Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
April, natančneje 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje
April, natančneje današnji dan, 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje že v časih grofov in knezov Celjskih. Tako je ostalo vse do današnjih dni. Enajstega aprila 1941 so recimo v Celje vkorakale nemške okupacijske sile, sledil pa je teror nad slovenskimi prebivalci, ne samo tega mesta, ampak vse Štajerske in seveda Slovenije. V tokratni oddaji se ne bomo ukvarjali s tem temačnim obdobjem, ampak bomo segli dlje v preteklost, v srednji vek. Tako je 11. aprila 1415 cesar Sigismund Luksemburški podelil celjskim grofom pravico do krvnega sodstva. Na isti dan leta 1451 je grof Friderik II. Celjski tedanji trški naselbini podelil mestne pravice. Mestna občina Celje je leta 1991 ta dan določila za svoj praznik. Preden podrobneje spregovorimo o teh dveh pravicah, pa je treba predstaviti dobo grofov in nato knezov Celjskih. Njihov čas delimo na tri obdobja.
Celjski grofje, kot državni knezi.
foto: Wikipedia.org
Prvo obdobje zaznamuje čas svobodnih gospodov Žovneških, od prvih omemb v prvi polovici 12. stoletja do leta 1341, ko so prejeli grofovski naziv.
Drugo obdobje, od tedaj, ko so bili povzdignjeni v grofovski stan, do pokneženja slabo stoletje pozneje, je zaznamovala tesna povezanost s Sigismundom Luksemburškim, saj so Celjski s pridobivanjem posesti v okviru cesarstva in na Ogrskem, novimi častmi ter kraljicama Ano in Barbaro vstopili v visoko politiko evropskih dvorov.
Tretje obdobje, od leta 1436 do leta 1456, pooseblja zadnji vzpon z Ulrikom II., ki je svoje ambicije plačal s smrtjo in izumrtjem rodbine.
Zgodovina te družine je fenomen, saj je najmogočnejša, najpomembnejša in za nekatere tudi najbolj razvpita srednjeveška plemiška družina, ki je izvirala z današnjega območja Slovenije in imela pri nas tudi svoj matični sedež, živela v srcu Savinjske doline.
Najprej je bil sedež na gradu Žovnek, potem nekaj kilometrov stran, na starem celjskem gradu, in nato v mestu Celje na knežjem dvoru. To je bila tudi prednost gospodov Žovneških, saj so na današnje slovensko ozemlje v tistem obdobju prihajali drugo- ali tretjerojeni sinovi plemiških rodbin, ki v matičnih nemških ali avstrijskih deželah niso mogli računati na večjo politično uveljavitev in so to možnost iskali pri nas. Žovneški pa so bili tu doma in so imeli tudi čisto realne ambicije in možnosti za združevanje posesti. Ob tem so seveda večali ugled tudi trgu in nato mestu Celje. Več o tem pa v oddaji Sledi časa.
Sprva so imeli grofi in pozneje knezi Celjski, znani še kot svobodni gospodje Žovneški, v lasti dva gradova in dva stolpa, ki sta tudi sodila med gradove. Kot pove ime svobodni, niso bili podrejeni nobenemu drugemu zemljiškemu gospodu, samo vladarju. To svobodno posest so obdržali do leta 1308, ko jo je Ulrik Žovneški v okviru svoje daljnovidne politike prepustil v fevd avstrijskemu vojvodi Frideriku, ta pa mu je posest takoj vrnil kot fevd. Tako so Žovneški postali habsburški vazali in si začeli utirati pot proti vrhu. Prvo pomembno funkcijo je dobil Friderik Žovneški, pozneje prvi Celjski grof, ki je leta 1334 postal kranjski deželni glavar v Ljubljani. To vlogo so nekateri njegovi nasledniki opravljali tudi pozneje. Žovneški so imeli že na samem začetku pomembne funkcije: imeli so patronat nad Braslovško župnijo, nekaj časa so imeli odvetništvo nad gornjegrajskim samostanom in velikokrat so bili navedeni v listinah takoj za najpomembnejšimi posvetnimi in cerkvenimi gospodi.
