Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Trst v primežu spominov
Obmorsko mesto Trst, ki je danes v lasti Republike Italije ima zagotovo ne samo v naši ampak tudi drugih nacionalnih zgodovinah poseben položaj, ki zbuja zelo mešane občutke. To pa zaradi številnih usodnih dogodkov, ki so zarisali neizbrisen pečat na številnih področjih, od politike, kulture, gospodarstva in predvsem v odnosih med prebivalci tega mesta. Trst je bil od nekdaj narodnostno zelo barvit, zelo pomembni pa so bil tu že od nekdaj tudi Slovenci. Ob zadnjem popisu prebivalstva v nekdanji Avstro-ogrski monarhiji leta 1910, je bil Trst celo največje slovensko mesto, v katerem je živelo kar 56.000 Slovencev. Trst danes išče neko svojo podobo in vlogo, ki se naslanja tudi na nostalgične spomine na 500 letno habsburško vladavino v tem mestu, kjer se radi hvalijo tudi z odprtostjo do drugih s kozmopolitizmom in podobno. Po drugi strani pa ostro zavračajo begunce, in bolj ali manj nasprotujejo legitimnim težnjam narodnostnih manjšin. O habsburški nostalgiji v Trstu bomo govorili v oddaji Sledi časa.
Pogled na Trst, 2017.
foto: Oleg Brovko.
Zgodovina Trsta je bila od nekdaj zelo burna, predvsem zaradi pomembne obmorske lege in povezav z zaledjem. Večstoletni boji med Benetkami in habsburškim dvorom za prevlado nad mestom so se, vsaj kar se tiče večjih vojaških spopadov končali leta 1382 ko je Trst prešel v last Habsburžanov, ki so ga nato obdržali do konca I. svetovne vojne. Stalne praske med gospodarji Jadrana pa so se nadaljevali še stoletja vse do leta 1717 ko so proglasili prosto plovbo po Jadranu in leta 1719 ko je Trst postal svobodno pristanišče.
»Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča«, je poudaril pisatelj Ivan Cankar v svojem zadnjem predavanju v Trstu, ki ga je imel v tem mestu 20. aprila 1918. Lahko bi k temu dodali, da je to potekalo v zgodovinsko prelomnem času, saj je s koncem I. svetovne vojne Trst z zaledjem, po 500 letih Habsburške vladavine pripadal Kraljevini Italiji.
V italijanskih rokah je Trst še danes. Po II. svetovni vojni je spadal v cono A in je bil znan pod imenom STO Svobodno tržaško ozemlje. To je nato pripadlo skupaj s cono A, Republiki Italiji, cona B pa tedanji Jugoslaviji, po osamosvojitvi pa sodi nekdanja cona B v okvir Republike Slovenije.
STO- Svodobno tržaško ozemlje.
foto: Wikipedija.
Trst je v vseh pogledih zanimivo mesto, zato se zanj že od nekdaj zanimajo različni raziskovalci preteklosti in sedanjosti. Mejnost, obmejnost mesta je navdih tudi za etnologe in kulturne antropologe, ker Trst ni samo mesto na meji različnih nacionalnih skupnosti, ampak tudi na meji spominov. To se kaže tako na področju mestne krajine, kjer so postavljeni posamezni spomeniki, kot tudi na področju kulinarike. V tem času se pojavljajo v Trstu nostalgični spomini na habsburški imperij, ko je bilo mesto na višku svojih moči, kar pa se je ob koncu I. svetovne vojne in s prihodom Italije popolnoma spremenilo. Ta nostalgija pa ni nastala v zadnjih nekaj letih, nam je v oddaji med drugim povedala mag. Daša Ličen z Inštituta za slovensko narodopisje Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Nostalgija....
foto: Antonino.
Ko govorimo o nostalgiji za imperijem, je ta še toliko bolj nenavadna, saj so bili Italijani in Tržačani italijanskega rodu z njim nekoč na bojni nogi.
Nostalgija za zlatimi časi je izredno močna.
Trg pred borzo, 1880.
foto: Wikimedia.
Današnji nostalgični vzorniki so bili nekoč bolj ali manj osovraženi tuji vladarji.
Marija Terezija.
foto: Dennis Jarvis.
