ljubljanica in Sava nosita veliko ladij, ki prevažajo najrazličnejše blago, ki prihaja iz Italije in je namenjeno vse do Siska; ista pot je bila tudi v obratni smeri. Vozilo se je podnevi in ponoči z majhnimi in velikimi ladjami. Delo so opravljali brodarji na ladji, ki so ladjo porivali z drogovi, da ne bi nasedla na obrežje. Ko je ladja vozila proti toku, so jo vlekli ljudje."
Valvazorjevi upodobitvi čolnarjenja in brodarstva.
foto: Kulturni center Litija.
Pozneje se je rečni promet še povečeval in v 18. stoletju se je začelo širiti tudi rečno pristanišče v Zalogu pri Ljubljani, kjer so takrat postavili, za tiste čase, moderno skladišče.
Povezanost človeka z rekama Savo in Ljubljanico, ki sta dajali kruh, a tudi grozili s poplavami, visoko vodo in uničenjem, je na vzhodnem delu Ljubljanske kotline prisotna že od pradavnine, že najmanj od časov bronaste in železne dobe, ko je nekje tu vodila tudi znamenita Jantarna pot.
Zalog pri Ljubljani je bil v zgodovini zelo pomemben kraj predvsem zaradi rečnega pristanišča, ladjedelnice in živahne trgovine tako s takratno celotno avstro-ogrsko monarhijo kot s turškim cesarstvom. Reki Sava in Ljubljanica sta namreč v zgodovini povezovali ljudi in s tem odprli pot živahni trgovini. Prav zaradi tega pristanišča je bil v Ljubljani zelo slovit in razvit žitni trg za celotno Kranjsko. Mag. Minka Jerebič: "Hiter razvoj pristanišča Zalog je narekovala trgovska rečna pot in tudi nagel razvoj mesta Ljubljane. Ladjedelnice so izdelovale vedno večje čolne, domačini so na poplavnem območju sadili konopljo, da so lahko zadovoljili potrebam vrvarskih delavnic, ki so izdelovale vrvi za potrebe pristanišča " ( vir; spletna stran; ruslaka.si).
Manjši kraji, ki so nastajali vzdolž obeh rek – Ljubljanice in Save, so v srednjem veku postali pomembni kraji, kjer se je začela razvijati najrazličnejša obrt in manufaktura, zgrajene so bile ladjedelnice, postavljeni številni mlini in žage, vse z namenom, da bi zagotovili nemoteno rečno trgovsko pot. Že v 17. in kasneje v 18. stoletju so začeli regulirati obe reki, ob desnem bregu Ljubljanice v Spodnjem Kašlju je začela nastajati vlečna pot, ki se je nadaljevala proti izlivu Ljubljanice v Savo, ta pa je potekala vse do Mokric ( vir; spletna stran; ruslaka.si).
Ob Ljubljanici.
foto: Vekoslav Kramarič-SEM:
Nakladanje čolna.
foto: Anton Šušteršič-SEM.
V pristanišču je bila prava mavrica najrazličnejših poklicev: od vlekarjev-ali vlačilcev – to je delavcev, ki so po rečni poti vlekli naložene ali prazne čolne proti toku, do fakinov-jekarjev – to pa so bili pa navadni delavci, ki so delali v pristanišču, prenašali tovor na ladjo ali pa jo razkladali.
Brod čez Savo v Dolu pri Ljubljani, SEM.
foto: Fran Vesel-SEM.
Znameniti čoln za prevažanje tovorov je bil tombas. Ob pripravi knjige- Rečno pristanišče Zalog je mag. Minka Jerebič zapisala: "Rdeča nit v knjigi bo vsekakor tovorna rečna ladja, ki so jo Kranjci imenovali »tombas«. Morda so bili Kranjci v tistem času res posebni ljudje, ki so jih v celotni habsburški monarhinji občudovali, največkrat, kot posebneže, toda prav oni so prepoznali skrivnosti, ki sta jih stoletja in stoletja skrivali reki. Našim prednikom je uspelo, pa čeprav jih je prihod »hlapona« potisnil v zgodovino, katere pa nikakor ne smemo pozabiti in se je sramovati. Je del nas in ponosni moramo preteklost podajati prihodnjim rodovom.."
Bogato gradivo je mag. Marija Minka Jerebič zbrala v treh knjigah, prva je bila Rečno pristanišče Zalog, sledili pa sta še Ob bistrem potoku je mlin, cin, cin... Bejž, bejž, voda gre!
Sogovornice v oddaji so: mag. Minka Jerebič, gospa Antonija Jereb in gospa Majda Mihovec, ki so povedale kar nekaj zanimivih zgodb o rečnem pristanišču Zalog.
Čas je sledi največjega rečnega pristanišča na Kranjskem v Zalogu pri Ljubljani zabrisal. Nadomestil ga je velik betonski most, pred katerim stoji spominska tabla, ki govori o bogati preteklosti Zaloga in okoliških krajev. Toda ostali so spomini in izjemno arhivsko in drugo gradivo, ki bo zagotovo spodbudilo še kakšno knjigo o preteklosti, iz katere bi lahko črpali navdih tudi za sedanji čas.
Lani smo zaznamovali okroglo obletnico smrti frančiškanskih patrov Angelika in Romana Tominec, ki sta se v spomin Ljubljančanov vpisala s svojim bojem za socialno pravičnost, zavračanjem sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in odprtostjo, ki jima je omogočala široko priljubljenost tudi zunaj katoliških krogov. Od smrti patra Angelika, ki se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, je minilo 60 let, pater Roman, ki se je uveljavil kot odličen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, pa je svojega starejšega brata preživel za tri desetletja in se poslovil konec februarja 1991. Njuno zanimivo življenje – močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju – so nam ob tej priložnosti v eni od preteklih oddaj Sledi časa pomagali predstaviti teolog in publicist dr. Peter Kovačič Peršin, nečakinja patrov Tominec Barica Pintarič, predvsem pa frančiškanski pater dr. Silvin Krajnc, ki službuje v župniji Ljubljana Šiška in je kar dvanajst let živel skupaj s patrom Romanom ter o obeh bratih napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Brata pater Angelik in pater Roman Tominec: glasnika pravičnosti in dobrote. Vabljeni k poslušanju reprize oddaje Sledi časa, ki jo je pripravila Alja Zore.
V nervoznih časih, ko se povečuje tudi število kriminalnih dejan in ko sploh tista težja dobivajo v javnosti mnogo pozornosti, je mogoče primerno, da se zazremo tudi v preteklost tovrstne dejavnosti v Sloveniji. Z odmaknjenostjo osebe in usode kriminalcev pridobivajo romantični pridih in prav po tej poti stopa življenjska zgodba Franca Rihtariča. Človeka, ki bo v zgodovino šel kot zadnji, nad katerim je bila v Sloveniji izvršena smrtna kazen. Kljub časovni oddaljenosti in kljub večjemu številu medijskih objav v približno zadnjega pol stoletja pa so se pred kratkim pojavila nova dejstva, ki dodatno osvetljujejo usodo tega nenavadnega moža. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Pred natanko 100 leti sta izšli monografiji, ki sta svetu predstavili od nas geografsko oddaljene skupine ljudi in njihove kulture, načine organiziranja življenj, ki lahko delujejo čudaško, vendar bi podobne elemente lahko iskali tudi v naših življenjih. O Argonavtih zahodnega Pacifika Bronislawa Malinowskega s podnaslovom Pripoved o podjetnosti in dogodivščinah domačinov v arhipelagih melanezijske Nove Gvineje -, ki so jih pri Založbi Aristej prevedene izdali tudi v slovenščini, in Andamanskih otočanih Alfreda Radcliffa-Browna, tako v oddaji Sledi časa, v kateri bo govora tudi o tem, kaj vse se dogaja v polju kulturne in socialne antropologije dandanes ... Gost dr. Rajko Muršič.