Ruševine gradu Žovnek
foto: Občina Braslovče
To obdobje pogosto ni toliko omenjeno v zgodovinopisju, čeprav je Friderik Žovneški pridobil družini 30 gradov in je položil temelj za vzpon rodbine, ki se je začel s Hermanom II. leta 1385; ta je vladal dinastiji 50 let. Ključno je bilo njegovo zavezništvo z ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim, ki ga je rešil v znameniti bitki pri Nikopolju v Bolgariji leta 1396, v kateri so bili križarji strahovito poraženi, nam je povedal mag. Damir Žerič, višji kustos za zgodovino v Pokrajinskem muzeju Celje.
Herman II. Celjski
foto: Povijesni muzej Zagreb
V burni zgodovini celjskih knezov sta zanimivi dve letnici; prva je 11. april 1415, ko jim je cesar Sigismund Luksemburški podelil pravico do krvnega sodstva. Druga letnica pa je 11. april 1451, ko je grof Friderik II. Celjski takratni trški naselbini podelil mestne pravice. Prva letnica stoji na začetku vzpona, druga na koncu Celjske knežje dinastije.
Kaj pravzaprav pomeni podelitev pravice do krvnega sodstva? Kot nam je povedal dr. Marko Kambič, izredni profesor za rimsko pravo na pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, je krvno sodstvo pravnozgodovinski pojem, ki označuje pravico do sojenja storilcem hudih kaznivih dejanj.
Zločin in kazen, Schweizer Chronik des Johannes Stumpf, Augsburg 1586
foto: MOL Ljubljana
Izvrševanje krvnega sodstva kot odločanje o življenju in smrti ter hudih telesnih kaznih je bilo izraz najvišje oblasti, zato ga je na začetku izvrševal vladar sam, nato pa je to pravico začel podeljevati podrejenim plemičem in mestom.
Drugi pomembni datum je 11. april 1451, ko je trška naselbina Celje dobila status mesta, po nekaterih teorijah pa je bila to le formalna potrditev, da je že prej delovala kot mesto, nam je povedal dr. Aleksander Žižek, arhivski svetnik v Zgodovinskem arhivu Celje, ki skrbi za starejše fonde in arhivsko gradivo.
Ob podelitvi mestnih pravic trški naselbini Celje je zanimivo vprašanje, kdo so bili prebivalci tega naselja. Dr. Aleksander Žižek pravi, da so bili v tem času v trgu in pozneje mestu naseljeni obrtniki in trgovci, ki so sestavljali večino prebivalstva; nekaj je bilo plemičev in cerkvenih dostojanstvenikov, ki so imeli tam hiše, v mestu pa so bili nastanjeni še redovniki – minoriti. Gospodarski zagon naselbini so od 2. polovice 14. stoletja dajali tudi judovski bankirji.
913 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
April, natančneje 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje
April, natančneje današnji dan, 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje že v časih grofov in knezov Celjskih. Tako je ostalo vse do današnjih dni. Enajstega aprila 1941 so recimo v Celje vkorakale nemške okupacijske sile, sledil pa je teror nad slovenskimi prebivalci, ne samo tega mesta, ampak vse Štajerske in seveda Slovenije. V tokratni oddaji se ne bomo ukvarjali s tem temačnim obdobjem, ampak bomo segli dlje v preteklost, v srednji vek. Tako je 11. aprila 1415 cesar Sigismund Luksemburški podelil celjskim grofom pravico do krvnega sodstva. Na isti dan leta 1451 je grof Friderik II. Celjski tedanji trški naselbini podelil mestne pravice. Mestna občina Celje je leta 1991 ta dan določila za svoj praznik. Preden podrobneje spregovorimo o teh dveh pravicah, pa je treba predstaviti dobo grofov in nato knezov Celjskih. Njihov čas delimo na tri obdobja.
Celjski grofje, kot državni knezi.
foto: Wikipedia.org
Prvo obdobje zaznamuje čas svobodnih gospodov Žovneških, od prvih omemb v prvi polovici 12. stoletja do leta 1341, ko so prejeli grofovski naziv.
Drugo obdobje, od tedaj, ko so bili povzdignjeni v grofovski stan, do pokneženja slabo stoletje pozneje, je zaznamovala tesna povezanost s Sigismundom Luksemburškim, saj so Celjski s pridobivanjem posesti v okviru cesarstva in na Ogrskem, novimi častmi ter kraljicama Ano in Barbaro vstopili v visoko politiko evropskih dvorov.
Tretje obdobje, od leta 1436 do leta 1456, pooseblja zadnji vzpon z Ulrikom II., ki je svoje ambicije plačal s smrtjo in izumrtjem rodbine.
Zgodovina te družine je fenomen, saj je najmogočnejša, najpomembnejša in za nekatere tudi najbolj razvpita srednjeveška plemiška družina, ki je izvirala z današnjega območja Slovenije in imela pri nas tudi svoj matični sedež, živela v srcu Savinjske doline.
Najprej je bil sedež na gradu Žovnek, potem nekaj kilometrov stran, na starem celjskem gradu, in nato v mestu Celje na knežjem dvoru. To je bila tudi prednost gospodov Žovneških, saj so na današnje slovensko ozemlje v tistem obdobju prihajali drugo- ali tretjerojeni sinovi plemiških rodbin, ki v matičnih nemških ali avstrijskih deželah niso mogli računati na večjo politično uveljavitev in so to možnost iskali pri nas. Žovneški pa so bili tu doma in so imeli tudi čisto realne ambicije in možnosti za združevanje posesti. Ob tem so seveda večali ugled tudi trgu in nato mestu Celje. Več o tem pa v oddaji Sledi časa.
Sprva so imeli grofi in pozneje knezi Celjski, znani še kot svobodni gospodje Žovneški, v lasti dva gradova in dva stolpa, ki sta tudi sodila med gradove. Kot pove ime svobodni, niso bili podrejeni nobenemu drugemu zemljiškemu gospodu, samo vladarju. To svobodno posest so obdržali do leta 1308, ko jo je Ulrik Žovneški v okviru svoje daljnovidne politike prepustil v fevd avstrijskemu vojvodi Frideriku, ta pa mu je posest takoj vrnil kot fevd. Tako so Žovneški postali habsburški vazali in si začeli utirati pot proti vrhu. Prvo pomembno funkcijo je dobil Friderik Žovneški, pozneje prvi Celjski grof, ki je leta 1334 postal kranjski deželni glavar v Ljubljani. To vlogo so nekateri njegovi nasledniki opravljali tudi pozneje. Žovneški so imeli že na samem začetku pomembne funkcije: imeli so patronat nad Braslovško župnijo, nekaj časa so imeli odvetništvo nad gornjegrajskim samostanom in velikokrat so bili navedeni v listinah takoj za najpomembnejšimi posvetnimi in cerkvenimi gospodi.
Ruševine gradu Žovnek
foto: Občina Braslovče
To obdobje pogosto ni toliko omenjeno v zgodovinopisju, čeprav je Friderik Žovneški pridobil družini 30 gradov in je položil temelj za vzpon rodbine, ki se je začel s Hermanom II. leta 1385; ta je vladal dinastiji 50 let. Ključno je bilo njegovo zavezništvo z ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim, ki ga je rešil v znameniti bitki pri Nikopolju v Bolgariji leta 1396, v kateri so bili križarji strahovito poraženi, nam je povedal mag. Damir Žerič, višji kustos za zgodovino v Pokrajinskem muzeju Celje.
Herman II. Celjski
foto: Povijesni muzej Zagreb
V burni zgodovini celjskih knezov sta zanimivi dve letnici; prva je 11. april 1415, ko jim je cesar Sigismund Luksemburški podelil pravico do krvnega sodstva. Druga letnica pa je 11. april 1451, ko je grof Friderik II. Celjski takratni trški naselbini podelil mestne pravice. Prva letnica stoji na začetku vzpona, druga na koncu Celjske knežje dinastije.
Kaj pravzaprav pomeni podelitev pravice do krvnega sodstva? Kot nam je povedal dr. Marko Kambič, izredni profesor za rimsko pravo na pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, je krvno sodstvo pravnozgodovinski pojem, ki označuje pravico do sojenja storilcem hudih kaznivih dejanj.
Zločin in kazen, Schweizer Chronik des Johannes Stumpf, Augsburg 1586
foto: MOL Ljubljana
Izvrševanje krvnega sodstva kot odločanje o življenju in smrti ter hudih telesnih kaznih je bilo izraz najvišje oblasti, zato ga je na začetku izvrševal vladar sam, nato pa je to pravico začel podeljevati podrejenim plemičem in mestom.
Drugi pomembni datum je 11. april 1451, ko je trška naselbina Celje dobila status mesta, po nekaterih teorijah pa je bila to le formalna potrditev, da je že prej delovala kot mesto, nam je povedal dr. Aleksander Žižek, arhivski svetnik v Zgodovinskem arhivu Celje, ki skrbi za starejše fonde in arhivsko gradivo.
Ob podelitvi mestnih pravic trški naselbini Celje je zanimivo vprašanje, kdo so bili prebivalci tega naselja. Dr. Aleksander Žižek pravi, da so bili v tem času v trgu in pozneje mestu naseljeni obrtniki in trgovci, ki so sestavljali večino prebivalstva; nekaj je bilo plemičev in cerkvenih dostojanstvenikov, ki so imeli tam hiše, v mestu pa so bili nastanjeni še redovniki – minoriti. Gospodarski zagon naselbini so od 2. polovice 14. stoletja dajali tudi judovski bankirji.
Turistovski klub skala so ustanovili 2. februarja 1921. Bil je nekakšna alternativa Slovenskemu planinskemu društvu (SPD), saj je zagovarjal idejo elite – pa ne v smislu premožnosti ali družbenega ugleda. Skalaši, kakor so si pravili članice in člani, so zagovarjali idejo maloštevilnega, a izjemnega članstva. Iz njihovih vrst so izšli vrhunski smučarji, alpinisti, gorniki, gorski reševalci, fotografi, celo sankači. Zagovarjali so predanost svojemu klubu, poslanstvu le-tega in se zavzemali za visoka moralna načela. Nosili so prepoznavne značke s planiko v barvi slovenske trobojnice, imeli so celo svojo himno, katere refren se glasi: Skala, divja skala, kras gorenjskih gor. Skala, divja skala, ti vedno boš nam vzor. Trden kakor skala je slovenski rod, kvišku kakor skala vodi naša pot.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Pečati imajo neprecenljivo zgodovinsko vrednost. Iz njih izvemo marsikaj o statusu posameznih družin do političnih razmer v takratni družbi. Pečat pomeni overovitev, poleg podpisa so s pečati in pričami potrdili resničnost zapisanega pravnega dejanja. Kako se je razvijal v zgodovini vse do današnje računalniške dobe, kakšna je njegova povezava z digitalnim podpisom in kako so z uporabo sodobnih tehnologij na strojni fakulteti v Ljubljani iz izvirnega pečata izdelali pečatnik nadvojvode Rudolfa IV. Habsburškega iz leta 1363 – o vsem tem smo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved. Fotografija: Kopija konjeniškega pečata avstrijskega nadvojvode Rudolfa IV, vir. Dolenjski muzej
V oddaji, ki jo pripravjla Milan Trobič, bomo spoznali enkratno zgodbo o nastanku in razvoju "dolenjskega velikana" avtomobilske tovarne IMV Novo mesto. Izjemen pogum, zagnanost in usmerjenost v razvoj, vseh tistih, ki so verjeli v prihodnost, je tlakovalo pot, ki se še ni končala. Namesto, da bi Dolenjsko poznali le po cvičku, zelju in klobasah, kot so želeli povojni oblastniki, je ta del naše države postal gonilo razvoja. Ta se kaže v podjetjih, ki so nastala iz nekdanjega IMV, to so Revoz, Adria Mobil, TPV in druga.
Med prvo svetovno vojno je večina žensk delovala na takoimenovanih domačih frontah . To pomeni, da so doma zamenjale svoje moške, ki so se borili in umirali na številnih bojiščih velike vojne. Najbližje prvim forntnim linijam so bile predvsem bolniške sestre, ki so delovale v številnih kampih Rdečega križa. Nekaj žensk, kot na primer Birtanka DorothyLawrence, so oblekle vojaško sukno, nekaj pa jih je tlakovalo pot vojnim dopisnicam. Za eno prvih vojnih poročevalk sicer velja Američanka Margaret Fuller , poročala je o vojaškem spopadu med Francijo in Rimsko republiko leta 1849 iz obdobja italijanskih združitvenih vojn. V veliki vojni pa so se uveljavile na primer Britanke in Američanke Corra Haris, Marguerita Higgins, Peggy Hull in na primer Nellie Bly. Med ženskami vojnimi poročevalkami pa ima posebo mesto Dunajčanka Alice Schalek, ki je bila edina članica avstro-ogrskega tiskovnega urada . Še več, bila je edina ženska, ki je poročala tudi iz prve frontne črte. Najprej v Srbiji in Črni gori, leta 1916 pa je preživela štiri mesece na soški fronti in poleg devetnajstih člankov napisala tudi knjigo, ki je izšla istega leta. Njeno delo in poročanje je rdeča nit Sledi časa, ki jih jepripravil Jurij Popov.
Najbolj kompleksna komunikacija je ena izmed temeljnih lastnosti človeške vrste, po kateri se ločujemo od drugih vrst našega planeta. Tudi zato, ker se ves čas spreminja, išče nove poti in sredstva ter sproža revolucije - male in velike. Zaradi pisem so se vojne začenjale in končevale. Telefonski klici so zapečatili usode milijonov. Elektronska sporočila so trend, ki je za zmeraj spremenil podobo komuniciranja tega sveta. Kako je Tehniški muzej Slovenije v nekaj sobah ujel duh časa, ki ga je pisala naša pošta in z njo povezane telekomunikacije, je v oddaji Sledi časa preverjal Jure K. Čokl.
Ljubezni do domovine ni mogoče zaukazati. Nosimo jo v srcu, ali je preprosto nimamo. Slovenci, ki so okusili tujino, to najlažje razumejo in težko bi našli koga, ki mu ni do doma in domovine. Večini že ob imenu Slovenija poskoči srce. Pa ne govorimo o pretiranih čustvih, ki rada uidejo čez rob, marveč o prvobitnih čustvih človeka. Ta določajo identiteto vsakogar in ga kot z dolgim nevidnim pajčolanom pripenjajo na skupnost iz katere izhaja. In ta pripetost oblikuje naš odnos do vsega, kar je družina, sorodstvo, rod in - družba. Za oddajo smo ob nedavni obletnici plebiscitarne odločitve za samostojno Slovenijo k razmisleku o domoljubju povabili upokojenega polkovnika Slovenske vojske Miha Butaro.
23. decembra 1990 so Slovenci odločno in jasno povedali, da hočejo svojo državo. Od plebiscita, ki pomeni začetek rojstva samostojne in neodvisne Slovenije, mineva četrt stoletja. V Sledeh časa se bomo spomnili prelomnih dni pred 25 leti; tedanjih upov, hotenj, želja in sanj, pa tudi tega, kako je isti cilj združeval in vsaj za trenutek pometel z rivalstvi. Oddajo pripravlja Nika Benedik.
Planinski vestnik, slovenska najstarejša še 'živeča' revija, se je v svoji prvi številki februarja leta 1895 javnosti predstavila takole: "Da slovensko planinsko društvo doseže svoj namen (izdajati, pospeševati in podpirati zanimljive planinaslovne spise in slike), sklenil je odbor 'Sl. pl. dr.' od leta 1895. počenši izdavati blagemu planinoslovstvu posvečen mesečnik, kateri bode objavljal zanimljiva predavanja in različne planinoslovne spise in slike".' Od takrat je minilo 120 let, zamenjalo se je 8 glavnih urednikov in cela vrsta izjemnih piscev, ki je zaznamovala tudi slovenski kulturni prostor z ohranjanjem slovenskega jezika in bogate gorniške dediščine. Kako je Planinski vestnik nekajkrat skoraj propadel, zamenjal več formatov, preživel dve vojni in do danes ostal zvest svojemu prvobitnemu poslanstvu, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.
Planinski vestnik, slovenska najstarejša še 'živeča' revija, se je v svoji prvi številki februarja leta 1895 javnosti predstavila takole: "Da slovensko planinsko društvo doseže svoj namen (izdajati, pospeševati in podpirati zanimljive planinaslovne spise in slike), sklenil je odbor 'Sl. pl. dr.' od leta 1895. počenši izdavati blagemu planinoslovstvu posvečen mesečnik, kateri bode objavljal zanimljiva predavanja in različne planinoslovne spise in slike".' Od takrat je minilo 120 let, zamenjalo se je 8 glavnih urednikov in cela vrsta izjemnih piscev, ki je zaznamovala tudi slovenski kulturni prostor z ohranjanjem slovenskega jezika in bogate gorniške dediščine. Kako je Planinski vestnik nekajkrat skoraj propadel, zamenjal več formatov, preživel dve vojni in do danes ostal zvest svojemu prvobitnemu poslanstvu, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.
Jeseni smo na Radiu Slovenija začeli vrsto novih oddaj na temo - domoljubje. Razvrščene so v dva tematska sklopa, v Mejnike identitete in Domovina v srcu. Oddaje premierno predvajamo na III. programu ARS, danes pa jih začenjamo predvajati v nekoliko skrajšani obliki, primerni programskemu prostoru Sledi časa na Prvemu radijskem programu.
Še nekaj deset let nazaj so se otroci panično skrivali po hišah, ko je prišel večer svetega Miklavža. Zunaj so namreč rožljale verige, slišalo se je rjovenje 'parkljev', ki so lovili poredne otroke in jih včasih tudi kruto kaznovali. Če je na oknu hiše ta večer gorela sveča, so imeli prost vstop tudi Miklavževi grozljivi spremljevalci, ki so poskrbeli, da jih poredni otroci niso odnesli vsaj brez strahu. Kdo 'parklji' sploh so, kako so prišli k nam in kaj pomenijo danes? Kako so povezani s satirji in fauni ter koliko vražjega je ostalo v njih, bo v oddaji Sledi časa previdno preverjal Jure K. Čokl.
7. aprila leta 1365 je takrat 27 letni vojvoda Rudolf IV. Habsburški izdal posebno listino, ustavno pismo so ji nekdaj tudi rekli, s katero je na okljuku reke Krke ustanovil mestno naselbino in ji obstoj in razcvet med drugim omogočil tudi s podelitvijo številnih privilegijev. Samovšečno je sicer mesto kar po sebi poimenoval Rudolfwert oziroma "Rudolfovo pristanišče", vendar so ga ljudje že od vsega začetka imenovali tudi Novo mesto. Že sama geografska lega mesta kaže na to, da je želel vojvoda Rudolf, v trgovsko in prometno pomembni dolini Krke in v središču Dolenjske, postaviti na noge novo gospodarsko in upravnopolitično jedro ter tudi oporišče vse bolj proti Jadranu stremeči habsburški posesti. Ob ustanovitvi Novega mesta je bila meščanom zagotovljena osebna svoboda, mestna samouprava, lastni in voljeni sodniki, pravica do trgovanja in sejmov. Poldrugo stoletje je tako mesto cvetelo, podoba ustanovitelja pa je postala simbol mesta, tako da vojvoda Rudolf še danes sedi na prestolu tudi v grbu Novega mesta ?
Slovenski kraški svet je domovina svetovnega krasoslovja. Naš priznani, svetovno uveljavljeni krasoslovec dr. Andrej Kranjc je zapisal: "Z vidika krasoslovja je pomen Krasa predvsem dvojen, zgodovinski in 'referenčni'. Če ne bi bilo Krasa, ne bi bilo vede s tem imenom niti 'kraških' pojavov. Ko so Rimljani osvojili kraljestvo Histrov, so prvotno ime Krasa, katerega osnova je bila *karus in koren *kar (kamen), latinizirali v Carsus. Iz tožilnika tega imena je nastalo italijansko ime Carso, predslovenska oblika Kras najpozneje v 9. stol. in nemška Karst. Pomen Krasa dokazujejo stari zemljevidi. V Hohenwartovem vodniku po Postojnski jami (1830) se prvič pojavi trditev, da kras ni le na Krasu, ampak se razteza od Videmskega okrožja do otoka Kefalonija. Kras in Dinarski kras sta bila glavni vir spoznanj o krasu." Zato tudi ne preseneča, da so poimenovanja, kot so: dolina, polje in vrtača, znana po vsem svetu. Ob tem je neločljivi del krasoslovja, pa naj gre za ljubiteljske ali profesionalne raziskovalce, vezan na odkrivanje jam. Te pa so že vse od časov Valvasorja dokumentirali, opisovali in jih zbirali v posebnih zbirkah, ki so prerasle v jamarski kataster. Tega kot celoto na dveh lokacijah vodita Jamarska zveza Slovenije v Ljubljani in Inštitut za raziskovanje Krasa v Postojni. V oddaji Sledi časa bomo spoznali delovanje in posebnosti jamarskega katastra. Oddajo pripravlja Milana Trobič.
Letos mineva natanko 300 let od izida ene najpomembnejših, a hkrati tudi najbolj prezrtih knjig, namenjenih slovenskemu življu. Morebiti je Mali katechismus Franca Temlina v letošnjem letu z dokumentarnim filmom in kar nekaj medijskimi zapisi vendarle stopil iz anonimnosti, toda ta edicija, izrednega pomena tako za razvoj prekmurskega jezika kot tudi slovanskega življa ob Muri, skriva v sebi še zelo veliko skrivnosti. Nekatere med njimi bomo skušali razkriti v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.
Starejši ljudje na Koroškem vedo povedati, da so nekoč sredi noči v gozdovih rohneli tovornjaki, gorele luči in slišala se je tuja govorica. Zjutraj je bil gozd očiščen, sledi gum pa so iz gozda vodile neznano kam. Nihče ni vedel ničesar, prijav pa tudi ni bilo. Kdo je hodil po les, kam ga je odpeljal in koliko denarja je to početje prinašalo domačinom? Kako so na to gledali "pristojni", ki so vedeli vse, a videli nič? Med gosta koroška debla se je v Sledeh časa na lovu za odgovori podal Jure K. Čokl.
Ob dnevu spomina na mrtve in na krščanski praznik vseh svetih bomo v oddaji Sledi časa razmišljali o simboliki sveče, ki nas spremlja od rojstva do smrti. Sprehodili se bomo skozi zgodovino svečarstva, osvetlili nekatere že pozabljene šege in navade, omenili pomen sveče v krščanskem izročilu ter se vprašali, kako sveča pomaga pri obujanju spomina na umrle prednike. Oddajo pripravlja Petra Medved.
