Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
April, natančneje 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje
April, natančneje današnji dan, 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje že v časih grofov in knezov Celjskih. Tako je ostalo vse do današnjih dni. Enajstega aprila 1941 so recimo v Celje vkorakale nemške okupacijske sile, sledil pa je teror nad slovenskimi prebivalci, ne samo tega mesta, ampak vse Štajerske in seveda Slovenije. V tokratni oddaji se ne bomo ukvarjali s tem temačnim obdobjem, ampak bomo segli dlje v preteklost, v srednji vek. Tako je 11. aprila 1415 cesar Sigismund Luksemburški podelil celjskim grofom pravico do krvnega sodstva. Na isti dan leta 1451 je grof Friderik II. Celjski tedanji trški naselbini podelil mestne pravice. Mestna občina Celje je leta 1991 ta dan določila za svoj praznik. Preden podrobneje spregovorimo o teh dveh pravicah, pa je treba predstaviti dobo grofov in nato knezov Celjskih. Njihov čas delimo na tri obdobja.
Celjski grofje, kot državni knezi.
foto: Wikipedia.org
Prvo obdobje zaznamuje čas svobodnih gospodov Žovneških, od prvih omemb v prvi polovici 12. stoletja do leta 1341, ko so prejeli grofovski naziv.
Drugo obdobje, od tedaj, ko so bili povzdignjeni v grofovski stan, do pokneženja slabo stoletje pozneje, je zaznamovala tesna povezanost s Sigismundom Luksemburškim, saj so Celjski s pridobivanjem posesti v okviru cesarstva in na Ogrskem, novimi častmi ter kraljicama Ano in Barbaro vstopili v visoko politiko evropskih dvorov.
Tretje obdobje, od leta 1436 do leta 1456, pooseblja zadnji vzpon z Ulrikom II., ki je svoje ambicije plačal s smrtjo in izumrtjem rodbine.
Zgodovina te družine je fenomen, saj je najmogočnejša, najpomembnejša in za nekatere tudi najbolj razvpita srednjeveška plemiška družina, ki je izvirala z današnjega območja Slovenije in imela pri nas tudi svoj matični sedež, živela v srcu Savinjske doline.
Najprej je bil sedež na gradu Žovnek, potem nekaj kilometrov stran, na starem celjskem gradu, in nato v mestu Celje na knežjem dvoru. To je bila tudi prednost gospodov Žovneških, saj so na današnje slovensko ozemlje v tistem obdobju prihajali drugo- ali tretjerojeni sinovi plemiških rodbin, ki v matičnih nemških ali avstrijskih deželah niso mogli računati na večjo politično uveljavitev in so to možnost iskali pri nas. Žovneški pa so bili tu doma in so imeli tudi čisto realne ambicije in možnosti za združevanje posesti. Ob tem so seveda večali ugled tudi trgu in nato mestu Celje. Več o tem pa v oddaji Sledi časa.
Sprva so imeli grofi in pozneje knezi Celjski, znani še kot svobodni gospodje Žovneški, v lasti dva gradova in dva stolpa, ki sta tudi sodila med gradove. Kot pove ime svobodni, niso bili podrejeni nobenemu drugemu zemljiškemu gospodu, samo vladarju. To svobodno posest so obdržali do leta 1308, ko jo je Ulrik Žovneški v okviru svoje daljnovidne politike prepustil v fevd avstrijskemu vojvodi Frideriku, ta pa mu je posest takoj vrnil kot fevd. Tako so Žovneški postali habsburški vazali in si začeli utirati pot proti vrhu. Prvo pomembno funkcijo je dobil Friderik Žovneški, pozneje prvi Celjski grof, ki je leta 1334 postal kranjski deželni glavar v Ljubljani. To vlogo so nekateri njegovi nasledniki opravljali tudi pozneje. Žovneški so imeli že na samem začetku pomembne funkcije: imeli so patronat nad Braslovško župnijo, nekaj časa so imeli odvetništvo nad gornjegrajskim samostanom in velikokrat so bili navedeni v listinah takoj za najpomembnejšimi posvetnimi in cerkvenimi gospodi.
