Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Univerza je nastala zaradi političnega kupčkanja v Beogradu, še danes pa se ukvarja s podobnimi vprašanji kot na začetku: o avtonomiji, jeziku in smotru
Univerza v Ljubljani ima danes 26 članic, več kot 600 študijskih programov na treh stopnjah, 40 tisoč študentov, zaposluje skoraj 6 tisoč visokošolskih učiteljev, raziskovalcev in administrativnih delavcev. Na lestvici Academic Ranking of World University je uvščena med 500 najboljših univerz na svetu, na nekaterih drugih je nekoliko nižje. Je prva in največja univerza v Sloveniji, letos praznuje 100 let. A če sta danes slovenski akademski prostor in pestro študentsko življenje nekaj samoumevnega, je bilo leta 1919 seveda popolnoma drugače. Da bi razumeli pomen Univerze v Ljubljani in njeno potovanje skozi različne državne in politične ureditve, se je treba vrniti na začetek – torej v čas konca prve svetovne vojne, razpada stare in nastanka nove države. In od tam naprej, vse do današnjih dni, saj je bila največja slovenska univerza vedno vpeta v širše slovenske družbene in politične procese.
“Če ne bi nastala takrat, bi nastala šele po 2. svetovni vojni, ko je Slovenija dobila svojo republiško državnost,” je prepičan dr. Božo Repe s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, sicer tudi avtor prihajajoče monografije o najstarejši akademski ustanovi pri nas.
Evropa in naš prostor sta se po koncu 1. svetovne vojne ukvarjala z drugimi, bolj pomembnimi stvarmi, pojasni dr. Repe: z vprašanjem meja, vračanjem vojakov, ki so se borili na Soški fronti, revolucionarnim stanjem na vzhodu Evrope, predvsem pa z ureditvijo nove, sicer centralistične države … Splošno vzdušje v novi skupni državi ni bilo naklonjeno ustanavljanju univerze, prav tako so bili glede sedeža, avtonomije in jezika univerze razdvojeni tudi slovenski politiki in intelektualci. A želja je bila kljub vsemu velika, politično kupčkanje v Beogradu pa tisto, ki jo je pomagalo uresničiti. Kljub temu gre za velik dosežek, pravi dr. Tone Smolej s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani:
“V enem letu so snovalci univerze ustvarili univerzo. Prvi sestanek je bil decembra 1918, prvo predavanje pa že decembra 1919. Jaz mislim, da je to eden največjih in najpomembnejših dogodkov sploh v naši zgodovini.”
Po besedah Tatjane Dekleva, vodje arhivsko muzejske službe Univerze v Ljubljani, se je v prvi semester v študijskem letu 1919/1920 na univerzo vpisalo 694 študentov, tem so se v drugem semestru pridružili še študenti prava (predavatelji so bili zadržani na pariški mirovni konferenci, zato je Pravna fakulteta začela res delovati šele v drugem semestru). Število študentov se je povzpelo na 914, od tega je bilo 28 žensk. Glede predavateljev pa smo od sogovornice izvedeli še eno zanimivost. Od prvih 18 “matičarjev”, prvih 18 predavateljev, jih je z delom začelo 16 …
“Prvi profesorji, ki so bili že uveljavljeni v večjih univerzitetnih središčih, kot sta Praga, Dunaj, so se s prihodom v Ljubljano velikokrat znašli v težkih življenjskih situacijah. Tam so imeli dohodke, primerne njihovih položajem in temu primeren življenjski standard. V Ljubljani so bile plače slabe, zelo težko so prišli do stanovanj. Osebno so se morali zavzemati za nujno potrebne učne pripomočke, celo za gradnjo univerzitetnih objektov, pa vednar so večinoma z navdušenjem sprejeli klic domovine in se lotili izgradnje slovenske univerze.”
O preimenovanjih univerze, dogajanju v času 2. svetovne vojne in po njej, o zasedbi Filozofske fakultete in izzivih Univerze v Ljubljani pa več v oddaji, ki so jo pomagali oblikovati naši sogovorniki.
901 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Univerza je nastala zaradi političnega kupčkanja v Beogradu, še danes pa se ukvarja s podobnimi vprašanji kot na začetku: o avtonomiji, jeziku in smotru
Univerza v Ljubljani ima danes 26 članic, več kot 600 študijskih programov na treh stopnjah, 40 tisoč študentov, zaposluje skoraj 6 tisoč visokošolskih učiteljev, raziskovalcev in administrativnih delavcev. Na lestvici Academic Ranking of World University je uvščena med 500 najboljših univerz na svetu, na nekaterih drugih je nekoliko nižje. Je prva in največja univerza v Sloveniji, letos praznuje 100 let. A če sta danes slovenski akademski prostor in pestro študentsko življenje nekaj samoumevnega, je bilo leta 1919 seveda popolnoma drugače. Da bi razumeli pomen Univerze v Ljubljani in njeno potovanje skozi različne državne in politične ureditve, se je treba vrniti na začetek – torej v čas konca prve svetovne vojne, razpada stare in nastanka nove države. In od tam naprej, vse do današnjih dni, saj je bila največja slovenska univerza vedno vpeta v širše slovenske družbene in politične procese.
“Če ne bi nastala takrat, bi nastala šele po 2. svetovni vojni, ko je Slovenija dobila svojo republiško državnost,” je prepičan dr. Božo Repe s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, sicer tudi avtor prihajajoče monografije o najstarejši akademski ustanovi pri nas.
Evropa in naš prostor sta se po koncu 1. svetovne vojne ukvarjala z drugimi, bolj pomembnimi stvarmi, pojasni dr. Repe: z vprašanjem meja, vračanjem vojakov, ki so se borili na Soški fronti, revolucionarnim stanjem na vzhodu Evrope, predvsem pa z ureditvijo nove, sicer centralistične države … Splošno vzdušje v novi skupni državi ni bilo naklonjeno ustanavljanju univerze, prav tako so bili glede sedeža, avtonomije in jezika univerze razdvojeni tudi slovenski politiki in intelektualci. A želja je bila kljub vsemu velika, politično kupčkanje v Beogradu pa tisto, ki jo je pomagalo uresničiti. Kljub temu gre za velik dosežek, pravi dr. Tone Smolej s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani:
“V enem letu so snovalci univerze ustvarili univerzo. Prvi sestanek je bil decembra 1918, prvo predavanje pa že decembra 1919. Jaz mislim, da je to eden največjih in najpomembnejših dogodkov sploh v naši zgodovini.”
Po besedah Tatjane Dekleva, vodje arhivsko muzejske službe Univerze v Ljubljani, se je v prvi semester v študijskem letu 1919/1920 na univerzo vpisalo 694 študentov, tem so se v drugem semestru pridružili še študenti prava (predavatelji so bili zadržani na pariški mirovni konferenci, zato je Pravna fakulteta začela res delovati šele v drugem semestru). Število študentov se je povzpelo na 914, od tega je bilo 28 žensk. Glede predavateljev pa smo od sogovornice izvedeli še eno zanimivost. Od prvih 18 “matičarjev”, prvih 18 predavateljev, jih je z delom začelo 16 …
“Prvi profesorji, ki so bili že uveljavljeni v večjih univerzitetnih središčih, kot sta Praga, Dunaj, so se s prihodom v Ljubljano velikokrat znašli v težkih življenjskih situacijah. Tam so imeli dohodke, primerne njihovih položajem in temu primeren življenjski standard. V Ljubljani so bile plače slabe, zelo težko so prišli do stanovanj. Osebno so se morali zavzemati za nujno potrebne učne pripomočke, celo za gradnjo univerzitetnih objektov, pa vednar so večinoma z navdušenjem sprejeli klic domovine in se lotili izgradnje slovenske univerze.”
O preimenovanjih univerze, dogajanju v času 2. svetovne vojne in po njej, o zasedbi Filozofske fakultete in izzivih Univerze v Ljubljani pa več v oddaji, ki so jo pomagali oblikovati naši sogovorniki.
Letos praznujemo 240. obletnico prvega dokumentiranega pristopa na vrh Triglava. Od tistega obdobja očaka nismo pustili več pri miru. Ob dejstvu, da velja vzpon za neformalno potrditev narodnosti, je bilo kar nekaj vzponov na meji čudaštva, tudi bizarnosti. A vzpon iz oktobra leta 1961 je po svoji nenavadnosti in enkratnosti v samem vrhu. Več o podvigu planinskega bataljona takrat jugoslovanske vojske v Sledeh časa z naslovom Iz vseh topov!
Ta teden so se začele enomesečne sodne počitnice. To je priložnost, da se s svojih aktualnih tožarjenj, sodnih pozivov, postopkovnih zapletov in zastaranj ozremo nazaj in pogledamo, kako so spore reševali in prekrške kaznovali naši predniki v času fevdalnega družbenega reda. Takrat so bile lokalne skupnosti v sodno dogajanje vključene veliko aktivneje, kot smo danes; in kazen nikoli ni bila samo kazen, pač pa je imela veliko širši družbeni učinek.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Bajeslovni zakladi jeruzalemskega templja, odkritje svetega grala in uničenje vojaškega viteškega reda templjarjev so teme, ki že vse od renesanse vzbujajo zanimanje svetovne javnosti. Teorije zarote so se razbohotile in razplamtele in očitno se bo to nadaljevalo. V hiperinflaciji najrazličnejših zgodb, namigov, posploševanja in prirejanja dejstev zgodovinarji še vedno odkrivajo nove podatke in počasi dopolnjujejo mozaik zgodbe o križarjih, križarskih vojnah in usodi vojaških viteških redov, predvsem templjarskega. Ti so v obdobju največjega razcveta imeli pomembno vlogo ne le v tako imenovani sveti deželi, ampak tudi v tedanji Evropi. Žal konkretnih, dokumentiranih listin s podatki o tem, ali so bili navzoči tudi na Slovenskem, ni. Je pa toliko bolj živo ljudsko izročilo o templjarjih na Krasu, v okolici Lokve, Komna, Rodika, v Vipavski dolini in na Repentabru na italijanski strani. Te zgodbe in zgodovinske podatke o templjarjih bomo spoznali v oddaji Sledi čas.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Med Slovenci v Ziljski dolini so pomemben del (ohranjanja) identitete verski prazniki, prepleteni s starimi ljudskimi šegami. Med njimi je za zunanjega obiskovalca najbolj atraktivno t. i. štéhvanje. Gre za konjeniško igro moči in spretnosti, katere korenine segajo daleč v preteklost. Ta šega manjšino na skrajnem severozahodnem delu slovenskega etničnega ozemlja spremlja že stoletja, po spletu nenavadnih naključij pa se je po drugi svetovni vojni usidrala tudi v vaseh ljubljanskega Posavja.
Prvi turški vpad se je zgodil pri Metliki leta 1408. Turke so sicer imenovali krvoločni psi, roparski ptiči, pa požigalci in divje svinje v vinogradu krščanstva.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Pred nekaj leti je skupina opernih zanesenjakov pričela iz pozabe obujati operno pevko Valerijo Heybal. Rojeno Kamničanko je osebno in z njim testno povezano umetniško življenje premetavalo iz operne hiše v operno hišo, iz mesta v mestu, dokler ni pod večer življenja pristala v Ljubljani. Njena zgodba pa ni le zgodba o umetniku, ki se sooča s poklicnimi izzivi, z branjenem svoje umetniške integritete, temveč tudi zgodba o nemirnem času, skozi katerega je morala tudi glasba, kot najbolj posvečena med vsemi umetnostmi v nemirnem dvajsetem stoletju. Več o usodi, vsaj med ljubitelji opere znameniti Slovenke, lahko slišite v tokratni oddaji.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Sledi časa nas tokrat peljejo daleč v preteklost; v čas, ko je svet razlagala in življenje usmerjala mitologija. Ko so se takratni ljudje odločali za gradnjo novega objekta – predvsem večjega, kot sta most ali svetišče – se je bilo o tem treba posvetovati tudi z nadnaravnimi bitji, ki so naseljevala prostor, predviden za gradnjo. Da so ta bitja gradnjo dovolila in postavljenega niso rušila, so v zameno zahtevala žrtev, vzidano v temelje ali zidove novogradnje. Danes, ko se marsikdaj gradi vsepovprek, nas na to, da stavbe za trdnost in varnost nujno potrebujejo daritev, spominjajo le še dobro skriti drobci pripovedi, pesmi, šeg in navad.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
V zakladnicah nemške, avstrijske in slovenske literarne zapuščine je njenih 26 objavljenih in 32 pomembnejših, še ne objavljenih, žanrsko različnih proznih del.
Letos praznujemo 240. obletnico prvega dokumentiranega pristopa na vrh Triglava. Od tistih dob očaka nismo pustili več pri miru. Ob dejstvu, da velja vzpon za neformalno potrditev narodnosti, je bilo kar nekaj vzponov na meji čudaštva, tudi bizarnosti. A vzpon iz oktobra 1961 je po svoji nenavadnosti in enkratnosti v samem vrhu. Več o podvigu planinskega bataljona takrat jugoslovanske vojske v Sledeh časa z naslovom: »Iz vseh topov!«
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Neveljaven email naslov