Ste vedeli, da je bilo Mladinsko gledališče ustanovljeno 25. decembra leta 1955 v okviru oddelka Pionirske knjižnice? Da je bila premiera prve predstave tega gledališča izvedena čez nekaj mesecev v Viteški dvorani Križank, gledališče pa je postalo samostojna ustanova v okviru Ljubljanskega festivala šele leta 1958, ko se je tudi preselilo v dvorano Soča, ki je današnja zgornja dvorana SMG. Ste vedeli, da je "gledališče za mladino in otroke" že pod taktirko ustanoviteljice, umetniške voditeljice in režiserke Baldine Battelino Baranović nosilo v sebi klice eksperimentalnega gledališča? In da je 16. oktobra letos minilo 40 let od premiere predstave Žrtve mode bum-bum Dušana Jovanovića, ki ni bila samo veliki "bum" na odrih takratne Jugoslavije, ampak se je z njo Mladinsko gledališče, ki se je leta 1979 preimenovalo v Slovensko mladinsko gledališče, prvič tudi mednarodno uveljavilo v konkurenci eksperimentalnih gledališč? Seveda je to samo nekaj zanimivih utrinkov v šest desetletji dolgi zgodovini SMG, ki jo bomo orisali v oddaji Sledi časa. "Vodnik", ki nas bo vodil na potepanjih po teh "sledeh", bo Dušan Berne.
Kje je že leto 1933, ko je France Bevk zapisal: "Slovenija! Beneška Slovenija! Siromašna, lepa zemlja, stokrat bičana in križana, ti in srca, ki te ljubijo." Takrat je spisal eno svojih najpomembnejših del Kaplan Martin Čedermac, delo, ki je zaznamovalo slovenske duhovnike v Benečiji s posebno vztrajnostjo in pogumom. To je zgodba o zatiranju slovenskega jezika v Beneški Sloveniji in o pogumnih duhovnikih, ki so kljub preganjanju in prepovedim v cerkvah govorili in učili slovensko. Teror fašizma je bil hud, toda še huje je bilo po drugi svetovni vojni, ko so kar tri tajne organizacije preganjale, zatirale, zalezovale in ovajale slovenske duhovnike, ki niso podlegli pritiskom in so vztrajali pri ohranjanju slovenščine. To danes slišimo le še v nekaj cerkvah, slovensko pa se pogovarjajo le še starejši domačini med sabo. Mladi govorijo italijansko ali furlansko. V vseh treh dolinah - Nadiški, Terski in Kanalski, so le še štirje "čedermaci", le še štirje duhovniki, ki v nekaterih cerkvah še mašujejo v slovenščini. Vsi štirje so letos obhajali 50-letnico maševanja. Z dvema izmed njih se je pogovarjal Jurij Popov in pripravil Sledi časa, ki bodo skušale odgovoriti na eno samo vprašanje - bo slovenščina v Beneški Sloveniji utihnila?
Slovenija ima bogato pivovarsko tradicijo. Sploh v zadnjem času se je razbohotila izdelava butičnega piva, ki dosega zavidljivo kakovost. Vendar pa večina ljubiteljev penečih vrčkov zmotno misli, da se je pri nas vse začelo v Laškem ali v Ljubljani. Nikakor. Začelo se je precej prej, v pivovarni, ki danes ne obstaja več, bila pa je tako velika, da je bilo njeno pivo na večini slovenskega ozemlja celo resna konkurenca obema omenjenima pivovarnama. Ta pivovarna po doslej znanih podatkih velja tudi za najstarejšo na naših tleh. Govorili bomo o Staretovi pivovarni v Mengšu, ki je dajala kruh domačim in tujim mojstrom, ki so njeno slavo ponesli daleč naokoli. V oddaji Sledi časa bo zamašek s starih steklenic s sogovorniki odprl Jure K. Čokl.
Neveljaven email naslov