Ruševine gradu Žovnek
foto: Občina Braslovče
To obdobje pogosto ni toliko omenjeno v zgodovinopisju, čeprav je Friderik Žovneški pridobil družini 30 gradov in je položil temelj za vzpon rodbine, ki se je začel s Hermanom II. leta 1385; ta je vladal dinastiji 50 let. Ključno je bilo njegovo zavezništvo z ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim, ki ga je rešil v znameniti bitki pri Nikopolju v Bolgariji leta 1396, v kateri so bili križarji strahovito poraženi, nam je povedal mag. Damir Žerič, višji kustos za zgodovino v Pokrajinskem muzeju Celje.
Herman II. Celjski
foto: Povijesni muzej Zagreb
V burni zgodovini celjskih knezov sta zanimivi dve letnici; prva je 11. april 1415, ko jim je cesar Sigismund Luksemburški podelil pravico do krvnega sodstva. Druga letnica pa je 11. april 1451, ko je grof Friderik II. Celjski takratni trški naselbini podelil mestne pravice. Prva letnica stoji na začetku vzpona, druga na koncu Celjske knežje dinastije.
Kaj pravzaprav pomeni podelitev pravice do krvnega sodstva? Kot nam je povedal dr. Marko Kambič, izredni profesor za rimsko pravo na pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, je krvno sodstvo pravnozgodovinski pojem, ki označuje pravico do sojenja storilcem hudih kaznivih dejanj.
Zločin in kazen, Schweizer Chronik des Johannes Stumpf, Augsburg 1586
foto: MOL Ljubljana
Izvrševanje krvnega sodstva kot odločanje o življenju in smrti ter hudih telesnih kaznih je bilo izraz najvišje oblasti, zato ga je na začetku izvrševal vladar sam, nato pa je to pravico začel podeljevati podrejenim plemičem in mestom.
Drugi pomembni datum je 11. april 1451, ko je trška naselbina Celje dobila status mesta, po nekaterih teorijah pa je bila to le formalna potrditev, da je že prej delovala kot mesto, nam je povedal dr. Aleksander Žižek, arhivski svetnik v Zgodovinskem arhivu Celje, ki skrbi za starejše fonde in arhivsko gradivo.
Ob podelitvi mestnih pravic trški naselbini Celje je zanimivo vprašanje, kdo so bili prebivalci tega naselja. Dr. Aleksander Žižek pravi, da so bili v tem času v trgu in pozneje mestu naseljeni obrtniki in trgovci, ki so sestavljali večino prebivalstva; nekaj je bilo plemičev in cerkvenih dostojanstvenikov, ki so imeli tam hiše, v mestu pa so bili nastanjeni še redovniki – minoriti. Gospodarski zagon naselbini so od 2. polovice 14. stoletja dajali tudi judovski bankirji.
913 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
April, natančneje 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje
April, natančneje današnji dan, 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje že v časih grofov in knezov Celjskih. Tako je ostalo vse do današnjih dni. Enajstega aprila 1941 so recimo v Celje vkorakale nemške okupacijske sile, sledil pa je teror nad slovenskimi prebivalci, ne samo tega mesta, ampak vse Štajerske in seveda Slovenije. V tokratni oddaji se ne bomo ukvarjali s tem temačnim obdobjem, ampak bomo segli dlje v preteklost, v srednji vek. Tako je 11. aprila 1415 cesar Sigismund Luksemburški podelil celjskim grofom pravico do krvnega sodstva. Na isti dan leta 1451 je grof Friderik II. Celjski tedanji trški naselbini podelil mestne pravice. Mestna občina Celje je leta 1991 ta dan določila za svoj praznik. Preden podrobneje spregovorimo o teh dveh pravicah, pa je treba predstaviti dobo grofov in nato knezov Celjskih. Njihov čas delimo na tri obdobja.