Zelo zanimiva je seveda tudi kulinarična podoba Trsta, kjer je nostalgija prav tako zelo očitna in prisotna.
Caprese Trieste, 2017.
foto: Antonino.
Nostalgija je lahko tudi farsa, nekakšna kulisa, ki kaže, v kako konfuznem, zmedenem času živimo, ko nastajajo neki novi fašizmi, sovraštvo do drugih in drugačnih. Tega v Trstu in večini evropskih mest ne manjka. Poplesavanje na ulicah v taktu dunajskega valčka je sicer lahko nekaj povsem legitimnega a je hkrati tudi smešno, je med drugim v oddaji razmišljal slovenski tržaški pisatelj in režiser Marko Sosič.
Nostalgični plesi, 2018.
foto: Maurizio Constanzo.
Radikalizem in izbris določenega obdobja, kar je postalo v zadnjih desetletjih spet zanimivo, sta se začela po I. svetovni vojni, ko se je podoba Evrope in Trsta z zaledjem korenito spremenila. Novi oblastniki, ki so zamenjali 500-letno vladavino Habsburžanov, so šli tako daleč, da so izbrisali stara imena krajev, spremenili priimke in imena živih in tudi mrtvih, nam je med drugim povedal zamejski zgodovinar dr. Aleksej Kalc.
Mag. Daša Ličen
Marko Sosič
dr. Aleksej Kalc
Iskanje nekih identitet je v primeru Trsta povezano z različnimi zgodovinskimi dogodki, osebami, in kaže vso razklanost mesta, ki že od nekdaj goji kult- najbolj italjanskega mesta med vsemi italijanskimi mesti. Po drugi strani pa je vseskozi prisotno tudi dojemaje Trsta kot nekega posebnega mesta, ki je in ni italijansko. da pri tem ne govorimo o odnosu do drugih in drugačnih. Trenutni oblastniki v Trstu so, ko so prišli na oblast v mestu, brezdomcem pobrali celo kartone na katerih so spali, nam je povedal Marko Sosič, ki opozarja na nek specifičen vseevropski trend, ki rojeva neke nove oblike skrajnih ideologij, dobro znanih iz preteklosti.
Miramare, 2018.
foto: Christop Sammer.
Palača Lloyd,Trst
foto: Christop Sammer.
Pogled na Rusi most, Ponte Rosso.
foto: Christop Sammer.
911 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Trst v primežu spominov
Obmorsko mesto Trst, ki je danes v lasti Republike Italije ima zagotovo ne samo v naši ampak tudi drugih nacionalnih zgodovinah poseben položaj, ki zbuja zelo mešane občutke. To pa zaradi številnih usodnih dogodkov, ki so zarisali neizbrisen pečat na številnih področjih, od politike, kulture, gospodarstva in predvsem v odnosih med prebivalci tega mesta. Trst je bil od nekdaj narodnostno zelo barvit, zelo pomembni pa so bil tu že od nekdaj tudi Slovenci. Ob zadnjem popisu prebivalstva v nekdanji Avstro-ogrski monarhiji leta 1910, je bil Trst celo največje slovensko mesto, v katerem je živelo kar 56.000 Slovencev. Trst danes išče neko svojo podobo in vlogo, ki se naslanja tudi na nostalgične spomine na 500 letno habsburško vladavino v tem mestu, kjer se radi hvalijo tudi z odprtostjo do drugih s kozmopolitizmom in podobno. Po drugi strani pa ostro zavračajo begunce, in bolj ali manj nasprotujejo legitimnim težnjam narodnostnih manjšin. O habsburški nostalgiji v Trstu bomo govorili v oddaji Sledi časa.
Pogled na Trst, 2017.
foto: Oleg Brovko.
Zgodovina Trsta je bila od nekdaj zelo burna, predvsem zaradi pomembne obmorske lege in povezav z zaledjem. Večstoletni boji med Benetkami in habsburškim dvorom za prevlado nad mestom so se, vsaj kar se tiče večjih vojaških spopadov končali leta 1382 ko je Trst prešel v last Habsburžanov, ki so ga nato obdržali do konca I. svetovne vojne. Stalne praske med gospodarji Jadrana pa so se nadaljevali še stoletja vse do leta 1717 ko so proglasili prosto plovbo po Jadranu in leta 1719 ko je Trst postal svobodno pristanišče.
»Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča«, je poudaril pisatelj Ivan Cankar v svojem zadnjem predavanju v Trstu, ki ga je imel v tem mestu 20. aprila 1918. Lahko bi k temu dodali, da je to potekalo v zgodovinsko prelomnem času, saj je s koncem I. svetovne vojne Trst z zaledjem, po 500 letih Habsburške vladavine pripadal Kraljevini Italiji.
V italijanskih rokah je Trst še danes. Po II. svetovni vojni je spadal v cono A in je bil znan pod imenom STO Svobodno tržaško ozemlje. To je nato pripadlo skupaj s cono A, Republiki Italiji, cona B pa tedanji Jugoslaviji, po osamosvojitvi pa sodi nekdanja cona B v okvir Republike Slovenije.
STO- Svodobno tržaško ozemlje.
foto: Wikipedija.
Trst je v vseh pogledih zanimivo mesto, zato se zanj že od nekdaj zanimajo različni raziskovalci preteklosti in sedanjosti. Mejnost, obmejnost mesta je navdih tudi za etnologe in kulturne antropologe, ker Trst ni samo mesto na meji različnih nacionalnih skupnosti, ampak tudi na meji spominov. To se kaže tako na področju mestne krajine, kjer so postavljeni posamezni spomeniki, kot tudi na področju kulinarike. V tem času se pojavljajo v Trstu nostalgični spomini na habsburški imperij, ko je bilo mesto na višku svojih moči, kar pa se je ob koncu I. svetovne vojne in s prihodom Italije popolnoma spremenilo. Ta nostalgija pa ni nastala v zadnjih nekaj letih, nam je v oddaji med drugim povedala mag. Daša Ličen z Inštituta za slovensko narodopisje Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Nostalgija....
foto: Antonino.
Ko govorimo o nostalgiji za imperijem, je ta še toliko bolj nenavadna, saj so bili Italijani in Tržačani italijanskega rodu z njim nekoč na bojni nogi.
Nostalgija za zlatimi časi je izredno močna.
Trg pred borzo, 1880.
foto: Wikimedia.
Današnji nostalgični vzorniki so bili nekoč bolj ali manj osovraženi tuji vladarji.
Marija Terezija.
foto: Dennis Jarvis.
Zelo zanimiva je seveda tudi kulinarična podoba Trsta, kjer je nostalgija prav tako zelo očitna in prisotna.
Caprese Trieste, 2017.
foto: Antonino.
Nostalgija je lahko tudi farsa, nekakšna kulisa, ki kaže, v kako konfuznem, zmedenem času živimo, ko nastajajo neki novi fašizmi, sovraštvo do drugih in drugačnih. Tega v Trstu in večini evropskih mest ne manjka. Poplesavanje na ulicah v taktu dunajskega valčka je sicer lahko nekaj povsem legitimnega a je hkrati tudi smešno, je med drugim v oddaji razmišljal slovenski tržaški pisatelj in režiser Marko Sosič.
Nostalgični plesi, 2018.
foto: Maurizio Constanzo.
Radikalizem in izbris določenega obdobja, kar je postalo v zadnjih desetletjih spet zanimivo, sta se začela po I. svetovni vojni, ko se je podoba Evrope in Trsta z zaledjem korenito spremenila. Novi oblastniki, ki so zamenjali 500-letno vladavino Habsburžanov, so šli tako daleč, da so izbrisali stara imena krajev, spremenili priimke in imena živih in tudi mrtvih, nam je med drugim povedal zamejski zgodovinar dr. Aleksej Kalc.
Mag. Daša Ličen
Marko Sosič
dr. Aleksej Kalc
Iskanje nekih identitet je v primeru Trsta povezano z različnimi zgodovinskimi dogodki, osebami, in kaže vso razklanost mesta, ki že od nekdaj goji kult- najbolj italjanskega mesta med vsemi italijanskimi mesti. Po drugi strani pa je vseskozi prisotno tudi dojemaje Trsta kot nekega posebnega mesta, ki je in ni italijansko. da pri tem ne govorimo o odnosu do drugih in drugačnih. Trenutni oblastniki v Trstu so, ko so prišli na oblast v mestu, brezdomcem pobrali celo kartone na katerih so spali, nam je povedal Marko Sosič, ki opozarja na nek specifičen vseevropski trend, ki rojeva neke nove oblike skrajnih ideologij, dobro znanih iz preteklosti.