Senik. Preprosta beseda za preprosto stavbo, ki pa skriva bogate in zanimive zgodbe, tradicijo, izročilo in spomine na svet, ki izginja. Slovenska krajina je prepredena z različnimi kmetijskimi gospodarskimi objekti, nekateri se še uporabljajo za pravi namen, druge pa počasi jemlje zob časa. Govorimo o kozolcih, steljnikih, tako imenovanih pajštvah – sušilnicah sadja – in senikih. Ti so še posebno v Posočju, med Kobaridom in Tolminom, nekaj posebnega. V Tolminskem muzeju so se povezali z dolgoletnim zbiralcem izročila Pavletom Četrtičem iz Kobarida, ki že desetletja vneto raziskuje, zapisuje in dokumentira ustno in materialno zapuščino Posočja. Med različnimi ostanki preteklosti ga še posebno navdušujejo seniki in vse, kar je povezano z njimi. Popolnoma drugače pa so seniki začarali Elvisa Jerkiča iz Tolmina, mladega študenta arhitekture in fotografa. Pritegnili sta ga preprostost in arhetipskost teh poslopij. Sodelovanje vseh treh partnerjev je rodilo razstavo in katalog. Več o senikih v Zgornjem Posočju pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Ta čas preloma leta je čas, poln toplih sporočil, voščil in želja tistim, ki jih imamo radi – naši družini, širši in ožji, našim prijateljem, pa tudi želje tistim, ki jih srečujemo v službi, znancem, včasih pa tudi neznancem, ki jih srečamo povsem naključno. Voščila na naslovnike prihajajo na različne načine. Zdi se, da čedalje pogosteje uporabljamo sodobne tehnologije in svoje misli pošiljamo po elektronski pošti, kratkih sporočilih SMS, čedalje manj pa je na roke napisanih in prav na prejemnika pošte naslovljenih voščil in sporočil. Ker … si mogoče za to niti ne vzamemo dovolj časa. Aleš Debeljak, pesnik, esejist, prevajalec, urednik, kritik, si je vzel čas. In pri urejanju njegove zapuščine – 25. decembra bi dopolnil 60 let – je nastala zanimiva knjiga Saj grem samo mimo, ki arhivira njegovo strast do pošiljanja razglednic. Napisal in poslal jih je na tisoče, deset tisoč ali celo več. So dokument časa, oda prijateljstvom in ljubezni, odsev topline, hvaležnosti in pozornosti. Knjigi je sledila razstava, ki si jo lahko do 13. februarja ogledate v Slovenskem etnografskem muzeju.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Vsak zmagovalec si po končanem spopadu vzame vojni plen, ki ga potem spominja na slavno zmago in ima nek simbolni pomen. Tako se je zgodilo tudi v primeru tako imenovanega plašča osmanskega vrhovnega poveljnika Hasan paše, ki so ga predelali v mašni plašč. V tem so duhovniki opravljali slavnostne maše ob spominu na znamenito bitko pri Sisku leta 1593, kjer so združene krščanske sile premagale številčnejšo turško vojsko. Ozadje tega spopada pa je bilo zapleteno. V tem času sta sicer habsburški cesar Rudolf II. in osmanski sultan sklenila premirje, vendar pa so osmanske sile, ki so bile v Bosni, to navidezno premirje izkoriščale za manjše akcije, s katerim so skušale širiti svoje vplivno območje in zasesti slabo branjene obmejne postojanke v Vojni krajini na Hrvaškem. To pa je pomenilo, da se v ozadju teh prask pripravlja nekaj velikega. Osmanski imperij sicer ni kazal odkrite želje po spopadu s habsburškim cesarstvom, ker so bile njihove sile usmerjene v spopade v Perziji, kamor so hoteli razširiti svoja ozemlja. Bistven premik na balkanski fronti, če jo lahko tako imenujemo, pa je bil, ko je poveljstvo nad silami v Bosni prevzel Hasan paša Predojević. In s tem se začne naša pot po sledeh njegovega plašča. Več o tem v oddaji sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana je v širši javnosti po krivici postala prepoznavna zaradi problematike prostorov v ljubljanskih Križankah. Od tam se bodo, kot je videti, morali v prihodnjem letu izseliti. Vendar to ni tema današnje oddaje Sledi časa. V njej se bomo posvetili zgodovini šole, ki je dala dom številnim mednarodno uveljavljenim umetnicam in umetnikom. Ljudem, ki so tej šoli dali dušo in se po dokončanem šolanju pogosto nanjo vračali kot profesorji. In seveda mladim umetnikom, ki so del te šole zdaj in dogajanje na in ob njej najbolj občutijo. V čisto poseben svet oblikovanja in fotografije se je skozi prizmo časa odpravil Jure K. Čokl.
Lev, kralj živali, je danes skoraj izključno afriška žival. V preteklosti pa je bilo drugače, zaradi česar so se levi za vekomaj usidrali v evropske in z njimi slovenske ikonografijo, simboliko, zgodbe in umetnost. Vse to pa so na naših tleh skozi zgodovino vedno znova utrjevale tudi žive živali v zverinjakih, menažerijah, cirkusih in živalskih vrtovih.
V zadnjem času so se vrstile obletnice, ki so tako ali drugače označevale trideseto obletnico osamosvojitve Slovenije. Obletnice pa so lahko tudi drugačne. Posebno skrbno so ljubitelji glasbe označevali pol stoletja prelomnih dogodkov, ki so bili vezani na skupino The Beatles in njen vpliv na globalno kulturo. Pred nekaj leti se je razširila vest, da so arhivarji založbe Apple izkopali petdeset let stare, nikoli objavljene filmske in avdioposnetke, ki so nastali med snemanjem zadnjega albuma skupine, naslovljenega Let it be. V oddaji Sledi časa torej o Beatlih. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Napoved: Rapalsko mejo oziroma rapalsko obdobje uvrščamo v čas med prvo in drugo svetovno vojno. Konec prve svetovne vojne je Italija izsilila podpis mirovnega sporazuma, ki ji je dal pravno osnovo za zasedbo dela razpadajoče avstro-ogrske monarhije, to pa je bil večinoma zahodni del nastajajoče države, pozneje Kraljevine SHS. Leta 1920 so tako podpisali Rapalsko pogodbo, s katero je Italija dosegla razmejitev, ki se je ujemala z njenimi strateškimi željami in cilji. Tako si je zavarovala Padsko nižino in dobila tretjino slovenskega etničnega ozemlja, Istro in del Dalmacije, v zameno pa je priznala Kraljevino SHS. Negativne posledice te pogodbe je trpelo predvsem slovensko prebivalstvo, saj je bilo odrezano od drugega slovenskega ozemlja. Posledice so čutili tudi prebivalci Istre in dela Dalmacije. Še pred pojavom fašizma v Italiji so se na zasedenih območjih začeli raznarodovalni pritiski, ki so se pozneje še stopnjevali. Nova meja je globoko zarezala v življenje ljudi, v samo identiteto naroda, v gospodarstvo in vsa druga področja. Nastajanje nove meje, zgodbe, povezane z njo, bomo spoznali prek zapisa v knjigi, planinskem vodniku Meja na razvodnici. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Kako so zadruge na prelomu v 20. stoletje postale prevladujoča organizacijska oblika v slovenskem gospodarstvu
Po končani drugi svetovni vojni so zmagovalci razvili svoje prapore in zažgali sovražnikove ter se odpravili krpati počeno civilizacijo. A vse ni šlo povsem gladko. Po vsem svetu posamezniki ali pa cele skupine konca vojne iz takšnih ali drugačnih razlogov niso hoteli priznati. V Jugoslaviji so skoraj desetletje po koncu v gozdovih še vedno životarile skupine, ki se nikakor niso mogle sprijazniti s komunističnim prevzemom oblasti. Zgodbo o prav filmskem junaku, ki se je spoprijel s temi tolpami, prinaša oddaja Sledi časa. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
V oddaji Sledi časa bomo se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od preostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznoliki, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, mnoge kulture in civilizacije so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, v nasprotju s statusno višje postavljenimi starimi ljudmi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina.
V oddaji Sledi časa bomo se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od ostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznoliki, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, mnoge kulture in civilizaciji so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, za razliko od statusno višje postavljenih starih ljudi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina, raziskovalec s Fakultete za družbene vede, ki se večkrat naslanja na oba dela monografije Simone de Beavoir, eseja o starosti: Stališče zunanjosti in Biti v svetu. Spraševali se bomo, ali je starot še vedno nekaj kar je treba sramotno prikrivati, in še, ali je tudi mladost marginalizirana, tako kot starost?
Čas nastajanja in pionirsko obdobje železniških povezav na slovenskem ozemlju je pripoved, ki pritegne. V zavesti številnih je slika razvoja od parnih lokomotiv do hitrih vlakov in ni naključje, da je tudi Evropska unija železniškim povezavam v letošnjem letu namenila posebno pozornost. Tokratne Sledi časa prinašajo vpogled v začetek železniške zgodbe na Slovenskem s posebnim poudarkom na Prekmurju, kjer najstarejši še pomnijo vlak, imenovan »Gorička Mariška«.
V Narodnem muzeju Slovenije so izdali obsežno monografijo z naslovom Oklepi, njen avtor je dr. Tomaž Lazar, muzejski svetovalec v Narodnem muzeju Slovenije. To je prva izvirna tako obsežna študija v slovenskem jeziku, ki podrobneje pojasnjuje razvoj oklepa in njegovo uporabo od visokega srednjega veka do konca 17. stoletja. Kataloško predstavitev predmetov iz muzejske zbirke dopolnjuje pregled pisnih in likovnih virov iz slovenskega prostora. Poseben poudarek je namenjen tudi tehnologiji in konstrukciji različnih vrst zaščitne opreme – tako z vidika eksperimentalne arheologije in sodobnih rekonstrukcij kot metalurških analiz izbranih eksponatov. O tej zares pomembni in temeljni monografiji in vsebinah, ki jih prinaša, bomo govorili v oddaji Sledi časa- njen avtor je Milan Trobič.
V nedeljskih popoldnevih se na milijone gledalcev nagnete pred televizijski zaslon. Večina je sicer moških, ampak motociklistične dirke, kot jih poznamo zadnjih nekaj desetletij, so globalen športni spektakel, namenjam gledalcem vseh starosti in obeh spolov. Malo teh gledalcev pa se zaveda, da smo bili nekaj časa zraven tudi Slovenci. Več v oddaji Sledi časa avtorja Marka Radmiloviča.
Neveljaven email naslov