Celjski grofje, kot državni knezi.
foto: Wikipedia.org
Prvo obdobje zaznamuje čas svobodnih gospodov Žovneških, od prvih omemb v prvi polovici 12. stoletja do leta 1341, ko so prejeli grofovski naziv.
Drugo obdobje, od tedaj, ko so bili povzdignjeni v grofovski stan, do pokneženja slabo stoletje pozneje, je zaznamovala tesna povezanost s Sigismundom Luksemburškim, saj so Celjski s pridobivanjem posesti v okviru cesarstva in na Ogrskem, novimi častmi ter kraljicama Ano in Barbaro vstopili v visoko politiko evropskih dvorov.
Tretje obdobje, od leta 1436 do leta 1456, pooseblja zadnji vzpon z Ulrikom II., ki je svoje ambicije plačal s smrtjo in izumrtjem rodbine.
Zgodovina te družine je fenomen, saj je najmogočnejša, najpomembnejša in za nekatere tudi najbolj razvpita srednjeveška plemiška družina, ki je izvirala z današnjega območja Slovenije in imela pri nas tudi svoj matični sedež, živela v srcu Savinjske doline.
Najprej je bil sedež na gradu Žovnek, potem nekaj kilometrov stran, na starem celjskem gradu, in nato v mestu Celje na knežjem dvoru. To je bila tudi prednost gospodov Žovneških, saj so na današnje slovensko ozemlje v tistem obdobju prihajali drugo- ali tretjerojeni sinovi plemiških rodbin, ki v matičnih nemških ali avstrijskih deželah niso mogli računati na večjo politično uveljavitev in so to možnost iskali pri nas. Žovneški pa so bili tu doma in so imeli tudi čisto realne ambicije in možnosti za združevanje posesti. Ob tem so seveda večali ugled tudi trgu in nato mestu Celje. Več o tem pa v oddaji Sledi časa.
Sprva so imeli grofi in pozneje knezi Celjski, znani še kot svobodni gospodje Žovneški, v lasti dva gradova in dva stolpa, ki sta tudi sodila med gradove. Kot pove ime svobodni, niso bili podrejeni nobenemu drugemu zemljiškemu gospodu, samo vladarju. To svobodno posest so obdržali do leta 1308, ko jo je Ulrik Žovneški v okviru svoje daljnovidne politike prepustil v fevd avstrijskemu vojvodi Frideriku, ta pa mu je posest takoj vrnil kot fevd. Tako so Žovneški postali habsburški vazali in si začeli utirati pot proti vrhu. Prvo pomembno funkcijo je dobil Friderik Žovneški, pozneje prvi Celjski grof, ki je leta 1334 postal kranjski deželni glavar v Ljubljani. To vlogo so nekateri njegovi nasledniki opravljali tudi pozneje. Žovneški so imeli že na samem začetku pomembne funkcije: imeli so patronat nad Braslovško župnijo, nekaj časa so imeli odvetništvo nad gornjegrajskim samostanom in velikokrat so bili navedeni v listinah takoj za najpomembnejšimi posvetnimi in cerkvenimi gospodi.
Ruševine gradu Žovnek
foto: Občina Braslovče
To obdobje pogosto ni toliko omenjeno v zgodovinopisju, čeprav je Friderik Žovneški pridobil družini 30 gradov in je položil temelj za vzpon rodbine, ki se je začel s Hermanom II. leta 1385; ta je vladal dinastiji 50 let. Ključno je bilo njegovo zavezništvo z ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim, ki ga je rešil v znameniti bitki pri Nikopolju v Bolgariji leta 1396, v kateri so bili križarji strahovito poraženi, nam je povedal mag. Damir Žerič, višji kustos za zgodovino v Pokrajinskem muzeju Celje.
Herman II. Celjski
foto: Povijesni muzej Zagreb
V burni zgodovini celjskih knezov sta zanimivi dve letnici; prva je 11. april 1415, ko jim je cesar Sigismund Luksemburški podelil pravico do krvnega sodstva. Druga letnica pa je 11. april 1451, ko je grof Friderik II. Celjski takratni trški naselbini podelil mestne pravice. Prva letnica stoji na začetku vzpona, druga na koncu Celjske knežje dinastije.
Kaj pravzaprav pomeni podelitev pravice do krvnega sodstva? Kot nam je povedal dr. Marko Kambič, izredni profesor za rimsko pravo na pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, je krvno sodstvo pravnozgodovinski pojem, ki označuje pravico do sojenja storilcem hudih kaznivih dejanj.
Zločin in kazen, Schweizer Chronik des Johannes Stumpf, Augsburg 1586
foto: MOL Ljubljana
Izvrševanje krvnega sodstva kot odločanje o življenju in smrti ter hudih telesnih kaznih je bilo izraz najvišje oblasti, zato ga je na začetku izvrševal vladar sam, nato pa je to pravico začel podeljevati podrejenim plemičem in mestom.
Drugi pomembni datum je 11. april 1451, ko je trška naselbina Celje dobila status mesta, po nekaterih teorijah pa je bila to le formalna potrditev, da je že prej delovala kot mesto, nam je povedal dr. Aleksander Žižek, arhivski svetnik v Zgodovinskem arhivu Celje, ki skrbi za starejše fonde in arhivsko gradivo.
Ob podelitvi mestnih pravic trški naselbini Celje je zanimivo vprašanje, kdo so bili prebivalci tega naselja. Dr. Aleksander Žižek pravi, da so bili v tem času v trgu in pozneje mestu naseljeni obrtniki in trgovci, ki so sestavljali večino prebivalstva; nekaj je bilo plemičev in cerkvenih dostojanstvenikov, ki so imeli tam hiše, v mestu pa so bili nastanjeni še redovniki – minoriti. Gospodarski zagon naselbini so od 2. polovice 14. stoletja dajali tudi judovski bankirji.
Kako se je prehranjevalo plemstvo v Habsburških deželah in na Kranjskem v 18. stoletju? Iz kakšnih materialov je bilo njihovo jedilno posodje in kako je bilo oblikovano? Ter ne nazadnje, kaj se je največkrat znašlo na njihovih jedilnih mizah, kako so jim hrano in pijačo postregli in kakšni načini strežbe so bili »zapovedani« za različne priložnosti in za različna omizja? Na ta in še kopico drugih vprašanj bomo skušali odgovoriti v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Dušan Berne.
Človek si v želji, da se spomin nanj ne bi izgubil, že stoletja prizadeva, da bi premagal obličje smrti in postal nesmrten. Kakšno vlogo imajo pri tem posmrtne maske? So bile izdelane le za ohranjanje spomina za kasnejše rodove ali za graditev nacionalne identitete? Kako je s posmrtnimi maskami v Sloveniji? V okviru Društva za domače raziskave poteka raziskava z naslovom Odlivanje smrti, ki se osredotoča na posmrtne maske v slovenskih javnih zbirkah - muzejih, knjižnicah, arhivih. Gre za odlitke obrazov znanih slovenskih umetnikov in politikov, ki so zaznamovali prejšnji stoletji. Kdo so bili upodobljenci in kdo umetniki, ki so posmrtne maske izdelovali - o tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Nihče si ni mislil, da bo šlo tako težko… Življenje v bivši državi, oddaljeno že četrt stoletja, še zmeraj noče zbledeti. Še več; skozi mnoge točke postaja vse bolj prisotno. Pojav, imenujemo ga »jugonostalgija,« je zadnja leta dovolj živ, da se ga je zavedla tudi resna znanost. Nedavno sta pri ZRC SAZU znotraj zbirke » Kulturni spomin« izšli zanimivi deli. Prvo, »Made in YU,« se ukvarja s fenomenom potrošništva v Jugoslaviji.
Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje in pustilo za sabo raznovrstno materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznavamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju, v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti. Tako so zapisali ob odprtju razstave: Skrivnost lože. Prostozidarstvo na Slovenskem, ki je na ogled v Narodnem muzeju Slovenije. Razstava se časovno ujema s 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije. Petdeset let pozneje so se lože začele širiti tudi v slovenske deleže. Toda kakšen je bil ta razvoj na naših tleh? Kakšno usodo so doživljali prostozidarji? So njihovi skrivni obredi in način delovanja res zarotniška oblika uporabe vseh sredstev za vzpostavitev svetovne prevlade? O tem bomo govorili v oddaji Sledi časa; njen avtor je Milan Trobič.
Na Slovenskem po nenatačnih ocenah poje približno 170 tisoč ljudi, kar predstavlja 8,3 odtstotka populacije, oziroma 0,8 odstotka pevske populacije Evropske Unije. Še zmeraj nenatančni podatki pravijo, da pri nas deluje približno 3.800 pevskih zasedb, oziroma približno 1.300 odraslih, 1.100 šolskih, 700 cerkvenih odraslih in 700 cerkvenih otroških in mladinskih pevskih zasedb. Gre za podatke, ki jih je mogoče najti v evropski študiji Singing Europe 2015, študija francoskega ministrstva za kulturo iz istega leta pa je pokazala, da naši pevski zbori po kakovosti sodijo v sam svetovni vrh. Vse to je posledica tega, da je prepevanje v zborih najbolj razširjena prostočasna kulturna dejavnost pri nas, ki se je posebeja razmahnila po pomladi narodov sredi 19. stoletja. Za ohranjanje in razvoj te dejavnosti so ključnega pomena skladatelji in predvsem zborovodje. Lani je za življenjsko delo na tem področju dobila zlato plaketo Javnega sklada za kulturno dejavnost Republike Slovenije zborovodkinja predvsem mladinskih pevskih zborov Majda Hauptman. Njena življenjska pot se je začela pred 85-imi leti, skoraj hkrati pa tudi glasbena, saj izhaja iz glasbene družine. Več stricev, med njimi najbolj Rudolf Mecilošek , so soodgovorni za njen glasbeni razvoj, še najbolj pa vzpon slovitega pevskega zbora Trboveljski slavček, ki ga je vodil Avgust Šuligoj, pozneje tudi dober Majdin prijatelj in glasbeni svetovalec. Rojena v Zagorju in ob takšni glasbeni podlagi se je odločila za pedagoški in glasbeni študij in se posvetila predvsem vzgoji mladih zborovskih pevcev. Temu se je posvečala tudi kot urednica v glasbenem programu Radia Slovenija, kjer je vztrajala približnio desetletje preden se je vrnila k otrokom in glasbenem poučevanju. Največje uspehe je doživela z Mladinskim pevskim zborom Osnovne šole Trnovo, ki ga je sama tudi ustanovila in ga dolga leta vodila. Prav pevci prvega rodu tega zbora so ji ob svoji 50-letnici pripravili posebno presenečenje, saj so se znova zbrali in jo povabili naj jih vodi tudi zdaj, ko so že sami dedki in babice. Tako se je spletla posebna zgodba, zgodba o zgodovini in prenosu ljubezni do zborovskega petja skozi čas. Zgodbi se je posvetil in jo oblikoval v Sledeh časa Jurij Popov.
"Denar je sveta vladar!" je že nekoliko oguljen rek, ki pa se vedno znova potrjuje. Žal tudi na takih področjih življenja, kjer bi to najmanj želeli in pričakovali. Nekoč je bila vloga denarja nekoliko drugačna od današnje. Denar ni bil samo dokaz lastništva nad dušami in telesi prebivalcev posameznih pokrajin, ampak je bil tudi nekak medijski prenašalec sporočil, kdo in kdaj je prevzel vrhovno oblast in se oklical za državnega monarha. Ko je bil Karel Veliki leta 800 kronan za prvega cesarja, je nastala tudi prva srednjeveška državna tvorba - Sveto rimsko cesarstvo. Od tod naprej lahko govorimo o srednjem veku. Zgodbo o srednjeveškem denarju na Slovenskem pa lahko nekoliko zaplete vprašanje, ali so bili naši predniki Slovani ali ne, in če so bili, potem zanje vemo, da niso uporabljali denarja. Pri nas se zgodba o denarništvu začne v 12 . stoletju. In o vlogi srednjeveških novcev bomo govorili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
"Vsi kapucinski samostani na Slovenskem so zgrajeni na podlagi tipične zasnove beneško-tirolskega tipa samostana," poudarja med drugim v svojih znanstvenih raziskavah doktorica Tanja Martelanc. "Cerkvene zunanjščine in notranjščine so izredno skromne, le oprema samostana je bila nekoliko bolj bogata. Zato ji je umetnostnozgodovinska stroka namenila več pozornosti kot arhitekturi." No, v oddaji Sledi časa bomo skušali osvetliti oboje, doktorici Tanji Martelanc pa se bosta v studiu pridružila še dva starejša vrhunska strokovnjaka s tega področja: dr. Metod Benedik in dr. Vinko Škafar. Pripravlja: Dušan Berne
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kot za mnoge druge izdelke človeških rok in domišljije, tudi za čipko ne moremo reči, kdaj natanko in kje se je najprej pojavila. Italijani pravijo, da so prvo začeli izdelovati leta 1493 pri milanski družini Sforza, Flamci pa pravijo, da se je prva čipka pojavila na albi njihovega duhovnika Hansa Memlinga že leta 1485. Preučevalci so spoznali, da podatka ne govorita o začetku razvoja čipke in da je ta podatek nemogoče odkriti. Čipko so v 16. stoletju na vsak načn uporabljali duhovniki kot del oblačila za posebne ceremonije, v širšo rabo pa je prišla v 17. stoleltju, ko so jo uporabljali kot okras oblačil le priviligirani družbeni sloji – plemstvo in svečeništvo. Najprej je čipka prevladovala kot okras oblek moških in šele pozneje se je uveljavila tudi v ženski modi. Tako je bilo v svetu, kako pa je bilo pri nas? Čipka se je na Slovenskem uveljavila v drugi polovici 16. in v 17. stoletju. Kot okrasni elemnt oblačil so jo tako kot drugod po svetu najprej uporabljali pripadniki visokih družbenih slojev. Na začetku uveljavljanja so jo uvažali iz Benetk in Nizozemske, vendar so jo kmalu začele izdelovati tudi naše ženske, predvsem iz nžšjih slojev družbe. Cesarica Marija Terezija je celo s posebnim patentom prepodevala uvoz dragega okrasja, med drugim tudi čipk, da je tako zaščitila čipkarstvo na avstro-ogrskem ozemlju, kamor so spadale tudi naše dežele. Žal je čipkarstvo rodilo še eno veliko anomalijo družbe. Čipke so izdelovale ženske nižjih slojev, ki so za svoje delo dobivale zelo nizko plačilo, z njo pa so se postavljali pripadniki najvišjih slojev družbe, ki so zanjo plačevali izjemno ceno, še zlasti za tiste, ki so bile izdelane s pomočjo srebrnih in zlatih niti. Tudi klekljane čipke so se kmalu pojavile na današnjem slovenskem ozemlju. V Ljubljani je bila leta 1763 ustanovljena prva čipkarska šola na našem ozemlju, idrijska je začela delovati vč kot sto let pozneje, leta 1876, in se je ohranila do danes, medtem ko ljubljanske ni več. Zgodovina razvoja čipkarstva, ki je bilo vsaj dve stoletji pomembna gospodarska panoga, je zelo zanimiva in je povezana s splošnim razvojem družbe in njenih navad.
Svila danes nima več tako prestižne vloge, kot jo je imela nekoč, ko je bila predvsem domena visokih posvetnih in duhovnih vladarjev in avtoritet. Ne nazadnje je bilo treba v davnih, zlatih časih za kilogram svile odšteti kilogram zlata. Tehnologija izdelave svile ali svilogojstvo pa je bila kar nekaj tisočletij skrbno varovana skrivnost, dokler ni, lahko bi rekli, zaradi klasičnega industrijskega vohunstva in tihotapstva postala laže dostopna večjemu krogu prebivalstva. V Slovenijo so sviloprejke prihajale iz Italije, in to za vladavine Marije Terezije, ki je spodbujala gojenje. To je bilo obdobje monokultur in tisti, ki so bili pripravljeni zasaditi murve in se ukvarjati s svilogojstvom, so bili nagrajeni. Zato se je nad to panogo počasi navdušilo tudi kmečko prebivalstvo. Najprej pa so se s tem ukvarjali v premožnejših družinah, v katerih so imeli večje potrebe po svili. Konec 17. stoletja in v začetku 18. je napočila zlata doba svilogojstva pri nas. Svilogojstvo bomo predstavili v oddaji Sledi časa, avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Označevanje prostora pri človeku se zdi zapleten, skrivnosten pojem, s katerim se zavestno ne ukvarja nobena znanost. Če že kako, ljudje označujemo prostora preko ideologij, z zgodovino, ali z simboli skritimi v arhitekturi. Zadnja leta pa se z ideološko – zgodovinskim označevanjem, ali celo omejevanjem prostora, ukvarja vse več raziskovalcev in o neverjetnem projektu slovenskega slikarja Toneta Kralja bo tekla beseda v Sledeh časa. S slovenskim zgodovinarjem dr. Egonom Pelikanom.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Vsak začetek leta med drugimi bolj ali manj bizarnimi obredji obeležijo tudi novoletne poslanice. V glavnem iz vrhov politike, se počasi spuščajo po lestvici in zadnja leta, sploh z eksplozijo socialnih omrežij, se čuti poklican že vsak malo bolj ambiciozen uradnik sporočiti "mestu in svetu" misel zazrto v prihodnost. Od kod novoletne poslanice prihajajo, predvsem pa kam gredo v prvih Sledeh časa leta 2017 izpod peresa Marka Radmiloviča .
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Celotno obrobje severno-italijanske ravnine, pa tudi Vipavske doline je bilo vpeto v trgovino z ledom. Ta je cvetela v prvi polovici 19. stoletja in s koncem prve svetovne vojne zamrla. Ponovno so jo začasno in na zelo omejenem področju Trnovskega gozda oživeli v začetku 50-let. Potrebe po ledu so bile zelo velike, in v zimskem času, niso mogli skladiščiti ledu iz rek ali jezer, ker ga je bilo preprosto premalo. Zaradi tega so iskali vire ledu na področju Alp in na Trnovskem gozdu. Poleg tega pa so bile za pridobivanje ledu znane tudi kraške jame na planotah Snežnika, Kočevskih gozdov in Hrušice. O trgovanju z ledom, ki so ga prodajali celo v Egipt pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Gradišča so prazgodovinske naselbine utrjene s kamnitim obzidjem. Pri nas so se pojavila v bronasti dobi, okoli leta 1600 pr. n. št., doživela razcvet v železni dobi (nekje med 1000 in 500 pr. n. št.); in so stala na vzpetinah ali nižinah. Pri nas najdemo gradišča zlasti na Krasu, v Posočju Vipavski dolini, Istri pa tudi na Notranjskem. Te naselbine uvrščamo v tako imenovano kulturo kaštelirjev. V oddaji bomo spoznali eno naših največjih in najbolje ohranjenih gradišč- Debelo grižo, ki je v neposredni bližini Komna na Krasu. To gradišče je spodbudilo podjetnika Gorana Živca, ki namerava to lokacijo približati širšemu krogu obiskovalcev. Zato je del površin že odkupil, ustanovil tudi javni zavod, ki bo skrbel za promocijo, povezave, predstavitve in drugo. Prav tako pa je skupaj s sodelavci pripravil zanimivo razstavo- gradišča neme priče zgodovine. Ta je trenutno postavljena v Parku vojaške zgodovine v Pivki, kmalu pa bo na ogled tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani.
Neveljaven email naslov