Miramare, 2018.
foto: Christop Sammer.
Palača Lloyd,Trst
foto: Christop Sammer.
Pogled na Rusi most, Ponte Rosso.
foto: Christop Sammer.
Dopisnik, ki je od blizu spremljal in pronicljivo mislil skoraj vse najpomembnejše dogodke od druge svetovne vojne naprej
V današnji oddaji Sledi časa bomo osvetlili organizirano delovanje slepih in slabovidnih v zadnjih 100 letih. Sedmega novembra 1920 je bilo ustanovljeno Podporno društvo slepih, ki je prvo slovensko invalidsko društvo. Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, kot se imenuje danes, je tako najstarejša invalidska organizacija, ki v skladu s slovensko zakonodajo zastopa slepe in slabovidne v Sloveniji. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je ob jubileju podpisal Ukaz o podelitvi državnega odlikovanja zlati red za zasluge, ki ga Zveza prejme za izjemne zasluge pri povezovanju slepih in slabovidnih in pri spodbujanju njihovega vključevanja v družbo in za uspehe pri uveljavljanju novih, izvinih rešitev za temeljna vprašanja slepote in slabovidnosti. V oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo predstavili zgodovinski razvoj organizacije in izzive, pred katere je Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije postavljena danes.
Ob 30-letnici državnosti Slovenije se pogosto pojavlja motiv slovenske trobojnice na vrhu Triglava, ki so jo tam razvili 12. junija 1991, posnetek tega dejanja pa je bil eden izmed najbolj ikoničnih slabih 14 dni pozneje na proslavi ob razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti naše države. To je bilo v resnici sklepno dejanje označevanja prisotnosti nekega naroda na nekem območju, ki ga tudi na naših tleh poznamo že dolgo. V oddaji Sledi časa se avtor oddaje Jure K. Čokl s sogovorniki tokrat ukvarja z vprašanjem, koliko po narodih imenovanih poti, plezalnih smeri in koč se je zvrstilo na ozemlju naše države, koliko slovenskih v tujini in zakaj je tovrstno označevanje ozemlja aktualno še danes.
Carinska služba je bila v obdobju nekdanje Jugoslavije, centraliziran in podrejena enemu središču v Beogradu, sicer pa je bila dobro urejena in organizirana služba. Do leta 1965 je delovala bolj na podlagi dekretov in ukazov takratnih oblasti. Z odpiranjem gospodarstva pa je tudi ta služba sledila novim smernicam. Oblasti so sprejele novo zakonodajo, nova pravila, veliko pozornost so namenili izobraževanju carinskega osebja. Začeli so zaposlovati ljudi z visokošolsko izobrazbo, strokovnjake inženirje, pravnike, ekonomiste. Po letu 1980 je bila ta služba že moderna in vpeta v evropske tokove. Trenja v carinski službi so se začela po letu 1988, ko so začeli pripadnikom carinske službe v Sloveniji očitati, da so separatisti. Po teleksih so dobivali žaljivke in očitke. Negativne očitke so jim delili tudi nekateri posamezniki na sedežu carinske službe v Beogradu, kjer pa je bilo vodstvo korektno, vse do leta 1990, ko se je začel proces osamosvojitve. Več o vlogi carinske službe pri nastajanju samostojne Slovenija in kako je to potekalo na mejnem prehodu Vrtojba pa v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Slovenija je izrazito zamujala s pripravo simbolov nove države. To je spoznal tudi fotograf časnika Delo Joco Žnidaršič, ki se je s skupino gorskih reševalcev 12. junija 1991 napotil na vrh Triglava posneti fotografijo za osamosvojitveno številko časopisa. Z dr. Ludvikom Toplakom, tedanjim predsednikom Družbenopolitičnega zbora, sta našla rešitev, ki pa je bila bolj posledica dobrega političnega občutka posameznika kot pa sistemske, kaj šele soglasne odločitve o simbolih nove države. Izvedeli bomo, da je Roman Lovrenčič iz Cerkvenjaka kot delavec Cestnega podjetja Maribor ob menjavi tabel z oznako države sledil dobrim občutkom in za zgodovino ohranil kar dve oznaki države, ki jima je potekel rok trajanja. Tudi zastava, ki jo je pet častnikov Teritorialne obrambe 26. junija 1991 slovesno izobesilo na osrednji slovesnosti ob razglasitvi državnosti, ima po besedah upokojenega polkovnika Andreja Kocbeka svojo zgodbo. O novih simbolih, ki so čez noč zamenjali stare, bomo govorili v tokratnih Sledeh časa. Pripravil jih je Stane Kocutar.
Slovenska desetdnevna vojna je bila, vsaj v svoji zgodnji fazi, predvsem vojna za mejne prehode. Formalno razžaljene zaradi izobešanja slovenskih državnih simbolov so jugoslovanske oblasti poslale več oklepnih kolon, ki bi naj simbole odstranile in z zasedbo prehodov tudi ohranile ozemeljsko celovitost na smrt bolne države. V ozadju je bila strateška šahovska igra mnogo pomembnejša in bolj kompleksna, kot je le dvigovanje ali spuščanje zastav; kdor ima vzpostavljen nadzor nad mejami, ima vzpostavljen nadzor nad državo. Zgodbe posameznih mejnih prehodov se med seboj razlikujejo, nekatere so agresorji zavzeli, pa jih potem predali. A največji mejni prehod v nekdanji Jugoslaviji – cestni mejni prehod Šentilj - ni nikoli padel v roke agresorju. Branilci so ga uspeli obraniti in bitka za Šentiljski mejni prehod je bila ena najbolj srditih v vsej vojni. Danes s publicistično dejavnostjo nekateri tedanji akterji poskušajo zbrati in povedati resnično zgodbo o takratnih dogajanjih, ki so bila večkrat tudi napačno ali zlonamerno predstavljena. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Eden ključnih ciljev nacistične okupacije leta 1941 sta bila izbris slovenskega naroda kot etnične enote in sprostitev poselitvenega ozemlja za nemške koloniste, ki naj bi »s plugom in mečem« pomenili utrjen branik začasne južne meje tretjega rajha. Nacisti so se tega načrta lotili najprej na Spodnjem Štajerskem, Gorenjskem in Koroškem, kjer so po vnaprej pripravljenih seznamih kmalu zbrali prve skupine ljudi, namenjenih v izgnanstvo. Med njimi so bili najbolj zavedni in v preteklosti najbolj domoljubno izpostavljeni ljudje – učitelji, podjetniki, uradniki, duhovniki in drugi, ki so pomenili »slovensko motnjo« v razvijajočem se nemškem projektu bodoče etnične čistosti. Na izpraznjena območja v Posavju so naselili kočevske Nemce, na Koroškem in delno tudi Štajerskem pa Nemce iz Kanalske doline in Južne Tirolske. Iz posebnih preselitvenih centrov v večjih slovenskih krajih so izgnance pošiljali predvsem v delovna taborišča v Nemčijo ter Srbijo, kjer so živeli pri domačinih, v mestih pa v kolonijah. Večje preselitveno taborišče je bilo tudi v Rajhenburgu, današnji Brestanici blizu Krškega. Skozenj je šlo v izgnanstvo v Srbijo, Bosno, na Hrvaško in v Nemčijo okoli 45.000 Slovencev, večinoma prebivalcev Posavja in Obsotelja. Prav na brestaniškem gradu so pred tridesetimi leti razglasili »dan slovenskih izgnancev« v spomin na 7. junij 1941, ko je iz Slovenske Bistrice odpeljal prvi transport izgnancev v Srbijo, ter na trpljenje in gorje, ki ga je v letih od 1941 do 1945 doživljalo okoli 80.000 izgnancev in 17.000 tistih, ki so se pred izgonom rešili na drugo zasedbeno območje. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Med ljudstvi, ki so v času pred prihodom Rimljanov živela na območju današnje Slovenije, so zagotovo zelo zanimivi Japodi, o katerih se še dandanes krešejo različna mnenja, kdo so pravzaprav bili in kje je bilo njihovo glavno mesto. Po starejših virih naj bi bilo to v Metúljah na Blokah na Notranjskem, drugi menijo, da je bil to Šmihel pod Nanosom, spet tretji, da je bilo na Hrvaškem v Matuljih, ali v Gorskem kotarju, kjer velja omeniti hrib Velika in Mala Viničica pri Jospidolu pri Ogulinu, kamor pa dejansko stroka vse od 19. stoletja naprej umešča japodsko glavno mesto Metulum. Glede na pisne vire velja za osrednje ozemlje Japodov Lika, kjer naj bi bila tudi večina njihovih naselbin. Seveda pa sledove Japodov najdemo tudi v Kordunu na Hrvaškem, v Pounju v današnji Bosni in Hercegovini, v okolici Bihača, pa seveda tudi na območju današnje Slovenije v Beli krajini in na Notranjskem vse do Razdrtega. Več o tem zanimivem ljudstvu ali skupnosti pa v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
V Šmarci pri Kamniku je že v prvih letih po drugi svetovni vojni stala tovarna ščetk bratov Naglič. In čeprav bi bila sama zgodba o tej pozabljeni obrti dovolj zanimiva, se v oddaji Sledi časa danes posvečamo mlajšemu izmed bratov, Petru. Ob poslovni žilici je mož vse življenje fotografiral. To ni bilo sredi prejšnjega desetletja nič posebnega, a Peter se je svojemu konjičku strastno zapisal že v časih, ko je bila fotografija še v povojih. Danes njegovo delo spet odkriva, razstavlja in preučuje njegov vnuk Matjaž Šporar, ki ga je obiskal Marko Radmilovič.
O obnovi in zagonu našega gospodarstva po koncu druge svetovne vojne
Prvi maj, praznik solidarnosti delavcev vsega sveta, je skozi zgodovino doživel številne preobrazbe. V prvih obdobjih praznovanja je rušil in v poznejših utrjeval razmerja politične moči. Razvil je bogato obredje in simbole in skupaj z njimi ustvaril neizbrisno idejno, politično in kulturno dediščino. Tokratne Sledi časa odkrivajo oblike praznovanja praznika dela do druge svetovne vojne. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Danes minevata 102 leti od konca upora prebivalcev Vinice, ki je znan tudi kot »Viniška republika«. 25. aprila 1919 so namreč pripadniki srbske vojske aretirali glavne voditelje tega upora, ki je trajal 5 dni. To pa ni bil osamljen primer velikega nezadovoljstva, ki se je kopičilo med ljudi ob koncu krvave prve svetovne vojne. Med prve izbruhe revolucionarnega duha spadajo dogodki na Dolenjskem, kjer so prebivalci Občine Šmihel-Stopiče decembra 1918 razglasili Kandijsko republiko, odstavili župana in uradnike. Do spontanih uporov pa je prihajalo tudi drugod po Sloveniji, od Moravč, kjer so oplenili grad, v Posavju zagrozili trgovcem, v Kostanjevici odpovedali poslušnost kralju, in zavrnili plačevanje davkov, v Halozah so zahtevali razdelitve vinogradov. Uprli so se rudarji v Trbovljah in vojaki v Mariboru. Najvišjo stopnjo organiziranosti pa so dosegli v Murski republiki, kjer so imeli celo svojo vojsko. Dogodki decembra 1918, ko so ustanovili Kandijsko republiko, so imeli velik odmev, ne samo na Dolenjskem, ampak tudi v Beli krajini. In tako so nato leta 1919 v Vinici ustanovili Viniško republiko. Več o njej pa v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravil Milan Trobič.
Ko se je Jurij Vega konec osemnajstega stoletja potil nad svojimi logaritmi, si ni predstavljal, da bo čez več kot dve stoletji dal ime stroju, ki bi vse njegove kalkulacije, kar jih je v življenju napravil, izračunal v delčku sekunde. Vega je novi slovenski superračunalnik, ki je postavljen na mariborskem Inštitutu informacijskih znanosti – Izumu. A v oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič ne vodi le na ekskurzijo v klet, kjer domuje ta digitalna zver, temveč se odpravljamo tudi v zgodovino; v sedemdeseta in osemdeseta, ko je bilo v naših krajih doma že kar nekaj zelo spodobnih računalniških sistemov.
April, natančneje 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje. Tako so na današnji dan leta 1941 v Celje vkorakale nemške okupacijske sile, sledil pa je teror nad slovenskimi prebivalci, ne samo tega mesta, ampak vse Štajerske in seveda Slovenije. V tokratni oddaji se ne bomo ukvarjali s tem temačnim obdobjem, ampak bomo segli dlje v preteklost, v srednji vek. Tako je 11. aprila 1415 cesar Sigismund Luksemburški podelil celjskim grofom pravico do krvnega sodstva. Na isti dan leta 1451 je grof Friderik II. Celjski tedanji trški naselbini podelil mestne pravice. Mestna občina Celje je leta 1991 ta dan določila za svoj praznik. O dveh pomembnih srednjeveških letnicah za mesto Celje bomo govorili v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ena najstarejših obrti je čevljarstvo, človek je namreč svoje noge že zgodaj zavaroval pred vremenskimi nevšečnostmi in ostro podlago, po kateri je hodil. Kdaj točno, je težko reči, zato se bomo v oddaji Sledi časa bolj osredotočili na obdobja, iz katerih so nam ostali dokazi, primerki, zapisi in tudi jezikovni izrazi o izdelovanju čevljev, oblačilni modi in navadah ljudi. Čevljarski obrti lahko na naših tleh sledimo do srednjega veka, njena zlata doba je napočila v drugi polovici 19. stoletja. Z obiskom Tržiča in Žirov, kjer še vedno obstajajo specializirani obrati in vznikajo nova čevljarska podjetja, pa je Špela Šebenik slovenski čevljarski zgodbi sledila tudi v povojno obdobje najbolj znanih tovarn čevljev pri nas.
Pesnjenje v narečju ni ravno pogosta pesniška praksa. Narečje se vsaj na teoretskem nivoju ne strinja z vzvišenim poslanstvom jezika, ki s svojo zbornostjo tudi dokazuje zrelost in potenco nekega naroda za pesniško besedo. A narečja se ne dajo tako zlahka. Slovenski pesnik Ervin Fritz je pred dvema letoma izdal pesniško zbirko v »savinjski govorici«, narečju svojega otroštva in mladosti. Ob mednarodnem dnevu poezije bomo v oddaji »Sledi časa« tako pokukali v ta del pesniškega ustvarjanja. Pesnika, ki je bil vse življenje sodelavec naše medijske hiše, je nazaj v radijske prostore povabil Marko Radmilovič.
Borca za socialno pravičnost, ki ju je med vojno zapiral okupator, po vojni pa zasliševala Udba
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Naslov današnje oddaje je: Bojeviti posebnež. Ne gre za posameznika, ampak za vsem dobro znano žival, gospodarja dvorišča in kurnika: petelina. Ta ima izredno bogato simboliko, ki je že od nekdaj povezana s tem spremenljivim likom. Poznale so ga že najstarejše kulture in ga povezovale s soncem. Poleg tega je njegovo kikirikanje pregnalo najrazličnejše demone noči, vampirje in zle duhove in zato je bil že od nekdaj simbol svetlobe in rojstva novega dne. Ob tem so ljudi nagovarjale še številne druge lastnosti petelina, predvsem močna seksualna energija, bojevitost in budnost. Petelin je tudi simbol blaginje, zato ne preseneča prepričanje, da kdor ima kipec petelina, privabi v hišo srečo, zdravje in bogastvo. Na drugi strani pa ga povezujejo tudi s pretiranim pohlepom, izbruhi silovite jeze in poželenjem. Včasih so za koga rekli, da se preveč petelini, šopiri. Fantovske družbe, ki so se velikokrat tudi steple, so označevali za mlade petelinčke. Vloga in pomen petelina pa sta se od omenjenih davnih časov do današnjih dni zelo spreminjala in zato je petelin zelo skrivnostna, pa vendar tako domača in znana žival. Nastopa tudi v pregovorih, recimo: Na svojem gnojišču je petelin gospod ali Uboga hiša, pred katero koklje pojejo in petelin molči. Ko govorimo o petelinu, lahko naštejmo nekaj krajev, ki nosijo ime po njem, recimo Petelinje na Pivškem, Petelinjek in podobno. Med tistimi, ki petelina še posebno slavijo, pa je seveda Šentjernej na Dolenjskem, v katerem je petelin glavni, če lahko tako rečemo. Več o petelinu v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov