Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Habsburška nostalgija

18.03.2018


Trst v primežu spominov

Obmorsko mesto Trst, ki je danes v lasti Republike Italije  ima zagotovo ne samo v naši ampak tudi drugih nacionalnih zgodovinah poseben položaj,  ki zbuja zelo mešane občutke.  To pa zaradi številnih usodnih dogodkov, ki so zarisali neizbrisen pečat na številnih področjih, od politike, kulture, gospodarstva in predvsem v odnosih  med prebivalci tega mesta. Trst je bil od nekdaj narodnostno zelo barvit, zelo pomembni pa so bil tu že od nekdaj tudi Slovenci. Ob zadnjem popisu prebivalstva v nekdanji Avstro-ogrski monarhiji leta 1910, je bil Trst celo največje slovensko mesto, v katerem je živelo kar 56.000 Slovencev.  Trst danes išče neko svojo podobo in vlogo, ki se naslanja tudi na nostalgične spomine na 500 letno habsburško vladavino v tem mestu, kjer se radi hvalijo tudi z odprtostjo do drugih s kozmopolitizmom in podobno. Po drugi strani pa ostro zavračajo begunce, in bolj ali manj nasprotujejo legitimnim težnjam narodnostnih manjšin. O habsburški nostalgiji v Trstu bomo govorili v oddaji Sledi časa.

Pogled na Trst, 2017.

foto: Oleg Brovko.

Dolga zgodovina...

Zgodovina Trsta je bila od nekdaj zelo burna, predvsem zaradi pomembne obmorske lege in povezav z zaledjem. Večstoletni boji med Benetkami in habsburškim dvorom za prevlado nad mestom so se, vsaj kar se tiče večjih vojaških spopadov končali leta 1382 ko je Trst prešel v last Habsburžanov, ki so ga nato obdržali do konca I. svetovne vojne. Stalne praske med gospodarji Jadrana pa so se nadaljevali še stoletja vse do leta 1717 ko so proglasili prosto plovbo po Jadranu in leta 1719 ko je Trst postal svobodno pristanišče.

 

»Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča«, je poudaril pisatelj Ivan Cankar v svojem zadnjem predavanju v Trstu, ki ga je imel v tem mestu 20. aprila 1918. Lahko bi k temu dodali, da je to potekalo v zgodovinsko prelomnem času, saj je s koncem I. svetovne vojne Trst z zaledjem, po 500 letih Habsburške vladavine pripadal Kraljevini Italiji.

 

V italijanskih rokah je Trst še danes. Po II. svetovni vojni je  spadal v  cono A in je bil znan  pod imenom STO Svobodno tržaško ozemlje. To je nato pripadlo skupaj s cono A,  Republiki  Italiji, cona B pa tedanji Jugoslaviji,  po osamosvojitvi pa sodi nekdanja cona B v okvir Republike Slovenije.

STO- Svodobno tržaško ozemlje.

foto: Wikipedija.

 

 

Nostalgija

Trst je v vseh pogledih zanimivo mesto, zato se zanj že od nekdaj zanimajo različni raziskovalci  preteklosti in sedanjosti. Mejnost, obmejnost mesta je navdih tudi za etnologe in kulturne antropologe, ker Trst ni samo mesto na meji različnih nacionalnih skupnosti, ampak tudi na meji spominov. To se kaže tako na področju mestne krajine, kjer so postavljeni posamezni spomeniki, kot tudi na področju kulinarike. V tem času se pojavljajo v Trstu nostalgični spomini na habsburški imperij, ko je bilo mesto na višku svojih moči, kar pa se je ob koncu I. svetovne vojne in s prihodom Italije popolnoma spremenilo. Ta nostalgija pa ni nastala v zadnjih nekaj letih, nam je v oddaji med drugim povedala mag. Daša Ličen z Inštituta za slovensko narodopisje Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Nostalgija....

foto: Antonino.

Ko govorimo o nostalgiji za imperijem, je ta še toliko bolj nenavadna, saj so bili Italijani in Tržačani italijanskega rodu z njim nekoč na bojni nogi.

 

Nostalgija za zlatimi časi je izredno močna.

Trg pred borzo, 1880.

foto: Wikimedia.

Današnji nostalgični vzorniki so bili nekoč bolj ali manj osovraženi tuji vladarji.

Marija Terezija.

foto: Dennis Jarvis.

 

Kulinarična nostalgija

Zelo zanimiva je seveda tudi kulinarična podoba Trsta, kjer je nostalgija prav tako zelo očitna in prisotna.

Caprese Trieste, 2017.

foto: Antonino.

 

Nostalgija kot...

Nostalgija je lahko tudi farsa, nekakšna kulisa, ki kaže, v kako konfuznem, zmedenem času živimo, ko nastajajo neki novi fašizmi, sovraštvo do drugih in drugačnih. Tega v Trstu in večini evropskih mest ne manjka. Poplesavanje na  ulicah v taktu dunajskega valčka je sicer lahko nekaj povsem legitimnega a je hkrati  tudi smešno, je med drugim v oddaji razmišljal slovenski tržaški pisatelj in režiser Marko Sosič.

Nostalgični plesi, 2018.

foto: Maurizio Constanzo.

 

Radikalizem in izbris določenega obdobja, kar je postalo v zadnjih desetletjih spet zanimivo, sta se začela po I. svetovni vojni, ko se je podoba Evrope in Trsta z zaledjem korenito spremenila. Novi oblastniki, ki so zamenjali 500-letno vladavino Habsburžanov, so šli tako daleč, da so izbrisali stara imena krajev, spremenili priimke in imena živih in tudi mrtvih, nam je med drugim povedal zamejski zgodovinar dr. Aleksej Kalc.

Sogovorniki

Mag. Daša Ličen

 

Marko Sosič

 

dr. Aleksej Kalc

 

Mešanje

Iskanje nekih identitet je v primeru Trsta povezano z različnimi zgodovinskimi dogodki, osebami, in kaže vso razklanost mesta, ki že od nekdaj goji kult- najbolj italjanskega mesta med vsemi italijanskimi mesti. Po drugi strani pa je vseskozi prisotno tudi dojemaje Trsta kot nekega posebnega mesta, ki je in ni italijansko. da pri tem ne govorimo o odnosu do drugih in drugačnih. Trenutni oblastniki v Trstu so, ko so prišli na oblast v mestu,  brezdomcem pobrali celo kartone na katerih so spali, nam je povedal Marko Sosič, ki opozarja na nek specifičen vseevropski trend, ki rojeva neke nove oblike skrajnih ideologij, dobro znanih iz preteklosti.

Miramare, 2018.

foto: Christop Sammer.

Palača Lloyd,Trst

foto: Christop Sammer.

Pogled na Rusi most, Ponte Rosso.

foto: Christop Sammer.


Sledi časa

901 epizod


Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Habsburška nostalgija

18.03.2018


Trst v primežu spominov

Obmorsko mesto Trst, ki je danes v lasti Republike Italije  ima zagotovo ne samo v naši ampak tudi drugih nacionalnih zgodovinah poseben položaj,  ki zbuja zelo mešane občutke.  To pa zaradi številnih usodnih dogodkov, ki so zarisali neizbrisen pečat na številnih področjih, od politike, kulture, gospodarstva in predvsem v odnosih  med prebivalci tega mesta. Trst je bil od nekdaj narodnostno zelo barvit, zelo pomembni pa so bil tu že od nekdaj tudi Slovenci. Ob zadnjem popisu prebivalstva v nekdanji Avstro-ogrski monarhiji leta 1910, je bil Trst celo največje slovensko mesto, v katerem je živelo kar 56.000 Slovencev.  Trst danes išče neko svojo podobo in vlogo, ki se naslanja tudi na nostalgične spomine na 500 letno habsburško vladavino v tem mestu, kjer se radi hvalijo tudi z odprtostjo do drugih s kozmopolitizmom in podobno. Po drugi strani pa ostro zavračajo begunce, in bolj ali manj nasprotujejo legitimnim težnjam narodnostnih manjšin. O habsburški nostalgiji v Trstu bomo govorili v oddaji Sledi časa.

Pogled na Trst, 2017.

foto: Oleg Brovko.

Dolga zgodovina...

Zgodovina Trsta je bila od nekdaj zelo burna, predvsem zaradi pomembne obmorske lege in povezav z zaledjem. Večstoletni boji med Benetkami in habsburškim dvorom za prevlado nad mestom so se, vsaj kar se tiče večjih vojaških spopadov končali leta 1382 ko je Trst prešel v last Habsburžanov, ki so ga nato obdržali do konca I. svetovne vojne. Stalne praske med gospodarji Jadrana pa so se nadaljevali še stoletja vse do leta 1717 ko so proglasili prosto plovbo po Jadranu in leta 1719 ko je Trst postal svobodno pristanišče.

 

»Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča«, je poudaril pisatelj Ivan Cankar v svojem zadnjem predavanju v Trstu, ki ga je imel v tem mestu 20. aprila 1918. Lahko bi k temu dodali, da je to potekalo v zgodovinsko prelomnem času, saj je s koncem I. svetovne vojne Trst z zaledjem, po 500 letih Habsburške vladavine pripadal Kraljevini Italiji.

 

V italijanskih rokah je Trst še danes. Po II. svetovni vojni je  spadal v  cono A in je bil znan  pod imenom STO Svobodno tržaško ozemlje. To je nato pripadlo skupaj s cono A,  Republiki  Italiji, cona B pa tedanji Jugoslaviji,  po osamosvojitvi pa sodi nekdanja cona B v okvir Republike Slovenije.

STO- Svodobno tržaško ozemlje.

foto: Wikipedija.

 

 

Nostalgija

Trst je v vseh pogledih zanimivo mesto, zato se zanj že od nekdaj zanimajo različni raziskovalci  preteklosti in sedanjosti. Mejnost, obmejnost mesta je navdih tudi za etnologe in kulturne antropologe, ker Trst ni samo mesto na meji različnih nacionalnih skupnosti, ampak tudi na meji spominov. To se kaže tako na področju mestne krajine, kjer so postavljeni posamezni spomeniki, kot tudi na področju kulinarike. V tem času se pojavljajo v Trstu nostalgični spomini na habsburški imperij, ko je bilo mesto na višku svojih moči, kar pa se je ob koncu I. svetovne vojne in s prihodom Italije popolnoma spremenilo. Ta nostalgija pa ni nastala v zadnjih nekaj letih, nam je v oddaji med drugim povedala mag. Daša Ličen z Inštituta za slovensko narodopisje Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Nostalgija....

foto: Antonino.

Ko govorimo o nostalgiji za imperijem, je ta še toliko bolj nenavadna, saj so bili Italijani in Tržačani italijanskega rodu z njim nekoč na bojni nogi.

 

Nostalgija za zlatimi časi je izredno močna.

Trg pred borzo, 1880.

foto: Wikimedia.

Današnji nostalgični vzorniki so bili nekoč bolj ali manj osovraženi tuji vladarji.

Marija Terezija.

foto: Dennis Jarvis.

 

Kulinarična nostalgija

Zelo zanimiva je seveda tudi kulinarična podoba Trsta, kjer je nostalgija prav tako zelo očitna in prisotna.

Caprese Trieste, 2017.

foto: Antonino.

 

Nostalgija kot...

Nostalgija je lahko tudi farsa, nekakšna kulisa, ki kaže, v kako konfuznem, zmedenem času živimo, ko nastajajo neki novi fašizmi, sovraštvo do drugih in drugačnih. Tega v Trstu in večini evropskih mest ne manjka. Poplesavanje na  ulicah v taktu dunajskega valčka je sicer lahko nekaj povsem legitimnega a je hkrati  tudi smešno, je med drugim v oddaji razmišljal slovenski tržaški pisatelj in režiser Marko Sosič.

Nostalgični plesi, 2018.

foto: Maurizio Constanzo.

 

Radikalizem in izbris določenega obdobja, kar je postalo v zadnjih desetletjih spet zanimivo, sta se začela po I. svetovni vojni, ko se je podoba Evrope in Trsta z zaledjem korenito spremenila. Novi oblastniki, ki so zamenjali 500-letno vladavino Habsburžanov, so šli tako daleč, da so izbrisali stara imena krajev, spremenili priimke in imena živih in tudi mrtvih, nam je med drugim povedal zamejski zgodovinar dr. Aleksej Kalc.

Sogovorniki

Mag. Daša Ličen

 

Marko Sosič

 

dr. Aleksej Kalc

 

Mešanje

Iskanje nekih identitet je v primeru Trsta povezano z različnimi zgodovinskimi dogodki, osebami, in kaže vso razklanost mesta, ki že od nekdaj goji kult- najbolj italjanskega mesta med vsemi italijanskimi mesti. Po drugi strani pa je vseskozi prisotno tudi dojemaje Trsta kot nekega posebnega mesta, ki je in ni italijansko. da pri tem ne govorimo o odnosu do drugih in drugačnih. Trenutni oblastniki v Trstu so, ko so prišli na oblast v mestu,  brezdomcem pobrali celo kartone na katerih so spali, nam je povedal Marko Sosič, ki opozarja na nek specifičen vseevropski trend, ki rojeva neke nove oblike skrajnih ideologij, dobro znanih iz preteklosti.

Miramare, 2018.

foto: Christop Sammer.

Palača Lloyd,Trst

foto: Christop Sammer.

Pogled na Rusi most, Ponte Rosso.

foto: Christop Sammer.


06.02.2022

Gnojevka za Stalina

»Najnavadnejši kmet uvideva že dandanes, da samo »stara praksa« v kmetovanju ne velja več; kajti poleg pridnih rok treba je mnogo več zdravega pojmovanja in razumevanja, kakor v tistih »dobrih starih časih.« Do tega pridemo potom dobro organiziranih kmetijskih šol, kojih učni jezik pa mora biti materini jezik učencev.« Tako se je že leta 1903 pridušal komentator v Slovenskem gospodarju na situacijo kmetijskega šolstva na Slovenskem, s posebnim akcentom na Štajersko. Tam namreč slovenske kmetijske šole še ni bilo in je še kar nekaj desetletij ne bo. Sploh pa ni bilo izobraževalne ustanove za kmečka dekleta in preteči je moralo mnogo kmetskega znoja, da se je leta 1935 premaknilo. Banovina je kupila grajsko poslopje v vasi Svečina in v sami srčiki slovenjegoriškega vinogradništva se je začela skoraj 70-letna zgodovina kmetijskega šolstva. Avtor Marko Radmilovič živi skoraj pod gradom, v katerem se odvija zgodba tokratne oddaje Sledi časa.


30.01.2022

Patra Angelik in Roman Tominec

Lani smo zaznamovali okroglo obletnico smrti frančiškanskih patrov Angelika in Romana Tominec, ki sta se v spomin Ljubljančanov vpisala s svojim bojem za socialno pravičnost, zavračanjem sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in odprtostjo, ki jima je omogočala široko priljubljenost tudi zunaj katoliških krogov. Od smrti patra Angelika, ki se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, je minilo 60 let, pater Roman, ki se je uveljavil kot odličen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, pa je svojega starejšega brata preživel za tri desetletja in se poslovil konec februarja 1991. Njuno zanimivo življenje – močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju – so nam ob tej priložnosti v eni od preteklih oddaj Sledi časa pomagali predstaviti teolog in publicist dr. Peter Kovačič Peršin, nečakinja patrov Tominec Barica Pintarič, predvsem pa frančiškanski pater dr. Silvin Krajnc, ki službuje v župniji Ljubljana Šiška in je kar dvanajst let živel skupaj s patrom Romanom ter o obeh bratih napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Brata pater Angelik in pater Roman Tominec: glasnika pravičnosti in dobrote. Vabljeni k poslušanju reprize oddaje Sledi časa, ki jo je pripravila Alja Zore.


23.01.2022

Novi prispevki za biografijo Franca Rihtariča

V nervoznih časih, ko se povečuje tudi število kriminalnih dejan in ko sploh tista težja dobivajo v javnosti mnogo pozornosti, je mogoče primerno, da se zazremo tudi v preteklost tovrstne dejavnosti v Sloveniji. Z odmaknjenostjo osebe in usode kriminalcev pridobivajo romantični pridih in prav po tej poti stopa življenjska zgodba Franca Rihtariča. Človeka, ki bo v zgodovino šel kot zadnji, nad katerim je bila v Sloveniji izvršena smrtna kazen. Kljub časovni oddaljenosti in kljub večjemu številu medijskih objav v približno zadnjega pol stoletja pa so se pred kratkim pojavila nova dejstva, ki dodatno osvetljujejo usodo tega nenavadnega moža. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.


16.01.2022

Argonavti zahodnega Pacifika in Andamanski otočani - 100 let pozneje

Pred natanko 100 leti sta izšli monografiji, ki sta svetu predstavili od nas geografsko oddaljene skupine ljudi in njihove kulture, načine organiziranja življenj, ki lahko delujejo čudaško, vendar bi podobne elemente lahko iskali tudi v naših življenjih. O Argonavtih zahodnega Pacifika Bronislawa Malinowskega s podnaslovom Pripoved o podjetnosti in dogodivščinah domačinov v arhipelagih melanezijske Nove Gvineje -, ki so jih pri Založbi Aristej prevedene izdali tudi v slovenščini, in Andamanskih otočanih Alfreda Radcliffa-Browna, tako v oddaji Sledi časa, v kateri bo govora tudi o tem, kaj vse se dogaja v polju kulturne in socialne antropologije dandanes ... Gost dr. Rajko Muršič.


09.01.2022

Seniki

Senik. Preprosta beseda za preprosto stavbo, ki pa skriva bogate in zanimive zgodbe, tradicijo, izročilo in spomine na svet, ki izginja. Slovenska krajina je prepredena z različnimi kmetijskimi gospodarskimi objekti, nekateri se še uporabljajo za pravi namen, druge pa počasi jemlje zob časa. Govorimo o kozolcih, steljnikih, tako imenovanih pajštvah – sušilnicah sadja – in senikih. Ti so še posebno v Posočju, med Kobaridom in Tolminom, nekaj posebnega. V Tolminskem muzeju so se povezali z dolgoletnim zbiralcem izročila Pavletom Četrtičem iz Kobarida, ki že desetletja vneto raziskuje, zapisuje in dokumentira ustno in materialno zapuščino Posočja. Med različnimi ostanki preteklosti ga še posebno navdušujejo seniki in vse, kar je povezano z njimi. Popolnoma drugače pa so seniki začarali Elvisa Jerkiča iz Tolmina, mladega študenta arhitekture in fotografa. Pritegnili sta ga preprostost in arhetipskost teh poslopij. Sodelovanje vseh treh partnerjev je rodilo razstavo in katalog. Več o senikih v Zgornjem Posočju pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


02.01.2022

Zapuščina Aleša Debeljaka: Saj grem samo mimo...

Ta čas preloma leta je čas, poln toplih sporočil, voščil in želja tistim, ki jih imamo radi – naši družini, širši in ožji, našim prijateljem, pa tudi želje tistim, ki jih srečujemo v službi, znancem, včasih pa tudi neznancem, ki jih srečamo povsem naključno. Voščila na naslovnike prihajajo na različne načine. Zdi se, da čedalje pogosteje uporabljamo sodobne tehnologije in svoje misli pošiljamo po elektronski pošti, kratkih sporočilih SMS, čedalje manj pa je na roke napisanih in prav na prejemnika pošte naslovljenih voščil in sporočil. Ker … si mogoče za to niti ne vzamemo dovolj časa. Aleš Debeljak, pesnik, esejist, prevajalec, urednik, kritik, si je vzel čas. In pri urejanju njegove zapuščine – 25. decembra bi dopolnil 60 let – je nastala zanimiva knjiga Saj grem samo mimo, ki arhivira njegovo strast do pošiljanja razglednic. Napisal in poslal jih je na tisoče, deset tisoč ali celo več. So dokument časa, oda prijateljstvom in ljubezni, odsev topline, hvaležnosti in pozornosti. Knjigi je sledila razstava, ki si jo lahko do 13. februarja ogledate v Slovenskem etnografskem muzeju. 


26.12.2021

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


19.12.2021

55 let LNO

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


12.12.2021

Hasanov plašč

Vsak zmagovalec si po končanem spopadu vzame vojni plen, ki ga potem spominja na slavno zmago in ima nek simbolni pomen. Tako se je zgodilo tudi v primeru tako imenovanega plašča osmanskega vrhovnega poveljnika Hasan paše, ki so ga predelali v mašni plašč. V tem so duhovniki opravljali slavnostne maše ob spominu na znamenito bitko pri Sisku leta 1593, kjer so združene krščanske sile premagale številčnejšo turško vojsko. Ozadje tega spopada pa je bilo zapleteno. V tem času sta sicer habsburški cesar Rudolf II. in osmanski sultan sklenila premirje, vendar pa so osmanske sile, ki so bile v Bosni, to navidezno premirje izkoriščale za manjše akcije, s katerim so skušale širiti svoje vplivno območje in zasesti slabo branjene obmejne postojanke v Vojni krajini na Hrvaškem. To pa je pomenilo, da se v ozadju teh prask pripravlja nekaj velikega. Osmanski imperij sicer ni kazal odkrite želje po spopadu s habsburškim cesarstvom, ker so bile njihove sile usmerjene v spopade v Perziji, kamor so hoteli razširiti svoja ozemlja. Bistven premik na balkanski fronti, če jo lahko tako imenujemo, pa je bil, ko je poveljstvo nad silami v Bosni prevzel Hasan paša Predojević. In s tem se začne naša pot po sledeh njegovega plašča. Več o tem v oddaji sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


05.12.2021

Šola, ki daje dom umetnosti

Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana je v širši javnosti po krivici postala prepoznavna zaradi problematike prostorov v ljubljanskih Križankah. Od tam se bodo, kot je videti, morali v prihodnjem letu izseliti. Vendar to ni tema današnje oddaje Sledi časa. V njej se bomo posvetili zgodovini šole, ki je dala dom številnim mednarodno uveljavljenim umetnicam in umetnikom. Ljudem, ki so tej šoli dali dušo in se po dokončanem šolanju pogosto nanjo vračali kot profesorji. In seveda mladim umetnikom, ki so del te šole zdaj in dogajanje na in ob njej najbolj občutijo. V čisto poseben svet oblikovanja in fotografije se je skozi prizmo časa odpravil Jure K. Čokl.


21.11.2021

Slovenski levi

Lev, kralj živali, je danes skoraj izključno afriška žival. V preteklosti pa je bilo drugače, zaradi česar so se levi za vekomaj usidrali v evropske in z njimi slovenske ikonografijo, simboliko, zgodbe in umetnost. Vse to pa so na naših tleh skozi zgodovino vedno znova utrjevale tudi žive živali v zverinjakih, menažerijah, cirkusih in živalskih vrtovih.


14.11.2021

Od Bitlsov do penzije

V zadnjem času so se vrstile obletnice, ki so tako ali drugače označevale trideseto obletnico osamosvojitve Slovenije. Obletnice pa so lahko tudi drugačne. Posebno skrbno so ljubitelji glasbe označevali pol stoletja prelomnih dogodkov, ki so bili vezani na skupino The Beatles in njen vpliv na globalno kulturo. Pred nekaj leti se je razširila vest, da so arhivarji založbe Apple izkopali petdeset let stare, nikoli objavljene filmske in avdioposnetke, ki so nastali med snemanjem zadnjega albuma skupine, naslovljenega Let it be. V oddaji Sledi časa torej o Beatlih. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.


07.11.2021

Gastronomija v času, lokalno in globalno ter primeri na znamkah

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


31.10.2021

Meja na razvodnici

Napoved: Rapalsko mejo oziroma rapalsko obdobje uvrščamo v čas med prvo in drugo svetovno vojno. Konec prve svetovne vojne je Italija izsilila podpis mirovnega sporazuma, ki ji je dal pravno osnovo za zasedbo dela razpadajoče avstro-ogrske monarhije, to pa je bil večinoma zahodni del nastajajoče države, pozneje Kraljevine SHS. Leta 1920 so tako podpisali Rapalsko pogodbo, s katero je Italija dosegla razmejitev, ki se je ujemala z njenimi strateškimi željami in cilji. Tako si je zavarovala Padsko nižino in dobila tretjino slovenskega etničnega ozemlja, Istro in del Dalmacije, v zameno pa je priznala Kraljevino SHS. Negativne posledice te pogodbe je trpelo predvsem slovensko prebivalstvo, saj je bilo odrezano od drugega slovenskega ozemlja. Posledice so čutili tudi prebivalci Istre in dela Dalmacije. Še pred pojavom fašizma v Italiji so se na zasedenih območjih začeli raznarodovalni pritiski, ki so se pozneje še stopnjevali. Nova meja je globoko zarezala v življenje ljudi, v samo identiteto naroda, v gospodarstvo in vsa druga področja. Nastajanje nove meje, zgodbe, povezane z njo, bomo spoznali prek zapisa v knjigi, planinskem vodniku Meja na razvodnici. Avtor oddaje je Milan Trobič.


24.10.2021

»Vsak član je imel en glas in skupaj so odločali o najpomembnejših stvareh«

Kako so zadruge na prelomu v 20. stoletje postale prevladujoča organizacijska oblika v slovenskem gospodarstvu


17.10.2021

Dovoljenje za ubijanje

Po končani drugi svetovni vojni so zmagovalci razvili svoje prapore in zažgali sovražnikove ter se odpravili krpati počeno civilizacijo. A vse ni šlo povsem gladko. Po vsem svetu posamezniki ali pa cele skupine konca vojne iz takšnih ali drugačnih razlogov niso hoteli priznati. V Jugoslaviji so skoraj desetletje po koncu v gozdovih še vedno životarile skupine, ki se nikakor niso mogle sprijazniti s komunističnim prevzemom oblasti. Zgodbo o prav filmskem junaku, ki se je spoprijel s temi tolpami, prinaša oddaja Sledi časa. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.


10.10.2021

Sledi časa: Reprezentacije mladosti in starosti skozi zgodovino

V oddaji Sledi časa bomo se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od preostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznoliki, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, mnoge kulture in civilizacije so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, v nasprotju s statusno višje postavljenimi starimi ljudmi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina.


10.10.2021

Reprezentacija mladosti in starosti skozi zgodovino

V oddaji Sledi časa bomo se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od ostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznoliki, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, mnoge kulture in civilizaciji so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, za razliko od statusno višje postavljenih starih ljudi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina, raziskovalec s Fakultete za družbene vede, ki se večkrat naslanja na oba dela monografije Simone de Beavoir, eseja o starosti: Stališče zunanjosti in Biti v svetu. Spraševali se bomo, ali je starot še vedno nekaj kar je treba sramotno prikrivati, in še, ali je tudi mladost marginalizirana, tako kot starost?


03.10.2021

Gorička Mariška in začetki železniških povezav v Pomurju.

Čas nastajanja in pionirsko obdobje železniških povezav na slovenskem ozemlju je pripoved, ki pritegne. V zavesti številnih je slika razvoja od parnih lokomotiv do hitrih vlakov in ni naključje, da je tudi Evropska unija železniškim povezavam v letošnjem letu namenila posebno pozornost. Tokratne Sledi časa prinašajo vpogled v začetek železniške zgodbe na Slovenskem s posebnim poudarkom na Prekmurju, kjer najstarejši še pomnijo vlak, imenovan »Gorička Mariška«.


26.09.2021

Oklepi

V Narodnem muzeju Slovenije so izdali obsežno monografijo z naslovom Oklepi, njen avtor je dr. Tomaž Lazar, muzejski svetovalec v Narodnem muzeju Slovenije. To je prva izvirna tako obsežna študija v slovenskem jeziku, ki podrobneje pojasnjuje razvoj oklepa in njegovo uporabo od visokega srednjega veka do konca 17. stoletja. Kataloško predstavitev predmetov iz muzejske zbirke dopolnjuje pregled pisnih in likovnih virov iz slovenskega prostora. Poseben poudarek je namenjen tudi tehnologiji in konstrukciji različnih vrst zaščitne opreme – tako z vidika eksperimentalne arheologije in sodobnih rekonstrukcij kot metalurških analiz izbranih eksponatov. O tej zares pomembni in temeljni monografiji in vsebinah, ki jih prinaša, bomo govorili v oddaji Sledi časa- njen avtor je Milan Trobič.


Stran 7 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov