Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Habsburška nostalgija

18.03.2018


Trst v primežu spominov

Obmorsko mesto Trst, ki je danes v lasti Republike Italije  ima zagotovo ne samo v naši ampak tudi drugih nacionalnih zgodovinah poseben položaj,  ki zbuja zelo mešane občutke.  To pa zaradi številnih usodnih dogodkov, ki so zarisali neizbrisen pečat na številnih področjih, od politike, kulture, gospodarstva in predvsem v odnosih  med prebivalci tega mesta. Trst je bil od nekdaj narodnostno zelo barvit, zelo pomembni pa so bil tu že od nekdaj tudi Slovenci. Ob zadnjem popisu prebivalstva v nekdanji Avstro-ogrski monarhiji leta 1910, je bil Trst celo največje slovensko mesto, v katerem je živelo kar 56.000 Slovencev.  Trst danes išče neko svojo podobo in vlogo, ki se naslanja tudi na nostalgične spomine na 500 letno habsburško vladavino v tem mestu, kjer se radi hvalijo tudi z odprtostjo do drugih s kozmopolitizmom in podobno. Po drugi strani pa ostro zavračajo begunce, in bolj ali manj nasprotujejo legitimnim težnjam narodnostnih manjšin. O habsburški nostalgiji v Trstu bomo govorili v oddaji Sledi časa.

Pogled na Trst, 2017.

foto: Oleg Brovko.

Dolga zgodovina...

Zgodovina Trsta je bila od nekdaj zelo burna, predvsem zaradi pomembne obmorske lege in povezav z zaledjem. Večstoletni boji med Benetkami in habsburškim dvorom za prevlado nad mestom so se, vsaj kar se tiče večjih vojaških spopadov končali leta 1382 ko je Trst prešel v last Habsburžanov, ki so ga nato obdržali do konca I. svetovne vojne. Stalne praske med gospodarji Jadrana pa so se nadaljevali še stoletja vse do leta 1717 ko so proglasili prosto plovbo po Jadranu in leta 1719 ko je Trst postal svobodno pristanišče.

 

»Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča«, je poudaril pisatelj Ivan Cankar v svojem zadnjem predavanju v Trstu, ki ga je imel v tem mestu 20. aprila 1918. Lahko bi k temu dodali, da je to potekalo v zgodovinsko prelomnem času, saj je s koncem I. svetovne vojne Trst z zaledjem, po 500 letih Habsburške vladavine pripadal Kraljevini Italiji.

 

V italijanskih rokah je Trst še danes. Po II. svetovni vojni je  spadal v  cono A in je bil znan  pod imenom STO Svobodno tržaško ozemlje. To je nato pripadlo skupaj s cono A,  Republiki  Italiji, cona B pa tedanji Jugoslaviji,  po osamosvojitvi pa sodi nekdanja cona B v okvir Republike Slovenije.

STO- Svodobno tržaško ozemlje.

foto: Wikipedija.

 

 

Nostalgija

Trst je v vseh pogledih zanimivo mesto, zato se zanj že od nekdaj zanimajo različni raziskovalci  preteklosti in sedanjosti. Mejnost, obmejnost mesta je navdih tudi za etnologe in kulturne antropologe, ker Trst ni samo mesto na meji različnih nacionalnih skupnosti, ampak tudi na meji spominov. To se kaže tako na področju mestne krajine, kjer so postavljeni posamezni spomeniki, kot tudi na področju kulinarike. V tem času se pojavljajo v Trstu nostalgični spomini na habsburški imperij, ko je bilo mesto na višku svojih moči, kar pa se je ob koncu I. svetovne vojne in s prihodom Italije popolnoma spremenilo. Ta nostalgija pa ni nastala v zadnjih nekaj letih, nam je v oddaji med drugim povedala mag. Daša Ličen z Inštituta za slovensko narodopisje Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Nostalgija....

foto: Antonino.

Ko govorimo o nostalgiji za imperijem, je ta še toliko bolj nenavadna, saj so bili Italijani in Tržačani italijanskega rodu z njim nekoč na bojni nogi.

 

Nostalgija za zlatimi časi je izredno močna.

Trg pred borzo, 1880.

foto: Wikimedia.

Današnji nostalgični vzorniki so bili nekoč bolj ali manj osovraženi tuji vladarji.

Marija Terezija.

foto: Dennis Jarvis.

 

Kulinarična nostalgija

Zelo zanimiva je seveda tudi kulinarična podoba Trsta, kjer je nostalgija prav tako zelo očitna in prisotna.

Caprese Trieste, 2017.

foto: Antonino.

 

Nostalgija kot...

Nostalgija je lahko tudi farsa, nekakšna kulisa, ki kaže, v kako konfuznem, zmedenem času živimo, ko nastajajo neki novi fašizmi, sovraštvo do drugih in drugačnih. Tega v Trstu in večini evropskih mest ne manjka. Poplesavanje na  ulicah v taktu dunajskega valčka je sicer lahko nekaj povsem legitimnega a je hkrati  tudi smešno, je med drugim v oddaji razmišljal slovenski tržaški pisatelj in režiser Marko Sosič.

Nostalgični plesi, 2018.

foto: Maurizio Constanzo.

 

Radikalizem in izbris določenega obdobja, kar je postalo v zadnjih desetletjih spet zanimivo, sta se začela po I. svetovni vojni, ko se je podoba Evrope in Trsta z zaledjem korenito spremenila. Novi oblastniki, ki so zamenjali 500-letno vladavino Habsburžanov, so šli tako daleč, da so izbrisali stara imena krajev, spremenili priimke in imena živih in tudi mrtvih, nam je med drugim povedal zamejski zgodovinar dr. Aleksej Kalc.

Sogovorniki

Mag. Daša Ličen

 

Marko Sosič

 

dr. Aleksej Kalc

 

Mešanje

Iskanje nekih identitet je v primeru Trsta povezano z različnimi zgodovinskimi dogodki, osebami, in kaže vso razklanost mesta, ki že od nekdaj goji kult- najbolj italjanskega mesta med vsemi italijanskimi mesti. Po drugi strani pa je vseskozi prisotno tudi dojemaje Trsta kot nekega posebnega mesta, ki je in ni italijansko. da pri tem ne govorimo o odnosu do drugih in drugačnih. Trenutni oblastniki v Trstu so, ko so prišli na oblast v mestu,  brezdomcem pobrali celo kartone na katerih so spali, nam je povedal Marko Sosič, ki opozarja na nek specifičen vseevropski trend, ki rojeva neke nove oblike skrajnih ideologij, dobro znanih iz preteklosti.

Miramare, 2018.

foto: Christop Sammer.

Palača Lloyd,Trst

foto: Christop Sammer.

Pogled na Rusi most, Ponte Rosso.

foto: Christop Sammer.


Sledi časa

901 epizod


Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Habsburška nostalgija

18.03.2018


Trst v primežu spominov

Obmorsko mesto Trst, ki je danes v lasti Republike Italije  ima zagotovo ne samo v naši ampak tudi drugih nacionalnih zgodovinah poseben položaj,  ki zbuja zelo mešane občutke.  To pa zaradi številnih usodnih dogodkov, ki so zarisali neizbrisen pečat na številnih področjih, od politike, kulture, gospodarstva in predvsem v odnosih  med prebivalci tega mesta. Trst je bil od nekdaj narodnostno zelo barvit, zelo pomembni pa so bil tu že od nekdaj tudi Slovenci. Ob zadnjem popisu prebivalstva v nekdanji Avstro-ogrski monarhiji leta 1910, je bil Trst celo največje slovensko mesto, v katerem je živelo kar 56.000 Slovencev.  Trst danes išče neko svojo podobo in vlogo, ki se naslanja tudi na nostalgične spomine na 500 letno habsburško vladavino v tem mestu, kjer se radi hvalijo tudi z odprtostjo do drugih s kozmopolitizmom in podobno. Po drugi strani pa ostro zavračajo begunce, in bolj ali manj nasprotujejo legitimnim težnjam narodnostnih manjšin. O habsburški nostalgiji v Trstu bomo govorili v oddaji Sledi časa.

Pogled na Trst, 2017.

foto: Oleg Brovko.

Dolga zgodovina...

Zgodovina Trsta je bila od nekdaj zelo burna, predvsem zaradi pomembne obmorske lege in povezav z zaledjem. Večstoletni boji med Benetkami in habsburškim dvorom za prevlado nad mestom so se, vsaj kar se tiče večjih vojaških spopadov končali leta 1382 ko je Trst prešel v last Habsburžanov, ki so ga nato obdržali do konca I. svetovne vojne. Stalne praske med gospodarji Jadrana pa so se nadaljevali še stoletja vse do leta 1717 ko so proglasili prosto plovbo po Jadranu in leta 1719 ko je Trst postal svobodno pristanišče.

 

»Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča«, je poudaril pisatelj Ivan Cankar v svojem zadnjem predavanju v Trstu, ki ga je imel v tem mestu 20. aprila 1918. Lahko bi k temu dodali, da je to potekalo v zgodovinsko prelomnem času, saj je s koncem I. svetovne vojne Trst z zaledjem, po 500 letih Habsburške vladavine pripadal Kraljevini Italiji.

 

V italijanskih rokah je Trst še danes. Po II. svetovni vojni je  spadal v  cono A in je bil znan  pod imenom STO Svobodno tržaško ozemlje. To je nato pripadlo skupaj s cono A,  Republiki  Italiji, cona B pa tedanji Jugoslaviji,  po osamosvojitvi pa sodi nekdanja cona B v okvir Republike Slovenije.

STO- Svodobno tržaško ozemlje.

foto: Wikipedija.

 

 

Nostalgija

Trst je v vseh pogledih zanimivo mesto, zato se zanj že od nekdaj zanimajo različni raziskovalci  preteklosti in sedanjosti. Mejnost, obmejnost mesta je navdih tudi za etnologe in kulturne antropologe, ker Trst ni samo mesto na meji različnih nacionalnih skupnosti, ampak tudi na meji spominov. To se kaže tako na področju mestne krajine, kjer so postavljeni posamezni spomeniki, kot tudi na področju kulinarike. V tem času se pojavljajo v Trstu nostalgični spomini na habsburški imperij, ko je bilo mesto na višku svojih moči, kar pa se je ob koncu I. svetovne vojne in s prihodom Italije popolnoma spremenilo. Ta nostalgija pa ni nastala v zadnjih nekaj letih, nam je v oddaji med drugim povedala mag. Daša Ličen z Inštituta za slovensko narodopisje Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Nostalgija....

foto: Antonino.

Ko govorimo o nostalgiji za imperijem, je ta še toliko bolj nenavadna, saj so bili Italijani in Tržačani italijanskega rodu z njim nekoč na bojni nogi.

 

Nostalgija za zlatimi časi je izredno močna.

Trg pred borzo, 1880.

foto: Wikimedia.

Današnji nostalgični vzorniki so bili nekoč bolj ali manj osovraženi tuji vladarji.

Marija Terezija.

foto: Dennis Jarvis.

 

Kulinarična nostalgija

Zelo zanimiva je seveda tudi kulinarična podoba Trsta, kjer je nostalgija prav tako zelo očitna in prisotna.

Caprese Trieste, 2017.

foto: Antonino.

 

Nostalgija kot...

Nostalgija je lahko tudi farsa, nekakšna kulisa, ki kaže, v kako konfuznem, zmedenem času živimo, ko nastajajo neki novi fašizmi, sovraštvo do drugih in drugačnih. Tega v Trstu in večini evropskih mest ne manjka. Poplesavanje na  ulicah v taktu dunajskega valčka je sicer lahko nekaj povsem legitimnega a je hkrati  tudi smešno, je med drugim v oddaji razmišljal slovenski tržaški pisatelj in režiser Marko Sosič.

Nostalgični plesi, 2018.

foto: Maurizio Constanzo.

 

Radikalizem in izbris določenega obdobja, kar je postalo v zadnjih desetletjih spet zanimivo, sta se začela po I. svetovni vojni, ko se je podoba Evrope in Trsta z zaledjem korenito spremenila. Novi oblastniki, ki so zamenjali 500-letno vladavino Habsburžanov, so šli tako daleč, da so izbrisali stara imena krajev, spremenili priimke in imena živih in tudi mrtvih, nam je med drugim povedal zamejski zgodovinar dr. Aleksej Kalc.

Sogovorniki

Mag. Daša Ličen

 

Marko Sosič

 

dr. Aleksej Kalc

 

Mešanje

Iskanje nekih identitet je v primeru Trsta povezano z različnimi zgodovinskimi dogodki, osebami, in kaže vso razklanost mesta, ki že od nekdaj goji kult- najbolj italjanskega mesta med vsemi italijanskimi mesti. Po drugi strani pa je vseskozi prisotno tudi dojemaje Trsta kot nekega posebnega mesta, ki je in ni italijansko. da pri tem ne govorimo o odnosu do drugih in drugačnih. Trenutni oblastniki v Trstu so, ko so prišli na oblast v mestu,  brezdomcem pobrali celo kartone na katerih so spali, nam je povedal Marko Sosič, ki opozarja na nek specifičen vseevropski trend, ki rojeva neke nove oblike skrajnih ideologij, dobro znanih iz preteklosti.

Miramare, 2018.

foto: Christop Sammer.

Palača Lloyd,Trst

foto: Christop Sammer.

Pogled na Rusi most, Ponte Rosso.

foto: Christop Sammer.


11.03.2018

Zgodovina Oddajnega centra Krvavec

izu dokumentarnih oddaj od 90-letnici Radia in 60-letnici Televizije Slovenija bomo tokrat dodali še eno. Osvetlili bomo namreč zelo zanimivo zgodovino Oddajnega centra Krvavec, ki se je na 1740-ih metrih nadmorske višine začela pisati že pred več kot šestimi desetletji. Toda prvo oddajanje televizijskega signala z najviše ležečega oddajnega centra v Sloveniji ni potekalo s sedanje lokacije, ampak iz starega planinskega doma na Krvavcu, kamor so Siemensov oddajnik prepeljali z Ljubljanskega gradu. »In ker leta 1957 na Krvavec še ni bila speljana cesta, smo oddajnik najprej z volovsko vprego prepeljali do Kriške planine, ga tam razstavili, potem pa kar v nahrbtnikih in koših znosili do planinskega doma,« lahko med drugim preberemo v spominih enega izmed pionirjev Oddajnega centra Krvavec…


04.03.2018

Pristanišče Zalog

Naša dežela je zaradi svoje geografske lege že od nekdaj križišče poti, ki vodijo iz osrednje Evrope proti jugu, od vzhodnih step do Sredozemskega morja, na zahod. Ta izjemna lega pa se ne kaže le v cestnih povezavah, ampak so pomembno vlogo odigrale tudi naše reke, predvsem Ljubljanica in Sava. Že konec 17. stoletja je Janez Vajkard Valvazor v knjigi Slava vojvodine Kranjske zapisal, "da reki Ljubljanica in Sava nosita veliko ladij, ki prevažajo najrazličnejše blago, ki prihaja iz Italije in je namenjeno vse do Siska; ista pot je bila tudi v obratni smeri. Vozilo se je podnevi in ponoči z majhnimi in velikimi ladjami. Delo so opravljali brodarji na ladji, ki so ladjo porivali z drogovi, da ne bi nasedla na obrežje. Ko je ladja vozila proti toku, so jo vlekli ljudje." Pozneje se je rečni promet še povečeval in v 18. stoletju se je začelo širiti tudi rečno pristanišče v Zalogu pri Ljubljani, kjer so takrat postavili za tiste čase moderno skladišče. To rečno pristanišče, njegov nastanek, razvoj in zaton bomo spoznali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.


25.02.2018

Lakota je hujša od meča

V obdobju, ko se planet spopada z največjimi presežki hrane kot tudi še vedno z bičem lakote, se zdi pogled v preteklost prehranjevanja več kot primerna tema. Prehranjevanje se je iz potrebe, v kulturo in končno sistem izgradilo v globoki preteklosti, antika pa je tej temeljni človeški potrebi dala smisel. Tako je v Rimskem cesarstvu sistem prehranjevanja zaokrožala svetovna prehranska politika, imenovana annona, ki jo je država izoblikovala skozi zapleten sistem prehranskih subvencij. Zanimivo pa je, da lahko antično prehransko politiko, ki jo je imperij večkrat uporabljal tudi kot orožje, brez prevelikega napora prepoznamo tudi v današnjih, umetno vsiljenih prehranskih navadah in težnji po svetovno, od korporacij nadzorovanem prehranskem sistemu.


18.02.2018

Stiški urbarji iz 16. stoletja

V Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični sta na ogled razstavi Stiški urbarji iz 16. stoletja in Dolga zgodovina urbarjev. Kakšna je zgodovina urbarjev, kakšen pomen imajo za slovensko zgodovino in kakšni so izsledki raziskav o stiških urbarjih iz 16. stoletja Cistercijanskega samostana v Stični, ki je v srednjem in novem veku močno vplival na versko, kulturno in gospodarsko podobo Kranjske? O tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.


11.02.2018

Pandemija gripe iz Kansasa v svet

V zgodovini človeštva je bilo približno 30 pandemij gripe, ki so pustile različne posledice. Od vseh je bila najhujša pandemija španske gripe v letih 1918/1919. Izbruhnila je oktobra leta 1918 v ameriškem vojaškem oporišču v Kansasu kot navadna gripa, ki so jo ameriški vojaki v zadnjem letu prve svetovne vojne prinesli v Evropo. V Franciji je virus mutiral in postal smrtonosen, saj je sejal smrt po vsem svetu. Dosegel je tudi samotne otoke v Tihem oceanu. Šele po 86 letih so v New Yorku odkrili genetsko kodo tega virusa. Zdaj vemo, da je šlo za čisti ptičji virus gripe tipa A, podtipa H1N1. Drugi val te gripe, ki se je končal čez noč, in sicer isti dan kot se je končala prva svetovna vojna – 11.11.1918, je zahteval najmanj trikrat toliko žrtev, kot takrat končana prva svetovna vojna. Svetovna zdravstvena organizacija je na podlagi natančnega preučevanja sprejela oceno, da je španska gripa povzročila 50 milijonov žrtev in okužila 20 odstotkov svetovnega prebivalstva. Skrajne ocene govorijo o pol milijarde obolelih, kar je takrat pomenilo tretjino prebivalstva sveta, in 100 milijonov žrtev. Gripa je bila atipična, saj je izbruhnila v za gripo neprimernem času in je prizadela mlade ljudi v starosti od 20 do 40 let. Vzrok za to je mogoče iskati v dejstvu, da je šlo za zadnje leto tako imenovane velike vojne, ko je bilo prebivalstvo izčrpano, podhranjeno, lačno in tudi psihično precej na tleh. Zaradi vojne in drugačne medicinske politike pred sto leti, so podatki o natančnem številu obolelih in umrlih le ocene. Razlogov, zakaj gre za takšno razliko glede števila okuženih in umrlih je še več. Kar zadeva današnje slovensko ozemlje, tudi tu razpolagamo le z ocenami o posledicah te pandemije. V slovenskih deželah naj bi za špansko gripo umrlo približno šest tisoč ljudi, na območju takratne države SHS pa približno 60 tisoč. Več v oddaji, v kateri bomo zvedeli tudi zakaj so to gripo poimenovali španska, v Španiji pa so ji rekli francoska. Povejmo še, da je gripa še edina neobvladana nalezljiva bolezen, ki grozi človeštvu in zato je pomembno, da poznamo njene vzroke in mehanizme delovanja ter genetske kode, da se ji lahko postavimo po robu s primernim cepljenjem.


04.02.2018

Zgodovina radijskih iger

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


28.01.2018

Resnica iz Yad Vashema!

Ob 27. januarju, mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta, se zdi skoraj neverjetno je še vedno (ali pa vedno več) posameznikov, kot tudi političnih organizacij po svetu, ki dvomijo, da se je ta velika tragedija sploh kdaj zgodila. Ne gre za dvom ali zanikanje, ki sega v svet trivialnosti, kot so skupine, ki propagirajo zemljo kot ploskev, temveč gre za načrtno zanikanje enega najgrozovitejših poglavij v pestri zgodovini človeške bestialnosti. Avtor Marko Radmilovič nas vodi po dokumentih, ki ne dopuščajo nobenega dvoma.


21.01.2018

Enajsta šola

Letos se bomo spominjali najrazličnejših pomembnih dogodkov in oseb, ki so zaznamovali domačo in svetovno zgodovino. Pri nas se bomo spomnili 100-te obletnice smrti velikega slovenskega književnika Ivana Cankarja. In v Cankarjevem letu se bo veliko dogajalo v njegovem rojstnem kraju Vrhniki in po vsej Sloveniji. Spomine na njegovo življenje in delo bodo obujali v najrazličnejših ustanovah in zavodih, na takih in drugačnih prireditvah. Mi bomo obudili spomin na ''enajsto šolo pod mostom'', ki jo je proslavil in ji dal nov pomen z opisom v črtici Moje življenje. Pred njim pa je " enajsta šola na Vrhniki" veljala za zbadljivko, ki so jo očitno poznali daleč naokrog. O "enajsti šoli" in pomenu podobnih zbadljivk bomo govorili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


14.01.2018

Edinstvenost Inštituta za krasoslovje

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


07.01.2018

Tragični konec Pohorskega bataljona

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


31.12.2017

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


24.12.2017

Kult hrane

Zadnji dve desetletji lahko spremljamo zelo velik razmah zanimanja za hrano; to gre po mnenju nekaterih strokovnjakov pripisati tudi razvoju elektronskih medijev in družbenih omrežij. Sicer pa je hrana samo del porabe, na to so sociologi opozarjali že v 19. stoletju. Hrana je v človeški zgodovini že od samega začetka imela zelo pomembno vlogo, tudi v antropološkem, sociološkem, kulturnem in še kakšnem pomenu besede. V nekaterih obdobjih je bila plačilno sredstvo, danes pa je orožje, s katerim manipulirajo velike prehranske verige, trgovci, izdelovalci in najrazličnejši medijski in še kakšni učitelji, ki iščejo sveti gral, imenovan superhrana, eliksir dolgega življenja in podobno. Hrano in prehranjevanje bomo v oddaji Sledi časa spoznavali malce drugače; avtor oddaje je Milan Trobič.


17.12.2017

V zakladnici NUK-a

Da je Plečnikova Narodna in univerzitetna knjižnica ena daleč najlepših stavb v Ljubljani, pravi pravcati zaklad slovenske kulture, se menda strinjamo vsi. Toda to še zdaleč ni edini zaklad, ki se skriva na Turjaški ulici 1. V kleti knjižnice, daleč od pogledov radovedne javnosti, se za dobro varovanimi, trikrat zapahnjenimi vrati skriva sicer ne prevelika, a skrbno klimatizirana soba s knjižnimi policami. Na njih pa najdemo nekaj največjih zakladov oziroma svetinj slovenskega naroda. Če namreč drži, da smo Slovenci Slovenci predvsem zavoljo književnosti, tedaj je najbrž treba reči, da so dokumenti, ki jih knjižničarji tu hranijo – med drugim gre za rokopise Prešernovih pesmi in Cankarjevih romanov –, pravzaprav rojstno mesto našega naroda. Kaj vse se torej skriva v zakladnici NUK-a, kaj nam ti rokopisi pravzaprav pripovedujejo in kako zahtevno jih je hraniti za prihodnje rodove, smo preverjali v tokratnih Sledeh časa. Gostje pred mikrofonom so bili literarni zgodovinar Matija Ogrin, ravnateljica NUK-a, Martina Rozman Salobir, in vodja Zbirke rokopisov, starih in redkih tiskov, Marijan Rupert. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Foto: pomožno skladišče Zbirke rokopisov, starih in redkih tiskov v NUK-u (Goran Dekleva)


10.12.2017

Pol stoletja folklorne skupine Emona

Leto, ki trka na vrata, je leto evropske kulturne dediščine. Osnovni cilj te razglasitve je spodbujati in podpirati prizadevanja za zaščito, varstvo, ponovno uporabo, krepitev, vrednotenje in predstavitev evropske kulturne dediščine. Ljubljanska folklorna skupina Emona to počne še pol stoletja. V oddaji bomo z nekaterimi starejšimi in mlajšimi člani skupine prehodili to pot.


03.12.2017

Čez ta prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči

Kljub načelno odprtemu, preglednemu trenutku naše civilizacije, so nekatere teme še vedno tabu. Ena takšnih je smrt. Že dejstvo, da se o koncu življenja zdi smiselno pogovarjati le v začetku novembra govori samo zase. Morebiti gre za naključje, morebiti ne: prav na dan, ki slavi Pesnikovo rojstvo, namesto prazničnega obhajanja Prešernove smrti v Pomurskem muzeju odpirajo razstavo Čez ta prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči.


26.11.2017

Zgodovina smučarske vsakdanjosti

Z zimo prihaja tudi na naših prostorih nadvse priljubljeno smučanje. Že dolgo ne gre več le za rekreacijo, smučanje sega v vse pore družbe. Mnoge njegove vidike smo v oddajah Dokumentarnega uredništva že osvetlili, v oddaji Sledi časa pa se bomo tokrat posvetili zgodovini smučarske vsakdanjosti. Govorili bomo o zgodovini smučarske mode, trgovine, oglaševanja in tehnologije.


19.11.2017

Odlivanje smrti in posmrtne maske

Je posmrtna maska stvar preteklosti ali je še vedno del žive kiparske prakse? Kakšno vlogo ima in kdo so bili umetniki in politiki, katerih obličja so bila nekoč odlita? Koliko posmrtnih mask hranijo javne zbirke po Sloveniji in kako so nastali kulturni svetniki? Društvo za domače raziskave je v galeriji Vžigalica v Ljubljani v sodelovanju z akademskim kiparjem Viktorjem Gojkovičem pripravilo razstavo z naslovom Odlivanje smrti, ki se osredotoča na samo prakso odlivanja, hranjenja in arhiviranja posmrtnih mask ter na njihovo večnamensko uporabnost.


12.11.2017

Hokej v mestu športa

Za Celje pravijo, da je malo mesto velikih športnih uspehov. Podobno kot to velja za Slovenijo, le da je Slovenija mala dežela velikih športnih uspehov. Vsi ti uspehi so vsakokratni vrhovi mnogih malih in velikih športnih zgodb. Ko govorimo o slovenskem hokeju, pomislimo predvsem na vlogo, ki sta jo v tej zgodbi odigrali tradicionalni središči te zimske igre na ledu, Jesenice in Ljubljana.


05.11.2017

Staroverci

Čaščenje dreves in kamnov, dobro poznavanje luninega koledarja, déhnar - duhovni vodja, zdravilci, črna vahta, verovanje v ponovna rojstva in zduhca, zgodbe o vesoljnem potopu in beli kači ? Ne, to ne bo potovanje v mitologijo druidov ali zgodovino starih ameriških plemen. Ne, ostali bomo doma in spoznali zapuščino starovercev v Zahodni Sloveniji - takšno, kot jo je v pogovoru z zadnjimi staroverci na levi in desni strani Soče po drugi svetovni vojni spoznal Pavel Medvešček, lastnik etnološke zbirke Staroverstvo in staroverci, ki je na ogled v Goriškem muzeju. Njegovi zapiski in zbirka so zaradi oglarske prisege čakali več kot 40 let, da so prišli med ljudi, zdaj pa Slovencem odpirajo oči v še vedno zelo skrivno, a ne tako daljno preteklost, ko so na svoji zemlji živeli po svojih pravilih in v skladu z naravo.


29.10.2017

Benko, Zorko, Laimiš - tri radijske legende

Dušan Benko, Zvone Zorko in Florijan Laimiš so trije komentatorji in uredniki, ki so vtisnili globok pečat ne samo radijskemu ampak slovenskemu novinarstvu nasploh. Pred skoraj dvema desetletjema je zato Dušan Berne vsakega posebej portretno predstavil v takratnih oddajah Naš gost, zdaj pa je iz kamenčkov v mozaikih njihovih pripovedi izoblikoval novo celoto in jo zaokrožil v oddajo Sledi časa, ki jo uvrščamo v program ob rob 89-letnici delovanja naše radijske postaje. Pripravlja: Dušan Berne


Stran 17 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov